Edvard Kadič, samozavestna komunikacija
  • Domov
  • Ponudba
  • Zapiski
  • O MENI
    • O meni
    • Reference
    • Galerija
  • Osebnostni razvoj
  • Govorica telesa
  • KNJIGE
    • Knjiga Samozavest je seksi!
    • Knjiga Govorica telesa
    • Knjiga Zapeljevanje
    • Amazon
    • Knjiga Rojeni v obilju
    • eKnjiga Prvi vtis [brezplačno]
    • eKnjiga Napake pri zapeljevanju [brezplačno]
    • Knjiga Priročnik za novo paradigmo
    • Knjiga Spoznanja na dlani
    • Nakup: kreditne kartice
    • PROMOCIJA
  • ENG
  • TEAMS

Zakaj pravimo, da je ljubezen slepa?

14/1/2021

0 Comments

 
Odgovor na to vprašanje seveda ni enostaven in je hkrati, ker gre za našo slepoto pri belem dnevu, tudi malo komičen.
Picture
Raziskave namreč kažejo, da ljudje svoje izbrance in izbranke vidimo in zaznavamo veliko lepše, kot so lahko v resnici. To najlažje razumemo s primerjavo starši - otroci. Starši namreč svoje otroke vidimo kot lepotne draguljčke, medtem ko jih drugi vidijo zgolj kot otroke. Lepe, vendar pa ne tako super posebne, kot jih vidimo sami. Ta napaka pri zaznavanju lepote je psihološko stanje, ki ga izkušamo vsi, ga ne moremo nadzorovati in tega tudi ne počnemo načrtno. Prav zato je to stanje tako mogočno. Z vso silo in energijo krepi naše poželenje do osebe, v katero smo se zagledali.

Kaj pa je potem s ti. notranjo lepoto?

Saj vendar nismo vsi ob prihodu na ta svet zadeli ravno najboljše srečke v košari z lepoto. Kako je potem z nami?  Seveda je zunanja lepota pomembna, vseeno pa bi težko dejali, da notranje poteze in lastnosti niso pomembne. Lepota vseeno ni večna in tudi ni prav posebej pametno, da se vežemo zgolj na zunanji izgled. V zveze praviloma vstopamo na daljši rok in še kako je pomembno, da bodo stvari delovale tudi dlje od dveh vročih noči.

Ženske so, glede prevlade notranjih lastnosti nad zunanjimi, praviloma nekoliko bolj glasne. Pogosto jih lahko slišimo trditi, da zunanja lepota ni tako pomembna, ko ji pomembnost pripisujemo moški. Vendar pa iz tega lahko sklepamo, da bodo ženske v zvezi posledično veliko bolj "slepe" potem, ko bodo razvile naklonjenost do moškega. To je za moške na nek način celo dobrodošlo, vseeno pa to ne pomeni, da naj moški laže o tistih področjih, kjer pri sebi ocenjuje manjko češ, saj ko bo enkrat zaljubljena, ne bo niti opazila.

Del odgovora, zakaj je ljubezen slepa, je torej v tem, da ko se zaljubimo, v veliki večini primerov preprosto zanemarimo negativne lastnosti osebe, v katero smo se zaljubili. Na začetku se nam tako zdi vse popolno in verjamemo, da smo oboji našli svoje sanje. Da bo naša zveza delovala večno. Žal pa so težave v bistvu že prisotne, le vidimo jih še ne. Ne da jih ne želimo videti, temveč jih v resnici ne vidimo. Možgani nam ne dovolijo obdelovati tudi informacij, ki bi potrjevali nasprotno. Gre za nekakšno potrditveno zmoto, ko sprejemamo le tisto, kar potrjuje naše predstave. Zato ne slišimo npr. pomislekov naših staršev in prijateljev o naših novih izbrancih. Še več, celo skregati smo se pripravljeni z vsemi okoli sebe.
Picture

So pa tukaj tudi ljudje, ki niso najbolj uspešni pri iskanju partnerjev ali partneric. To seveda sčasoma vpliva na samozavest in ena od neželjenih posledic je, da se takšna oseba hitreje in močneje zaljubi v nekoga, ki ji končno nameni vsaj malo več pozornosti. Lahko, da se izbrana oseba le nahaja v nekoliko bolj ranljivem obdobju življenja in mogoče sploh ni razmišljala o novem partnerju, potem pa ima pred seboj nekoga, ki se je močno zaljubil vanjo, ga ne želi prizadeti in ... ostane z njim. Vendar pa sčasoma ta druga oseba le začne opažati, da mogoče ni vse tako popolno in težave so tukaj.

Prav tako omenimo tudi ljudi, ki še nikoli niso bili v resni zvezi in si sploh ne znajo predstavljati, kako bi bilo lahko drugače. Ne vedo, kaj naj iščejo in kaj naj pričakujejo. So pravzaprav srečni v takšni ali drugačni zvezi, saj nimajo niti predstave o tem, kako bi lahko bilo tudi drugače.  So nekako naravno slepi in pravo nasprotje tistih, ki nimajo nobene prave meje pri svojih vzgibih in impulzih. Ti se namreč zaženejo in osvojijo, s časoma pa, ko spregledajo, takšno osebo tudi zapustijo.

Pa za konec nikar ne pozabimo tudi na kemijo in s tem povezano slepoto. Ko se zaljubimo, začne telo proizvajati dopamin in počutimo se srečni. Ko se dopaminu pridruži še adrenalin, ob sreči postanemo še vzhičeni in polni energije. Takšno stanje nato povežemo z osebo, ki nas "dela" srečne in polne energije. Ljudje začnemo ta občutja loviti, kljub temu, da to lahko pomeni, da ne lovimo prave osebe.

Ljubezen torej je res slepa, je pa s tem tudi zapletena. Prav lahko se zgodi, da bo potrebno več kot en sam poiskus, da bomo našli pravo osebo zase. Vseeno pa nam ni potrebno slepo slediti občutjem, temveč lahko uporabimo tudi kanček razuma in vsaj kdaj pa kdaj iz razdalje presodimo ali je izbrana oseba za nas prava ali ne.
- - - 
Pridružite se nam v Delta Akademiji: TUKAJ
- - -
​Članek je bil objavljen tudi v tedniku DEMOKRACIJA, 14. 1. 2021
Picture
0 Comments

Naučena nemoč in kako naprej

31/12/2020

0 Comments

 
Leto 2020 se je izteklo. Roko na srce, zanimivo leto in v šali sem že večkrat dejal, da se nikar preveč ne veselimo, dokler res dokončno ne odbije polnoč in nastopi prvi januar 2021.
​Do zadnje sekunde je namreč možno, da gre še kaj narobe.
Picture
​A šalo na stran, letos smo kot država Slovenija proslavili tudi velik jubilej. Minilo je že trideset let od plebiscita, ko smo se kot narod odločili, da želimo iti samostojno svojo pot naprej.  Ob tej priložnosti pa ne morem in ne morem mimo fenomena, ki ga prepoznavam v naši družbi in psihologiji ni ravno neznan. Imenuje se “naučena nemoč”.

Gre za naravnanost, ki jo razvijemo, če nekaj večkrat neuspešno poizkusimo, nato pa zaradi neuspeha začnemo verjeti, da je nekaj narobe z nami in ne z okoliščinami, srečo ali drugimi ljudmi.
Še več, začnemo celo verjeti, da bomo neuspešni, tudi če poizkušamo v nedogled. Zato slej ko prej pridemo do zaključka, da se ni vredno niti potruditi. Kot bi se nam v zaporu odprla vrata v prostost, nam pa zanjo ni več mar, saj smo prepričani, da nam na prostosti itak ne bo uspelo. Možgani nas namreč želijo zaščititi, zato nas odrinejo stran od bolečine neuspeha, pri tem pa ne upoštevajo, da je ta “neuspeh” zgolj napaka razmišljanja in ne delovanja.

Ste tudi vi že kdaj ostali brez besed ob spremljanju krivic, ki se dogajajo pred našimi očmi? Ko že ptički čivkajo o 400 mio eur letno za preplačila v zdravstvu, zgodi pa se praktično nič? Ko gre za očitno promocijo zgolj ene politične opcije javnega(!) medija, ob tem pa izbrani medijski „strokovnjaki“ uglašeno žvrgolijo o tem, da je v javnih medijih vse v najlepšem redu? Ko država serijsko izgublja spore na mednarodnih sodiščih, pravni umi, ki so te spore sprožili, pa še vedno brezmadežno zasedajo najvišje funkcije v državi? Ko se nekaterim odpisuje težke milijone zaradi poslovnih malverzacij, druge pa kaznuje in se nad njimi izvaja rubež po zgolj dveh mesecih neplačila prispevkov in davkov, v vrednosti nekaj sto evrov? Ko nekateri lahko v javnosti počnejo in govorijo karkoli si želijo, njihovi javnomnenjski „odvetniki“ pa jih branijo z obtožbami, da se sovražno govori prav proti njim in ne obratno?

Prej ali slej te ujame občutek nemoči. Ne bom se spuščal globlje, saj želim zgolj ponazoriti, kako se kot družba naučimo takšne nemoči. Začne se nas polaščati občutek, da ne moremo storiti nič. Da je ta svet rezerviran za druge, za tiste na drugi strani političnega spektra (oz. pri koritu), kjerkoli že to je. Povedano drugače, človek sčasoma preneha protestirati, se upirati, opozarjati na nepravilnosti, celo preneha prijavljati nepravilnosti na Policijo, KPK, NPU, Računsko sodišče in ne vem kam še vse. Preneha biti aktivni državljan.

Pa nikar se ne slepimo, da zadeve ne morejo iti še na slabše. Če bomo delali enako kot do sedaj, zakaj bi bili rezultati v prihodnje kaj drugačni? Ponos in navdih, ki sta nas navdajala ob plebiscitu 30 let nazaj, sta neprecenljiva in srečni smo lahko tisti, ki smo bili tega vzdušja deležni iz prve vrste. A ko te dni poslušam razmišljanja uglednih in „uglednih“ imen slovenske osamosvojitve, se sprašujem, ali res živimo v isti državi in seveda, kam to pelje in občutek nemoči je ponovno blizu.

Naučena nemoč je kot temnejša stran naše duševnosti. Gre za njen izjemno škodljiv in uničujoč vidik, ki je ob tem tudi neviden. Ljudje namreč ostajajo v slabi družbi, slabih službah, slabih zvezah, volijo slabe poslance itd. kljub temu, da bi bila sprememba možna hitro in lažje, kot se jim trenutno zdi.

Kako torej naprej? Najprej, če smo se nemoči naučili, jo lahko tudi opustimo. Razumeti moramo, da smo intimno sprejeli sklep, da ne glede na naš trud, ne moremo vplivati na nadaljnji potek dogodkov in da se tega, da smo tak sklep sprejeli, niti ne zavedamo. Še več, celo drugim, ki se odločijo npr. prijaviti nepravilnosti, dopovedujemo, da to nima smisla in da bodo na koncu oni procesirani in ne pravi krivec. Kot da verjamemo, da smo za vlom v našo hišo krivi mi in ne vlomilec zgolj zato, ker smo ga prijavili zaradi vloma.

Prav ta uvid, da smo v stanju naučene nemoči, se mora nato preliti v pozitivno razmišljanje, v več zaupanja v pozitivne možnosti izida, čemur morajo potem slediti tudi konkretna dejanja.
​
Resnica slej ko prej najde svojo pot na površje, tudi če včasih za to potrebuje desetletja. Za aktivno vlogo ni potrebno biti ne velik in ne močan, potrebno pa je biti pogumen in zaupati v svoj prav. Zaupati, da je to tudi moj svet.


Srečno 2021! 


Tekst je izšel v tedniku Demokracija, dne 31. 12. 2020:
Picture
0 Comments

Obnašanje med božičnimi koronaprazniki

17/12/2020

0 Comments

 
V tem obdobju leta je ustrezno obnašanje pogosto težavno tudi brez korone. Letos imamo priložnost, da se pravil obnašanja v družbi in razlogov, zakaj jih sploh imamo, zavemo na nekoliko drugačen način. V nadaljevanju se zato ne bom osredotočil na odpiranje vrat damam, odmikanju stola ali pomoči pri slačenju ali oblačenju plašča, temveč bom pozornost namenil občutjem, ki jih z našim obnašanjem lahko sprožimo v drugih ljudeh.
Picture
Vsi smo že kdaj slišali za ti. zlato pravilo, da se obnašajmo do ljudi okoli nas tako, kot bi si želeli, da se oni obnašajo do nas. Zaustavitev javnega življenja nam je, med drugim, prinesla tudi čas za razmislek o tem, kako si res želimo, da bi se drugi obnašali do nas. Za mnoge je božični čas precej stresno obdobje, saj preprosto ne marajo skrbi z izbiranjem in iskanjem daril, ob tem pa še poslušanje enih in istih "jingle bells pesmi" kar cel mesec skupaj. Ni čudno, da marsikomu zmanjka tudi prijaznosti do drugih. Kako jim je šele sedaj, ko imamo še omejitve gibanja in s tem tudi precej bolj omejene možnosti pri npr. dostopu do daril, omejitve pri obiskovanju, druženje praktično zgolj s pomočjo spleta ipd.

Če za trenutek odmislimo religiozni vidik samega Božiča, je to namreč tudi čas za krepitev stikov in globlji razmislek o pomenu prijaznosti do soljudi. Takšen primer so lahko npr. starejši sosedje, ki nam bodo še kako hvaležni za pomoč pri občasnih opravilih kot je npr. kidanje snega pred hišo ipd.. Pri prijaznosti nikar ne pozabimo tudi nase. Napotek, ki smo ga deležni na letalu, da naj v primeru padca pritiska v kabini masko s kisikom najprej nataknemo sebi in šele nato pomagamo pri uporabi maske drugim, naj velja tudi pri prijaznosti. Če nismo ali ne znamo biti prijazni do sebe, kako bomo pravzaprav prijazni do drugih?

Kaj pa sočutje? Sta sočutje in prijaznost eno in isto? Seveda ne. Pri sočutju gre za sposobnost občutiti stisko sočloveka, pri izkazovanju prijaznosti pa ne pride nujno tudi do globljih občutkov. Pri dogovorih o tem, kako bo potekalo naše novoletno praznovanje, bodimo sočutni tj. pazljivi na občutja drugih, še posebej, če imamo večjo družino. Odklonitev povabila na večerjo zaradi tveganja z okužbo, nikakor ne smemo jemati osebno. Razumimo stisko, v kateri se je znašla npr. naša hči ali pa sestra, saj vemo, da bi v drugačnih razmerah naše povabilo brez pomisleka sprejela.

Glede letošnjih daril predlagam, da smo čim bolj radodarni in ne, ne mislim na njihovo denarno vrednost. Radodarni smo namreč lahko tudi s časom, pozornostjo ali predajanjem svojega znanja. Zadnji meseci so bili npr. vse prej kot prijazni do podjetij in samo upamo lahko, da v bližnji prihodnosti ne bomo priča pravemu valu odpuščanj. Prav tako so tudi zaprte meje občin in omejitve gibanja v večernih in nočnih urah lahko dober sprožilec za nastanek tesnobe in drugih oblik psihičnih težav. Mogoče lahko s svojim znanjem, nasveti ali zgolj s časom za odkrit pogovor, komu olajšamo razmišljanje o prihodnosti in ga razbremenimo pritiska, ki ga čuti.
​

Leto 2020 je bilo, roko na srce, res posebno leto in verjetno si za drugo leto prav vsi želimo več normalnosti. Vendar pa se nikar ne slepimo. Videli smo, da se življenje lahko spremeni praktično čez noč. Dopustimo možnost, da bodo ti. "last minute" odločitve postale sestavni del našega življenja. Če smo npr. lani še šli na kakšno pot ali dopust prehlajeni ali z glavobolom, se je to spremenilo in po novem bo marsikdo dvakrat premislil, preden bo kam šel. Bodimo torej hvaležni za to, kar imamo.

Zelo lahko je
biti slabe volje zaradi stvari ali dejanj, ki jih v času pandemije nismo bili deležni. Seveda je popolnoma normalno, če pogrešamo druženje ali zabave v živo, vendar pa je glede na situacijo tudi spletna večerja s širšo zasedbo rodbine veliko bolje kot nič. Bodimo npr. hvaležni, da imamo vsaj tehnologijo, ki nas letos povezuje. Seveda ni isto kot srečanje v živo, vseeno pa smo vsaj v stiku.

​
Za hvaležnost se lahko odločimo načrtno in prav z njeno pomočjo bomo lažje opazili dobre plati življenja kljub temu, da se nahajamo v pandemiji.

Besedilo je bilo objavljeno tudi v tedniku Demokracija, dne 17. 12. 2020
Picture
0 Comments

Ti lahko zaupam ali ne?

4/12/2020

0 Comments

 
Ljudska modrost pravi, da je dovolj ena sama laž, da pod vprašaj postavimo vse drugo. Zaupanje je namreč precej izmuzljiv pojem, najdemo pa ga vsepovsod in se ga večinoma niti ne zavedamo. Gre za nekakšen občutek varnosti, ki ga občutimo glede na prihodnost.
Picture

Si predstavljate ljubezensko razmerje brez zaupanja? Si predstavljate banko iz slame in ne iz marmorja in cementa? Obisk pri zdravniku brez zaupanja v medicino?

Pri ljudeh lahko zaupanje razberemo tako iz govorice telesa, ko nekdo kaže svoje zanašanje na druge ali iz vsebine, ko bomo zanašanje razbrali ali direktno ali pa posredno. Vendar pa je zaupanje le redko univerzalno.

Če svojemu mladoletnemu otroku brez pomisleka zaupam, da bo iz trgovine prinesel naročeno, se moje zaupanje precej spremeni, če sede za volan avtomobila in mi ponudil, da me kam zapelje. Zaupanje ima namreč tudi svoj čustveni naboj. Če imamo v našem primeru pozitivna občutja glede trgovine, so naša občutja pri otrokovi vožnji avtomobila, vse prej kot pozitivna.

Zaupati ali ne zaupati je človeku prirojeno. Že ko prvič odpremo oči in si nekaj časa ogledujemo čudo, ki nas gleda in se nam smehlja, se možgani povežejo tako, da že po samo nekaj urah sledimo tej osebi in, kar je posebej skrivnostno, celo posnemamo njene gibe (nasmeh ipd.). Smo torej rojena socialna bitja, rojena da navezujemo stik z drugimi in da drugim omogočamo povezavo z nami. Da torej zaupamo ali ne.

Res pa nikoli ne moremo biti popolnoma gotovi v namere drugih, njihov karakter, njihovo motivacijo za posamezna dejanja ali celo dejanja, ki jih bodo naredili v prihodnje. Do včeraj ljubeči očetje in družinske "copate", lahko v trenutku postanejo morilci, posiljevalci ali tirani najhujše vrste. Nerazumevanje, da pri zaupanju ne gre zgolj za pričakovanje bodočega obnašanja, temveč tudi za čustvena stanja, ima lahko visoko ceno.

Politični aktivisti npr. praviloma nagovarjajo, da bodo te ali one obljube njihovih kandidatov vodile v takšno ali drugačno obnašanje v prihodnje, pri tem pa ne upoštevajo, da se pri volivcih lahko sproži tudi negativni sentiment (čustveno stanje!), ko publika preprosto izgubi zaupanje, saj npr. ugotovi, da kandidat nima vsebine in dviguje prah zgolj zaradi prahu in ne skrbi za skupno dobro.

Kaj torej lahko storimo za zmanjšanje naše stopnje dvoma in lažje odločanje o tem ali bomo nekomu zaupali ali ne?

Najprej, bodimo blagi do sebe in začnimo z majhnimi koraki. Zaupanje naravno vsebuje tveganje in temu se ne moremo izogniti. Vseeno pa ga lahko ohranjamo na obvladljivem nivoju, če se tveganja zavedamo že ob vzpostavitvi odnosa.
V svojo komunikacijo vnesimo nekaj zaupanja že takoj na začetku in pozorno spremljajmo, kako se naš odnos razvija.

P
ri tem pa ne pozabimo tudi na dvome in dileme, s katerimi se sooča naš sogovornik. Ljudje smo namreč egocentrični in se z lahkoto ujamemo v past, da smo pozorni le nase. Da smo ves čas pozorni le na to, kako delujemo mi, kaj imamo mi za povedati in kakšna je naša stopnja zaupanja. Pri tem pa pozabljamo, da se sogovornik ravno tako sooča z lastnimi dvomi in občasno potrebuje tudi kakšno zagotovilo, da nam lahko zaupa.

Ločujmo tudi vloge in ljudi, ki v njej sodelujejo. Naše zaupanje do policista je lahko precej drugačno, dokler ga prepoznavamo zgolj kot uradno osebo. Potem, ko v njem prepoznamo soseda Aleša, ki je v službi pri Policiji, pa se to lahko hitro spremeni, kajne?

Predvsem pa najprej dobro spoznajmo sebe, preden se trudimo prepoznati druge. Večina ljudi namreč pade v eno od dveh skrajnosti in sicer ali zaupajo preveč in prehitro ali pa premalo in pri tem potrebujejo neskončno veliko časa, da vsaj malo okrepijo svoje zaupanje. Razmislimo, v katero skrajnost sodimo sami. To naj bo potem izhodišče za naprej.

Če hitro zaupate, vendar zaupate napačnim ljudem, se je potrebno naučiti prepoznavati signale, ki jih "napačni" ljudje oddajajo. Če pa dobro prepoznavate omenjene signale, niste pa sposobni razviti razmerja, potem je čas, da resno razmislite o svojem obnašanju do drugih ljudi.
​
Le zaupajte si, da se lahko spremenite in stvari bodo stekle.

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, dne 3. decembra 2020
Picture
0 Comments

Korona ali mi? [video, oddaja Faktor]

1/12/2020

0 Comments

 
V oddaji Faktor (TV3) o vplivu korona virusa na trenutno situacijo v družbi s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem Aljušem Pertinačem.
Klikni: TUKAJ
Picture
Klikni foto za video
0 Comments

Kako v tem norem svetu ostati optimist?

18/11/2020

0 Comments

 
Covid-19 sem, korona tja, zaprto to, zaprto ono, proti maskam, za maske, proti cepljenju, za cepljenje ... na trenutke se zdi, da živimo v popolnoma norem svetu. Tudi sam ne vem ali je ta svet rs nor ali ne, vem pa, da je zelo lahko postati negativen, obsojati vse okoli sebe in za svoje težave enkrat kriviti vlado, drugič kitajce, tretjič Trumpa, pa potem Bidna in tako naprej.
Picture
Živimo žal v časih, ko je na trenutke res težko biti optimističen. Če cele dneve poslušamo le kritiziranje in jamranje ljudi okoli sebe, tako ali drugače to mora vplivati tudi na nas. Vseeno pa to še ne pomeni, da moramo postati pesimisti in v vseh in vsem videti le slabe stvari. Pravzaprav je ravno zdaj pomembneje kot kadarkoli prej, da ostanemo optimistični, da verjamemo v dober konec in da dajemo zgled tako otrokom kot drugim ljudem okoli nas, da se splača živeti in verjeti, da ta svet prinaša tudi dobro za vse nas.

Zanimivo, da tudi znanost podpira takšno razmišljanje. Več študij, ki je bilo opravljenih na temo povezave med optimizmom in boleznijo je že pokazalo, da je tveganje npr. za bolezni srca in ožilja bistveno nižje pri optimistih kot pri pesimistih. Povedano drugače, če svet vidimo kot dober, bomo na dolgi rok bolj zdravi, kot pa če ga vidimo kot slab.

Nihče med nami ni rojen optimist ali pesimist, temveč gre za odločitev. Zanimivo, da je celo veliki Einstein nekoč dejal, da je verjetno ena od najpomembnejših človekovih odločitev v življenju ta, da se odloči, ali ga življenje podpira ali pa ga ovira. Gre torej za odločitev ali bomo kozarec, kamor smo vodo natočili do polovice, videli kot na pol poln ali pa kot na pol prazen. Seveda se strinjam, da je na koncu dneva vse skupaj le kozarec z vodo, vseeno pa je pomembno, kako nanj gledamo.

Življenje je namreč na nek način en sam velik niz odločitev. Dan lahko preživimo tako, da ves čas tipkamo po računalniku in se igračkamo po socialnih omrežjih ali pa obdelamo vrt, pospravimo garažo ali preberemo kakšno knjigo. Torej, lahko se odločimo kaj bomo počeli in smiselno enako se lahko tudi odločimo ali bomo naravnani pozitivno ali negativno. Biti optimističen se torej začne z odločitvijo, da bomo optimistični in ne z nekakšnim čudežnim dogodkom ali bliskom iz neba.

Za začetek se začnimo izogibati negativnih ljudi. Saj ste npr. že kdaj slišali za ti. "toksične" ljudi, kajne? Ljudi, ki vam dobesedno izpijejo energijo? To so ljudje, ki so prepričani, da se vse vrti le okoli njih. Najlažje se pred njimi zavarujemo tako, da zelo jasno postavimo svoje meje oz. se jih občasno celo izognemo ali pa vsaj zmanjšamo število stikov z npr. kakšno negativno sorodnico, od katere vsakič pridemo popolnoma izčrpani, kljub temu, da smo skupaj spili le skodelico kave ali čaja.

Saj nihče ne zanika, da se v življenju ne dogajajo tudi negativne stvari. Seveda se in zanikanje realnosti nam prav nič ne pomaga. Še več, pretiran optimizem je lahko ravno tako nevaren kot pesimizem. Moramo pa razumeti, da gre pri optimizmu predvsem za zaupanje, da se nekje v prihodnosti nahajajo pozitivni odgovori in da smo sposobni doseči takšno stanje v življenju, da bomo srečni, zadovoljni in izpolnjeni.

Bodimo torej pozitivni in to svojo naravnanost delimo tudi še s kom drugim. Seveda nismo "nutela", da bi se ob nas prav vsi takoj počutili dobro. Če pa bomo komu vsaj za trenutek polepšali dan, pa tudi ne bo nič narobe in tudi sami se bomo počutili ob tem veliko bolje. Prav tako tudi pomaga, če vadimo hvaležnost. Pravzaprav je težko sploh biti optimist, če vsaj malo ne začutimo hvaležnosti do tega kar smo, kar imamo in do ljudi, s katerimi se družimo.

Za konec pa še zelo konkreten nasvet, ki se sliši kar malo kičasto in skoraj obrabljeno. Zapišimo si svoje cilje v življenju, potopimo se vsak dan vsaj za nekaj minut vanje in se naslikajmo, kot da smo te svoje cilje že dosegli. Naj nam ne bo nerodno ali celo sram pred nami samimi razmišljati na veliko. Dovolimo si preseči meje vsakdana vsaj za nekaj trenutkov dnevno, dovolimo si izstopiti iz tega sveta, ki ga razumemo kot našo realnost. Vse nekoč namreč mine in tako bo minilo tudi turobno vzdušje.

​Z razmišljanjem na veliko bomo tako pomagali sebi in življenju, da bo sploh vedelo, kam naj nas odnese v prihodnje.

Članek je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, v slovenskem in anglešem jeziku,
​19. novembra 2020.
Picture
Picture
0 Comments

Kako res dobro lagati?

5/11/2020

0 Comments

 
Vsi lažemo. Ja, včasih tudi jaz in včasih tudi vi, razlogov pa je na pretek. Nekateri lažejo za preživetje, drugi zato, da prikrijejo strah, tretji krivdo, bolečino, sramoto, nekateri spet zato, da jih ljudje sprejmejo, da zakrijejo občutja drugih, da ohranijo službe in tako naprej.
Pa seveda ne smemo pozabiti tudi očarljivih sociopatov, ki lažejo ves čas, kompulzivnih lažnivcev, ki lažejo iz navade in za
radi slabih občutkov med govorjenjem resnice ter seveda tudi profesionalnih lažnivcev, ki lažejo zato, da izpeljejo posel, projekt ali kaj drugega.
​Seznam gre naprej in naprej, vse tja do sklepa, da res
, tako ali drugače, lažemo prav vsi.
Picture

 V osnovi obstajajo le trije načini laganja. ​Poznamo uporabo:
-
zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan,
- prilaganje resnice (npr. olepševanje) in
- izpustitev dejstev,
ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo
pomembno.
Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino.

Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako?

Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni.

Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora.

Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno.

Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne.
​

Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge.

​Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ

Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020:
Picture
0 Comments

Pogovor z Edvardom Kadičem in Sebastijanom Jeretičem [video, Aleš Ernecl]

1/11/2020

0 Comments

 
Pogovor o aktualni politiki, korona krizi, migracijah in situaciji po Evropi ... 
0 Comments

Covid-19 depresija? Ne, hvala.

23/10/2020

0 Comments

 
Pa smo spet počasi tam, kjer smo bili že letošnjo pomlad. Priča smo drugem valu epidemije in življenje se ponovno upočasnjuje. Informacije o zaprtju šol, vrtcev, možnostih in nezmožnosti prehoda med regijami, zaprtje lokalov ter prepovedi drugih oblik javnega druženja, so zagotovo dober razlog za skrb za svojo prihodnost. Pomanjkanje fizičnih stikov z ljudmi v nas namreč vzbuja občutek odtujenosti, osamljenosti in sproža kup misli o nas samih in odnosih z drugimi. Življenje za nas postaja vedno bolj nepredvidljivo in naša prihodnost negotova.
Picture

​To pa je stanje, ko se v človeku hitro lahko pojavi občutek tesnobe. Občutek, ki se hrani z občutji neznanega in nepredvidljivega. Ne glede ali je bilo pred tem naše življenje prijetno ali ne, smo imeli vsaj občutek, da vemo, kako bo jutri. Stanje negotovosti pa spodbudi tudi veliko precej temačnih misli. V obupni želji in hlastanju po občutku gotovosti, nam možgani preigravajo različne, žal predvsem črne scenarije. Takšen mehanizem je sicer primarno namenjen ohranjanju pozornosti, pripravljenosti in budnosti, žal pa nas prav ta isti mehanizem lahko z lahkoto pahne tudi v paniko, iskanje bližnjic, nepremišljene odločitve in pogosto tudi žalost. Seveda na takšen način postanemo tudi depresivni in brez prave volje za delo.
Picture

​A kljub temu lahko storimo marsikaj, da se zaščitimo pred tem. Mogoče res ne moremo kar tako nadzorovati naših občutij, 
zagotovo pa lahko nadzorujemo svojo pozornost na življenjske vidike, ki jih lahko tudi dejansko nadzorujemo. Govorim tako o preprostih dnevnih opravilih kot so npr. kaj bomo jedli ali kaj bomo danes oblekli, kot tudi o nekoliko bolj zahtevnih, kot so naši cilji, naš notranji pogovor ali presoja argumentov za prepričanja, ki jih imamo o tem ali onem. Zapišite si jih na list papirja in presenečeni boste, koliko jih je.
Picture
Foto: Žurnal24
​
Verjetno v času te krize tako ali drugače spremljate tudi tiskovnega predstavnika vlade, priporočila NIJZ in vsemogoče druge novice povezane s tem. Seveda si želimo biti na tekočem, vendar pa je takšna poplava informacij tudi dvorezen meč. Če ste cele dneve izpostavljeni neizprosnim statistikam, neprijetnim novicam iz bolnišnic in domov za ostarele, če ves čas poslušate samo o tem kje in koliko so jih premestili na intenzivno nego in koliko jih je kje umrlo, potem je to vse, kar se dogaja v vašem svetu.

​Če vas to spravlja v slabo voljo, je mogoče čas, da vsaj za nekaj časa ugasnete televizor in se obkrožite s samimi pozitivnimi informacijami. Preskok v nek rožnat svet se seveda ne bo zgodil čez noč, zagotovo pa bo večja količina pozitivnih informacij počasi spremenila naše razpoloženje. Enako, kot so to pred tem z nami storile tudi negativne informacije. Več smo izpostavljeni miru, veselju in pozitivnim idejam, močneje in hitreje lahko vse skupaj vpliva na nas. Kaj vas spravlja v dobro voljo? Komedije? Dober sendvič? Knjiga? Sladkarije? Križanke? Sestavljanke? Če kdaj, je zdaj dober čas za vse te stvari.
Picture
Mnogi v teh časi tudi izgubijo ritem in ne naredijo prav veliko. Niso leni, le prave volje nimajo. Odgovor na takšna stanja je vztrajanje pri dnevnih rutinah. Vzemite si čas, naredite si nov urnik in se ga držite. Še vedno lahko vstanete zjutraj ob isti uri, kot bi tudi sicer med delovniki. Vzemite si čas za malico in kosilo ter predvidite čas za rekreacijo in podobna ponavljajoča se opravila. Takšen pristop nam pomaga pri vzdrževanju občutka, da v življenju napredujemo. Prav tako nadaljujmo s prizadevanji za doseganje osebnih ciljev. Branje, pisanje, obisk spletnih tečajev in učenje so le nekatera od takšnih prizadevanj.
​

Kakorkoli že, na nas je, da vsak zase opravi svoje v teh izjemnih časih. Izredne razmere zahtevajo izredne prilagoditve in izredne ukrepe. Upoštevanje varnostnih ukrepov nas povezuje med seboj, saj skupaj premagujemo krizo kljub temu, da nismo fizično drug ob drugem. Tudi če se na trenutke počutimo nemočni, lahko s spodbujanjem in zgledom drugim prispevamo svoj delež. Mogoče se to res ne zdi veliko, vseeno pa vsak tak korak šteje in sešteti skupaj vodijo do naše skupne zmage.

Pridružite se nam na spletnih seminarjih: TUKAJ

Članek je bil objavljen v reviji Demokracija, 22. oktobra 2020.
Picture
0 Comments

Kaj in kako komunicira Janez Janša? #faktor [video]

21/10/2020

0 Comments

 
0 Comments

Komunikacija politikov: Bomo naslednjič v DZ dobili 90 klovnov in klovnes?

9/10/2020

0 Comments

 
Besede, ki jih je poslanec Kordiš v Državnem zboru naslovil na svoje kolege poslance opozicije, da so "kolaboranti fašistoidne vlade Janeza Janše", so dvignile veliko prahu. Glas proti takšni retoriki so tokrat dvignili v poslanskih skupinah SD in SAB, slednji tudi z dodatnim predlogom, da bi se poslanci ob vstopu parlament morali testirati na droge.
Picture
Poslanec Kordiš si vztrajno prizadeva pridobiti nekakšen status "neprilagojenega" dečka v parlamentu in s tem več manevrskega prostora za uporabo neprimernih besed, žaljenje drugače mislečih brez posledic in posledično tudi več prostora za tovrstno retoriko celotne svoje poslanske skupine. To je postalo očitno že kar takoj po omenjeni konfrontaciji z Matjažem Hanom, ko ga je javno v bran vzel njegov strankarski in poslanski kolega Vatovec, češ, res je retorika nekoliko neprimerna, se pa strinjamo z vsebino.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih komunikacija v političnem prostoru precej spremenila. Digitalizacija in globalizacija sta nam sicer res omogočili hitrejši dostop do informacij, hkrati pa sta vnesli v naša življenja tudi pravo poplavo le-teh. Od vseh, ki danes na politični sceni želijo biti opaženi, se vedno bolj pričakujejo novi in novi načini opozarjanja nase, ki pa lahko hitro izpadejo tudi neprimerni npr. glede na vlogo, ki jo ima poslanec Državnega zbora v družbi.

V moderni družbi namreč bistveno hitreje raste obsedenost z videzom, kot pa z vsebino. Skrb za videz, podobo in (dramatično) predstavitev idej, je namreč lahko pri obdelavi sporočila enako pomembna za občinstvo kot to, kaj je dejansko izrečeno. Medtem ko je npr. znani nemški sociolog Beck ta fenomen večinoma povezoval s popularno glasbo in televizijo, so drugi, kot sta npr. Frank Ankersmit ali Dick Pels predstavila dokaze, da politiki še kako načrtno gledajo na (ne)estetiko svojega komuniciranja, ki je pogosto pred vsebino. Takšna estetizacija sporočila je namreč hitreje povezana s čustvovanjem, kar pa spodbuja občutek pristnosti in s tem večjo povezanost z volilno bazo, večjim zaupanjem in posledično z boljšimi rezultati na volitvah.

Naša predstava o politikih iz "starih dobrih časov" je pogosto še vedno povezana z njihovo dobro izobrazbo, osebnim ugledom in starostjo. Čeprav so lastnosti, kot so izobrazba, modrost ali zanesljivost, še vedno potrebne za volilni uspeh, pa je zaupanje, čeprav je bilo vedno pomembno v politiki, dobilo nove dimenzije. Javnost je danes s pomočjo raziskovalnega novinarstva sposobna natančneje opazovati in se potem tudi tesneje (ali ne) poistovetiti s politiki. Gre namreč za osebnosti, ki so kljub njihovem specifičnem delu in s tem tudi specifičnem načinu življenja, ves čas vsem na očeh in so na nek način "takšni kot mi". Poglejmo si samo nedavni primer Aleksandre Pivec in posledic zanjo, kot predsednico stranke in kmetijsko ministrico, zaradi "ubogih" nekaj evrov v obliki sponzorske pijače, jedače in nočitve zanjo in družinske člane.

Komunikacija politikov se tudi zato želi čim bolje prilagoditi logiki medijev. Svetovalci za politično komuniciranje skušajo za vsako ceno pritegniti svoje stranke v ospredje medijskega prostora , poročanje o političnih dogodkih pa postaja zanimivo le, če gre za poročanje o ekscesnih dogodkih ali vsaj z ekscesno retoriko o sicer za širšo javnost precej nezanimivih temah. Včasih se celo zdi, da današnji politiki porabijo veliko več časa za učenje govorjenja in nastopanja, kot pa za samo vsebino. Glede na mojo dejavnost mi sicer tak pristop ustreza, so pa zato politiki sokrivi, da politika kot umetnost možnega izgublja ugled in iz resnega posla postaja navadna tv limonada.​

Vprašanje, ki se mi ob tem seveda zastavlja je, kam to vse skupaj vodi? Bomo ob naslednjem sklicu Državnega zbora presenečeni ugotovili, da v dvorani sedi 90 klovnov in klovnes, ki jih zanima le (samo)promocija in večnost benificij stolčka poslanca v DZ? Seveda pretiravam. Vendar to počnem z namenom, da bi se mi vsi na prihodnjih volitvah bolje zavedali potrebe, da namesto močnih besed, ki okupirajo ekrane in naslovnice revij, potrebujemo močna dejanja, ki koreninijo v dobrobiti naroda in bodo pozitivno zaznamovala našo skupno prihodnost.

Kolumna je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija, 8. 10. 2020:
Picture
0 Comments

3 velike napake pri lastnem osebnostnem razvoju

6/10/2020

0 Comments

 
Picture

1. napaka: Od jutri bo vse drugače!

Eno od načel Delta Life Coachinga pravi, da ti za prezračitev sobe ni potrebno razbiti stekla. Dovolj je, če okno pripreš in soba se bo sčasoma prezračila. Ideja, da bomo življenje v celoti spremenili naenkrat je sicer lepa, vendar izjemno zahtevna. Tudi če smo sicer trdno odločeni, nas okolica ne bo tako enostavno izpustila iz ustaljene rutine. Od komentarjev: "Kaj je narobe s teboj," pa vse do zamer, češ da smo se spremenili. Večina slej ko prej klecne in se vrne v stare tirnice.
Ključ je v spremembi dnevne rutine, korak za korakom.

2.napaka: Ne potrebujem osebne pomoči, vse piše v knjigah!

V knjigah je res veliko zapisano in dobro si jih je tudi čim več prebrati. Vendar pa ljudje s takšnim pristopom pogosto berejo knjige iz ene in iste police v knjigarni in pogosto potem ugotovijo, da nihče nima pojma o njihovih specifičnih izzivih v življenju.
Ključ je v razumevanju, da prav vse knjige govorijo o življenju in če nas npr. knjige o samopomoči ne nagovorijo (ne dajo pravih odgovorov), vzemimo v roke biografije, domišljijske romane ipd. Poiščimo drugačen žanr. Takšen, ki nas nagovarja, naše nezavedno pa bo "sestavilo" potrebna znanja iz novih vidikov, da se bomo premaknili iz prostega teka iskanja odgovorov. Lahko pa se tudi povežete z ljudmi, ki se z osebnostnim razvojem ukvarjamo načrtno in bo vse skupaj potekalo precej hitreje.

3. napaka: Jaz že vem, kaj je dobro zame! 
​
Večinoma res. Vendar pa, ko se začnemo zavedati, da nam v življenju manjka prijateljev, radosti pri delu, ciljev, motivacije itd., nas bo naš um "varoval" pred spremembo, saj takšne spremembe pomenijo tudi napor ob izstopu iz trenutne cone (ne)udobja. Tega pa seveda nočemo, saj takšni premiki pomenijo tudi bolečino. Nehote se ujamemo v začaran krog prepričanj, kamor sodita predvsem ideji, da načrten osebnostni razvoj sploh ni mogoč in da gre v skupnem za nekakšno metanje denarja skozi okno. Češ, kaj pa oni vejo in tako ali tako je vse na internetu. Žal se sčasoma znajdemo v začaranem krogu, ko drugim ne verjamemo, nam je pa vedno huje, postajamo vedno bolj zagrenjeni in osamljeni.
Ključ za izhod iz takšne situacije je v povezavi z ljudmi z referencami in organizacijami, ki se že dlje časa ukvarjajo s tem področjem in imajo preverljivo dobre rezultate.

Več:
Delta Life Coaching
Komunikacija
0 Comments

FAKTOR #467: POLITIČNA MAŠKARADA (Edvard Kadič, dr. Peter Gregorčič)

1/10/2020

0 Comments

 
0 Comments

Koliko je drugim v resnici mar za vas?

24/9/2020

0 Comments

 
Bela srajca in balzamični kis sta v mojih mislih neločljiva. Skoraj vedno, ko grem kam v beli srajci na kosilo, od nekod namreč na mizo čudežno priroma tudi balzamični kis in me nato toliko časa nemo nagovarja, da ga končno uporabim v solati. Po tem je samo še vprašanje časa, kdaj bo skočil tudi na mojo srajco. Ko se zgodi tudi to, takoj sledi moje zavijanje z očmi ter seveda: "Saj ne morem verjeti. Spet! Pa kaj si bodo zdaj drugi mislili o meni?"
Picture
Vendar pa, resnici na ljubo, večina ljudi tistih nekaj nesrečnih pikic kisa na srajci ne bo niti opazila. Ste kdaj pomislili, koliko nejevolje se pojavi, ko gospa pride domov od frizerja, gospod pa njene nove frizure sploh ne opazi? Kaj pa, ko končno shujšate nekaj kilogramov? Ure in ure ogledovanja pred ogledalom, potem pa tega nihče ne opazi. Pih.

Prav vsi porabljamo zelo veliko časa za razmišljanje o sebi, svojem telesu, obnašanju, razmišljanju, čustvih itd., in potem ob takšni količini sebe v središču lastne pozornosti, sčasoma začnemo pričakovati, da bodo naše spremembe opazili tudi drugi. Žal jih ne bodo, vsaj ne v tolikšni meri in tolikokrat, kot bi si mi to želeli ali celo pričakovali. Včasih je to seveda dobro (npr. pri mojih belih srajcah), včasih pa nas to lahko spravi tudi v precej slabo voljo.

Eno od zanimivejših raziskav o tem je l. 1996 izpeljal prof. Thomas Gilovich (Cornell, ZDA), ko je nekaj svojih študentov nagovoril, da so v majicah z velikim obrazom na prsih ( na majici je bil pevec Barry Manilow ), posamezno vstopali v predavalnico, kjer so že bili drugi študentje. ​
Picture
Ko so po kratkem pogovoru z njimi odšli ven iz predavalnice, je bila kar polovica teh z majicami prepričanih, da so sogovorniki opazili smešen obraz na njihovih majicah, odgovori tistih v predavalnici pa so razkrili, da je obraz na majici opazila le približno četrtina vprašanih.
​

Se spomnite, ko ste kupili nov avto in se vam je med vožnjo zdelo, da vaš nakup opazijo tudi drugi? Žal tega praktično nihče ni opazil. Se lahko sami spomnite, kdaj ste nazadnje na cesti opazili kakšen čudovit nov avto? Se? Dobro. Pa se ob tem tudi spomnite, kdo ga je vozil? Dvomim.

S tem pojavom se sam soočam pri strankah, ki pridejo k meni z željo po izboljšanju veščin javnega nastopanja in nasploh dela z ljudmi. Ker sami ne moremo kar tako enostavno izstopiti iz sebe kot središča sveta, potem tudi težko razumemo, koliko so obiskovalci v dvorani dejansko pozorni na naše obnašanje in kako malo ali celo nič ne opazijo naših pomanjkljivosti, spodrsljajev, flopov ali drugih napak.

Radi mislimo, da bodo prav vsi opazili in tudi obsodili, če se nam bo zataknilo pri nastopu, če nam med pogovorom zmanjka "rdeče niti" ali pa, če malo zaidemo z osnovne teme. Vendar sogovorniki tega v veliki večini ne opazijo, razen, če načrtno pritegnemo njihovo pozornost z intenzivnim opravičevanjem. Po eni strani je takšna egocentričnost človeka seveda slaba, še posebej na področju spremljanja govorice telesa. Ima pa to tudi svojo drugo, dobro stran, saj so enako egocentrični tudi drugi.


Naslednjič, ko boste torej imeli novo obleko, velik mozolj sredi obraza ali pa zgolj potrebo malo jamrati ali se pohvaliti na socialnih omrežjih, ne pričakujte, da bo to zanimalo veliko ljudi. Drugim ni toliko mar za vas, kot bi si vi to želeli. Zanje preprosto niste tako posebni in pomembni. Žal.

Nikar pa seveda ne pozabite, da ste še kako pomembni sami sebi.

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, št. 39, leto XXV, 24. 9. 2020
Picture
Picture
0 Comments

Psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!?

21/9/2020

0 Comments

 
Ti je hudo, ker ni zmagal Roglič? Privoščiš Pogačarju, privoščiš Rogliču, mogoče za odtenek manj Pogačarju, vseeno pa ... cela reč in ne, nisi edini oz. edina s takšnimi občutji.
Picture
Vir: TV Slovenija, zajem ekrana
Bodimo si že na začetku vsaj o dveh stvareh popolnoma na jasnem. Prvič, Tadej Pogačar ne bi mogel zmagati s samo tisto eno etapo, ko je od Rogliča prevzel rumeno majico, če ne bi že prej odlično vozil, zbiral sekunde, napadal in dal vse od sebe. Povedano drugače, če si zmage ne bi zaslužil. Drugič pa, Primož Roglič je vrhunski šampion, elita elite v kolesarskem svetu in vsakdo med nami ter verjetno kar 99,999% svetovne kolesarske elite takoj zamenja svojo uvrstitev na Tour de France z njegovo.

Kaj se nam je torej zgodilo? Kaj se nam je zgodilo, da se počutimo, kot da je bilo Rogliču nekaj vzeto? Nekaj, kar mu je po našem pripadalo? Da moramo, ob grenkih (?!) čestitkah Rogliču, zraven obvezno zapisati tudi nekaj pozitivnega o Pogačarju?

Občutja, ki jih čutimo ob razpletu dogajanja na veliki kolesarski dirki po Franciji, so posledica naših pričakovanj. Pričakovali smo, da bo Roglič v enakem slogu zadeve pripeljal do konca in okronal svojo življenjsko zgodbo, ki je, roko na srce, res primerna tudi za kakšen dober igrani film. Športnik po duši postane skakalec, grozovito pade, se po padcu fizično in mentalno pobere, zaide v kolesarstvo in stopi na zmagovalne stopničke kolesarske dirke vseh dirk. Če k temu dodamo še njegove osebnostne lastnosti, ki so posebej prišle do izraza v zaključku omenjene dirke, se scenarij za športno filmsko uspešnico piše kar sam.

Po drugi strani pa priznam, da o Pogačarju kaj veliko več od tega, da prihaja iz Komende, ne vem. Mogoče zgolj zato, ker se ne zanimam preveč za kolesarstvo, verjetno pa predvsem zato, ker o njem mediji preprosto niso poročali toliko, kot o Rogliču. Medijska izpostavljenost pač rojeva pričakovanja, ki pa imajo lahko pozitivni ali negativni predznak.

Pri medijsko zelo izpostavljenih ljudeh sčasoma dobimo občutek, da jih poznamo, da jih razumemo, z njimi simpatiziramo ali pa jih odklanjamo. Konec koncev, če o nekomu ves čas slišimo npr. le slabe stvari in nismo z njim v neposrednem stiku (kot je to v Sloveniji primer npr. s politiki), si bomo o njem pač mislili slabe stvari. Kot radi rečemo, tam kjer je dim, je blizu tudi ogenj, če so tako povedali na televiziji ali zapisali v časopisu, potem zagotovo nekaj je na tem.

Vendar pa temu ni nujno vedno res tako. Mediji namreč lahko tudi načrtno o nekom poročajo dobro oz. slabo. Pri načrtno negativnem poročanju o nekom pogosto sploh ne gre za nekakšno sovraštvo do izpostavljene osebe. V večini primerov gre le za antipatijo novinarja ali urednika, ki (nehote?) o posamezniku navaja le negativne vidike ali dogodke, pozitivnih pa ne. V skupnem se potem ustvarja slika, kot da gre za negativca. Pomislite na kakšnega prvokategornika na naši politični sceni, ki ga ali jo res ne marate in se vprašajte, zakaj ga voli tako veliko ljudi? So njegovi ali njeni podporniki res norci ali gre za volilno prevaro? Močno dvomim v prvo in v drugo.

Prav tako pa mediji lahko o nekom poročajo več ali manj le pozitivno in prav športniki so čudovit primer. Štukelj, Križaj, Svet, Kozmus, Maze, Dragič, Dončič, Prevc ... in seveda Pogačar in Roglič. Vrhunski športniki, veliki ljudje, veliki rezultati. Ob tem pa izpuščamo novice o vseh zdravstvenih, finančnih ipd. težavah ter seveda o bremenu pričakovanj, ki so ga morali ali pa ga nekateri še vedno nosijo v svoji karieri, ki ga nanje nalagamo navijači ob športnih prireditvah in pred televizijskimi ekrani.

Rogličeva zgodba res kar naravno kliče po pozornosti, ki se pokriva seveda tudi z vrhunskimi rezultati. Brez slednjih vse skupaj sploh ne bi imelo pravega smisla. Pričakovanja so se tako gradila celo dirko in upravičeno smo si zanj želeli končno zmago. Medijski čas, ki je bil namenjen Rogliču, je bil res velik. Lep del dirke je imel rumeno majico, njegova ekipa je vrhunska, pa še slovenec je.

Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in celotno kolesarsko srenjo, bi se drugače pretvoril v "športno jezo", če Pogačar ne bi bil naš in bi Rogliča premagal kakšen Porte, Landa ali kdo drug.

Pričakovanja, ki se rojevajo ob spremljanju medijsko izpostavljenih oseb, nas lahko hitro spravijo v slabo voljo, včasih tudi v dejanja, ki nam niso nujno v čast. Od opravljanja, blatenja po socialnih omrežjih, škodljivega aktivizma (promocija raznih teorij zarot ali pripisovanja dejanj osebam, ki jih niso storila) pa vse do skrajnih nasilnih dejanj.

​Čustva, ki jih gojimo do medijsko izpostavljene osebe tj. do nekoga, ki ga ne poznamo osebno, so torej pogojena s količino informacij o tej osebi in predznaku poročanja o njem ali njej, ki ga potem upoštevamo pri svojih pričakovanjih. 

​Glavni problem torej ni, da se mi ne bi zavedali situacije in ne bi razumsko znali presojati argumentov. Problem je, da se večinoma odločamo s čustvi, razum pa več ali manj uporabljamo zgolj zato, da svoje odločitve opravičimo. Čustveno smo torej zmago želeli in mnogi tudi že pripisali Rogliču, po končnem razpletu pa moramo nekako razumsko opravičiti, zakaj smo veseli (tudi) za Pogačarja.

Dejstvo je, da sta zmagovalca oba. Pogačar zlat, Roglič srebrn, čestitke pa seveda obema.

Pridružite se nam:
- Osebnostni razvoj: Delta Life Coaching
- Komunikacija: Govorica telesa 

Članke je bil objavljen tudi na portalu: Portal plus
Picture
0 Comments

Vztrajnost, odlašanje in mojih prvih 14.600 sklec

10/9/2020

0 Comments

 
Tudi vas moti odlašanje s kakšnim telefonskim klicem, za katerega veste, da bi ga bilo dobro opraviti? Ali pa s kakšnim obiskom, mogoče s pospravljanjem garaže ali pa s pričetkom shujševalne diete? Niste edini.
Picture

Odlašanje je odlaganje dejanj ali odločitev na pozneje. Gre za psihološki mehanizem, s katerim se spopadamo s tesnobo in drugimi neprijetnimi občutki, povezanimi z začetkom ali dokončanjem dejanj. Medtem, ko se med ljudmi šteje kot normalno, da odlašamo do neke mere, pa lahko postane to resen problem, če nas odlašanje ovira, kronično odlašanje pa je lahko tudi znak psihološke motnje.

Vidnejši avtorji, ki obravnajo to področje, v splošnem opredeljujejo dve psihološki kategoriji odlašanja, obe pa se nanašata na anksioznost (tesnobo), ne pa na lenobo, kot bi kdo lahko preuranjeno zaključil.

Prva kategorija zajema stvari kot premajhne. To so vse tiste naloge, ki so zgolj nekakšne “nebodigatreba” in za njih obstajajo na videz enostavne rešitve (npr. pospravljanje garaže), v drugo kategorijo pa sodijo stvari, ki so prevelike za nadzor. To so naloge, ki nam celo vlivajo strah in bi njihova izvedba lahko imela velik vpliv na človekovo življenje (npr. soočenje študenta z izpitom).

V začetku avgusta 2019, torej pred dobrim letom, sem med dnevnimi novicami zasledil raziskavo harvardske univerze, o vplivu sklec na zdravje moških. Ugotovili so, da se moškemu, ki je sposoben narediti vsaj 40 sklec, ni potrebno posebej bati srčne kapi oz. več je moški sposoben narediti sklec, manjša je verjetnost, da ga srčna kap sploh doleti. (Vir: tukaj)

​
​Ugotovitev me je dobesedno presunila. Resno sem se zamislil in siten kot sem za takšne stvari, kaj kmalu sprejel odločitev, da vse skupaj preizkusim tudi na sebi. Samo pol leta pred tem člankom sem namreč dobil tablete za zniževanje krvnega tlaka, star sem pa šele dobrih petdeset. Moja logika mi je v tem primeru narekovala sklep, da namesto da se bašem s tabletami in le čakam na posledice staranja na svojem srcu in ožilju, grem aktivno v drugo smer in začnem delati vsaj sklece. Vsak dan, vsako jutro najmanj štirideset.
Picture

Vendar pa sam začetek ni bil tako enostaven. Moja odločitev je, po prej zapisanem, namreč sodila v tisto prvo kategorijo, med nekakšne "nebodigatreba" vsakdanje stvari. No, po dveh dneh sem končno začel. Ne s štiridesetimi takoj, temveč najprej slabih dvajset, komaj in z veliko muko. Dihal sem kot star parnik in se nostalgično spominjal vseh tistih let, ki sem jih preživel v svetu borilnih veščin, kjer so bile sklece lahkotna dnevna obveznost, včasih pa tudi kazen.

Po svoje imam srečo, da se s spremembami ukvarjam tudi profesionalno, v okviru mehkih veščin dela z ljudmi. Na področju osebnostnega razvoja se tako slepo držim pravila, da je za resne spremembe v življenju potrebno spremeniti dnevno rutino. Torej, ne išči velikih novoletnih "Od danes bo pa vse drugače!", temveč spreminjaj malenkosti znotraj vsakdana. Omenjene sklece so torej kot nalašč.

Danes, po dobrem letu dni, so še vedno dnevi, ko zjutraj komaj puham in piham in so dnevi, ko po sklecah skočim pokonci kot kakšen najstnik. Na začetku sem sicer mislil, da bo sčasoma v skupnem lažje, vendar (še) ni. Prvih deset sklec res sploh ne čutim, naslednjih deset je potem ogrevanje, naslednjih deset jih že čutim in zadnjih deset kakor kdaj. Včasih komaj, včasih pa res naredim še kasneje za povrh deset.

Sem pa po prvih 14.600 sklecah dodatno ugotovil, da včasih odlašam z dejavnostmi, za katere sploh ne vem, da odlašam. Šele ko se spomnim na sklece, grem in naredim tudi tisto, kar sem še nekaj trenutkov nazaj mirno preložil na jutri. Za povrh pa sem se tudi odločil, da bom s sklecami nadaljeval, dokler bom le lahko.

​Občutek, da vsak dan narediš nekaj zdravega zase, je preprosto neprecenljiv. Je pa res, da je treba najprej na vse štiri, nato pa v skleco in šele potem naprej. Danes, ne jutri in ne pojutrišnjem.

​Tudi če se ti upira, je potrebno vsaj začeti, saj motivacija pogosto pride tudi kasneje.

- - - 

Pridružite se mi na poti osebnostnega razvoja DELTA LIFE COACHING ali razvoja komunikacijskih vščin TEČAJI RAZUMEVANJA GOVORICE TELESA pri javnem nastopanju, v prodaji, pri razkrivanju lažnivcev, pri zapeljevanju ... 

Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija in objavljena dne 10. 9. 2020
Picture
Picture
0 Comments

Konfabulacija. Konfa ... kaj?

3/9/2020

0 Comments

 
Prav vsakič se nasmehnem, ko pomislim na to mentalno motnjo. Najprej zato, ker je že sam izraz slišati tako zapleten, da ti v misli prikliče temačne noči, ko nekdo ob sveči in prasketanju drv v peči preučuje Freuda, Hegla ali pa Aristotla, potem pa tudi zato, ker gre za motnjo, kateri podlegamo vsi.
Picture

​Konfabulacija je, v psihologiji, opredeljena kot napaka spomina, kjer v toku spominskih vtisov posamezne manjkajoče dele zgodbe napolnimo z domišljijo. Ne, ne gre za laganje. Laganje je sicer res tudi potvarjanje zgodbe, vendar pa, za razliko od konfabulacije, pri laganju vemo, da menjamo ali prirejamo ali izpuščamo dejstva, pri konfabulaciji pa ne. Povedano drugače, pri laganju se svojega laganja zavedamo, pri konfabulaciji pa ne.

Se vam zdi, da vi to ne počnete in da se to tiče zgolj drugih, ne pa tudi vas? Če se malo pohecamo, lahko rečemo, da ste konfabulacijo pravkar izpeljali sami. Upate staviti, da se vam še nikoli ni zgodilo, da ste v kakšnem pogovoru, npr. s prijatelji ali v družinskem krogu, nekaj vneto razlagali in trdili o tem, kaj vse se je nekoč zgodilo, potem pa se je oglasila npr. mama in vas na vaše začudenje popravila, da se to, o čemer ste tako vneto razlagali, ni zgodilo tako kot trdite ali pa celo, da vas takrat sploh ni bilo zraven?

Meni se je in tudi upam si staviti, da se je tudi vam.
Picture
Foto: Susann Mielke (Pixabay)

Ljudje smo zgodba, ki si jo pripovedujemo. Skozi pogled vase zelo samozavestno pregledujemo svojo zgodovino, osebe, s katerimi smo bili tako ali drugače v stiku in seveda okolje, kjer se mi, kot zgodba, dogajamo sami sebi. Smo glavni igralci svojega življenja, svoje zgodbe o tem, kdo sploh smo. Vse to skupaj pa je ena velika, obsežna in čudovita konfabulacija, brez katere bi vsi skupaj zelo težko živeli. Ljudje imamo potrebo, da se z drugimi medsebojno sporazumevamo, da nas torej drugi v komunikaciji razumejo. In glej ga zlomka, razumejo pa nas lahko le, če ima zgodba rep in glavo. Torej, če med repom in glavo slučajno nekaj manjka ali pa hodi narobe, to pač dodamo, prilagodimo ali odvzamemo, zavedajoč se tega ali pa tudi ne.
Picture

Če pustimo nekoliko ob strani možne biološke razloge za takšno početje, so danes med glavnimi razlogi za konfabulacijo motilci pozornosti. Govorim seveda o pametnih telefonih in računalnikih, ki so našo pozornost dobesedno prikovali nase, ter o poplavi novic in drugih informacij, katerim smo izpostavljeni od vsepovsod. Preprosto nimamo časa, da bi vse v miru pregledali, prebrali ali poslušali ter si potem na podlagi celovitih informacij ustvarjali mnenja. Žal prepogosto preletimo le naslove, mogoče še kakšen uvodni povzetek, kakšen poudarek in to je to. Ko se tako gibljemo skozi dan, si zamišljamo vse mogoče razvoje dogodkov v prihodnosti, ob tem pa se praktično v trenutku lahko spomnimo tudi preteklosti, v katero brezpogojno verjamemo do zadnje malenkosti.

Kako naj torej ločimo domišljijski svet od resničnosti? Kako smo lahko popolnoma prepričani, da je zgodba našega življenja iz daljne preteklosti ali izpred nekaj minut sploh resnična? Da ne gre zgolj za konfabulacijo? Ne moremo. Nihče tega ne more, vseeno pa vztrajamo in poizkušamo.

​Si glede na zapisano lahko predstavljate, kako malo je pravzaprav potrebno, da otroci trdno verjamejo v nek svet iz mladosti, v katerem pa njihovi starši sploh niso nikoli živeli? Ne, ne bom se spuščal v politiko, saj bi hitro izzvenelo, da je konfabulacija le nekaj slabega. To pa seveda ni res.
Picture

Kdo mislimo da smo, je torej zelo podobno filmu, ki je posnet po resničnih dogodkih. Pri takšnem filmu seveda ne pričakujemo, da bo v filmu vse do pikice točno tako, kot se je zgodilo. Pričakujemo le, da gre za podobnosti pri okvirni zgodbi, v podrobnostih pa ne nujno. Podrobnosti so tako mogoče res izmišljene, dodane ali pa preprosto izpuščene, vseeno pa je velika slika, ti. "big picture" našega življenja tista odlična zgodba, ki ji je še kako vredno prisluhniti zelo pozorno. Konfabulacija je torej tudi pozitivna motnja, je način, da sploh lahko postajamo to, kar verjamemo da smo.

----
Pridružite se:

- Osebnostni razvoj, program Delta Life Coaching
- Komunikacija, program Govorica telesa


Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija, izšla 3. 9. 2020
Picture
Picture
0 Comments

Se s karizmo rodimo ali se je naučimo?

17/8/2020

0 Comments

 
O naslovnem vprašanju se kopja lomijo že tisočletja. Večina, ki se ne ukvarja posebej s tem, pogosto hitro pritrdi ideji, da se človek s karizmo preprosto rodi. Podobno kot nekdo, ki res dobro kuha in mu ljudje pripišejo izraz "rojen kuhar". Ampak, kaj pa če se karizme da naučiti? Kaj pa, če se je mogoče naučiti pravih stvari in razviti tehnike, ki človeka v očeh drugih naredijo karizmatičnega?
Picture
Je karizmatični Jamie Oliver rojen ali naučen kuhar?

​Če uporabimo prispodobo s kuharjem, lahko tudi rečemo, da se ni rodil kot kuhar, saj ni poznal receptur in postopkov, zato se jih je moral naučiti in razviti prave tehnike ter spretnosti, da je danes to, kar je.

Pri osebni karizmi gre, tehnično gledano, za štiri področja, ki jih moramo čim bolje obvladati: dober prvi vtis (1), motiviranje sogovornikov (2), ohranjanje odnosa (3) ter čim boljše prepričevanje (4). 

Zanimivo, da je celo veliki Aristotel aktivno posegel na to področje in dejal, da se to, kar ljudje razumemo kot karizma, lahko naučimo. 
​
Če sklepamo po karizmi njegovega učenca Aleksandra Velikega, se lahko z velikim učiteljem hitro strinjamo. Zato si na poti iskanja odgovora poglejmo, kako si z njegovimi idejami lahko pomagamo še danes.
Picture

Aristotlov pomemben prispevek na tem področju je namreč osvetlitev treh dimenzij prepričevanja, ki je eno od ključnih področij osebne karizme.
​

Pri prepričevanju gre po njegovem razvijati osebnostne lastnosti govorca (etos), razumevanje čustev občinstva (patos) ter same vsebine sporočila (logos).

Trdil je, da občinstvo lahko prepriča le nekdo, ki je zaupanja vreden in da neverbalna komunikacija pri tem igra ključno vlogo. Vendar pa, če pridete na posvet ali trening s področja komunikacije v javnosti, boste kaj kmalu opozorjeni, da je pred nagovorom dobro vedeti, komu boste sploh govorili.

​P
rav to pa je imel v mislih tudi Aristotel, ko je omenjal patos. Naj gre za občinstvo v gledališču ali za udeležence slavnostnega sprejema, lahko njihovo psihološko stanje odločilno vpliva na izid kakršnihkoli poizkusov prepričevanja.

Seveda ne smemo pozabiti tudi na samo vsebino oz. sporočilo. Logos je vsebina sporočila oz. notranja logika, ki našemu sporočilu zagotavlja verodostojnost (dokaz). Aristotel je namreč verjel, da smo ljudje predvsem razumska bitja, ki sprejemajo odločitve na podlagi smiselnosti. Ta ideja danes ni več tako trdna in edina možna, še posebej po razvoju pojma čustvene inteligence in razumevanja tega področja v zadnjih nekaj desetletjih. Dandanes bolje razumemo, da je človek celostno bitje, ki sporočilo sestavlja na več nivojih razumevanja in se usklajuje z sogovornikom, tudi če se z njim ne strinja.

Smiselno podobno, kot se od Aristotla do danes spreminja razumevanje samega vplivanja, se spreminja tudi razumevanje celotnega polja osebne karizme in s tem tudi iskani odgovor. Skozi desetletja praktičnega dela z ljudmi na področju razvoja osebne karizme, se glede odgovora sam nahajam nekje vmes, saj zagovarjam dvakrat "da". Prvič, da se s karizmo rodimo, drugič pa, da se karizme kasneje v življenju ponovno učimo. Torej trdim, da se vsi mi karizmatični rodimo, nato svojo karizmo v otroštvu zakrijemo (ko nam praviloma starši ali skrbniki dopovejo, da naj nikar ne izstopamo preveč), kasneje pa se trudimo in se je "učimo" nazaj spet razkriti.
Picture

​Kot primer si vzemimo dojenčka, ki je, po mojem mnenju, eno od bolj karizmatičnih bitij na tem svetu. Poizkusite stati v dvigalu ob nekom, ki ima v rokah malo štručko. Težko se boste izognili vsaj nasmešku, mnogi pa bomo želeli še kaj več. Pogledati npr. malo sončico pobližje, se je mogoče malo dotakniti, ob tem reči "bucibuc", nagovoriti starše s kakšnim nasvetom ali kaj podobnega.
​

Razumevanje, da karizma ni rezervirana za druge, temveč da se je lahko naučimo razviti, nagovori zavedanje, da je ta svet tudi naš. 

​
Sčasoma pa tudi vedno močnejše zavedanje, da smo res lahko ponosni nase, saj smo edinstveni na tem svetu in da je tudi zato naša dolžnost omogočiti življenju, da v celoti spregovori skozi nas in da tako obogatimo ta naš svet.

Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 13. 8. 2020
Picture
0 Comments

Vsi imajo načrt, dokler ne dobijo ene na gobec*

14/8/2020

0 Comments

 
Obisk ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea v Sloveniji, je za naše okolje nedvomno velik politični dogodek. Gre za obisk predstavnika samega vrha ene najmočnejših držav na svetu, ki mogoče vsebinsko ni toliko pomemben, kot je sporočilen. Sporoča, da smo sestavni del strateških zavezništev z američani, da smo očitno dovolj pomembni, da smo ob Češki, Poljski in Avstriji del te turneje in glede na slišano o trenutnem stališču ZDA do Kitajske, tudi pomemben člen pri prerivanju velikih za prevlado na področju energije in informacijskih tehnologij.
Picture
V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest, kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi, zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec.

Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Torej, samozavestnega boksanja ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati.

V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe tj. iz proračuna.

Med obiskom Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne.

Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe.

Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega.

V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima.

Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno.

Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse veš.

* za naslov sem uporabil citat Mika Tysona
​
- - - 
Če želiš okrepiti svojo karizmatičnost med nastopanjem, vodenjem ljudi ali nasploh v stikih z ljudmi, me čim prej kontaktiraj.
Enako velja tudi v primeru, če želiš okrepiti karizmatičnost komunikacije svoje ekipe na poslovnem področju, pri športu ali na drugih področjih delovanja.
​Več o ponudbi TUKAJ

Objavljeno tudi na spletnem portalu Portal Plus tukaj
Picture
0 Comments

Turistični bon(bon)i

31/7/2020

0 Comments

 
Januarja letos je žena prišla na dan z odlično idejo. Kaj če bi letos, ko bosta hčeri poleti vsaka na svojem koncu (poletni tabori za mlade ipd.), midva šla sama kam za podaljšan vikend? Ne reci dvakrat! Za vikend v juliju sva tako rezervirala apartma v Bohinju, vsak v svoj koledar vnesla "zasedeno" in začasno pozabila na vse skupaj.
Picture
Foto: Bohinj.si
V obdobju od januarja do julija se je res na račun korone seveda dogajalo veliko. Eden od ukrepov za omilitev posledic korone je bila, na najino zadovoljstvo, tudi uvedba turističnih bonov (vaucherjev). Z veseljem sva namreč ugotovila, da bova nastanitev lahko plačala kar z omenjenimi boni. Bolje se finančno sploh ne bi moglo iziti, pa še naknadno so nam, zaradi ene od hčera, ki je zaradi odpovedi svojega letovanja nepredvideno prišla z nama, brez težav lahko ponudili večji apartma.
​
Glede na izkušnje s to našo ljubo državo Slovenijo priznam, da sem glede bonov pričakoval kup nevšečnosti, če že ne težav. Ali kaj z rezervacijo v povezavi z boni ne bo veljavno, mogoče ne bo kakšne povratne potrditve iz Finančne uprave ali pa bo zgolj kje kakšen droben tisk in ne bo šlo skozi zaradi tega ali onega. Nekaj bo zagotovo, sem si mislil in v glavi zavzeto preigraval možne črne scenarije.
Picture
Foto: Luka Cjuha (Dnevnik.si)
Potem pa pridemo na recepcijo, povemo, da želimo unovčiti bone in kaj se zgodi? Prijazna receptorka nam da na pult obrazec, kjer je bilo potrebno izpolniti le nekaj osnovnih podatkov, se podpisati in to je to. Kaj? Tako enostavno pa to že ne bo šlo, trmasto vztrajam v svojih mislih. Zagotovo je kje kakšen kavelj. No ja, pomislim, vikend je še dolg in odjava bo že prinesla prebujenje.
​
Čas smo preživeli res lepo. Naredili smo sprehod okoli Bohinjskega jezera, se v njem tudi okopali, povzpeli smo se peš na Vogar, s kolesi naredili izlet čez Srednjo vas, Bohinjsko Bistrico in se po čudoviti kolesarski poti ob reki vrnili v Ribčev Laz itd. Ob tem pa smo se dogovorili tudi za skoke z jadralnim padalom, se pocrkljali s posebno šefovo več hodno večerjo (po kateri sem začuda vstal od mize sit), si namesto navadnih izposodili električna gorska kolesa, da sem lahko iz prve roke ugotavljal, zakaj nekdo plača nekaj tisoč evrov za nakup "fensišmensi" kolesa (in ga seveda takoj uvrstil na svoj seznam nakupov za "nekoč, ko bo čas") ter še kup drugih, malih stvari.
Picture
Čez vikend smo tako v skupnem zapravili celo nekaj več denarja, kot bi ga sicer. Skok z jadralnim padalom bi verjetno počakal še kakšno leto ali dve, omenjena šefova večerja bi bila ali pa tudi ne, električna kolesa bi verjetno ostala kar navadna itd. Denar za spremljevalne dejavnosti smo tokrat porabljali bistveno lažje, saj je namestitveni del stroškov z boni prevzela država.

V Bohinj tudi sicer prihajamo kar redno. Zanimivo, da prav vsakič pomislim, le koliko časa bodo še ti travniki in njive ob jezeru ostali gradbeno nedotaknjeni. Na tihem upam, da čim dlje, res pa verjetno tudi turizem potrebuje svoj razvoj. No, letos se ni bati, da bi nastanitvenih kapacitet primanjkovalo. Še več, govoril sem kar z nekaj ponudniki namestitev in prav vsi so se strinjali, da bi bilo brez bonov letos katastrofalno leto.

​Zakaj? Predvsem zato, ker ni turistov iz tujine.
Picture
Resnici na ljubo, me kritike na račun turističnih bonov kar malo motijo. Da to ni vladni denar ampak skupni, da bomo vse to enkrat morali vrniti, da niso zajeti vsi turistični ponudniki temveč le nočitve, da so lastniki kapacitet tako ali tako tujci in se denar preliva ven iz države ipd. Tudi če je vse omenjeno res, smo še vedno preživeli čudovit vikend v Bohinju in zraven porabili še kar nekaj denarja, ki ga sicer predvidoma sploh ne bi, ter tudi tako pomagali ponudnikom lažje preživeti.

Kaj pa ob odjavi? So bili moji pomisleki resnični in je iz teme stopila zlobna država ter nas vse skupaj zafrknila z boni? Glej ga zlomka, ni! Ob odhodu smo le poravnali druge stroške ter se poslovili z lepimi spomini. Nobenih pasti, nobenih dodatnih zahtev, nobenih dodatnih sivih las.

Vlada, lahko prosim za turistične bon(bon)e tudi v prihodnjem letu?

Članek je bil objavljen v Demokraciji št. 31, 30. 7. 2020: 
Picture
0 Comments
<<Previous
    V iskalnik vpišite ključno besedo:
    Picture

    RSS Feed

    Kategorije

    All
    Coaching
    Govorica Telesa
    Karizma
    Komunikacija
    Osebna Rast
    Z Mediji Radio
    Z Mediji Tisk
    Z Mediji TV

    Edvard Kadic

    Promote Your Page Too

Moje storitve

Svetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji,
​Individualna izobraževanja 

Kontakt

Telefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic
Mail: info@EdvardKadic.com

Podpora

O meni
About me (English)
O podjetju
Picture
© Zavod za napredne študije Delta (IASD)
  • Domov
  • Ponudba
  • Zapiski
  • O MENI
    • O meni
    • Reference
    • Galerija
  • Osebnostni razvoj
  • Govorica telesa
  • KNJIGE
    • Knjiga Samozavest je seksi!
    • Knjiga Govorica telesa
    • Knjiga Zapeljevanje
    • Amazon
    • Knjiga Rojeni v obilju
    • eKnjiga Prvi vtis [brezplačno]
    • eKnjiga Napake pri zapeljevanju [brezplačno]
    • Knjiga Priročnik za novo paradigmo
    • Knjiga Spoznanja na dlani
    • Nakup: kreditne kartice
    • PROMOCIJA
  • ENG
  • TEAMS