​

Beseda  protokol izhaja iz grščine in sicer iz besede  protokollon (protos–  prvi  in  kollon–  lepiti).  Označevala je kos papirja (lahko tudi trak), ki se je nalepil na dokument zato, da ga je zaščitil. Sčasoma tudi kot dokaz, da gre za originalen, verodostojen dokument. 

Na nek način res lahko rečemo, da je protokol nekakšno lepilo, ki povezuje uradno življenje v družbi. Protokol namreč zagotavlja, da se odnosi med ljudmi,  državami  ali  organizacijami  odvijajo učinkovito in brez sporov.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je definiran kot »uradna in družabna pravila za  medsebojne  stike  uradnih  predstavnikov  držav«  (SSKJ,  1999).
​
Protokol je torej nek postopek, katerega cilj je, da se vsi udeleženci dogodka obnašajo svojemu položaju  primerno. Namen je, da  se  vsakemu zagotovi mesto, ki mu pripada glede na njegov  položaj v družbi. 
Vendar pa je potrebno razlikovati med pravili protokola in lepim vedenjem oz. primerno vzgojo. Ljudje namreč obnašanje spremljamo ves čas in na podlagi opazovanja delamo tudi zaključke.
​

​Ekscesen dogodek sproži opredeljevanje, komentarje, ocene in nenazadnje tudi sodbe o osebi ali osebah, ki so vpletene v tak ekscesni dogodek. ​

Urška Klakočar Zupančič s svojim obnašanjem nekoliko odstopa od običajnih okvirjev funkcije, ki jo zaseda.

Je predsednica Državnega zbora Republike Slovenije in po statusu je to druga najvišja funkcija v državi. Nad njo je samo še Predsednik države RS. Glede na funkcijo obstajajo tudi pravila obnašanja, ki jih pogosto imenujemo kar protokol.
​
Očitno uživa v nekoliko ekscesnih dogodkih, zbujanju pozornosti in nasploh pompu, ki se sproža okoli nje potem, ko nekaj “zakuha”.  Kako si sicer drugače ... več TUKAJ

»Slovenija si je izvolila oblast, ki se zavzema za zrušitev sistema, ki ji je omogočil priti na oblast,« je nedavno na TW zapisal podjetnik in politični komentator Edvard Kadič. Pojasnjuje, da gre za parafrazirano Sokratovo razmišljanje o koncu demokracije, ki pravi, da bo demokracija zaradi svoje narave na oblast pustila tudi tiranom, ti pa jo bodo zaradi svoje narave preprosto ukinili.  

Ob tem Edvard Kadič še poudari: »Smo v demokraciji in kapitalizem je ta čas naš ekonomski sistem. Levica, ki je naravno proti kapitalizmu, je med zadnjimi državnozborskimi volitvami prišla na oblast. Pričakujem, da ne bo izdala svojih volivcev in da se bo trudila za spremembo najprej ekonomskega in nato tudi širšega družbenega sistema.« Ob vse večjih trenjih v slovenski družbi, politiki, zunanji politiki, gospodarstvu, medijih je pogovor s Kadičem odstrl marsikatero iskro, pomenljivo in modro misel, trditev in opažanje. 
DEMOKRACIJA: Raven komunikacije v državnem zboru je dosegla dno. Predsednica državnega zbora se obnaša, kot bi bila le predsednica koalicije, ne pa vseh poslancev. Imate o tem kakšno posebno mnenje? Čemu pripisujete njeno retoriko?

Kadič: Nizka raven komuniciranja je bila nekakšna vodilna tema spremljanja dogajanja že v prejšnjem parlamentu. V novem sklicu parlamenta pa je nagovor Urške Klakočar Zupančič to raven postavil še niže. Njen nagovor skriva v sebi dve dimenziji. Prvič, gospa je neizkušena v javnem nastopanju. Ne razume (še), da ni več širše družbeno nepomembna sodnica na nekem pozabljenem oddelku nepravdnega sodišča, temveč predsednica Državnega zbora RS. Da je ves čas v soju žarometov. To ni očitno le pri nagovorih, temveč tudi pri izbiri oblačil, kazanju tetovaž ipd., ko se po medijih tudi najvidnejši slovenski strokovnjaki muzajo in iščejo prave besede, da je ne bi užalili, hkrati pa ji sporočili, naj si omisli kakšnega stilista ali se vsaj pozanima, kaj o vsem skupaj pravi protokol. In drugič, zdi se, da še ni ponotranjila, da je predstavnica vseh državljanov, ne le »naših«. Da bo pri izbiri besed morala biti pazljivejša in delovati bolj državotvorno. Večina kritik, tudi moja, je dobronamerna in tako naj se to tudi sprejme. Država Slovenija je naš skupni dom in ona je naša skupna predsednica državnega zbora.     
DEMOKRACIJA: Zadnje dni v javnosti odmeva prepoved vodstva Elesa g. Videtiču, da komentira zdajšnje družbene in politične razmere v oddaji Ura moči. Kam bi to prepoved uvrstili, če bi morali obkroževati opcije družbenopolitičnih ustrojev? Zakaj?

Kadič: To je zame škandal. Gre za kratenje ustavno zagotovljene pravice do svobode govora. Vsakdo, ki vstopa v pogodbeno razmerje (npr. zaposlitev), vstopa v razmerje skladno s svojo svobodno voljo. V primeru zaposlitve s podpisom pogodbe posameznik praviloma sprejema tudi različne pravilnike in kodekse, ki veljajo v organizaciji. Nič ne bi imel proti, če Mirana Videtiča opozorijo, da s svojim komentiranjem škodi ugledu Elesa. A pozor, le če bi govoril karkoli o Elesu! Zadeva pa ima glede na poročanja v medijih očitno še dodatno ozadje v novi oblastni strukturi. Prebrali smo lahko, naj bi šlo celo za neposredna navodila nadzornika Elesa Andreja Ribiča, ki je tudi najožji sodelavec novega premierja Roberta Goloba, predsedniku uprave. Če je to res, se obdobje enoumja in totalitarizma v Slovenijo vrača skozi velika vrata, ko bo dovoljeno javno govoriti izključno samo tisto, kar je oblasti všeč.  
DEMOKRACIJA: Predsednik vlade Robert Golob je opravil telefonski pogovor z ukrajinskim premierjem Denisom Šmihalom. Obsodil je rusko agresijo, podprl pristop Ukrajine k Natu itd., so poročali nekateri mediji … Se vam ne zdi, da se s takimi potezami Golob kiti s tujim (Janševim) perjem? Še posebno ker kot z neba (brez podlage) »padejo« v medije.

Kadič: Robert Golob je aktualni predsednik slovenske vlade. Vesel sem, da je izrazil stališča, ki so »uradna« stališča Slovenije do Ukrajine in ne nazadnje tudi stališča Evropske unije do Ukrajine. Vajeti, ki jih je ob nastopu mandata prevzel Janez Janša, so bile precej bolj razpuščene, kot pa so zdaj, ko jih od njega prevzema Robert Golob. Kar nekaj časa bodo še praktično vsi rezultati posledica dela Janševe vlade in bo delovalo, kot da se Golob kiti s tujim perjem. Tako pač je. Bolj nas mora skrbeti, kakšne bodo posledice dela Golobove vlade, da se bodo tudi njegovi nasledniki imeli s čim kititi, potem ko bo zapustil premierski stolček.
DEMOKRACIJA: Ta čas vlada oz. posebna skupina pripravlja načrt ukrepov za blažitev draginje energentov in hrane. Pri tem je Golob napovedoval regulacijo cen, tudi znižanje odkupnih cen kmetom. Vaša ocena teh napovedi? Kmetje že zdaj, ko so se povišale cene vstopnih surovin (gnojila, gorivo ...), težko kmetujejo …

Kadič: Učinka ukrepa znižanja odkupnih cen kmetom si ne znam predstavljati drugače kot tako, da bodo kmetje v večji bedi, kot so danes, in to je vse. Brez povezave in pritiska na vse v nabavni verigi je to brez smisla. Nobena skrivnost ni, da je najdražji del nabavne verige pravzaprav trgovski del. Na koncu vse plača potrošnik. V tržni ekonomiji, na prostem trgu so vzvodi drugje in ne v dogovorih, v administrativnem zmanjšanju dobička.
DEMOKRACIJA: Preseneča pa dejstvo, da je Ukom prvi sestanek te krizne skupine v medijih napovedal in objavil tudi sporočilo za javnost (sicer nič vsebinskega), poročila po drugem sestanku pa niso želeli dati. Medtem smo jih prav v Demokraciji kritizirali, češ da so si vzeli preveč časa za ukrepe proti draginji, z drugimi (kadrovskimi itd.) pa hitijo … Zakaj so po vašem mnenju odslej delo te skupine skrili javnosti?

Kadič: Verjetno zato, ker ni prav veliko lepega za povedati. Razmere na trgu se zaostrujejo in po takšni aktivaciji medijskih in drugih sil med naskakovanjem na oblast, kot smo jim bili priča pred temi volitvami, so zavajanja javnosti o tem, kaj vse se bo naredilo po volitvah za volivce, preprosto izpuhtela. Laž je pač znotraj votla, zunaj je pa nič ni. Današnja ekonomska situacija je zahtevna za vsako vlado, apetiti novopečenih oblastnikov so veliki, računi podpornikov pred volitvami so izstavljeni, proračun pa je omejen. Današnja ekonomska situacija je zahtevna za vsako vlado, apetiti novopečenih oblastnikov so veliki, računi podpornikov pred volitvami so izstavljeni, proračun pa je omejen.
DEMOKRACIJA: Marsikdo se sprašuje, kam so poniknile Golobove afere? Kaj menite v zvezi s tem »molkom«?

Kadič: Golobove afere so v medijih poniknile zato, ker ta trenutek energija, investirana v njihovo razkrivanje, ne more doseči cilja, npr. Golobovega odstopa. To pa ne pomeni, da jih ni več, in še manj, da se afere ne bodo unovčevale drugje. Različni regulatorji in varuhi česarkoli že so v Sloveniji namenjeni samim sebi, organi pregona pa so neučinkoviti. V takšni situaciji so mediji še edina sila, ki bi lahko izvajala pritisk na vlado. Ker je pretežni del medijskega prostora naravnan proti aktualni opoziciji, afere poniknejo in se z njimi trguje drugje, za zaprtimi vrati.
DEMOKRACIJA: Nova kulturna ministrica je izpostavila, da bo prioriteta njenega ministrstva podpora samostojnim kulturnim delavcem (s. p.). Zdaj jih je na MK registriranih 3500, od tega 2400 ministrstvo plačuje prispevke. Na drugi strani pa številne javne kulturne ustanove ali nepremičnine »životarijo«. Četudi je kultura ena temeljnih družbenih stvarnosti, bi najbrž kazalo biti pri njenem delu NVO varčen? Kaj menite?

Kadič: Menim, da je samostojne kulturne delavce treba podpirati, jim omogočiti svobodno delovanje. Ekonomska svoboda (plačani prispevki) je zagotovo tudi del takšne enačbe. Vendar pa je problem v t. i. drobnem tisku. Meni se zdi številka 2400 ljudi, ki jim država plačuje prispevke, nenormalno velika. Kolikor vem, je ta možnost namenjena res izjemam, ki občutno pripomorejo k razvoju kulture v Sloveniji. Res sodim subjektivno, vem pa, o čem govorim. Vse življenje sem zasebnik in vem, kako je preživeti na trgu. Težko si predstavljam, da zato, ker sem spisal dva cedeja pesmi, dobim plačane mesečne prispevke za nekaj let ali desetletij. Sam sem napisal osem knjig, pa mi kaj takšnega na kraj pameti ne pade. Glede propadajočih objektov pa imamo očitno veliko število opravilno nesposobnih direktorjev, ki razen čakanja na sredstva z ministrstva niso sposobni niti rednega vzdrževanja objektov, kaj šele kakšne obnove. Težko me kdo prepriča, da so tisti sposobni kadri, ki jim uspe dobro voditi svoje zavode, vsi po vrsti osebni prijatelji ministrov ali ministric ali pa čarodeji na javnih razpisih, da si zagotovijo sredstva in uspešno poslujejo. 
DEMOKRACIJA: Na RTVS je prava vojna … Kako vidite oziroma ocenjujete dogajanje na RTVS in kako bi uredili zadeve tam, če bi imeli kompetence za to?

Kadič: RTV Slovenija je pa prav poseben primer slabega vodenja družbe. Gre za leta in leta socialističnega samoupravljanja, ki je iz osrednje medijske hiše s političnim kadrovanjem in vodenjem naredilo mastodont negativne selekcije, ki je ideološko zelo jasno svetovnonazorsko levo opredeljen. Njihov osrednji moto je, ta hiša je naša zasebna, ne pa naša javna ustanova. Hiša danes zaposluje približno 2200 ljudi, glede na primerjave z drugimi državami bi jih bilo pa po ocenah različnih strokovnjakov že 600 veliko za takšen obseg del in nalog. A zanimivo, da število zaposlenih po mojem sploh ni glavni problem. Problem je, da je vodstvo menedžersko medlo in neučinkovito. Vodenje nacionalnega medija ima namreč svoje posebnosti in ena od teh je tudi »ozvočenje«, ki ga nacionalni medij ponuja. Ta čas je lastnik tega ozvočenja aktiv sindikata novinarjev, ki zahteva, pozor(!), odstop vodstva. Delavci javne ustanove torej zahtevajo odstop vodstva, ker se ne strinjajo z vodenjem ekipe in njenim programom, ki je bil potrjen, ekipa pa imenovana na podlagi javnih razpisov in veljavne zakonodaje za ta javni servis. Čakam samo še to, da bodo stavkajoči stavkali proti sebi, ker morajo delati. No ja, nekaj takšnega smo imeli celo možnost videti. Ena od novinark je kar javno zavrnila svojo delovno obveznost, tako da je na omrežju Facebook zapisala, da »niti mrtva« ne bo delala za to in to oddajo. Ve se, kaj so delovne naloge in obveznosti, kaj so kodeksi obnašanja, in ve se, kakšne so sankcije za njihovo nespoštovanje. Ve se, kaj so pristojnosti urednikov in kakšni so kriteriji in standardi novinarskega dela. V poslovnem okolju je profesionalnost, doslednost in medsebojno spoštovanje temelj za ureditev razmer. Na RTV Slovenija pa se namesto poročanja o politiki gredo sami politiko. Od vrha pa do zadnjega zaposlenega v sistemu.  
DEMOKRACIJA: Kateri slovenski značajski anomaliji pripisujete tolikšno podporo slovenskih volivcev Golobu? Imate tudi vi neprijeten občutek, da »so svinje dobile bisere« oziroma »slon porcelan« in bodo Golobovi »poteptali, uničili, strli« trdo in kakovostno delo prejšnje Janševe vlade?

​Kadič: Vsake volitve so malo posebne. Tokrat je šlo za dolgoletno hranjenje protijanševske mentalitete, kar je potem zameglilo razumsko presojo volivcev. Prišlo je do ene največjih psiholoških volilnih prevar v zgodovini Slovenije. Ko smo imeli najvišjo gospodarsko rast, najnižjo brezposelnost, visoko stopnjo blaginje itd., so volivci vse to zamenjali za ljudi, o katerih nimajo pojma. Vse, kar so npr. izvedeli od novega obraza, je točno tisto, kar so želeli slišati. Da je novi obraz edini, ki lahko porazi Janšo. In imamo to, kar imamo. Ena od aktivistk kampanje Nika Kovač v okviru Obamove fundacije celo predava o tem, kako jim je to vse skupaj uspelo izpeljati. Glede svinj in biserov pa sledeče: omenjeni neprijeten občutek izvira iz strahu pred tem, da se ne bo uresničil pozitivni zagon, ki so nam ga dajali dobri rezultati dela prejšnje vlade in s tem povezan naš razvoj v prihodnosti. Mene bolj kot to, kaj se bo uresničilo in kaj ne, skrbi trud okoli zamegljevanja odgovornosti za posledice ukrepov. Da praktično nihče brez Goloba ne odloča o ničemer, vsepovsod se ustvarjajo nekakšne delovne skupine brez imen, kot varnostne blazine, Golob pa je medijsko nedotakljiv za neprijetna vprašanja. Posega celo v pravico govorjenja ministrom, čemur smo bili priča na tiskovni konferenci z Matjažem Hanom, gospodarskim ministrom, ki ni smel odgovoriti na novinarsko vprašanje na tiskovni konferenci (!). To nas pa res lahko skrbi. Če ne izveš, ne moreš narediti zaključkov, in če ne moreš narediti zaključkov, ne moreš ne ploskati in ne kritizirati. Gre za pacifizacijo volilnega telesa, načrtno ujčkanje v občutek varnosti in miru. Veliki brat bo namreč poskrbel za vse. Točno obratno od občutka zadnjih dveh let z Janševo vlado, ko se je s pomočjo osrednjih medijev javnost ves čas držala v napetosti in agoniji, da nam vlada nekakšen demon ali nekaj podobnega. Srhljivo.
Pogovor vodila: Lea Kalc Furlanič
Foto: Polona Avanzo
Objavljeno v tedniku Demokracija, 23. 6. 2022.

Ena od razlik med levico in desnico je, da levica gradi na kolektivu, desnica na posamezniku.

Levica s svojim socializmom ustvarja revno večino in bogato manjšino, desnica pa s svojim kapitalizmom ravno obratno, bogato večino in revno manjšino. Tak primer sta bili npr. ZDA in Sovjetska zveza v času hladne vojne. Na eni strani ameriški kapitalizem, ki je stremel k bogatemu posamezniku in s tem bogati družbi. Na drugi strani sovjetski socializem, ki je stremel k bogati družbi tako, da je pozabil na posameznika. Posameznik je postal zgolj številka v sivini.

Od Leninove revolucije l. 1917 dalje levica dela na ideji kolektiva in njegovi aktivaciji za potrebe ideologije. Ves čas poziva proti nečemu. Poziva k nekakšni revoluciji, revolucija je agens kolektiva. Kolektiv je namreč sam po sebi siva inertna gmota. Sive delavske hlače, siv površnik, siva kapa, sivina vsakdana. Kolektiv. Tam človek ne deluje, temveč čaka na navodila kako naj živi. Kdaj naj vstane, kaj naj dela, kdaj naj gre spat.

Siva gmota, znotraj katere se posameznik lahko skrije in siva gmota, ki posameznika lahko pogoltne. Daleč največji izziv te sivine je, kako zaradi pomanjkanja konkurence ne dovoliti ne najbolj brihtnim posameznikom na upravljalske položaje. Ker sistem ne temelji na prepoznanem posamezniku in njegovi osebni odgovornosti, je to zelo težko. Ima pa prednost, da sistem poskrbi za vse. 
Desnica sivine kolektiva in njegove inertnosti ne pozna. Individualizem in s tem povezana osebna odgovornost terjata zgolj stabilen sistem, kjer zakoni veljajo za vse enako. Terjata sistem, ki vpliv države na delovanje posameznika reducira na minimum. Konkurence je same po sebi dovolj. Ima pa desnica težavo s sodelovanjem. Po domače, vsak vleče zgolj na svojo stran. Če ne vidi materialnega ali upravljalskega interesa, se umakne in ga ne zanima. Ne zanima ga višje, skupno dobro. Le toliko, kolikor ima lahko od tega korist.

Slovenija je lep primer. Levica je več ali manj na oblasti vse od druge svetovne vojne dalje. Zaradi ciklične narave časa in s tem družbenih pojavov, si je svoje kolektivistično vladanje morala nekako podaljšati v desetletja. To je storila tako, da je preprosto odstranila drugače misleče takoj po vojni.
Promovirala je kolektiv, sama pa vzporedno po desno zidala sistem, da bo preživela tudi takrat, ko se bo naravno spet začelo vzpostavljati ravnovesje. 

Obdobje zadnje Janševe vlade priča točno o tem. Samo dve leti vladanja individualistične desnice sta sprožili kolektivni delirij levice. Dobesedno. Delirij, nekakšen odtegnitveni sindrom, strah pred prihodnostjo brez financiranja iz državnih jasli. Petkovi protesti, tedenski “performansi”, načrtno vodenje prispevkov po medijih o tem, kako so vsi ukrepi napačni glede pandemije, kako vlada diktatura, kako se je potrebno upreti Janševi vladi za vsako ceno, obtožbe o preprodajah mask itd. 

Kdor razume omenjeno delitev na levi kolektiv in desnega posameznika tudi razume, da je vloga raznih levih stricev iz ozadja naravno veliko manjša in potrebna, kot se zdi na prvi pogled.
Levica preprosto poskrbi za svoje, ko vlada in ko ne vlada. Levica se zaveda, da mora poskrbeti za svoje takrat, ko vlada in nositi skupaj na isti kup, ko ne vlada. Če želi seveda preživeti do naslednjega vladanja, ko se bo lahko poplačala za nazaj. 

Financiranje izbranih levih NVO-jev, ki so v resnici aktivistične celice za na volitve, so že tak primer. V njih prebivajo razni upravljalci socialnih omrežij, anonimni troli in usmerjevalci javnega mnenja, terenski aktivisti za zbiranja podpisov ipd. Tam si nabirajo prakso za čas, ko bo potrebna aktivacija (in zagotovo sčasoma bo) ali pa za prehod v podjetja, ki jih upravljajo njihovi “naši”.  

Desnica tega ne razume. Ko ne vlada, se pritožuje, da nič ne more, saj vendar ne vlada. Ko pa vlada, se spet pritožuje, da ne more poskrbeti za svoje, ker je taka zakonodaja in itak ne bo vladala večno. Desnica se zakonov namreč drži, saj verjame, da je ravno trden in jasen zakonodajni okvir tisti, ki zagotavlja lepo in sončno prihodnost. 

Levica tega ne počne na tak način. Ona je ves čas v stanju revolucije, rušenja, preoblikovanja. Kršenje pravil je hkrati njen modus operandi, način delovanja, in modus vivendi, način preživetja.
Desnica, ker tega ne razume, zgroženo opazuje, kako levica krši zakone. Desnica zgrožena poziva sodni aparat, naj jo zaščiti. Ob tem pa še huje, ne dojema, da je sodni aparat enako vzgojen kot tisti, ki zakone krši. Torej naši morajo poskrbeti za naše in, glej ga zlomka, na grozo desnice, to tudi storijo.

So strici iz ozadja narekovali vse mogoče sodbe in začasne odredbe, ki so ovirale desno vlado med njenim vladanjem zadnji dve leti? Mogoče kdaj, večinoma pa ne. Večinoma je šlo za kolektivistično zavest, da je desnico potrebno onemogočiti ali vsaj upočasniti in s tem pomagati preživeti svojemu (levemu) kolektivu.
Desnica tudi ne razume, da je velik del apatije in celo umika ljudi, ki so bili v predvolilnih časih (letos ali kdaj prej) precej izpostavljeni, posledica zavedanja, da zanje ne bo nihče poskrbel. Da razen strankarskih veljakov in njihovih najožjih ekip, po volitvah ne bo poskrbljeno za nikogar. V primeru zmage ali poraza bodo ostali sami, od trepljanja po ramenih se pa ne živi prav dolgo. Zato res ne preseneča, da na desni preprosto ni ne posebej aktivne inteligence in ne aktivnega družbeno političnega dogajanja izven parlamenta. 

Desna inteligenca je namreč dojela, da deluje v levem okolju raznih inštitutov, zavodov in univerz, kjer lahko lažje in bolj udobno preživi tako, da se ne izpostavlja preveč. Zato je vsaka izpostavitev povezana z neposredno koristjo in ne širšim družbeno koristnim delom.  

Posledica revolucionarnega zanosa kolektivistične levice v obliki diskreditacij, medijskih umorov, tudi napadov na poslovanja posameznikov, ki javno razmišljajo nekoliko bolj desno, daje rezultate. Kolektiv brani svojega financerja (državne jasli) in posameznik, ki razmišlja drugače,  nima možnosti preživetja.
Danes smo v Sloveniji padli celo tako nizko, da se levica, podprta še z mavričnimi idejami, brani na tako primitiven način, da gredo človeku lasje pokonci.

Lep primer je bil zadnji eksces predsednice DZ na rdeči preprogi, pred častno četo, na proslavi na predvečer Dneva državnosti. 

Komentarji levice o tem, kako je predsednica nerazumljena, kako je fino, da izraža svojo individualnost ipd. so seveda abotni. Zaničevanje simbolov države in njenih obredov, ki služijo utrjevanju državnosti, je zrelo vsaj za javni opomin, če že ne za kaj več. Za glavo se držijo vsi, ki se vsaj malo spoznajo na protokol in komuniciranje v javnosti, pa to ne šteje. Medijsko jo je potrebno zavarovati, ker je naša. Je del našega (levega) kolektiva in mi poskrbimo za naše.
​
S takšnim pristopom levice, da tolerira prav vse kar počnejo njeni predstavniki, se seveda spirala odpira navzdol v brezno pogube. Kot parazit, ki svojega gostitelja toliko časa izrablja, da na koncu umreta oba. Če se javno ne obsodi ekscesnih dejanj, ta dejanja postanejo nove meje sprejemljivega. Ko enkrat ni več meja, nastopi zakon močnejšega.

Levica s svojo kolektivno naravnanostjo in revolucionarnostjo, ki je njen agens in pot ven iz inertnosti, ruši kar je bilo zgrajeno. Zato, da se levica lahko hrani in preživi. Žal je zgodovina pokazala, da revolucija slej ko prej začne žreti tudi svoje otroke.
Ne vem, koliko časa bo še na sporedu npr. oddaja Ura moči. Pritiskom smo že bili priča. O tem sem pisal tudi TUKAJ. Mogoče bo zdaj, zaradi pritiska javnosti oddaja celo ostala dlje. Tako, kot je bil nekoč Nedeljski dnevnik in njegova zadnja stran s Tonetom Fornezzijem Tofom. Češ, nekaj mora biti tudi proti nam, da ljudje nimajo premočnega občutka, da je medijski prostor res popolnoma pod nadzorom.
Po napovedani razpustitvi programskega sveta RTV Slovenija in slej ko prej tudi zamenjavi vodstva, bo to mogoče celo nujno potrebno. Proplus je namreč trdno v rokah levice, medijski del, ki pokriva desno stran in kjer igro vodita Nova24 TV in vedno bolj tudi Domovina, pa preprosto zaenkrat nima dovolj dosega. Brez razvoja novih medijev, ki so v vitalnem interesu desnice, bo takšno stanje še desetletja.
Desnica se bo morala naučiti poskrbeti za svoje ljudi tudi v Sloveniji. Začeti razmišljati širše. Graditi varno mrežo, v katero lahko polovi svoje posameznike, če se vsi načrti ne izidejo v celoti. Se medijsko podpirati med seboj in ne iskati zgolj kratkoročnih koristi kapitala in zasebnih interesov.
Na etični pogon namreč enostavno ne gre prav dolgo. 
Dokler te lekcije ne bo dojela in razumela, toliko časa bo desnica ostala tam kjer je.

​V opoziciji. 

Novinarji RTV Slovenija, osrednjega javnega medija v Sloveniji, stavkajo. Borijo se za boljše delovne pogoje.

Tako nekako bi dogajanje okoli RTV lahko razumel nepoučen državljan. Še bolje tujec, ki ne pozna zakulisnih političnih igric v Sloveniji. Igric okoli boja za prevlado nad medijem, nad njegovo ideološko usmeritvijo, deloma tudi poslovnimi odločitvami.

Mediji naj bi v demokratični družbi opravljali ti. nadzor nad politiko, bili četrta veja oblasti. To izvajajo tako, da javnost, skladno z objektivnimi kriteriji novinarstva, obveščajo o dejavnostih oblasti, kamor po svoji naravi sodijo tudi ev. nečednosti (npr. prirejanje javnih razpisov, strankarsko kadrovanje ipd.).
Če tega ni, je nad politiko samo še modro nebo. V samem bistvu gre torej za vzvod demokracije. Če namreč ni nikogar, ki bi oblasti gledal pod prste, se vsaka oblast slej ko prej spremeni v nekakšno diktaturo, saj zavlada ideološko enoumje.

Privatizacijska levica se je med tranzicijo v Sloveniji zavedala, da si mora zagotoviti mir pred mediji. Sicer bodo njene rabote razkrite in grabljenje po družbenem premoženju bo postalo vprašljivo. Na nacionalnem mediju se je zato kadrovalo po “partijski liniji” in ves čas skrbelo, da so stvari pod nadzorom. Spotoma se je kakšen medij še preko tujih skladov sprivatiziralo. Tako se je še okrepilo moč svojih zvočnikov, saj so na trg, zaradi načeloma prostega trga, vstopali tudi ideološko drugače usmerjeni mediji. 

Socializem je imel namreč dve ključni udarni enoti, s pomočjo katerih je neposredno obvladoval sistem. Mehko v obliki sindikatov in raznih organizacij “delovnega ljudstva”, ki je narekovala javno mnenje pod pretvezo borbe za pravice delavcev (beri: itak da večine prebivalstva).

Tukaj pa je bila še trda udarna enota v obliki tajnih služb, ki so ob zbiranju informacij za potrebe oblasti, po potrebi, posredovale tudi z brutalno silo, večinoma pa sodelovale kot “anonimni” kričači in ustvarjalci “neredov” na raznih shodih.
​
Tranzicijska elita si je med prehodom v nov sistem, zaradi zmanjšanja obsega mehke udarne enote (tj. sindikatov in po novem NVO), sčasoma ustvarila še novinarsko elito. To je bilo potrebno, saj je, kot že omenjeno, nova demokratična ureditev družbe odprla vrata tudi ideološko drugače mislečim medijem. Teh “novinarskih elit”, nekakšne mešanice novinarja, sindikalista in agitpropovca, branilcev “pravih” informacij, se je skozi čas prijelo ime “medijski uporabni idioti”. 

Gre za izpeljanko iz angleškega izraza “useful idiots”, ki označuje posameznike, ki jim strici iz ozadja s pomočjo korenčkov (dobro plačanih projektov, ustreznih položajev, dodatkov pri plači itd.) poplačuje njihovo “pravo” usmeritev. Tega, da so “uporabni idioti”, se sami ne zavedajo.

To pa v ti. medijski krajini niso samo novinarji. V isto kategorijo štejejo tudi medijski mnenjski voditelji v obliki “pravih” profesorjev, analitikov, anketarjev in piscev po naročilu tj. blogerjev, Facebook vplivnevžev, plačanih tviterašev, ki so anonimni, imajo pa zavidljivo število sledilcev itd. Večinoma so, ob rednih varnih zaposlitvah, plačani skozi razne ustanove, za katere delajo na projektih, ki jih financirajo mednarodne, predvsem pa “neodvisne” fundacije in druge inštitucije. 

RTV Slovenija je ključna medijska ustanova v Sloveniji. Nadzor nad njo pomeni nadzor nad javnim mnenjem. Po dosegu je na področju informativnih oddaj sicer ProPlus s svojima PopTV in Kanal A močnejši, vendar pa v primeru spopada za javno mnenje z RTV, nima možnosti. Država, kot ustanovitelj RTV, namreč v roki drži tudi zakonodajo. Res je to zgolj hipotetično, pa vseeno. Tudi valjenje ruskih tankov v Ukrajino je bilo še letos januarja nemogoče. Moder strateg ničesar ne prepušča naključju. RTV mora ostati “naša”, tako kot STA.

Proplus je bil pred letošnjimi državnozborskimi volitvami odkrito na strani Svobode. Spremljali smo lahko enega od najbolj cenenih novinarskih agitpropov v zgodovini osamosvojene Slovenije. Tako nizkih standardov še nismo videli in večina niti ni verjela, da bi se odgovorna in tako vplivna medijska hiša (tudi če je zasebna) lahko spustila tako nizko. A kot sem dejal, tudi za ruske tanke smo mislili enako. Realnost je bila in je drugačna. 

Bitka za RTV danes poteka na več nivojih. Ne gre za bitko za neodvisnost, temveč za bitko za ohranitev pristranosti. 

Od znotraj skozi sindikat in zahteve po odstopu vodstva, zahteve po odstopu “ne pravih” urednikov (!), od zunaj pa skozi naravnost grozljivo pritiskanje in vpletanje politike v javni medij. Ob katerem novinarski ceh ne sme molčati.

Zunanja ministrica Tanja Fajon piše npr. pismo o tem, kako naj posluje vodstvo RTV glede dopisništev (glej TUKAJ), kulturna ministrica Asta Vrečko, sicer članica Levice, pa se javno izreka o podpori stavki na RTV in s tem rušenju legitimno izbranega vodstva RTV. Neverjetno.

A enako neverjetni so bili tudi ruski tanki, preden so vdrli v Ukrajino.  
​
Če k temu dodam še zgodbo z oddajo Ura moči na Planetu TV (o čemer sem pisal TUKAJ), izjave najmočnejše politične skupne v Državnem zboru tj. Gibanja Svoboda o podpori stavki novinarjev na RTV, je samo še vprašanje časa, kdaj bo padla RTV in sčasoma tudi drugi mediji, ki slovenski demokraciji dopuščajo vsaj še nekaj širine. 

Neverjetno, kaj se nam v Sloveniji dogaja, pohod ideološkega enoumja v vsej svoji veličini.

​A neverjetni so bili tudi ruski tanki, preden so vdri v Ukrajino.

V petek, 11. marca 2022 sem bil povabljen v oddajo Tema dneva (Nova24 TV) pokomentirati negativno politično kampanjo, ki jo je lansirala stranka Socialnih demokratov (SD) na račun Slovenske demokratske stranke (SDS).  Posnetek oddaje:

Medijska hiša Planet TV je, za volitve 2022 v Državni zbor RS, pripravila niz predvolililnih oddaj z naslovom "Slovenija izbira".  Oddaje so na sporedu vsako sredo ob 19.45 do 21.00.
Koncept oddaje je svež in inovativen. Gostje, predstavniki političnih strank se soočijo v studiu, takoj po njihovem soočenju pa so izbrani politični komentatorji povabljeni k oceni njihovih nastopov ter vsebinskih izzivov, ki jih je soočenje odprlo.
V vlogi komentatorjev nastopajo: dr. Peter Gregorčič, Miran Videtič in Edvard Kadič.

Medijski "spin" je nekakšen trik, ko avtorji laži sicer ne spreminjajo v resnico ali obratno, temveč dejstva zgolj prikazujejo na takšen način, da situacija ali dejanje brez laganja deluje lepše ali grše, kot bi izpadla brez takšne obdelave. Izraz "spin" izhaja iz angleščine in pomeni vrtenje. V bistvu gre za obliko propagande, s katero se želi manipulirati javnost s tem, da se osebe, dejanja ali izdelke prikazuje boljše ali slabše, kot so v resnici.
​
Ne tako daleč nazaj smo bili npr. priča znameniti misiji Evropskega parlamenta za ugotavljanje dejstev glede stanja demokracije v Sloveniji pod vodstvom Sophie in 't Veld. Še posebej potem tudi afere, ki je izbruhnila v povezavi s poročilom te misije. Izkazalo se je, da je osnutek dokumenta urejal kar Jure Tanko, asistent slovenske evroposlanke Tanje Fajon. Ko je bilo to razkrito, so se začeli širiti spini, da je to običajen postopek, da je pomagal urejati zgolj slovnično in ne vsebinsko, da se temu dogodku pripisuje čisto preveč pozornosti itd. To najprej kompromitira sam dokument, predstavlja pa tudi otipljiv dokaz o tem, kdo stoji za gonjo proti Sloveniji skozi inštitucije EU, kateri smo priča v zadnjem letu in pol. Spini so s tem, ko so bili razgaljeni, več škode povzročili tistim, ki so jih pripravljali, kot pa tistim, proti katerim so bili naperjeni.
Tudi sicer je tovrstna"izvozna" dejavnost tj. ustvarjanje politične afere doma, njen izvoz v Bruselj in nato uvoz nazaj v Slovenjo, vseskozi polna prstnih odtisov leve politične in medijske scene. Roko na srce, v primeru omenjenega poročila gre za grdo manipulacijo, ki meji celo na izdajo slovenskega nacionalnega interesa. Da je res šlo za umazano igro, pa daleč najbolje dokazuje dejstvo, da so novice o poročilu in njegovi vsebini, po razkritju vpletenosti omenjene evroposlanke, kar naenkrat izginile z naslovnic osrednjih medijev.   

Če torej želimo izvajati propagando, mora obstajati nekakšno sito med dogodkom in javnostjo. Dostop do pravih okoliščin mora zato biti blokiran dovolj hitro in tudi dovolj glasno, da si ne bi kdorkoli ustvaril svoje predstave o dogodku, ki bi bilo drugačno od mnenja, ki ga želijo ustvariti tisti, ki spinajo.

Je znamenita diploma vrhovnega sodnika Branka Masleše nekaj, kar bi morali videti vsi? Konec koncev gre za vrhovnega sodnika Republike Slovenije. A vseeno, bomo zdaj kar javno objavljali dokumente iz osebnih map v kadrovskih službah?
Prvi odziv oddelka za komuniciranje pri Vrhovnem sodišču, na novinarska vprašanja glede omenjene diplome, je bil precej nespreten. Milo rečeno. Šel je celo v smer grožnje, kar je bilo na tej stopnji interesa javnosti zagotovo napačno. Dovolj bi bilo že kratko sporočilo o tem, da se diploma oz. dokazilo o njej hrani v arhivu in bi bila zadeva verjetno hitro zaključena oz. zapeljana stran od oči javnosti. Tako pa zadeva zdaj prerašča v nekaj, kar nima več povezave zgolj s samim dokumentom, temveč sega tudi krepko čez. Od vprašanj, povezanih z omenjeno diplomo, postopka opravljanja pravosodnega izpita, pa do splošnih vprašanj, kaj vse se skriva še v ozadju izobrazb in strokovnih kompetenc v celotnem slovenskem pravosodju. Samo zgodbo se zdaj že izkorišča tudi za številne druge vidike, od diskreditacije iniciatorja zadeve, novinarja Luke Perša s strani njegovih stanovskih kolegov, pa do okrepljenih napadov na verodostojnost same sodne veje oblasti.

Informacij je danes veliko o vsem in vsakomur, njihova preverljivost pa v večini primerov tudi precej enostavna. Vseeno pa je dobro, da se vedno vprašamo, kako smo prišli do dejstev o neki zadevi. Kdo je to zapisal? Kateri portal objavil? Kdo je v resnici videl, slišal, občutil, štel, imenoval itd. ?  Gre v tem ali onem primeru za spin ali res za dejstva, ki le delujejo tako neverjetno, da se nam zdi kot prvovrsten spin.

Tekst je bil pripravljen za tednik Demokracija in objavljen dne 16. 12. 2021

Klikni: video

Zavestna odločitev je naša točka moči, krmilo naše osebne barke. Ali naj nadaljujemo življenje po ustaljeni in že znani poti ali pa naj gremo po novi, nam še neznani? Če se odločamo za novo pot, se moramo odločiti zanjo zavestno, načrtno, z razmislekom in voljo. V nasprotnem primeru bomo namreč korakali naproti staremu, brez posebnega napora pri sami odločitvi. Navade nam namreč omogočajo gibanje v polju že znanega in varnega, v polju novega pa nas čakajo nove, še neraziskane, lahko tudi nevarne poti. Prav zato veliko časa preživimo v razmišljanju o ti. negativnih možnostih oz. poteh. Ustvarjamo si mentalno varnostno mrežo, v katero se lahko ujamemo, če nam spodleti. Večino časa tako preživimo v avtomatiziranih dejavnostih, znotraj mreže možnosti, ki si jo ustvarjamo s pomočjo miselnega preigravanja možnosti in rezultatov naših odločitev.

V resnici ni tako zapleteno, kot se sliši.  Večino življenja namreč delujemo nezavedno, velik del tega delovanja pa temelji na strahu, da se ne bomo živi, zdravi, lepi, uspešni ipd. prebili skozi izkušnjo, ki je pred nami. Tega se seveda zavedajo tudi mnogi, ki nas želijo v kaj prepričati. Trgovci, lepotne revije, politiki ipd.    
Kot da ves čas živimo v nekakšni zoni somraka, mraku negativnih možnosti. Pa je to res? Modri sicer pravijo, da je pozitivno in negativno le druga stran istega kovanca, izkušnja sama po sebi pa je le izkušnja. A blažena radost bivanja na vrhu gore v Tibetu. Vse je lepo in prav, dokler si mi, mali smrtniki iz te naše Slovenije, ne zaželimo spremembe. Takrat pa z grozo v očeh ugotovimo, da moramo vsakič, prav vsakič(!), to izpeljati zavestno. Drugače bomo, kot smo dejali, avtomatsko šli tja, kjer se ne bo spremenilo nič.

Poglejmo si to nekoliko bolj konkretno, na primeru naše aktualne politike, katere dogajanje vpliva na prav vse nas. Ko je stranka SDS zmagala na zadnjih državno-zborskih volitvah, zaradi razmerja sil v DZ ni mogla sestaviti učinkovite vlade. Vlado je tako sestavila stranka LMŠ z Marjanom Šarcem na čelu in priča smo bili nadaljevanju vladavine idej in pristopov k problemom družbe, v katerem je bila Slovenija, razen kratkih presledkov, večino časa od osamosvojitve. Točneje, slabih 23 od skupno 30-ih let, je Sloveniji vladala enaka tj. leva  ideološka struja.

Ko je po znamenitem Šarčevem metu puške v koruzo, v začetku leta 2020 tik pred izbruhom pandemije, vladanje prevzela že tretja Janševa vlada, pa so zaradi specifične situacije (pandemija) in drastično spremenjenega načina življenja (omejitve gibanja, okrepljeno spremljanje medijev in politike), mnogi dojeli, da je življenje lahko tudi drugačno. Da je slika o družbi, ki so nam jo tako vztrajno slikali prevladujoči mediji, preprosto zgolj ena stran kovanca. Stran, ki je predvsem po ekonomski moči in privilegijih ustrezala zgolj izbrancem. Da torej obstaja tudi drugačna pot, z drugimi ljudmi in drugačnim pristopom.
​
Če želimo obdržati trenutno smer, moramo še nekaj časa odločitve sprejemati zavestno. Če tega ne bomo storili, nas bo nezavedno kmalu spet usmerjalo tja, kamor prepojeno s starimi idejami edino zna. Brez zavestnega posega kot je npr. zamenjava tv programa z boljšim, ki nam predstavlja novice objektivno ali branja revij in časopisov, ki se trudijo vzdrževati novinarske standarde objektivnosti, bo to težko. Ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov, če ne spremenimo tudi naših izbir. Zato velja ob koncu tudi zapisati, da nas čas velikih izbir posebej čaka drugo leto, ko bomo izbirali kar trikrat. Poslance v Državnem zboru, naše predstavnike na lokalnem nivoju ter našega novega predsednika ali predsednico države. Brez tega, da gremo na volišča in volimo za tiste, ki nam glede vsebine lahko ponudijo največ, preprosto ne bo šlo. Brez spremembe pri odločitvah in posledično dejanjih, ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov.

Tekst je bil pripravljen za revijo Demokracija, objavljen v reviji dne 2.12.2021 

V Komntarju o samozavesti in kompetentnosti, razliki med njima in zakaj nas pogosto vodijo nekompetentni ljudje

V Komentarju o čustvih, občutjih ter govorici telesa v TV oddajah (Branko Grims, Erika Žnidaršič, Anton Olaj, Matjaž Nemec)

V Komentarju o neverbalni komunikaciji, srečanju Pahorja s protestniki in uporabi transparentov na protestih.

Pri emblemih gre za likovno znamenje, ki simbolizira pripadnost, dejavnost ali idejo (Wikipedia). Poglejmo si emblem petkovih kolesarjev. Celo Milan Kučan z njim ponosno paradira naokoli, zanos pa je šel celo tako daleč, da z njim niso polepljeni zgolj stebri semaforjev in popackani prehodi za pešče, temveč so aktivisti z njim nasmetili celo Triglav in si, nasprotno od pričakovanega, zato nakopali odpor ljudi ter posledično njegov zaton.   ​

​Zato vas, glede na zapisano torej vabim, da o trenutnih protestih še enkrat premislite. So res spontani, brez organizatorjev in brez načrta ali pa pristojni preprosto ne opravljajo svojega dela? Kaj pa če gre eno z drugim, z roko v roki? Pri velikih denarjih in velikih vložkih je, kot bi dejal Mali princ, bistvo očem pač nevidno. Srečno.

V oddaji Vikend paket (TV Slo1) smo v nagradni igri s pomočjo govorice telesa odkrivali, kaj sporoča govorica telesa gosta, Aneja Piletiča, člana dua BQL.

Na takšen način se ljudje ščitijo pred svojimi neuresničenimi željami in ambicijami.

Z usmeritvijo jeze, nemoči, agresije itd. na konkretno osebo ali skupino, njihova želja po uničenju drugače mislečih lahko zaživi v vsej svoji veličini. Zdaj namreč obstaja nekdo, ki nadomešča vse njihove sovražnike. Nekdo, ki se ne more braniti in udariti nazaj, zdaj obstaja grešni kozel.

Vzpostavitev grešnega kozla se začne z obtožbo. Prva obtožba je najtežja in, zanimivo, tudi če je lažna in celo če nima nič opraviti z resničnostjo, za vedno spremeni naše zaznavanje sveta.

Za boljše razumevanje poglejmo na slovensko politično bojišče, kjer osrednjo vlogo igra osebna diskreditacija, s pomočjo katere se potem ruši projekte ali ugled širše skupine (politika, stroka ipd.), ki je na drugi strani političnega spektra.

Breme prve obtožbe se zato načrtno dodeli ali
(1) namensko ustvarjenim portalom ali pa
(2) anonimnim slabo plačanim aktivistom na družabnih omrežjih, praviloma faliranim novinarjem, katerim sta novinarska etika in morala že dolgo španska vas.

Te prve obtožbe se nato načrtno distribuirajo naprej po medijih po načelu, kjer je dim, je zagotovo tudi ogenj. Z vsako naslednjo obtožbo je naše dojemanje sveta samo še bolj popačeno, obtoževanje lažje, breme na grešnem kozlu pa vedno večje, na trenutke celo nevzdržno.

Se spomnite mariborskega ravnatelja, ki si je na koncu vzel celo življenje, ker je bil pritisk, ki se je prek medijev izvajal in stopnjeval nanj zaradi posnetka seksa za zaprtimi vrati kabineta, sčasoma preprosto prevelik?

Splošno nasilje je namreč vedno anonimno nasilje. Grešni kozli so pogosto namreč tisti, ki jih skupina razume kot kršitelje pravil delovanja ali celo tiste, ki posegajo v tabuje. Njihovo delovanje postane grožnja enotnosti, nekakšen rak, ki uničuje vezno tkivo. Uničenje grešnega kozla tako postane način za ponovno povezovanje in poenotenje skupine.

V času večjih sprememb, npr. sprememb političnega sistema in s tem povezane krize vrednot, negativnega trenda poslovanja podjetja in odpuščanj, pandemije ipd. postane zaznavanje realnosti precej izkrivljeno.

Ljudje začnejo iskati krivce zunaj, izven sebe. Iščejo tarče, da lahko nanje projecirajo svoje največje strahove. Zakaj? Ker se nočejo soočiti z realnostjo, ker nočejo sprejeti svoj del odgovornosti in ker nimajo poguma iti skozi novonastale razmere. Nihče namreč noče brezpogojno plačati polne cene. Več ali manj le iščejo načine, kako čim lažje in čim ceneje priti skozi novo nastalo situacijo.

Fenomen grešnega kozla je zanimiv tudi na področju komunikacije, saj je komunikacija kot forma podajanja tematike, priročen grešni kozel za vse po vrsti. Stara maksima na tem področju celo pravi, da ko sogovorniku zmanjka argumentov, mu postane problem tvoja komunikacija.
Saj poznate tisto: "Če bi mi rekel drugače, bi to že zdavnaj uredila."  Bi res?

Nikar ne mislite, da vi pa že ne morete postati grešni kozel, češ, saj ne počnete nič takšnega, širše družbeno pomembnega.
Pred tem ni varen prav nihče. No ja, v bistvu edini, ki do sedaj res niso mogli postati grešni kozel, so bili v resnici novinarji aktivisti. So namreč tisti, ki prvi javno uperijo prst v druge, ob tem elegantno zakrijejo odgovornost svojih botrov in so prepričani, da imajo dovolj moči, da prst lahko držijo uperjen v tarčo toliko časa, da bo grešni kozel preprosto obupal, ker se ne bo zmogel enakovredno braniti.

A tudi tej miselnosti bijejo zadnje ure, saj družbena omrežja vztrajno spreminjajo pašnike, kjer se pasejo vse koze in kozli, tako grešni kot tudi vsi ostali.

Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in tudi objavljeno dne 23.9.2021:

Klikni TUKAJ za posnetek oddaje: 

Definicij neverbalne komunikacije je sicer veliko, ena od meni prav posebej ljubih pa je opis profesorice na fakulteti za medije in komunikacijo dr. Tricie Jones (Univerza Temple, Filadelfija, ZDA), ki pravi, da je neverbalna komunikacija v bistvu prav vsa komunikacija, razen jezika samega. Torej, po njenem neverbalna komunikacija obsega tako uporabo glasu, govorico telesa, kot tudi oblačila, uporabo barv itd. Neverbalna komunikacija je namreč tako globoko zasidrana v nas, da bomo v primerih, ko se pomen besed na eni strani in naši zaključki ob opazovanju govorice telesa bistveno razlikujejo, praviloma verjeli govorici telesa. Če vam nekdo v šali pove, kako dobro si je skuhal, obraz pa kremži kot da je bilo zanič, kaj boste verjeli?

Poglejmo si pozdravljanje ob srečanjih po novem. Nekoč smo si segli v roko, mogoče objeli, se včasih med pozdravnim objemom tudi poljubili na lice, danes pa za vse to iščemo ustrezne nadomestke. Pozdravljamo se s komolci, pestmi, nekateri pa se samo priklonijo, podobno kot Japonci. Takšni nadomestki sicer delujejo ljubko in zabavno, vendar pa ves čas tudi sporočajo, da to v našem okolju ni običajen način pozdravljanja. Da nismo avtentični tako, kot smo bili pred pandemijo.

Vključevati moramo začeti tudi druge ti. sekundarne načine neverbalnega sporočanja naše pozornosti. Takšen primer sekundarnega sporočanja je npr. nagibanje k sogovorniku. To sicer počnemo takrat, kadar nas nekaj zanima, kadar želimo bolje prisluhniti in nasploh, kadar nam je sogovornik prijeten. Zanimivo, da to nezavedno počnemo tudi pri komunikaciji npr. na Zoomu, kljub temu, da s sogovornikom nismo v isti sobi, kaj šele na pogovorni razdalji. Spremljanje govorice telesa namreč vključuje tudi nadzor prostora in dotikanje (haptika). Ves čas spremljamo, kje točno se kdo v prostoru nahaja, ali se nam približuje, oddaljuje, bo s svojim gibanjem prečkal našo namišljeno pot gibanja in se nas ob stiku dotaknil ali ne, bo vstopil v naš osebni prostor ali ne itd. Na vsem tem pa je pandemija pustila svoj pečat.

Pandemija je ustvarila spremembe tudi pri bontonu. Kar naenkrat je postalo zelo pomembno, da damo ljudem vedeti, zakaj se z njimi pogovarjamo na nov, pandemiji in zdravstvenim priporočilom prilagojen način. Če npr. na ulici srečate znanca, je po novem dobro, da nekaj metrov pred njim upočasnite korak in se ustavite na medsebojni razdalji meter in pol ter glasno pozdravite z besedami. Gre za jasno sporočilo, da se ne boste samo ustavili, temveč tudi ostali na tej razdalji in posledično ne boste šli v rokovanje.

Ob tem pa pandemija zmanjšuje vlogo neverbalne komunikacije tudi z okrepitvijo pozornosti na medije in tehnologijo. Mladi so že danes tako osredotočeni na pametne telefone, da se marsikomu že danes zdi fizična komunikacija z vrstniki celo naporna in imajo zato že danes raje komunikacijo s pomočjo naprav kot pa neposredno z ljudmi. Uporaba omenjenih naprav pa nam (žal) preprečuje aktivacijo zrcalnih nevronov, ki so ključni za našo empatijo.
Svojo komunikacijo namreč celo življenje "preverjamo" v realnem času v neposrednih stikih z drugimi tako, da "beremo" ljudi okoli nas, jih s pomočjo zrcalnih nevronov na nek način začutimo in se temu primerno tudi orientiramo za naprej. Z uporabo modernih komunikacijskih naprav pa nam je to seveda odvzeto.

Druženje je torej nujno, vendar pa se moramo družiti varno. Kot družba moramo iskati in najti nove načine komuniciranja z ljudmi. Takšne, ki bodo spodbujali tudi empatijo. Zatekanje v upanje, da bo pandemije slej ko prej konec nam ne pomaga. Kaj pa če pride druga?

Politika je danes tako močno prisotna v naših življenjih, da imam pogosto občutek, kot da obstajata zgolj dve izbiri. Ali se delam, da neumnosti, katerim smo priča na političnem parketu, preprosto ni ali pa moram najti način, kako vpliv politike na moja razmišljanja o vsakdanu in o meni ljubih tematikah vključiti v tekste tako, da to ne bo preveč moteče.
​
Pri razmišljanju o današnjem zapisu sem se tako spomnil na simpatično prigodo, ki je vodila v boljše razumevanje zanimive zmote. Popularno ji pravimo kar preživetvena zmota (angl. survival bias) in zazdelo se mi je, da tako dobro ponazarja moje razmišljanje, da bi njeno razumevanje lahko komu tudi še koristilo.

Tako kot vsaka vojska, so med drugo svetovno vojno tudi američani analizirali dogajanja na bojiščih. Tako so spremjali tudi poškodbe na svojih letalih, ki so se po soočenju z nasprotnikovo protiletalsko obrambo vračala domov. Ugotovili so, da je največ lukenj na krilih in na repu, iz tega pa je sledil sklep, da je potrebno te dele ustrezno okrepiti. Vendar pa si je med analiziranjem mlad matematik madžarskega rodu, Abraham Wald, zastavil pomembno vprašanje. Zakaj bi okrepili prestreljene dele, če pa so jim vrnitev v bazo več kot očitno omogočili nepoškodovani deli? Strmoglavljena letala so bila zadeta namreč drugje kot tista, ki so se vrnila.

Preživetvena zmota je logična napaka, kjer se pri analizi npr. preživetja, osredotočamo na ljudi ali stvari, ki jim je uspelo priti skozi proces preživetja, ob tem pa ne upoštevamo tistih, ki jim ni. To pomeni, da del vidikov problema preprosto ignoriramo. Še več, dela vidikov pravzaprav sploh ne moremo upoštevati, saj jih preprosto ni več. Posledično težko razumemo, kako proces preživetja pravzaprav sploh deluje, saj ga poznamo le delno. Sloviti psiholog Daniel Kahneman je ob tem nekoč zapisal, da neumne odločitve, ki delujejo, praktično čez noč postanejo odlične. Pametnih odločitev zaradi delovanja neumnih namreč sploh nismo sprejemali,  saj so vendar neumne delovale dovolj dobro in to takoj.

Lep primer so npr. petkovi protestniki. Njihov protest je sicer legitimen, vendar je bil, objektivno, glede na dano situacijo s pandemijo korona virusa, pravzaprav neumen. A ker policija ni (načrtno?) ukrepala in zborovanj preprečila že takoj prvič, se je sicer neumna poteza aktivistov prelevila v "odlično" rešitev promocije neke politične opcije. V sistemu, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, se seveda lahko dela vse, kar se ne preganja. Če se institucije ne zganejo, je sicer neumna odločitev odlična, saj prva nudi rešitev. Tako bo brez jasne obsodbe najvišjih organov države sčasoma postalo tudi "neumno" kričanje levičarske aktivistke na predsednika vlade Janeza Janšo na Kredarici, "pametna" PR rešitev in del strategije boja omenjene opcije. To (žal) pomeni, da smo samo še pol koraka od prenosa agresije z družbenih omrežij na ulice, kjer pa bo sčasoma padalo po vseh.

Politična opcija, kateri pripada omenjena aktivistka, si je namreč skozi proces tranzicije "nezavarovano" pustila ti. demokratično razpravo in volitve, dobro pa si je zavarovala sodišča, osrednje medije, sindikate javnega sektorja, razne javne službe (beri: odlagališča zvestih kadrov) ter zaledje političnih procesov, kjer se aktivizem današnje post-tranzicijske levice pravzaprav napaja.  Gre za področje nevladnih organizacij, ki ob vseh koristnih in potrebnih organizacijah, omogoča preživetje tudi ekstremnim aktivistom ter zbiralnicam in trgovalnicam s podatki o političnem prostoru in njegovih akterjih pod krinko demokracije.

Če se vrnem na izhodiščno vprašanje, kako torej živeti z vdiranjem politike v naša življenja, se skozi omenjeno napako nakazuje vsaj ena od možnih rešitev. Preživetvena napaka je pravzaprav napaka upiranja "napačnim" napadom, krepitev ohišja letala tam, kjer je največ lukenj (npr. krila), namesto krepitve delov, kjer bo v primeru preboja prišlo do strmoglavljenja (npr. ohišje motorja).

​Okrepiti moramo torej naš zid in obrambo tam, kjer stalno pridobivamo notranji mir in ne tam, kjer vemo, da se nam ga občasno krade. Spremljati torej medije le toliko, kot je nujno potrebno, socialna omrežja uporabljati načrtno, večino naše pozornosti pa usmeriti nase, na družino in prijatelje, na zdravje in na svoje cilje, ne pa zgolj na obrambo pred vsiljivci in na tekmovanje z ljudmi, s katerimi nimamo pravzaprav nič drugega skupnega kot to, da po neki višji matematiki živimo v isti državi. Aja, pa nikar ne pozabimo iti na volitve in podpreti tistega, ki ima tudi kaj vsebine v svojih vizijah.

​
- - - 
Kolumna je bila zapisana za tednik Demokracija in objavljena dne 26.8.2021

Opomba: Pri tiskani objavi v reviji Demokracija in na spletnem portalu Nova24TV je prišlo do lektorskega popravka. Zapis "preživetje" je po mnenju lektorja v pridevniški obliki pravilno "preživitveni" in ne "preživetveni". 

Res pa je zaradi dostopa do informacij in s tem možnosti njihovega preverjanja, vse skupaj danes predvsem bolj očitno. Lažje preverimo kaj je res nekdo rekel, zapisal ali storil, kot pa kadarkoli prej v zgodovini. Pritisk na komunikacijske veščine v moderni družbi je tudi zato še toliko večji in verjetno daleč največkrat slišani očitek v sporih med ljudmi dandanes je, da ljudje ne znajo prav komunicirati. Nekateri zato želijo bolje nastopati, drugi biti boljši prodajalci, tretji biti bolj uspešni pri nagovarjanju deklet ali fantov ipd. Zanimivo je, da se prav na vseh področjih slej ko prej soočimo s pojmom laganja oz. željo, da nas drugi ne bi mogli kar tako zlahka peljati žejne čez vodo. Želimo si torej, da bi lažnivce prepoznavali brez težav in se jim tako po možnosti že v naprej tudi izognili.

Žal pa je o tem lažje govoriti kot pa to storiti. V našem "modernem" svetu je namreč možnosti za laganje, zavajanje ali prikrivanje toliko, da je takšnim dejavnostim res težko slediti. Priložnosti za delovanje iz teme, iz anonimnih računov na družabnih omrežjih, skozi marketinške nagovore, kjer je resnica precej zmuzljiva reč, je namreč res veliko. Za povrhu pa še posledice laganja niso več nujno tudi dramatične. Ljudje dandanes z lahkoto zamenjajo službe, partnerje ali pa se preprosto preselijo drugam, kjer o njihovih lažeh ne vedo nič. Na nek način lahko celo trdimo, da živimo v času, ko se laganje prej spodbuja, kot pa preganja.

Ob tem je na mestu tudi vprašanje, zakaj evolucijsko ne razvijamo svojih sposobnosti prepoznave laganja enako hitro kot to počne naše okolje? Zakaj nekatere laži tako dobro služijo pri zavajanju npr. starejših, medtem ko mlajši že od daleč vedo, da gre za "spam" (smeti) ali pa obratno, da mladi nekritično verjamejo zapisom mnenjskih voditeljev, medtem ko nekoliko starejši že na daleč "zavohajo" lažne novice?

Eden od možnih odgovorov zagotovo tiči v tem, da nas starši ne pripravijo na takšen razvoj dogodkov. Še več, starši nam namreč ravno tako "lažejo" kot okolica. Se strinjam, da dobronamerno (tudi sam sem starš!), vseeno pa gre na koncu za laganje. Kot starši pogosto želimo npr. varovati svojo zasebnost tako, da otrokom ne povemo vse čisto po resnici o tem kaj počnemo, kdaj kaj počnemo in zakaj kaj počnemo. In ne, ne govorim samo o intimi, temveč tudi o drugih dejavnostih v življenju. Verjetno ste bili tudi vi že kdaj slabe volje, pa ste kljub temu na vprašanje o tem kako ste, odgovorili, da ste dobro. Za naše socialno življenje je takšno laganje še kako pomembno, saj na tak način sporočamo, da nas "malenkosti" ne vržejo kar tako iz ravnotežja in da bomo svoje naloge kljub vsemu opravili do konca. Kar pa je konec koncev blagodejno tudi za našo samozavest in zaupanje vase in v ljudi.

Zaupanje je namreč še kako pomembno. V nasprotju z dvomom, nam bogati življenje, ne glede na ceno, ki jo moramo občasno plačati. Če bi se zanašali na dvom, bi ves čas (tudi lažno!) obtoževali vse okoli sebe. To ni sitno le za tistega, ki dvomi, temveč za oba. Dvom namreč ruši same temelje dobrih odnosov med ljudmi. Težko si privoščimo ves čas dvomiti o tem, kar nam govorijo naši otroci, partner, starši ali prijatelji. Zaupanje tako ni le nekaj, kar je zaželjeno, temveč celo nekaj, kar nam lajša življenje kot takšno.

Vse skupaj gre lahko tako daleč, da si celo želimo biti zavedeni. V pogovornem jeziku to najlažje opišemo z izjavami kot je npr.: "Nočem niti vedeli, koliko denarja je pokradel ..." ali pa: "Dokler ne vem, da me vara, naj kar me." Zanimivo, da imata v takšnem odnosu oba vpletena nekakšno vzajemno korist. Tisti, ki npr. vara, ne želi biti odkrit in tisti, ki je prevaran, noče vedeti, da je prevaran. Nekoliko blažja različica takšnega (lažnega) zaupanja bi bil pogovor med partnerjema po zabavi, ko bi ona njega vprašala, če mu je bila na zabavi kakšna od obiskovalk bolj všeč kot ona. Praktično vsak moški bo odgovoril, da ne. Ne glede na to ali je bila ali ne, si on ne želi, da bi se ona ukvarjala z ljubosumjem in podobnimi negativnimi občutji, ona pa si po drugi strani želi verjeti, da je bila na zabavi daleč najlepša.

Prav vsi smo bili namreč vzgojeni, da smo do ljudi, ki jih spoštujemo ali imamo radi, prijazni in vljudni. Tudi, če se zato včasih zlažemo in tudi, če vemo, da nam včasih lažejo drugi. Žal pa se nam na takšen način tudi nehote privzgoji slepota, da nam mimo našega radarja resnice pobegnejo tudi precej pomembnejše laži.

---
Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in objavljeno dne 12. 8. 2021: 

Ko se je na družabnih medijih to razvedelo, sem bil na nek način presenečen, koliko gneva sem požel po eni strani in koliko odobravanja po drugi.

Odobravanje mi je seveda godilo, nesramni komentarji, osebne diskreditacije in zlobni zapisi raznih "blogerjev", ki se razen s pisanjem po nareku svojih gospodarjev ne morejo pohvaliti z ničemer v življenju, pa mi seveda niso všeč. Saj če bi bili omenjeni "strokovnjaki" česa res sposobni, bi naročniki verjetno najemali njih in ne tiste, ki jih tako žolčno komentirajo, kajne?

Neuspeh je kruto polje in težko breme za vsakogar. Ste se že kdaj izognili kakšni obveznosti ali projektu zgolj zato, ker ste se bali neuspeha? Bodimo realni, nihče ne mara porazov in neuspeha. Nihče med nami se ne želi počutiti neučinkovito, šibko ali kako drugače slabo zaradi svojega dela. Točno s takšnimi občutji pa nas navdaja neuspeh. Sam sem se kar nekaj časa pri sebi prizanesljivo hahljal potem, ko sem nekoč nekje prebral, da neuspeh v bistvu sploh ne obstaja. Kako za vraga ne obstaja, ko pa sem že sam nekajkrat pred tem dokazal, da obstaja? Takšno razmišljanje pa je trajalo le toliko časa, dokler nisem dojel, da neuspeh obstaja šele potem, ko ga priznaš.

Zanimivo, da pojem "neuspeh" tudi osrednji slovenski jezikovni portal Fran opredeli kot "dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem ne doseže tega, kar želi, pričakuje".

Torej, gre za nekaj, kar začne obstajati šele, ko ga priznamo tj. ko mi priznamo, da nismo dosegli, kar smo želeli. Kaj pa če ne priznamo? Da ne priznamo, da je konec? Gre predvsem za naše razumevanje nastale situacije in ne nekakšna objektivna dejstva. Če verjameš, da ti ni uspelo, potem ti ni. Če verjameš, da ti ne more uspeti, ti res ne more. Če verjameš, da ne moreš prenesti napetosti in stresa pred dokončno zmago, potem ne moreš zmagati.
​
Neuspeh oz. poraz se rodi v trenutku, ko se odločimo, da si ne bomo več prizadevali za končni cilj.

Kaj pa, če ne odnehamo? Kaj pa, če korak za korakom nadaljujemo toliko časa, dokler nam ne uspe? Potem neuspeh ne obstaja, kajne? Se sliši kot nekakšna poceni psihologija?
Naj se sliši kakorkoli, tako enostavno pač je to vse skupaj. Nisem rekel, da je lahko, je pa enostavno.

V nadaljevanju zato trije nasveti, da bomo lažje ostajali osredotočeni na svoj cilj, ne glede na okoliščine, zlobne jezike in polena, ki nam letijo pod noge:

Prvič, ni predaje. Ljudje se v veliki večini primerov predajo, ne da bi se tega najprej sploh zavedali. Odločeni so narediti vse, da bi svoje cilje dosegli, dokler se okoliščine ne spremenijo tj. dokler se rezultati še ne vidijo v celoti, kritika na njihov račun pa postaja vse glasnejša. Vsi bi radi uspeli toliko časa, dokler ne dojamejo, kakšna bo cena njihovega uspeha. Potem se večina ustraši. Ne počnite tega. Ne odnehajte, dokler niste na cilju.

Drugič, pazimo se rokov. Seveda moramo pri ciljih opredeliti roke za izvedbo. Vseeno pa upoštevajmo, da se okoliščine lahko bistveno spremenijo, včasih dobesedno čez noč. Mogoče ne bomo imeli prav nikakršnega vpliva na omenjene spremembe in bomo lahko samo nemočno opazovali. Takšna primera spremembe okoliščin, na katere v projektu cepljenja nismo imeli nikakršnega vpliva, sta bila npr. zadržanje možnosti prijave s strani informacijske pooblaščenke (kar je samo cepljenje bistveno časovno zamaknilo) ter negotovost dobavnih rokov cepiv. Vendar pa upoštevajmo zakon narave, ki pravi ali se prilagodi ali pa umri. Nastala nova situacija pomeni priložnost za naprej, če seveda ne pristanemo na smrt (poraz, neuspeh).
​
Tretjič, poraz v eni bitki ne pomeni tudi poraza v celi vojni. Razlika med dobrim in odličnim generalom je predvsem v tem, da sicer oba znata zmagovati, vendar pa se odličen zna občasno tudi umakniti zato, da na koncu zmaga v celoti.
Zastoj pred posamezno oviro in opustitev naporov za doseganje cilja sta dve popolnoma različni zadevi. Zastoj pred oviro ne pomeni ničesar drugega kot le to, da še ni čas za konec. Da nečesa še ne znamo in da moramo najti način, kako naprej. To je pa tudi vse.

Zastoj ne pomeni, da nismo uspešni, da smo šibki, da ne bomo nikoli dosegli svojih ciljev. Pomeni predvsem to, da še nismo končali. ​Moramo vztrajati, se gibati naprej in najti način, kako skozi, mimo ali čez ovire, vse do zastavljenega cilja.

- - - 

Besedilo je bilo zapisano za tednik Demokracija in objavljeno dne 29.7.2021:

Dnevnik Večer, 15.7.2021

Ko nas boli, ko se življenje ne razvija tako, kot si želimo, nas vneto prepričujejo, da se vprašajmo: "S čim sem si to ustvaril?" Sem res tako mogočen? Sem si res prav vse ustvaril sam?

Seveda obstajajo situacije, kjer težko zanikamo svojo vlogo pri tem, kar se nam dogaja. Pogosto npr. z lahkoto razumemo povezavo med vzrokom in posledico. Še posebej, če so naše navade nekoliko manj božanske, kot npr. kajenje, prekomerno pitje alkohola ali prenajedanje s hrano. Verjetno se res lahko strinjamo, da bomo slej ko prej zašli v težave z zdravjem in bomo takšne navade tudi obžalovali.

Vseeno pa pazimo, da skozi takšno razumevanje ne postanemo preveč grobi. Posebej me namreč preseneča, kako grobi znamo biti ljudje prav do ljudi, ki so nam blizu. Še več, bolj so nam ljudje blizu, bolj znamo biti grobi do njih. Če s to logiko nadaljujemo do konca, ugotovimo, da znamo biti daleč najbolj grobi prav do samih sebe.

Živimo v krhkem, a medsebojno povezanem vesolju, ob tem pa, kot smo dejali že uvodoma , življenja nimamo popolnoma pod nadzorom. Prav zato sta ponižnost in sprejemanje, da v našem univerzumu obstajajo mogočnejše sile od nas, v samem jedru večine duhovnih izročil po svetu.

Če bi uspeli dvigniti tančico, ki zakriva naše psihološko ozadje, bi dobili vpogled do psiholoških vzvodov, ki vodijo naše obnašanje. To nam pogosto ni v čast, občasno pa nas, kot smo že omenili, vodi celo v situacije, ko nas posledice našega obnašanja tudi zelo bolijo. S takšnim vpogledom bi se verjetno v trenutku začeli obnašati veliko bolj blago, tako do sebe kot do drugih. Uvideli bi namreč, da nas slab stik z bližnjimi ali celo kakšna travma iz otroštva, neposredno vodi v napačno odzivanje živčnega sistema, to pa naprej v različne odvisnosti, ki nas "varujejo" pred trpljenjem, kljub temu, da nas vodijo samo še globlje v trpljenje.

Namesto prej omenjenega vprašanja: "S čim sem si to ustvaril?", je tako veliko bolj na mestu vprašanje: "Kaj naj se iz nastale situacije naučim?" Mogoče res nimamo moči, da bi nadzorovali ves svet okoli nas, zagotovo pa lahko nadzorujemo naše odzivanje na dogodke. Baje je nekoč celo veliki Albert Einstein dejal, da je daleč najpomembnejša človekova odločitev v življenju prav to, da se odločimo, ali nas življenje veseli ali pa bremeni. Kot otroci zagotovo nismo imeli prav veliko možnosti vplivanja na svet okoli nas, kot odrasli pa lahko bolje razumemo, kako smo razvili vzorce in navade, ki nam ne služijo več ali pa nam povzročajo celo bolečino.

Za marsikoga je velik korak naprej že spoznanje, da tudi zanj obstajajo priložnosti in veselje, ne pa zgolj težave in problemi. Ni nam potrebno celo življenje ostati žrtev preteklosti. Svoje rane lahko zacelimo in gremo naprej.  Vendar pa naš osebnostni razvoj in celjenje ran, ki so nas prej vodile v "napačno" delovanje, nista zgolj stvar spreminjanja prepričanj. To je sicer lahko dober začetek, vendar pa to še vedno ni dovolj.

Za resne spremembe v življenju moramo vpeljati spremembe v naše delovanje, v našo dnevno rutino, ob tem pa si dovoliti, da naša občutja ob tem čim bolj celostno prepoznavamo. Da postanemo čuječi in da sprejmemo dogodke takšne, kot pač so. Ko trpimo, nas verjetno še najmanj zanima, kako smo si ustvarili vse skupaj. Odgovor bi nas namreč opomnil, da smo sprejemali slabe odločitve, to pa bi nas lahko samo še globlje prizadelo. Veliko bolj torej potrebujemo sočutje, ne pa toliko analizo prepričanj ter razumevanje vzvodov psihološkega ozadja.
​
Prijaznost in sprejemanje sta tako zanesljivi poti, ki nam omogoča postati bolj prijazna in odprta oseba, predvsem pa veliko bolj blaga oseba, tako do samih sebe kot do drugih. Na nivoju Boga smo si seveda vedno za vse "krivi" sami, saj gre vendarle zgolj za izkušnje. Vseeno pa smo do svoje smrti predvsem ljudje.

Zapis je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, dne 3. 6. 2021

Udarna oddaja URA MOČI, kjer smo s kolegom Miranom Videtičem in voditeljem oddaje Bojanom Požarjem, spregovorili o aktualnih zadevah na slovenski medijski sceni. 

​Posnetek oddaje: