V Komntarju o samozavesti in kompetentnosti, razliki med njima in zakaj nas pogosto vodijo nekompetentni ljudje

V Komentarju o čustvih, občutjih ter govorici telesa v TV oddajah (Branko Grims, Erika Žnidaršič, Anton Olaj, Matjaž Nemec)

V Komentarju o neverbalni komunikaciji, srečanju Pahorja s protestniki in uporabi transparentov na protestih.

Pri emblemih gre za likovno znamenje, ki simbolizira pripadnost, dejavnost ali idejo (Wikipedia). Poglejmo si emblem petkovih kolesarjev. Celo Milan Kučan z njim ponosno paradira naokoli, zanos pa je šel celo tako daleč, da z njim niso polepljeni zgolj stebri semaforjev in popackani prehodi za pešče, temveč so aktivisti z njim nasmetili celo Triglav in si, nasprotno od pričakovanega, zato nakopali odpor ljudi ter posledično njegov zaton.   ​

​Zato vas, glede na zapisano torej vabim, da o trenutnih protestih še enkrat premislite. So res spontani, brez organizatorjev in brez načrta ali pa pristojni preprosto ne opravljajo svojega dela? Kaj pa če gre eno z drugim, z roko v roki? Pri velikih denarjih in velikih vložkih je, kot bi dejal Mali princ, bistvo očem pač nevidno. Srečno.

V oddaji Vikend paket (TV Slo1) smo v nagradni igri s pomočjo govorice telesa odkrivali, kaj sporoča govorica telesa gosta, Aneja Piletiča, člana dua BQL.

Na takšen način se ljudje ščitijo pred svojimi neuresničenimi željami in ambicijami.

Z usmeritvijo jeze, nemoči, agresije itd. na konkretno osebo ali skupino, njihova želja po uničenju drugače mislečih lahko zaživi v vsej svoji veličini. Zdaj namreč obstaja nekdo, ki nadomešča vse njihove sovražnike. Nekdo, ki se ne more braniti in udariti nazaj, zdaj obstaja grešni kozel.

Vzpostavitev grešnega kozla se začne z obtožbo. Prva obtožba je najtežja in, zanimivo, tudi če je lažna in celo če nima nič opraviti z resničnostjo, za vedno spremeni naše zaznavanje sveta.

Za boljše razumevanje poglejmo na slovensko politično bojišče, kjer osrednjo vlogo igra osebna diskreditacija, s pomočjo katere se potem ruši projekte ali ugled širše skupine (politika, stroka ipd.), ki je na drugi strani političnega spektra.

Breme prve obtožbe se zato načrtno dodeli ali
(1) namensko ustvarjenim portalom ali pa
(2) anonimnim slabo plačanim aktivistom na družabnih omrežjih, praviloma faliranim novinarjem, katerim sta novinarska etika in morala že dolgo španska vas.

Te prve obtožbe se nato načrtno distribuirajo naprej po medijih po načelu, kjer je dim, je zagotovo tudi ogenj. Z vsako naslednjo obtožbo je naše dojemanje sveta samo še bolj popačeno, obtoževanje lažje, breme na grešnem kozlu pa vedno večje, na trenutke celo nevzdržno.

Se spomnite mariborskega ravnatelja, ki si je na koncu vzel celo življenje, ker je bil pritisk, ki se je prek medijev izvajal in stopnjeval nanj zaradi posnetka seksa za zaprtimi vrati kabineta, sčasoma preprosto prevelik?

Splošno nasilje je namreč vedno anonimno nasilje. Grešni kozli so pogosto namreč tisti, ki jih skupina razume kot kršitelje pravil delovanja ali celo tiste, ki posegajo v tabuje. Njihovo delovanje postane grožnja enotnosti, nekakšen rak, ki uničuje vezno tkivo. Uničenje grešnega kozla tako postane način za ponovno povezovanje in poenotenje skupine.

V času večjih sprememb, npr. sprememb političnega sistema in s tem povezane krize vrednot, negativnega trenda poslovanja podjetja in odpuščanj, pandemije ipd. postane zaznavanje realnosti precej izkrivljeno.

Ljudje začnejo iskati krivce zunaj, izven sebe. Iščejo tarče, da lahko nanje projecirajo svoje največje strahove. Zakaj? Ker se nočejo soočiti z realnostjo, ker nočejo sprejeti svoj del odgovornosti in ker nimajo poguma iti skozi novonastale razmere. Nihče namreč noče brezpogojno plačati polne cene. Več ali manj le iščejo načine, kako čim lažje in čim ceneje priti skozi novo nastalo situacijo.

Fenomen grešnega kozla je zanimiv tudi na področju komunikacije, saj je komunikacija kot forma podajanja tematike, priročen grešni kozel za vse po vrsti. Stara maksima na tem področju celo pravi, da ko sogovorniku zmanjka argumentov, mu postane problem tvoja komunikacija.
Saj poznate tisto: "Če bi mi rekel drugače, bi to že zdavnaj uredila."  Bi res?

Nikar ne mislite, da vi pa že ne morete postati grešni kozel, češ, saj ne počnete nič takšnega, širše družbeno pomembnega.
Pred tem ni varen prav nihče. No ja, v bistvu edini, ki do sedaj res niso mogli postati grešni kozel, so bili v resnici novinarji aktivisti. So namreč tisti, ki prvi javno uperijo prst v druge, ob tem elegantno zakrijejo odgovornost svojih botrov in so prepričani, da imajo dovolj moči, da prst lahko držijo uperjen v tarčo toliko časa, da bo grešni kozel preprosto obupal, ker se ne bo zmogel enakovredno braniti.

A tudi tej miselnosti bijejo zadnje ure, saj družbena omrežja vztrajno spreminjajo pašnike, kjer se pasejo vse koze in kozli, tako grešni kot tudi vsi ostali.

Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in tudi objavljeno dne 23.9.2021:

Klikni TUKAJ za posnetek oddaje: 

Definicij neverbalne komunikacije je sicer veliko, ena od meni prav posebej ljubih pa je opis profesorice na fakulteti za medije in komunikacijo dr. Tricie Jones (Univerza Temple, Filadelfija, ZDA), ki pravi, da je neverbalna komunikacija v bistvu prav vsa komunikacija, razen jezika samega. Torej, po njenem neverbalna komunikacija obsega tako uporabo glasu, govorico telesa, kot tudi oblačila, uporabo barv itd. Neverbalna komunikacija je namreč tako globoko zasidrana v nas, da bomo v primerih, ko se pomen besed na eni strani in naši zaključki ob opazovanju govorice telesa bistveno razlikujejo, praviloma verjeli govorici telesa. Če vam nekdo v šali pove, kako dobro si je skuhal, obraz pa kremži kot da je bilo zanič, kaj boste verjeli?

Poglejmo si pozdravljanje ob srečanjih po novem. Nekoč smo si segli v roko, mogoče objeli, se včasih med pozdravnim objemom tudi poljubili na lice, danes pa za vse to iščemo ustrezne nadomestke. Pozdravljamo se s komolci, pestmi, nekateri pa se samo priklonijo, podobno kot Japonci. Takšni nadomestki sicer delujejo ljubko in zabavno, vendar pa ves čas tudi sporočajo, da to v našem okolju ni običajen način pozdravljanja. Da nismo avtentični tako, kot smo bili pred pandemijo.

Vključevati moramo začeti tudi druge ti. sekundarne načine neverbalnega sporočanja naše pozornosti. Takšen primer sekundarnega sporočanja je npr. nagibanje k sogovorniku. To sicer počnemo takrat, kadar nas nekaj zanima, kadar želimo bolje prisluhniti in nasploh, kadar nam je sogovornik prijeten. Zanimivo, da to nezavedno počnemo tudi pri komunikaciji npr. na Zoomu, kljub temu, da s sogovornikom nismo v isti sobi, kaj šele na pogovorni razdalji. Spremljanje govorice telesa namreč vključuje tudi nadzor prostora in dotikanje (haptika). Ves čas spremljamo, kje točno se kdo v prostoru nahaja, ali se nam približuje, oddaljuje, bo s svojim gibanjem prečkal našo namišljeno pot gibanja in se nas ob stiku dotaknil ali ne, bo vstopil v naš osebni prostor ali ne itd. Na vsem tem pa je pandemija pustila svoj pečat.

Pandemija je ustvarila spremembe tudi pri bontonu. Kar naenkrat je postalo zelo pomembno, da damo ljudem vedeti, zakaj se z njimi pogovarjamo na nov, pandemiji in zdravstvenim priporočilom prilagojen način. Če npr. na ulici srečate znanca, je po novem dobro, da nekaj metrov pred njim upočasnite korak in se ustavite na medsebojni razdalji meter in pol ter glasno pozdravite z besedami. Gre za jasno sporočilo, da se ne boste samo ustavili, temveč tudi ostali na tej razdalji in posledično ne boste šli v rokovanje.

Ob tem pa pandemija zmanjšuje vlogo neverbalne komunikacije tudi z okrepitvijo pozornosti na medije in tehnologijo. Mladi so že danes tako osredotočeni na pametne telefone, da se marsikomu že danes zdi fizična komunikacija z vrstniki celo naporna in imajo zato že danes raje komunikacijo s pomočjo naprav kot pa neposredno z ljudmi. Uporaba omenjenih naprav pa nam (žal) preprečuje aktivacijo zrcalnih nevronov, ki so ključni za našo empatijo.
Svojo komunikacijo namreč celo življenje "preverjamo" v realnem času v neposrednih stikih z drugimi tako, da "beremo" ljudi okoli nas, jih s pomočjo zrcalnih nevronov na nek način začutimo in se temu primerno tudi orientiramo za naprej. Z uporabo modernih komunikacijskih naprav pa nam je to seveda odvzeto.

Druženje je torej nujno, vendar pa se moramo družiti varno. Kot družba moramo iskati in najti nove načine komuniciranja z ljudmi. Takšne, ki bodo spodbujali tudi empatijo. Zatekanje v upanje, da bo pandemije slej ko prej konec nam ne pomaga. Kaj pa če pride druga?

Politika je danes tako močno prisotna v naših življenjih, da imam pogosto občutek, kot da obstajata zgolj dve izbiri. Ali se delam, da neumnosti, katerim smo priča na političnem parketu, preprosto ni ali pa moram najti način, kako vpliv politike na moja razmišljanja o vsakdanu in o meni ljubih tematikah vključiti v tekste tako, da to ne bo preveč moteče.
​
Pri razmišljanju o današnjem zapisu sem se tako spomnil na simpatično prigodo, ki je vodila v boljše razumevanje zanimive zmote. Popularno ji pravimo kar preživetvena zmota (angl. survival bias) in zazdelo se mi je, da tako dobro ponazarja moje razmišljanje, da bi njeno razumevanje lahko komu tudi še koristilo.

Tako kot vsaka vojska, so med drugo svetovno vojno tudi američani analizirali dogajanja na bojiščih. Tako so spremjali tudi poškodbe na svojih letalih, ki so se po soočenju z nasprotnikovo protiletalsko obrambo vračala domov. Ugotovili so, da je največ lukenj na krilih in na repu, iz tega pa je sledil sklep, da je potrebno te dele ustrezno okrepiti. Vendar pa si je med analiziranjem mlad matematik madžarskega rodu, Abraham Wald, zastavil pomembno vprašanje. Zakaj bi okrepili prestreljene dele, če pa so jim vrnitev v bazo več kot očitno omogočili nepoškodovani deli? Strmoglavljena letala so bila zadeta namreč drugje kot tista, ki so se vrnila.

Preživetvena zmota je logična napaka, kjer se pri analizi npr. preživetja, osredotočamo na ljudi ali stvari, ki jim je uspelo priti skozi proces preživetja, ob tem pa ne upoštevamo tistih, ki jim ni. To pomeni, da del vidikov problema preprosto ignoriramo. Še več, dela vidikov pravzaprav sploh ne moremo upoštevati, saj jih preprosto ni več. Posledično težko razumemo, kako proces preživetja pravzaprav sploh deluje, saj ga poznamo le delno. Sloviti psiholog Daniel Kahneman je ob tem nekoč zapisal, da neumne odločitve, ki delujejo, praktično čez noč postanejo odlične. Pametnih odločitev zaradi delovanja neumnih namreč sploh nismo sprejemali,  saj so vendar neumne delovale dovolj dobro in to takoj.

Lep primer so npr. petkovi protestniki. Njihov protest je sicer legitimen, vendar je bil, objektivno, glede na dano situacijo s pandemijo korona virusa, pravzaprav neumen. A ker policija ni (načrtno?) ukrepala in zborovanj preprečila že takoj prvič, se je sicer neumna poteza aktivistov prelevila v "odlično" rešitev promocije neke politične opcije. V sistemu, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, se seveda lahko dela vse, kar se ne preganja. Če se institucije ne zganejo, je sicer neumna odločitev odlična, saj prva nudi rešitev. Tako bo brez jasne obsodbe najvišjih organov države sčasoma postalo tudi "neumno" kričanje levičarske aktivistke na predsednika vlade Janeza Janšo na Kredarici, "pametna" PR rešitev in del strategije boja omenjene opcije. To (žal) pomeni, da smo samo še pol koraka od prenosa agresije z družbenih omrežij na ulice, kjer pa bo sčasoma padalo po vseh.

Politična opcija, kateri pripada omenjena aktivistka, si je namreč skozi proces tranzicije "nezavarovano" pustila ti. demokratično razpravo in volitve, dobro pa si je zavarovala sodišča, osrednje medije, sindikate javnega sektorja, razne javne službe (beri: odlagališča zvestih kadrov) ter zaledje političnih procesov, kjer se aktivizem današnje post-tranzicijske levice pravzaprav napaja.  Gre za področje nevladnih organizacij, ki ob vseh koristnih in potrebnih organizacijah, omogoča preživetje tudi ekstremnim aktivistom ter zbiralnicam in trgovalnicam s podatki o političnem prostoru in njegovih akterjih pod krinko demokracije.

Če se vrnem na izhodiščno vprašanje, kako torej živeti z vdiranjem politike v naša življenja, se skozi omenjeno napako nakazuje vsaj ena od možnih rešitev. Preživetvena napaka je pravzaprav napaka upiranja "napačnim" napadom, krepitev ohišja letala tam, kjer je največ lukenj (npr. krila), namesto krepitve delov, kjer bo v primeru preboja prišlo do strmoglavljenja (npr. ohišje motorja).

​Okrepiti moramo torej naš zid in obrambo tam, kjer stalno pridobivamo notranji mir in ne tam, kjer vemo, da se nam ga občasno krade. Spremljati torej medije le toliko, kot je nujno potrebno, socialna omrežja uporabljati načrtno, večino naše pozornosti pa usmeriti nase, na družino in prijatelje, na zdravje in na svoje cilje, ne pa zgolj na obrambo pred vsiljivci in na tekmovanje z ljudmi, s katerimi nimamo pravzaprav nič drugega skupnega kot to, da po neki višji matematiki živimo v isti državi. Aja, pa nikar ne pozabimo iti na volitve in podpreti tistega, ki ima tudi kaj vsebine v svojih vizijah.

​
- - - 
Kolumna je bila zapisana za tednik Demokracija in objavljena dne 26.8.2021

Opomba: Pri tiskani objavi v reviji Demokracija in na spletnem portalu Nova24TV je prišlo do lektorskega popravka. Zapis "preživetje" je po mnenju lektorja v pridevniški obliki pravilno "preživitveni" in ne "preživetveni". 

Res pa je zaradi dostopa do informacij in s tem možnosti njihovega preverjanja, vse skupaj danes predvsem bolj očitno. Lažje preverimo kaj je res nekdo rekel, zapisal ali storil, kot pa kadarkoli prej v zgodovini. Pritisk na komunikacijske veščine v moderni družbi je tudi zato še toliko večji in verjetno daleč največkrat slišani očitek v sporih med ljudmi dandanes je, da ljudje ne znajo prav komunicirati. Nekateri zato želijo bolje nastopati, drugi biti boljši prodajalci, tretji biti bolj uspešni pri nagovarjanju deklet ali fantov ipd. Zanimivo je, da se prav na vseh področjih slej ko prej soočimo s pojmom laganja oz. željo, da nas drugi ne bi mogli kar tako zlahka peljati žejne čez vodo. Želimo si torej, da bi lažnivce prepoznavali brez težav in se jim tako po možnosti že v naprej tudi izognili.

Žal pa je o tem lažje govoriti kot pa to storiti. V našem "modernem" svetu je namreč možnosti za laganje, zavajanje ali prikrivanje toliko, da je takšnim dejavnostim res težko slediti. Priložnosti za delovanje iz teme, iz anonimnih računov na družabnih omrežjih, skozi marketinške nagovore, kjer je resnica precej zmuzljiva reč, je namreč res veliko. Za povrhu pa še posledice laganja niso več nujno tudi dramatične. Ljudje dandanes z lahkoto zamenjajo službe, partnerje ali pa se preprosto preselijo drugam, kjer o njihovih lažeh ne vedo nič. Na nek način lahko celo trdimo, da živimo v času, ko se laganje prej spodbuja, kot pa preganja.

Ob tem je na mestu tudi vprašanje, zakaj evolucijsko ne razvijamo svojih sposobnosti prepoznave laganja enako hitro kot to počne naše okolje? Zakaj nekatere laži tako dobro služijo pri zavajanju npr. starejših, medtem ko mlajši že od daleč vedo, da gre za "spam" (smeti) ali pa obratno, da mladi nekritično verjamejo zapisom mnenjskih voditeljev, medtem ko nekoliko starejši že na daleč "zavohajo" lažne novice?

Eden od možnih odgovorov zagotovo tiči v tem, da nas starši ne pripravijo na takšen razvoj dogodkov. Še več, starši nam namreč ravno tako "lažejo" kot okolica. Se strinjam, da dobronamerno (tudi sam sem starš!), vseeno pa gre na koncu za laganje. Kot starši pogosto želimo npr. varovati svojo zasebnost tako, da otrokom ne povemo vse čisto po resnici o tem kaj počnemo, kdaj kaj počnemo in zakaj kaj počnemo. In ne, ne govorim samo o intimi, temveč tudi o drugih dejavnostih v življenju. Verjetno ste bili tudi vi že kdaj slabe volje, pa ste kljub temu na vprašanje o tem kako ste, odgovorili, da ste dobro. Za naše socialno življenje je takšno laganje še kako pomembno, saj na tak način sporočamo, da nas "malenkosti" ne vržejo kar tako iz ravnotežja in da bomo svoje naloge kljub vsemu opravili do konca. Kar pa je konec koncev blagodejno tudi za našo samozavest in zaupanje vase in v ljudi.

Zaupanje je namreč še kako pomembno. V nasprotju z dvomom, nam bogati življenje, ne glede na ceno, ki jo moramo občasno plačati. Če bi se zanašali na dvom, bi ves čas (tudi lažno!) obtoževali vse okoli sebe. To ni sitno le za tistega, ki dvomi, temveč za oba. Dvom namreč ruši same temelje dobrih odnosov med ljudmi. Težko si privoščimo ves čas dvomiti o tem, kar nam govorijo naši otroci, partner, starši ali prijatelji. Zaupanje tako ni le nekaj, kar je zaželjeno, temveč celo nekaj, kar nam lajša življenje kot takšno.

Vse skupaj gre lahko tako daleč, da si celo želimo biti zavedeni. V pogovornem jeziku to najlažje opišemo z izjavami kot je npr.: "Nočem niti vedeli, koliko denarja je pokradel ..." ali pa: "Dokler ne vem, da me vara, naj kar me." Zanimivo, da imata v takšnem odnosu oba vpletena nekakšno vzajemno korist. Tisti, ki npr. vara, ne želi biti odkrit in tisti, ki je prevaran, noče vedeti, da je prevaran. Nekoliko blažja različica takšnega (lažnega) zaupanja bi bil pogovor med partnerjema po zabavi, ko bi ona njega vprašala, če mu je bila na zabavi kakšna od obiskovalk bolj všeč kot ona. Praktično vsak moški bo odgovoril, da ne. Ne glede na to ali je bila ali ne, si on ne želi, da bi se ona ukvarjala z ljubosumjem in podobnimi negativnimi občutji, ona pa si po drugi strani želi verjeti, da je bila na zabavi daleč najlepša.

Prav vsi smo bili namreč vzgojeni, da smo do ljudi, ki jih spoštujemo ali imamo radi, prijazni in vljudni. Tudi, če se zato včasih zlažemo in tudi, če vemo, da nam včasih lažejo drugi. Žal pa se nam na takšen način tudi nehote privzgoji slepota, da nam mimo našega radarja resnice pobegnejo tudi precej pomembnejše laži.

---
Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in objavljeno dne 12. 8. 2021: 

Ko se je na družabnih medijih to razvedelo, sem bil na nek način presenečen, koliko gneva sem požel po eni strani in koliko odobravanja po drugi.

Odobravanje mi je seveda godilo, nesramni komentarji, osebne diskreditacije in zlobni zapisi raznih "blogerjev", ki se razen s pisanjem po nareku svojih gospodarjev ne morejo pohvaliti z ničemer v življenju, pa mi seveda niso všeč. Saj če bi bili omenjeni "strokovnjaki" česa res sposobni, bi naročniki verjetno najemali njih in ne tiste, ki jih tako žolčno komentirajo, kajne?

Neuspeh je kruto polje in težko breme za vsakogar. Ste se že kdaj izognili kakšni obveznosti ali projektu zgolj zato, ker ste se bali neuspeha? Bodimo realni, nihče ne mara porazov in neuspeha. Nihče med nami se ne želi počutiti neučinkovito, šibko ali kako drugače slabo zaradi svojega dela. Točno s takšnimi občutji pa nas navdaja neuspeh. Sam sem se kar nekaj časa pri sebi prizanesljivo hahljal potem, ko sem nekoč nekje prebral, da neuspeh v bistvu sploh ne obstaja. Kako za vraga ne obstaja, ko pa sem že sam nekajkrat pred tem dokazal, da obstaja? Takšno razmišljanje pa je trajalo le toliko časa, dokler nisem dojel, da neuspeh obstaja šele potem, ko ga priznaš.

Zanimivo, da pojem "neuspeh" tudi osrednji slovenski jezikovni portal Fran opredeli kot "dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem ne doseže tega, kar želi, pričakuje".

Torej, gre za nekaj, kar začne obstajati šele, ko ga priznamo tj. ko mi priznamo, da nismo dosegli, kar smo želeli. Kaj pa če ne priznamo? Da ne priznamo, da je konec? Gre predvsem za naše razumevanje nastale situacije in ne nekakšna objektivna dejstva. Če verjameš, da ti ni uspelo, potem ti ni. Če verjameš, da ti ne more uspeti, ti res ne more. Če verjameš, da ne moreš prenesti napetosti in stresa pred dokončno zmago, potem ne moreš zmagati.
​
Neuspeh oz. poraz se rodi v trenutku, ko se odločimo, da si ne bomo več prizadevali za končni cilj.

Kaj pa, če ne odnehamo? Kaj pa, če korak za korakom nadaljujemo toliko časa, dokler nam ne uspe? Potem neuspeh ne obstaja, kajne? Se sliši kot nekakšna poceni psihologija?
Naj se sliši kakorkoli, tako enostavno pač je to vse skupaj. Nisem rekel, da je lahko, je pa enostavno.

V nadaljevanju zato trije nasveti, da bomo lažje ostajali osredotočeni na svoj cilj, ne glede na okoliščine, zlobne jezike in polena, ki nam letijo pod noge:

Prvič, ni predaje. Ljudje se v veliki večini primerov predajo, ne da bi se tega najprej sploh zavedali. Odločeni so narediti vse, da bi svoje cilje dosegli, dokler se okoliščine ne spremenijo tj. dokler se rezultati še ne vidijo v celoti, kritika na njihov račun pa postaja vse glasnejša. Vsi bi radi uspeli toliko časa, dokler ne dojamejo, kakšna bo cena njihovega uspeha. Potem se večina ustraši. Ne počnite tega. Ne odnehajte, dokler niste na cilju.

Drugič, pazimo se rokov. Seveda moramo pri ciljih opredeliti roke za izvedbo. Vseeno pa upoštevajmo, da se okoliščine lahko bistveno spremenijo, včasih dobesedno čez noč. Mogoče ne bomo imeli prav nikakršnega vpliva na omenjene spremembe in bomo lahko samo nemočno opazovali. Takšna primera spremembe okoliščin, na katere v projektu cepljenja nismo imeli nikakršnega vpliva, sta bila npr. zadržanje možnosti prijave s strani informacijske pooblaščenke (kar je samo cepljenje bistveno časovno zamaknilo) ter negotovost dobavnih rokov cepiv. Vendar pa upoštevajmo zakon narave, ki pravi ali se prilagodi ali pa umri. Nastala nova situacija pomeni priložnost za naprej, če seveda ne pristanemo na smrt (poraz, neuspeh).
​
Tretjič, poraz v eni bitki ne pomeni tudi poraza v celi vojni. Razlika med dobrim in odličnim generalom je predvsem v tem, da sicer oba znata zmagovati, vendar pa se odličen zna občasno tudi umakniti zato, da na koncu zmaga v celoti.
Zastoj pred posamezno oviro in opustitev naporov za doseganje cilja sta dve popolnoma različni zadevi. Zastoj pred oviro ne pomeni ničesar drugega kot le to, da še ni čas za konec. Da nečesa še ne znamo in da moramo najti način, kako naprej. To je pa tudi vse.

Zastoj ne pomeni, da nismo uspešni, da smo šibki, da ne bomo nikoli dosegli svojih ciljev. Pomeni predvsem to, da še nismo končali. ​Moramo vztrajati, se gibati naprej in najti način, kako skozi, mimo ali čez ovire, vse do zastavljenega cilja.

- - - 

Besedilo je bilo zapisano za tednik Demokracija in objavljeno dne 29.7.2021:

Dnevnik Večer, 15.7.2021

Ko nas boli, ko se življenje ne razvija tako, kot si želimo, nas vneto prepričujejo, da se vprašajmo: "S čim sem si to ustvaril?" Sem res tako mogočen? Sem si res prav vse ustvaril sam?

Seveda obstajajo situacije, kjer težko zanikamo svojo vlogo pri tem, kar se nam dogaja. Pogosto npr. z lahkoto razumemo povezavo med vzrokom in posledico. Še posebej, če so naše navade nekoliko manj božanske, kot npr. kajenje, prekomerno pitje alkohola ali prenajedanje s hrano. Verjetno se res lahko strinjamo, da bomo slej ko prej zašli v težave z zdravjem in bomo takšne navade tudi obžalovali.

Vseeno pa pazimo, da skozi takšno razumevanje ne postanemo preveč grobi. Posebej me namreč preseneča, kako grobi znamo biti ljudje prav do ljudi, ki so nam blizu. Še več, bolj so nam ljudje blizu, bolj znamo biti grobi do njih. Če s to logiko nadaljujemo do konca, ugotovimo, da znamo biti daleč najbolj grobi prav do samih sebe.

Živimo v krhkem, a medsebojno povezanem vesolju, ob tem pa, kot smo dejali že uvodoma , življenja nimamo popolnoma pod nadzorom. Prav zato sta ponižnost in sprejemanje, da v našem univerzumu obstajajo mogočnejše sile od nas, v samem jedru večine duhovnih izročil po svetu.

Če bi uspeli dvigniti tančico, ki zakriva naše psihološko ozadje, bi dobili vpogled do psiholoških vzvodov, ki vodijo naše obnašanje. To nam pogosto ni v čast, občasno pa nas, kot smo že omenili, vodi celo v situacije, ko nas posledice našega obnašanja tudi zelo bolijo. S takšnim vpogledom bi se verjetno v trenutku začeli obnašati veliko bolj blago, tako do sebe kot do drugih. Uvideli bi namreč, da nas slab stik z bližnjimi ali celo kakšna travma iz otroštva, neposredno vodi v napačno odzivanje živčnega sistema, to pa naprej v različne odvisnosti, ki nas "varujejo" pred trpljenjem, kljub temu, da nas vodijo samo še globlje v trpljenje.

Namesto prej omenjenega vprašanja: "S čim sem si to ustvaril?", je tako veliko bolj na mestu vprašanje: "Kaj naj se iz nastale situacije naučim?" Mogoče res nimamo moči, da bi nadzorovali ves svet okoli nas, zagotovo pa lahko nadzorujemo naše odzivanje na dogodke. Baje je nekoč celo veliki Albert Einstein dejal, da je daleč najpomembnejša človekova odločitev v življenju prav to, da se odločimo, ali nas življenje veseli ali pa bremeni. Kot otroci zagotovo nismo imeli prav veliko možnosti vplivanja na svet okoli nas, kot odrasli pa lahko bolje razumemo, kako smo razvili vzorce in navade, ki nam ne služijo več ali pa nam povzročajo celo bolečino.

Za marsikoga je velik korak naprej že spoznanje, da tudi zanj obstajajo priložnosti in veselje, ne pa zgolj težave in problemi. Ni nam potrebno celo življenje ostati žrtev preteklosti. Svoje rane lahko zacelimo in gremo naprej.  Vendar pa naš osebnostni razvoj in celjenje ran, ki so nas prej vodile v "napačno" delovanje, nista zgolj stvar spreminjanja prepričanj. To je sicer lahko dober začetek, vendar pa to še vedno ni dovolj.

Za resne spremembe v življenju moramo vpeljati spremembe v naše delovanje, v našo dnevno rutino, ob tem pa si dovoliti, da naša občutja ob tem čim bolj celostno prepoznavamo. Da postanemo čuječi in da sprejmemo dogodke takšne, kot pač so. Ko trpimo, nas verjetno še najmanj zanima, kako smo si ustvarili vse skupaj. Odgovor bi nas namreč opomnil, da smo sprejemali slabe odločitve, to pa bi nas lahko samo še globlje prizadelo. Veliko bolj torej potrebujemo sočutje, ne pa toliko analizo prepričanj ter razumevanje vzvodov psihološkega ozadja.
​
Prijaznost in sprejemanje sta tako zanesljivi poti, ki nam omogoča postati bolj prijazna in odprta oseba, predvsem pa veliko bolj blaga oseba, tako do samih sebe kot do drugih. Na nivoju Boga smo si seveda vedno za vse "krivi" sami, saj gre vendarle zgolj za izkušnje. Vseeno pa smo do svoje smrti predvsem ljudje.

Zapis je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, dne 3. 6. 2021

Udarna oddaja URA MOČI, kjer smo s kolegom Miranom Videtičem in voditeljem oddaje Bojanom Požarjem, spregovorili o aktualnih zadevah na slovenski medijski sceni. 

​Posnetek oddaje:

V Temi dneva z voditeljem Luko Svetino o tem, kaj je res in kaj ni, v navedbah nekaterih medijev o mojem sodelovanju z Vlado RS pri komunikacijski podpori cepljenju v Sloveniji.

Pred dnevi sem v Google, iz radovednosti, vtipkal besedno zvezo "super človek". Pred leti sem namreč kar precej podrobno sledil različnim poročilom, posnetkom in pričevanjem o tem, kaj vse ameriška vojska dela na tem področju, pa me je zanimalo, kje se tehnologija nahaja danes. Iskalnik mi je, namesto tehnoloških dosežkov, postregel z besedili in posnetki v smeri, kako živeti dlje, uspeti v življenju ali kako izboljšati svoje spolno življenje. (!?)

Saj proti omenjenim vidikom super človeka nimam nič, vseeno pa me je bolj zanimalo, kako daleč je na tem področju skrivnostna DARPA, agencija ameriške vojske za napredne tehnologije. Vojske so namreč nekakšno naravno zavetje za razvoj človeških sposobnosti, tako fizičnih kot psihičnih, posnetki dosežkov omenjene ameriške agencije pa so precej pogosto tudi objavljeni. Saj vem, da to, kar lahko vidimo na svetovnem spletu, niso ravno zadnji dosežki, vseeno pa so še vedno zelo zanimivi.

Če pomislim, koliko pompa in prahu je pri nas dvignil že samo predlog Vlade o dodatnem (a rednem!) financiranju slovenske vojske, so takšni napredni projekti za nas v Sloveniji čista znanstvena fantastika. Vojske po vsem svetu pa so bile seveda že od nekdaj še kako zainteresirane, da bi bili sposobni razviti, vzgojiti ali tehnološko dopolniti vojake, ter tako vzpostaviti nekakšno super vojsko. Ne, ne govorim o Hulkih in Supermanih, čeprav je ideja še kako mamljiva. Kar je dostopno na svetovnem spletu, bolj kaže v smer dopolnitve oz. podpore človeškemu telesu pri premagovanju omejitev, v smislu dvigovanja bremen, okrepitve vzdržljivosti ali dodatne zaščite pred izstrelki.

Ste že kdaj pomislili, kakšen super človek postane vsakdo v trenutku, ko postane "obsojen" na življenje na invalidskem vozičku? Sam sem to na nek način izkusil ob (poslovnem) obisku rehabilitacijskega centra Soča v Ljubljani, ko so nas ob predstavitvi delovanja centra povabili, da naj izkusimo invalidski voziček kar v prvi osebi.  Že samo nekaj metrov poganjanja z rokami, po ravnem terenu (po hodniku!), pomeni zelo velik fizičen napor. Potem pa dodajmo še različne ovire s šlampasto izdelanimi robniki, stopnicami ali stezami za invalide, ki imajo nemogoče naklone ... bolje, da niti ne razmišljam naprej.

Pred dnevi smo izvedeli, da je Slovenija ustanovila Svet za digitalizacijo družbe, posvetovalno telo vlade, ki bo poskrbelo za nekoliko daljši korak naprej na področju uporabe naprednih tehnologij v vsakdanjem življenju državljanov. Ob tem je bila seveda moja prva misel: hvalabogu, končno. Naslednja misel? Zakaj vlada ne ustanovi tudi nekakšno posvetovalno telo za napredne tehnološke rešitve?

Glede na majhno deželo in zavist, ki ima v Sloveniji prav posebno domovinsko pravico, imam občutek, da kdorkoli poslovno uspe v Sloveniji, z lahkoto uspe prav kjerkoli po svetu. Ali ste vedeli, da vsaj dve podjetji v Sloveniji sodelujeta z zgoraj omenjeno Darpo prav na področju razvoja ti. super človeških sposobnosti? Tudi jaz nisem do pred kratkim, me pa to ni posebej začudilo.

Zakaj v Sloveniji ne povežemo tehnoloških in drugih s tem povezanih strokovnjakov in ne začnemo proizvajati naprednih tehnoloških rešitev za npr. večjo mobilnost invalidov? Slovenija je, kot celota, velika in finančno primerljiva z večjimi (ne velikimi) podjetji, velik trud pa vlagamo (in bomo še naprej) prav v napredne tehnologije.
Eno od pomembnih pravil do večje prepoznavnosti na trgu je, da ustvariš podkategorijo znotraj obstoječe kategorije ter nato v njej zasedeš vodilni položaj. V kategoriji npr. vseh masovnih proizvajalcev čokolad, ustvariš podkategorijo masovnih proizvajalcev vrhunskih "maloserijskih" čokolad in zasedeš vodilni položaj. Pomislite na čokolade Lindt. Tekmovati z Milko ni mogoče v isti kategoriji, v svoji pa in to zelo uspešno.
Zakaj Slovenija ne bi zbrala tehnološkega cveta umov in ustvarila svoje niše tako, da bi npr. zagnala tehnološko napredne proizvodnje sistemov za avtonomijo invalidov? Kolikor vem, imamo kar nekaj podjetij, ki so že danes aktivna na tem področju, znanja imamo tudi veliko, mogoče nam še najbolj manjka v tem trenutku prav vizije ter velikih in ambicioznih ciljev. Mogoče je pa prav zdaj dober čas.

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, 22. aprila 2021

Argument "slamnatega moža" je verjetno ena od bolj zanimivih zmot medčloveške komunikacije.
Gre pa tudi za prvovrstno orodje obračunavanja v političnem prostoru, ki je v današnjem času zelo pogosto. Zmota slamnatega moža namreč nastopi takrat, kadar nasprotnikovo stališče predstavimo narobe zato, da bi ga lažje ovrgli. Nasprotnikovo trditev zamenjamo z novo, ki je le na videz podobna tisti, ki jo sogovornik v resnici zagovarja, nato pa s pomočjo napada nanj pokažemo, da je njegova izvorna izjava napačna.

Naziv"slamnati mož" izvira iz srednjega veka, iz viteških časov. Vitezi so namreč svoje veščine bojevanja, preden so se odpravili v resničen boj, urili na slamnatih lutkah in ne na živih nasprotnikih. Vlogo slamnate lutke tako v besednem dvoboju prevzame popačena nasprotnikova trditev, argument pa je zmoten, saj ovržba temelji na premisi, ki je nasprotnik sploh ne zagovarja.

Argument slamnatega moža je, kot sem omenil že na začetku, še prav posebej priročen v politiki. S to retorično potezo govorec ubije kar dve muhi na en mah. V očeh javnosti najprej doseže ponižanje nasprotnika, ob tem pa povzroči, da nasprotnik zapravi zelo veliko časa in energije za pojasnjevanje napake in ne za pravi odgovor.

V Sloveniji smo v zadnjem času priča pravemu tekmovanju v postavljanju slamnatih mož. Tipičen in tudi zelo daljnosežen primer uporabe takšnega argumenta je npr. spor med Vlado in Slovensko tiskovno agencijo (STA). Nekateri tuji mediji omenjeni spor namreč zdaj uporabljajo kot izhodišče za opis stanja v Sloveniji na področju medijev v smislu, da gre za nekakšno vojno stanje in diktaturo vlade na področju medijev, češ, poglejte kaj počno s STA. V konkretnem primeru je bila namreč lansirana ideja, da ne gre za finančno upravljalski spor med lastnikom (Vlado RS) in podjetjem (STA), temveč za poizkus discipliniranja STA za potrebe medijske propagande obstoječe vlade, ker Vlada ne želi izplačati finančnih sredstev, ki agenciji pripadajo. Tega, da je v pogodbi ob določbah o financiranju omenjeno, da se ima lastnik pravico podučiti o finančnem poslovanju podjetja, ni prav veliko slišati.
​
Vpeljava slamnatega moža je torej vpeljava zamenjave, da ne gre za poslovni temveč politični temelj spora. Ker je tako spor postal politični, je logično nadaljevanje, da si Vlada želi STA podrediti za svoje politične potrebe. Tega, da noben lastnik pri zdravi pameti ne bi kar tako zagotavljal denarja svojemu podjetju, ki mu noče pojasniti, kaj z zagotovljenim denarjem počne, ni slišati nikjer.  Nočem soditi globlje o naravi omenjenega spora med Vlado in STA, predvidevam pa, da bi bil spor že zdavnaj rešen, če bi vodstvo STA vladi dostavilo dokumente o porabi sredstev.

Takšnih slamnatih mož v zadnjem času, v slovenski politiki, kar mrgoli. Ste kaj slišali o orbanizaciji? Tudi o strašnem in grozljivem madžarskem kapitalu, ki naj bi med drugim obvladoval televizijo Nova24 TV? Grozno, res. To, da je ameriški kapital obvladovakl POP TV dve desetletji ali več (eno do najbolje gledanih TV postaj v Sloveniji) ni tako pomembno, saj je madžarski slamnati mož pravočasno lansiran, da se javnost ne ukvarja z drugimi mediji in njihovimi interesi v ozadju, temveč se morajo napadeni braniti ter trošiti energijo in čas za pojasnjevanje napake v samem argumentu.

Nižanje nivoja politične kulture v Sloveniji je nujno naplavilo na površje tudi vedno več napak v argumentih. Zmot slamnatega moža, kot le ene od njih, ni tako težko odkriti. Res pa postaja vedno večji problem jim slediti, saj jih je res veliko.

Kot primer naj dodam tudi ti. serijske slamnate može v obliki "ljudje nas kličejo in sprašujejo to in to", ko nek politik za okrepitev svojega stališča uporablja kar zahteve nekakšnih neznancev, ki slamnatega moža ustvarjajo kar po njegovih sprotnih potrebah. Gre torej za načrtno uporabo zmote v argumentu zato, da bo nekdo dosegel svoje.

Ključni problem takšne argumentacije je seveda v tem, da gre za laž in podtikanje nečesa, kar ni resnično, breme dokazovanja neresničnosti pa pade na tistega, kateremu je bil takšen lažni argument podtaknjen.

Takšne slamnate može je zato potrebno čim prej prepoznati, zažgati in pustiti dogoreti, da od njih ostane zgolj pepel.

Članek je bil objavljen v tedniku Demokracija, 8. 4. 2021

V okviru usposabljanj za mentorje, smo skupaj s Termoelektrarno Šoštanj razvili poseben mentorski program, ki je izdelan posebej za potrebe družbe in ki postavlja popolnoma nova merila na področju mentorskih programov v celotni regiji JV Evrope.
​
Na enem od izobraževanj nas je, v spremstvu direktorja Termoelektrarne Šoštanj, g. Mitje Tašlerja (desno), obiskal tudi predsednik Državnega sveta g. Alojz Kovšca.

Najprej je bilo čudno, saj se sploh nismo rokovali. Nekaj smo se z nekaterimi dotikali s komolci, z drugimi pa tudi to ne, malo smo si vsi želeli situacijo obrniti na hec, nato pa smo sedli. Seveda precej narazen drug od drugega. Za maskami smo se nasmihali in delali enake grimase oz. izraze na obrazu, kot bi jih, če mask ne bi imeli. Pa smo jih res? Vsi? So si prisotne ženske enako vneto namazale ustnice in ostali makeup na obrazu, kot bi si ga v času brez mask?

Korona čas je tako ali drugače zarezal v naše dojemanje medsebojne komunikacije. S prijatelji, znanci in poslovnimi partnerji se vidimo manj. Ko pa se, nimamo praktično nobenega fizičnega stika oz. še več, celo načrtno vzdržujemo ustrezno razdaljo med seboj. Izražanje medsebojne bližine, kot smo ga poznali pred izbruhom pandemije, je postalo zgodovina, ob tem pa imamo po novem z masko prekritega tudi pol obraza. Sicer uporaba raznih modnih mask z vzorci, izreki ali logotipi res daje vedeti, da se zavedamo resnosti situacije, vseeno pa je težko reči, da nas z masko čez pol obraza, drugi tudi razume, ko mu kaj razlagamo.

Izrazi na obrazu so namreč še kako pomemben del celotne govorice telesa. Mogoče celo najpomembnejši del, saj je obraz sporočilno najmočnejši del telesa, ta sporočila pa spremljajo vsebino in ji dajejo širši pomen. Zaradi maske se namreč izgublja ti. meta-komunikacija, torej tista sporočila med vrsticami, ki včasih povedo celo veliko več, kot sama vsebina. Osrednjo vlogo kar naenkrat prevzemata glas in celota telesa s svojimi izraznimi sposobnostmi. Roko na srce, včasih je kar malo komično opazovati koga, ki bi brez maske povedal kar ima, zdaj pa se z masko trudi kot kakšen plesalec, da bi ja s telesom dobro pojasnil tudi širši vidik svojih besed.

Še dobro, da nam ostajajo vidne vsaj oči, ki pregovorno veljajo za okna duše. Naše oči se namreč smejijo, se bojijo, sumijo, so zaskrbljene itd. Kljub temu, da imamo pol obraza zakritega, še vedno večina informacij o našem počutju ali namerah prihaja prav s pomočjo opazovanja oči in področja v njihovi neposredni bližini. Celo Botox ne more v celoti zakriti gubanja ali stiskanja obrvi, ko nas npr. nekaj jezi ali pa njihovo dvigovanje v trenutkih, ko smo prestrašeni ali presenečeni.

Žal pa so maske praktično čez noč odpravile zelo pomemben vir informacij tj. spremljanje gibanja ust in ustnic. Sam imam s tem kar nekaj težav, saj na eno uho nekoliko slabše slišim in sem z leti razvil podrobno spremljanje in interpretacijo gibanja ustnic preprosto zato, da lahko dopolnjujem sporočilo, ki ga zaradi slabšega sluha sproti izgubljam. Pa to ne počnemo samo tisti, ki imamo nekoliko slabši sluh.

Pogovori z masko na obrazu tako po novem zahtevajo bistveno več pozornosti in energije, kot pa so bili (in bodo!) pogovori brez nje. Opazovanje človeka nam namreč pomaga pri boljšem razumevanju tudi, če nimamo težav s sluhom, saj opazujemo počutje, kontekst sporočila, prikrite pomene itd. tudi pri gibanju ustnic.  Če k temu dodam še slabšo slišnost zaradi prekritih ust s kosom blaga, so občasne težave pri razumevanju sporočila ne samo pogoste, temveč že skoraj normalne. Ob tem pa bomo pogosto tudi opazili, da ljudje postanejo veliko bolj utrujeni med pogovori, saj hlastajo za zrakom, gibanje maske pred usti pa na trenutke deluje, kot da se bo sogovornik zadušil

Živimo torej v času, ko je zaradi naštetih omejitev še kako pomembno, da ljudi nagovarjamo čim bolj iskreno. Nimajo namreč možnosti, da bi sami razbrali iz obraza celote sporočila. Odprt in iskren pogovor tako postaja še bolj pomemben del naših odnosov in posledično tudi še pomembnejše orodje razreševanja in sproščanja negativnih občutij, ki se tako ali drugače porajajo med nami.  Sicer je res prijetno opazovati, kako je med ljudmi zdaj veliko več očesnega stika, vseeno pa še vedno velja, da je najboljši način za razumevanje občutij našega sogovornika, da ga o občutjih preprosto vprašamo.

Tekst je bil objavljen v tedniku Demokracija, 25. 2. 2021