|
Bela srajca in balzamični kis sta v mojih mislih neločljiva. Skoraj vedno, ko grem kam v beli srajci na kosilo, od nekod namreč na mizo čudežno priroma tudi balzamični kis in me nato toliko časa nemo nagovarja, da ga končno uporabim v solati. Po tem je samo še vprašanje časa, kdaj bo skočil tudi na mojo srajco. Ko se zgodi tudi to, takoj sledi moje zavijanje z očmi ter seveda: "Saj ne morem verjeti. Spet! Pa kaj si bodo zdaj drugi mislili o meni?"  Vendar pa, resnici na ljubo, večina ljudi tistih nekaj nesrečnih pikic kisa na srajci ne bo niti opazila. Ste kdaj pomislili, koliko nejevolje se pojavi, ko gospa pride domov od frizerja, gospod pa njene nove frizure sploh ne opazi? Kaj pa, ko končno shujšate nekaj kilogramov? Ure in ure ogledovanja pred ogledalom, potem pa tega nihče ne opazi. Pih. Prav vsi porabljamo zelo veliko časa za razmišljanje o sebi, svojem telesu, obnašanju, razmišljanju, čustvih itd., in potem ob takšni količini sebe v središču lastne pozornosti, sčasoma začnemo pričakovati, da bodo naše spremembe opazili tudi drugi. Žal jih ne bodo, vsaj ne v tolikšni meri in tolikokrat, kot bi si mi to želeli ali celo pričakovali. Včasih je to seveda dobro (npr. pri mojih belih srajcah), včasih pa nas to lahko spravi tudi v precej slabo voljo. Eno od zanimivejših raziskav o tem je l. 1996 izpeljal prof. Thomas Gilovich (Cornell, ZDA), ko je nekaj svojih študentov nagovoril, da so v majicah z velikim obrazom na prsih ( na majici je bil pevec Barry Manilow ), posamezno vstopali v predavalnico, kjer so že bili drugi študentje.  Ko so po kratkem pogovoru z njimi odšli ven iz predavalnice, je bila kar polovica teh z majicami prepričanih, da so sogovorniki opazili smešen obraz na njihovih majicah, odgovori tistih v predavalnici pa so razkrili, da je obraz na majici opazila le približno četrtina vprašanih. Se spomnite, ko ste kupili nov avto in se vam je med vožnjo zdelo, da vaš nakup opazijo tudi drugi? Žal tega praktično nihče ni opazil. Se lahko sami spomnite, kdaj ste nazadnje na cesti opazili kakšen čudovit nov avto? Se? Dobro. Pa se ob tem tudi spomnite, kdo ga je vozil? Dvomim. S tem pojavom se sam soočam pri strankah, ki pridejo k meni z željo po izboljšanju veščin javnega nastopanja in nasploh dela z ljudmi. Ker sami ne moremo kar tako enostavno izstopiti iz sebe kot središča sveta, potem tudi težko razumemo, koliko so obiskovalci v dvorani dejansko pozorni na naše obnašanje in kako malo ali celo nič ne opazijo naših pomanjkljivosti, spodrsljajev, flopov ali drugih napak. Radi mislimo, da bodo prav vsi opazili in tudi obsodili, če se nam bo zataknilo pri nastopu, če nam med pogovorom zmanjka "rdeče niti" ali pa, če malo zaidemo z osnovne teme. Vendar sogovorniki tega v veliki večini ne opazijo, razen, če načrtno pritegnemo njihovo pozornost z intenzivnim opravičevanjem. Po eni strani je takšna egocentričnost človeka seveda slaba, še posebej na področju spremljanja govorice telesa. Ima pa to tudi svojo drugo, dobro stran, saj so enako egocentrični tudi drugi. Naslednjič, ko boste torej imeli novo obleko, velik mozolj sredi obraza ali pa zgolj potrebo malo jamrati ali se pohvaliti na socialnih omrežjih, ne pričakujte, da bo to zanimalo veliko ljudi. Drugim ni toliko mar za vas, kot bi si vi to želeli. Zanje preprosto niste tako posebni in pomembni. Žal. Nikar pa seveda ne pozabite, da ste še kako pomembni sami sebi. Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, št. 39, leto XXV, 24. 9. 2020
0 Comments
Ti je hudo, ker ni zmagal Roglič? Privoščiš Pogačarju, privoščiš Rogliču, mogoče za odtenek manj Pogačarju, vseeno pa ... cela reč in ne, nisi edini oz. edina s takšnimi občutji.  Vir: TV Slovenija, zajem ekrana Bodimo si že na začetku vsaj o dveh stvareh popolnoma na jasnem. Prvič, Tadej Pogačar ne bi mogel zmagati s samo tisto eno etapo, ko je od Rogliča prevzel rumeno majico, če ne bi že prej odlično vozil, zbiral sekunde, napadal in dal vse od sebe. Povedano drugače, če si zmage ne bi zaslužil. Drugič pa, Primož Roglič je vrhunski šampion, elita elite v kolesarskem svetu in vsakdo med nami ter verjetno kar 99,999% svetovne kolesarske elite takoj zamenja svojo uvrstitev na Tour de France z njegovo. Kaj se nam je torej zgodilo? Kaj se nam je zgodilo, da se počutimo, kot da je bilo Rogliču nekaj vzeto? Nekaj, kar mu je po našem pripadalo? Da moramo, ob grenkih (?!) čestitkah Rogliču, zraven obvezno zapisati tudi nekaj pozitivnega o Pogačarju? Občutja, ki jih čutimo ob razpletu dogajanja na veliki kolesarski dirki po Franciji, so posledica naših pričakovanj. Pričakovali smo, da bo Roglič v enakem slogu zadeve pripeljal do konca in okronal svojo življenjsko zgodbo, ki je, roko na srce, res primerna tudi za kakšen dober igrani film. Športnik po duši postane skakalec, grozovito pade, se po padcu fizično in mentalno pobere, zaide v kolesarstvo in stopi na zmagovalne stopničke kolesarske dirke vseh dirk. Če k temu dodamo še njegove osebnostne lastnosti, ki so posebej prišle do izraza v zaključku omenjene dirke, se scenarij za športno filmsko uspešnico piše kar sam. Po drugi strani pa priznam, da o Pogačarju kaj veliko več od tega, da prihaja iz Komende, ne vem. Mogoče zgolj zato, ker se ne zanimam preveč za kolesarstvo, verjetno pa predvsem zato, ker o njem mediji preprosto niso poročali toliko, kot o Rogliču. Medijska izpostavljenost pač rojeva pričakovanja, ki pa imajo lahko pozitivni ali negativni predznak. Pri medijsko zelo izpostavljenih ljudeh sčasoma dobimo občutek, da jih poznamo, da jih razumemo, z njimi simpatiziramo ali pa jih odklanjamo. Konec koncev, če o nekomu ves čas slišimo npr. le slabe stvari in nismo z njim v neposrednem stiku (kot je to v Sloveniji primer npr. s politiki), si bomo o njem pač mislili slabe stvari. Kot radi rečemo, tam kjer je dim, je blizu tudi ogenj, če so tako povedali na televiziji ali zapisali v časopisu, potem zagotovo nekaj je na tem. Vendar pa temu ni nujno vedno res tako. Mediji namreč lahko tudi načrtno o nekom poročajo dobro oz. slabo. Pri načrtno negativnem poročanju o nekom pogosto sploh ne gre za nekakšno sovraštvo do izpostavljene osebe. V večini primerov gre le za antipatijo novinarja ali urednika, ki (nehote?) o posamezniku navaja le negativne vidike ali dogodke, pozitivnih pa ne. V skupnem se potem ustvarja slika, kot da gre za negativca. Pomislite na kakšnega prvokategornika na naši politični sceni, ki ga ali jo res ne marate in se vprašajte, zakaj ga voli tako veliko ljudi? So njegovi ali njeni podporniki res norci ali gre za volilno prevaro? Močno dvomim v prvo in v drugo. Prav tako pa mediji lahko o nekom poročajo več ali manj le pozitivno in prav športniki so čudovit primer. Štukelj, Križaj, Svet, Kozmus, Maze, Dragič, Dončič, Prevc ... in seveda Pogačar in Roglič. Vrhunski športniki, veliki ljudje, veliki rezultati. Ob tem pa izpuščamo novice o vseh zdravstvenih, finančnih ipd. težavah ter seveda o bremenu pričakovanj, ki so ga morali ali pa ga nekateri še vedno nosijo v svoji karieri, ki ga nanje nalagamo navijači ob športnih prireditvah in pred televizijskimi ekrani. Rogličeva zgodba res kar naravno kliče po pozornosti, ki se pokriva seveda tudi z vrhunskimi rezultati. Brez slednjih vse skupaj sploh ne bi imelo pravega smisla. Pričakovanja so se tako gradila celo dirko in upravičeno smo si zanj želeli končno zmago. Medijski čas, ki je bil namenjen Rogliču, je bil res velik. Lep del dirke je imel rumeno majico, njegova ekipa je vrhunska, pa še slovenec je. Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in celotno kolesarsko srenjo, bi se drugače pretvoril v "športno jezo", če Pogačar ne bi bil naš in bi Rogliča premagal kakšen Porte, Landa ali kdo drug. Pričakovanja, ki se rojevajo ob spremljanju medijsko izpostavljenih oseb, nas lahko hitro spravijo v slabo voljo, včasih tudi v dejanja, ki nam niso nujno v čast. Od opravljanja, blatenja po socialnih omrežjih, škodljivega aktivizma (promocija raznih teorij zarot ali pripisovanja dejanj osebam, ki jih niso storila) pa vse do skrajnih nasilnih dejanj. Čustva, ki jih gojimo do medijsko izpostavljene osebe tj. do nekoga, ki ga ne poznamo osebno, so torej pogojena s količino informacij o tej osebi in predznaku poročanja o njem ali njej, ki ga potem upoštevamo pri svojih pričakovanjih. Glavni problem torej ni, da se mi ne bi zavedali situacije in ne bi razumsko znali presojati argumentov. Problem je, da se večinoma odločamo s čustvi, razum pa več ali manj uporabljamo zgolj zato, da svoje odločitve opravičimo. Čustveno smo torej zmago želeli in mnogi tudi že pripisali Rogliču, po končnem razpletu pa moramo nekako razumsko opravičiti, zakaj smo veseli (tudi) za Pogačarja. Dejstvo je, da sta zmagovalca oba. Pogačar zlat, Roglič srebrn, čestitke pa seveda obema. Članke je bil objavljen tudi na portalu: Portal plus  Tudi vas moti odlašanje s kakšnim telefonskim klicem, za katerega veste, da bi ga bilo dobro opraviti? Ali pa s kakšnim obiskom, mogoče s pospravljanjem garaže ali pa s pričetkom shujševalne diete? Niste edini.  Odlašanje je odlaganje dejanj ali odločitev na pozneje. Gre za psihološki mehanizem, s katerim se spopadamo s tesnobo in drugimi neprijetnimi občutki, povezanimi z začetkom ali dokončanjem dejanj. Medtem, ko se med ljudmi šteje kot normalno, da odlašamo do neke mere, pa lahko postane to resen problem, če nas odlašanje ovira, kronično odlašanje pa je lahko tudi znak psihološke motnje. Vidnejši avtorji, ki obravnajo to področje, v splošnem opredeljujejo dve psihološki kategoriji odlašanja, obe pa se nanašata na anksioznost (tesnobo), ne pa na lenobo, kot bi kdo lahko preuranjeno zaključil. Prva kategorija zajema stvari kot premajhne. To so vse tiste naloge, ki so zgolj nekakšne “nebodigatreba” in za njih obstajajo na videz enostavne rešitve (npr. pospravljanje garaže), v drugo kategorijo pa sodijo stvari, ki so prevelike za nadzor. To so naloge, ki nam celo vlivajo strah in bi njihova izvedba lahko imela velik vpliv na človekovo življenje (npr. soočenje študenta z izpitom). V začetku avgusta 2019, torej pred dobrim letom, sem med dnevnimi novicami zasledil raziskavo harvardske univerze, o vplivu sklec na zdravje moških. Ugotovili so, da se moškemu, ki je sposoben narediti vsaj 40 sklec, ni potrebno posebej bati srčne kapi oz. več je moški sposoben narediti sklec, manjša je verjetnost, da ga srčna kap sploh doleti. (Vir: tukaj) Ugotovitev me je dobesedno presunila. Resno sem se zamislil in siten kot sem za takšne stvari, kaj kmalu sprejel odločitev, da vse skupaj preizkusim tudi na sebi. Samo pol leta pred tem člankom sem namreč dobil tablete za zniževanje krvnega tlaka, star sem pa šele dobrih petdeset. Moja logika mi je v tem primeru narekovala sklep, da namesto da se bašem s tabletami in le čakam na posledice staranja na svojem srcu in ožilju, grem aktivno v drugo smer in začnem delati vsaj sklece. Vsak dan, vsako jutro najmanj štirideset.  Vendar pa sam začetek ni bil tako enostaven. Moja odločitev je, po prej zapisanem, namreč sodila v tisto prvo kategorijo, med nekakšne "nebodigatreba" vsakdanje stvari. No, po dveh dneh sem končno začel. Ne s štiridesetimi takoj, temveč najprej slabih dvajset, komaj in z veliko muko. Dihal sem kot star parnik in se nostalgično spominjal vseh tistih let, ki sem jih preživel v svetu borilnih veščin, kjer so bile sklece lahkotna dnevna obveznost, včasih pa tudi kazen. Po svoje imam srečo, da se s spremembami ukvarjam tudi profesionalno, v okviru mehkih veščin dela z ljudmi. Na področju osebnostnega razvoja se tako slepo držim pravila, da je za resne spremembe v življenju potrebno spremeniti dnevno rutino. Torej, ne išči velikih novoletnih "Od danes bo pa vse drugače!", temveč spreminjaj malenkosti znotraj vsakdana. Omenjene sklece so torej kot nalašč. Danes, po dobrem letu dni, so še vedno dnevi, ko zjutraj komaj puham in piham in so dnevi, ko po sklecah skočim pokonci kot kakšen najstnik. Na začetku sem sicer mislil, da bo sčasoma v skupnem lažje, vendar (še) ni. Prvih deset sklec res sploh ne čutim, naslednjih deset je potem ogrevanje, naslednjih deset jih že čutim in zadnjih deset kakor kdaj. Včasih komaj, včasih pa res naredim še kasneje za povrh deset. Sem pa po prvih 14.600 sklecah dodatno ugotovil, da včasih odlašam z dejavnostmi, za katere sploh ne vem, da odlašam. Šele ko se spomnim na sklece, grem in naredim tudi tisto, kar sem še nekaj trenutkov nazaj mirno preložil na jutri. Za povrh pa sem se tudi odločil, da bom s sklecami nadaljeval, dokler bom le lahko. Občutek, da vsak dan narediš nekaj zdravega zase, je preprosto neprecenljiv. Je pa res, da je treba najprej na vse štiri, nato pa v skleco in šele potem naprej. Danes, ne jutri in ne pojutrišnjem. Tudi če se ti upira, je potrebno vsaj začeti, saj motivacija pogosto pride tudi kasneje. - - - Pridružite se mi na poti osebnostnega razvoja DELTA LIFE COACHING ali razvoja komunikacijskih vščin TEČAJI RAZUMEVANJA GOVORICE TELESA pri javnem nastopanju, v prodaji, pri razkrivanju lažnivcev, pri zapeljevanju ... Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija in objavljena dne 10. 9. 2020
Prav vsakič se nasmehnem, ko pomislim na to mentalno motnjo. Najprej zato, ker je že sam izraz slišati tako zapleten, da ti v misli prikliče temačne noči, ko nekdo ob sveči in prasketanju drv v peči preučuje Freuda, Hegla ali pa Aristotla, potem pa tudi zato, ker gre za motnjo, kateri podlegamo vsi.  Konfabulacija je, v psihologiji, opredeljena kot napaka spomina, kjer v toku spominskih vtisov posamezne manjkajoče dele zgodbe napolnimo z domišljijo. Ne, ne gre za laganje. Laganje je sicer res tudi potvarjanje zgodbe, vendar pa, za razliko od konfabulacije, pri laganju vemo, da menjamo ali prirejamo ali izpuščamo dejstva, pri konfabulaciji pa ne. Povedano drugače, pri laganju se svojega laganja zavedamo, pri konfabulaciji pa ne. Se vam zdi, da vi to ne počnete in da se to tiče zgolj drugih, ne pa tudi vas? Če se malo pohecamo, lahko rečemo, da ste konfabulacijo pravkar izpeljali sami. Upate staviti, da se vam še nikoli ni zgodilo, da ste v kakšnem pogovoru, npr. s prijatelji ali v družinskem krogu, nekaj vneto razlagali in trdili o tem, kaj vse se je nekoč zgodilo, potem pa se je oglasila npr. mama in vas na vaše začudenje popravila, da se to, o čemer ste tako vneto razlagali, ni zgodilo tako kot trdite ali pa celo, da vas takrat sploh ni bilo zraven? Meni se je in tudi upam si staviti, da se je tudi vam.  Foto: Susann Mielke (Pixabay) Ljudje smo zgodba, ki si jo pripovedujemo. Skozi pogled vase zelo samozavestno pregledujemo svojo zgodovino, osebe, s katerimi smo bili tako ali drugače v stiku in seveda okolje, kjer se mi, kot zgodba, dogajamo sami sebi. Smo glavni igralci svojega življenja, svoje zgodbe o tem, kdo sploh smo. Vse to skupaj pa je ena velika, obsežna in čudovita konfabulacija, brez katere bi vsi skupaj zelo težko živeli. Ljudje imamo potrebo, da se z drugimi medsebojno sporazumevamo, da nas torej drugi v komunikaciji razumejo. In glej ga zlomka, razumejo pa nas lahko le, če ima zgodba rep in glavo. Torej, če med repom in glavo slučajno nekaj manjka ali pa hodi narobe, to pač dodamo, prilagodimo ali odvzamemo, zavedajoč se tega ali pa tudi ne.  Če pustimo nekoliko ob strani možne biološke razloge za takšno početje, so danes med glavnimi razlogi za konfabulacijo motilci pozornosti. Govorim seveda o pametnih telefonih in računalnikih, ki so našo pozornost dobesedno prikovali nase, ter o poplavi novic in drugih informacij, katerim smo izpostavljeni od vsepovsod. Preprosto nimamo časa, da bi vse v miru pregledali, prebrali ali poslušali ter si potem na podlagi celovitih informacij ustvarjali mnenja. Žal prepogosto preletimo le naslove, mogoče še kakšen uvodni povzetek, kakšen poudarek in to je to. Ko se tako gibljemo skozi dan, si zamišljamo vse mogoče razvoje dogodkov v prihodnosti, ob tem pa se praktično v trenutku lahko spomnimo tudi preteklosti, v katero brezpogojno verjamemo do zadnje malenkosti. Kako naj torej ločimo domišljijski svet od resničnosti? Kako smo lahko popolnoma prepričani, da je zgodba našega življenja iz daljne preteklosti ali izpred nekaj minut sploh resnična? Da ne gre zgolj za konfabulacijo? Ne moremo. Nihče tega ne more, vseeno pa vztrajamo in poizkušamo. Si glede na zapisano lahko predstavljate, kako malo je pravzaprav potrebno, da otroci trdno verjamejo v nek svet iz mladosti, v katerem pa njihovi starši sploh niso nikoli živeli? Ne, ne bom se spuščal v politiko, saj bi hitro izzvenelo, da je konfabulacija le nekaj slabega. To pa seveda ni res.  Kdo mislimo da smo, je torej zelo podobno filmu, ki je posnet po resničnih dogodkih. Pri takšnem filmu seveda ne pričakujemo, da bo v filmu vse do pikice točno tako, kot se je zgodilo. Pričakujemo le, da gre za podobnosti pri okvirni zgodbi, v podrobnostih pa ne nujno. Podrobnosti so tako mogoče res izmišljene, dodane ali pa preprosto izpuščene, vseeno pa je velika slika, ti. "big picture" našega življenja tista odlična zgodba, ki ji je še kako vredno prisluhniti zelo pozorno. Konfabulacija je torej tudi pozitivna motnja, je način, da sploh lahko postajamo to, kar verjamemo da smo. ---- Pridružite se: - Osebnostni razvoj, program Delta Life Coaching - Komunikacija, program Govorica telesa Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija, izšla 3. 9. 2020
O naslovnem vprašanju se kopja lomijo že tisočletja. Večina, ki se ne ukvarja posebej s tem, pogosto hitro pritrdi ideji, da se človek s karizmo preprosto rodi. Podobno kot nekdo, ki res dobro kuha in mu ljudje pripišejo izraz "rojen kuhar". Ampak, kaj pa če se karizme da naučiti? Kaj pa, če se je mogoče naučiti pravih stvari in razviti tehnike, ki človeka v očeh drugih naredijo karizmatičnega?  Je karizmatični Jamie Oliver rojen ali naučen kuhar? Če uporabimo prispodobo s kuharjem, lahko tudi rečemo, da se ni rodil kot kuhar, saj ni poznal receptur in postopkov, zato se jih je moral naučiti in razviti prave tehnike ter spretnosti, da je danes to, kar je. Pri osebni karizmi gre, tehnično gledano, za štiri področja, ki jih moramo čim bolje obvladati: dober prvi vtis (1), motiviranje sogovornikov (2), ohranjanje odnosa (3) ter čim boljše prepričevanje (4). Zanimivo, da je celo veliki Aristotel aktivno posegel na to področje in dejal, da se to, kar ljudje razumemo kot karizma, lahko naučimo. Če sklepamo po karizmi njegovega učenca Aleksandra Velikega, se lahko z velikim učiteljem hitro strinjamo. Zato si na poti iskanja odgovora poglejmo, kako si z njegovimi idejami lahko pomagamo še danes.  Aristotlov pomemben prispevek na tem področju je namreč osvetlitev treh dimenzij prepričevanja, ki je eno od ključnih področij osebne karizme. Pri prepričevanju gre po njegovem razvijati osebnostne lastnosti govorca (etos), razumevanje čustev občinstva (patos) ter same vsebine sporočila (logos). Trdil je, da občinstvo lahko prepriča le nekdo, ki je zaupanja vreden in da neverbalna komunikacija pri tem igra ključno vlogo. Vendar pa, če pridete na posvet ali trening s področja komunikacije v javnosti, boste kaj kmalu opozorjeni, da je pred nagovorom dobro vedeti, komu boste sploh govorili. Prav to pa je imel v mislih tudi Aristotel, ko je omenjal patos. Naj gre za občinstvo v gledališču ali za udeležence slavnostnega sprejema, lahko njihovo psihološko stanje odločilno vpliva na izid kakršnihkoli poizkusov prepričevanja. Seveda ne smemo pozabiti tudi na samo vsebino oz. sporočilo. Logos je vsebina sporočila oz. notranja logika, ki našemu sporočilu zagotavlja verodostojnost (dokaz). Aristotel je namreč verjel, da smo ljudje predvsem razumska bitja, ki sprejemajo odločitve na podlagi smiselnosti. Ta ideja danes ni več tako trdna in edina možna, še posebej po razvoju pojma čustvene inteligence in razumevanja tega področja v zadnjih nekaj desetletjih. Dandanes bolje razumemo, da je človek celostno bitje, ki sporočilo sestavlja na več nivojih razumevanja in se usklajuje z sogovornikom, tudi če se z njim ne strinja. Smiselno podobno, kot se od Aristotla do danes spreminja razumevanje samega vplivanja, se spreminja tudi razumevanje celotnega polja osebne karizme in s tem tudi iskani odgovor. Skozi desetletja praktičnega dela z ljudmi na področju razvoja osebne karizme, se glede odgovora sam nahajam nekje vmes, saj zagovarjam dvakrat "da". Prvič, da se s karizmo rodimo, drugič pa, da se karizme kasneje v življenju ponovno učimo. Torej trdim, da se vsi mi karizmatični rodimo, nato svojo karizmo v otroštvu zakrijemo (ko nam praviloma starši ali skrbniki dopovejo, da naj nikar ne izstopamo preveč), kasneje pa se trudimo in se je "učimo" nazaj spet razkriti.  Kot primer si vzemimo dojenčka, ki je, po mojem mnenju, eno od bolj karizmatičnih bitij na tem svetu. Poizkusite stati v dvigalu ob nekom, ki ima v rokah malo štručko. Težko se boste izognili vsaj nasmešku, mnogi pa bomo želeli še kaj več. Pogledati npr. malo sončico pobližje, se je mogoče malo dotakniti, ob tem reči "bucibuc", nagovoriti starše s kakšnim nasvetom ali kaj podobnega. Razumevanje, da karizma ni rezervirana za druge, temveč da se je lahko naučimo razviti, nagovori zavedanje, da je ta svet tudi naš. Sčasoma pa tudi vedno močnejše zavedanje, da smo res lahko ponosni nase, saj smo edinstveni na tem svetu in da je tudi zato naša dolžnost omogočiti življenju, da v celoti spregovori skozi nas in da tako obogatimo ta naš svet. Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 13. 8. 2020  Obisk ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea v Sloveniji, je za naše okolje nedvomno velik politični dogodek. Gre za obisk predstavnika samega vrha ene najmočnejših držav na svetu, ki mogoče vsebinsko ni toliko pomemben, kot je sporočilen. Sporoča, da smo sestavni del strateških zavezništev z američani, da smo očitno dovolj pomembni, da smo ob Češki, Poljski in Avstriji del te turneje in glede na slišano o trenutnem stališču ZDA do Kitajske, tudi pomemben člen pri prerivanju velikih za prevlado na področju energije in informacijskih tehnologij.  V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest, kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi, zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec. Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Torej, samozavestnega boksanja ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati. V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe tj. iz proračuna. Med obiskom Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne. Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe. Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega. V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima. Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno. Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse veš. * za naslov sem uporabil citat Mika Tysona - - - Če želiš okrepiti svojo karizmatičnost med nastopanjem, vodenjem ljudi ali nasploh v stikih z ljudmi, me čim prej kontaktiraj. Enako velja tudi v primeru, če želiš okrepiti karizmatičnost komunikacije svoje ekipe na poslovnem področju, pri športu ali na drugih področjih delovanja. Več o ponudbi TUKAJ Objavljeno tudi na spletnem portalu Portal Plus tukaj  Januarja letos je žena prišla na dan z odlično idejo. Kaj če bi letos, ko bosta hčeri poleti vsaka na svojem koncu (poletni tabori za mlade ipd.), midva šla sama kam za podaljšan vikend? Ne reci dvakrat! Za vikend v juliju sva tako rezervirala apartma v Bohinju, vsak v svoj koledar vnesla "zasedeno" in začasno pozabila na vse skupaj.  Foto: Bohinj.si V obdobju od januarja do julija se je res na račun korone seveda dogajalo veliko. Eden od ukrepov za omilitev posledic korone je bila, na najino zadovoljstvo, tudi uvedba turističnih bonov (vaucherjev). Z veseljem sva namreč ugotovila, da bova nastanitev lahko plačala kar z omenjenimi boni. Bolje se finančno sploh ne bi moglo iziti, pa še naknadno so nam, zaradi ene od hčera, ki je zaradi odpovedi svojega letovanja nepredvideno prišla z nama, brez težav lahko ponudili večji apartma. Glede na izkušnje s to našo ljubo državo Slovenijo priznam, da sem glede bonov pričakoval kup nevšečnosti, če že ne težav. Ali kaj z rezervacijo v povezavi z boni ne bo veljavno, mogoče ne bo kakšne povratne potrditve iz Finančne uprave ali pa bo zgolj kje kakšen droben tisk in ne bo šlo skozi zaradi tega ali onega. Nekaj bo zagotovo, sem si mislil in v glavi zavzeto preigraval možne črne scenarije.  Foto: Luka Cjuha (Dnevnik.si) Potem pa pridemo na recepcijo, povemo, da želimo unovčiti bone in kaj se zgodi? Prijazna receptorka nam da na pult obrazec, kjer je bilo potrebno izpolniti le nekaj osnovnih podatkov, se podpisati in to je to. Kaj? Tako enostavno pa to že ne bo šlo, trmasto vztrajam v svojih mislih. Zagotovo je kje kakšen kavelj. No ja, pomislim, vikend je še dolg in odjava bo že prinesla prebujenje. Čas smo preživeli res lepo. Naredili smo sprehod okoli Bohinjskega jezera, se v njem tudi okopali, povzpeli smo se peš na Vogar, s kolesi naredili izlet čez Srednjo vas, Bohinjsko Bistrico in se po čudoviti kolesarski poti ob reki vrnili v Ribčev Laz itd. Ob tem pa smo se dogovorili tudi za skoke z jadralnim padalom, se pocrkljali s posebno šefovo več hodno večerjo (po kateri sem začuda vstal od mize sit), si namesto navadnih izposodili električna gorska kolesa, da sem lahko iz prve roke ugotavljal, zakaj nekdo plača nekaj tisoč evrov za nakup "fensišmensi" kolesa (in ga seveda takoj uvrstil na svoj seznam nakupov za "nekoč, ko bo čas") ter še kup drugih, malih stvari.  Čez vikend smo tako v skupnem zapravili celo nekaj več denarja, kot bi ga sicer. Skok z jadralnim padalom bi verjetno počakal še kakšno leto ali dve, omenjena šefova večerja bi bila ali pa tudi ne, električna kolesa bi verjetno ostala kar navadna itd. Denar za spremljevalne dejavnosti smo tokrat porabljali bistveno lažje, saj je namestitveni del stroškov z boni prevzela država. V Bohinj tudi sicer prihajamo kar redno. Zanimivo, da prav vsakič pomislim, le koliko časa bodo še ti travniki in njive ob jezeru ostali gradbeno nedotaknjeni. Na tihem upam, da čim dlje, res pa verjetno tudi turizem potrebuje svoj razvoj. No, letos se ni bati, da bi nastanitvenih kapacitet primanjkovalo. Še več, govoril sem kar z nekaj ponudniki namestitev in prav vsi so se strinjali, da bi bilo brez bonov letos katastrofalno leto. Zakaj? Predvsem zato, ker ni turistov iz tujine.  Resnici na ljubo, me kritike na račun turističnih bonov kar malo motijo. Da to ni vladni denar ampak skupni, da bomo vse to enkrat morali vrniti, da niso zajeti vsi turistični ponudniki temveč le nočitve, da so lastniki kapacitet tako ali tako tujci in se denar preliva ven iz države ipd. Tudi če je vse omenjeno res, smo še vedno preživeli čudovit vikend v Bohinju in zraven porabili še kar nekaj denarja, ki ga sicer predvidoma sploh ne bi, ter tudi tako pomagali ponudnikom lažje preživeti. Kaj pa ob odjavi? So bili moji pomisleki resnični in je iz teme stopila zlobna država ter nas vse skupaj zafrknila z boni? Glej ga zlomka, ni! Ob odhodu smo le poravnali druge stroške ter se poslovili z lepimi spomini. Nobenih pasti, nobenih dodatnih zahtev, nobenih dodatnih sivih las. Vlada, lahko prosim za turistične bon(bon)e tudi v prihodnjem letu? Članek je bil objavljen v Demokraciji št. 31, 30. 7. 2020:  Obdobje največjega strahu pred novim korona virusom je tako ali drugače vplivalo na vse nas. Veliko berem in poslušam predvsem o negativnih vidikih, o osamljenosti ter negativnih vplivih izolacije na človeško psiho, možnih težavah in negativnih vidikih razvoja socialnih veščin med otroci, odtujenost zaradi prevelike uporabe računalnika, pametneg telefona in socialnih omrežij ipd.  Zanimivo pa je, da s komerkoli se pogovarjam o tem, začne hitro naštevati tudi pozitivne plati tega obdobja. Večina se strinja, da jim je ti. "lockdown", obdobje zaustavitve vseh dejavnosti, omogočil, da so se lahko posvetili tudi stvarem, za katere prej, v dnevnem vrvežu in množici opravil, preprosto niso imeli časa. Nekateri so začeli obnavljati po hiši (pleskanje sten, urejanje okolice, ...), drugi so končno v miru dokončali knjigo, ki so jo začeli brati že pred leti, tretji so se intenzivno učili dela z računalnikom in se povezali z npr. vnuki preko Skypa, Zooma, Teamsov ipd., četrti so si vzeli čas za meditacijo in podobno.  Prav vsi, tako tisti, ki smo bili prisilno doma in tisti, ki so imeli zaradi narave dela še več obveznosti kot prej, pa smo se na tihem strinjali, da nam je to obdobje prineslo priložnost, da se lahko tudi deloma ali v celoti "resetiramo". Da v miru razmislimo, kaj je sploh pomembno v našem življenju in kaj ni. Denar je seveda še kako pomemben. Posebej pri mladih, ko je potrebno šele narediti "štalco", da bo mogoče pripeljati tudi kakšno "kravco" ter razviti dom po svoje in na svoj način. Mnogi mladi prav zaradi tega preprosto niso zmogli dlje časa razmišljati o tem, kaj si res želijo početi v življenju. Najprej so morali nekako zvoziti med ambicijami staršev o tem, v kakšnih službah bi morali biti čez 15 let, svojimi tisoč željami po doživetjih in ter pritiski družbe, predvsem socialnih omrežij in različnih televizijskih serij, o tem, kaj je dobro delati, kaj se splača, kaj je "cool" in kaj ni.  Tistim v srednjih letih več pomeni prosti čas. Čas, ko človek lahko malo izpreže iz nenehnega skakanja iz ene obveznosti v drugo. Vedno višje zahteve v službi, kopica malih obveznosti okoli vrtcev in šol ter nato popoldansko taksiranje otrok do raznih športnih klubov, plesnih društev in drugih obveznih neobveznih dejavnosti otrok. Ko po takšnih nekaj dneh padeš ob polnoči posteljo, razmišljaš samo še o tem, kako bo nekoč lepo, ko boš imel kakšno urico ali dve samo zase. Samo zase! Še nekoliko starejšim pa več pomenijo odnosi. Znajo bolje ceniti toplino osebnega stika in bolje razumejo pomen kramljanja ter vzdrževanja odnosov med ljudmi, saj nas živjenje z leti nauči, da nas izpolnjuje predvsem deljenje sebe z drugimi ljudmi. Je bilo res potrebno, da nas je sama narava opozorila, da je vrag šalo vzel? Da vedno bolj živimo življenja drugih in vedno manj živimo sebe, svoje ambicije in svoje radosti? Da smo nehote postali v svojem življenju kot pregovorno smešni japonski turisti, ki namesto, da bi uživali v znamenitostih in lepotah Slovenije, ves čas le fotografirajo in se ukvarjajo s svojimi fotoaparati, pametnimi telefoni in tehniko fotografiranja zato, da bodo doma v miru uživali v fotografijah krajev?  Okužba z novim korona virusom je seveda še kako resna stvar in je vse prej kot samo duhovna. V naša življenja je in še bo vnesla kup čisto konkretnih, fizičnih sprememb. Uporaba mask, vzdrževanje medsebojne razdalje, obremenjevanje kože z razkužili so le nekatere od njih. Je pa to še kako dober čas tudi za globlji razmislek o tem, kaj je res tisto, kar je pomembno v našem življenju in kako naše dnevne rutine prilagoditi tako, da bomo nekateri mogoče manj obremenjeni, drugi bolj srečni, tretji pa mogoče bolj mirni kljub pritiskom in množici negativnih informacij okoli nas. Stara ljudska modrost pravi, da je vse za nekaj dobro in da vedno obstajata vsaj dve plati iste zgodbe. V veliki meri je tako od nas samih odvisno, v katero plat usmerimo pogled in kako bo to potem ali polepšalo in razsvetlilo ali pa obremenilo in zatemnilo naše življenje. Če res lahko izbiramo, potem seveda predlagam, da ga usmerimo v lepe stvari. Da tudi vplive korona obdobje izkoristimo, da bo naš svet boljši in da bo za nami ostajalo nekaj, kar bo pozitivno zaznamovalo ta svet. - - - Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 15.7.2020.
Pogovor o tem, zakaj in kako lažemo, kako se lagane vidi navzven, kako se lahko zaščitimo in kako najhitreje prepoznamo lažnivca ... (tukaj) Ključne besede: govorica telesa, laganje, laž, manipulacija, zavajanje, roke, noge
Misel na prihod poletja v večini nas sproži pozitivna občutja, pogosto tudi lepe spomine na brezskrbne dni, poležavanje, pri nekaterih tudi na poletne romance, objemčke in druge nežnosti. Letos pa je vseeno nekoliko drugače.  Epidemija novega korona virusa je zarezala v naš vsakdan, za nekaj mesecev ustavila družabno življenje ter sprožila razmišljanje, kako bodo naši družabni stiki, predvsem pa stiki v javnem prostoru, sploh izgledali po novem. Javni prostor je namreč vsak prostor, ki je dostopen vsem ljudem, ne glede na raso, spol, starost ali socialni status. Karantena ter z njo napotki o obvezni uporabi zaščitnih mask, razkuževanju rok ter medsebojni razdalji vsaj meter in pol, so in bodo vplivali tudi na naše dojemanje medsebojnih stikov, osebnega prostora ter seveda obnašanja v javnem prostoru. S stališča neverbalne komunikacije sta verjetno prav dotikanje in spoštovanje osebnega prostora, najpomembnejša vidika naše nove realnosti. Dotikanje je sicer res izjemno pomembno za dobre odnose, vseeno pa se za vsaj nekaj časa le poslovimo od objemanja ob snidenjih z ljudmi, s katerimi se res dobro ne poznamo. Pred epidemijo je namreč objemanje postajalo nekakšna nova družbena norma izkazovanja pristnosti medsebojnega stika, zaradi širjenja okužbe pa je bolje, da ga, razen objemanja z res najbližjimi, vsaj začasno opustimo.  Foto: The Guardian Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno. Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo. Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora.  Če se ponovno dotaknemo plaže, ste že kdaj srečali ljubiteljskega "bademajstra" na javni plaži? Nikar ne postanite to vi sami. To so osebe, ki ves čas stojijo in se razgledujejo po plaži kot kakšni varnostniki ali lastniki plaže. Na obalo morja ali reke, vsaj čez dan, praviloma pridemo uživati mir, sonce in šumenje valov, nikakor ne občutka, da se še premakniti ne smemo brez nadzora. Prav tako tudi nihče ne bo posebej vesel, če se mu pridruži glasna skupina ljudi, ki se na pol prazni plaži namesti le nekaj centimetrov od njegove brisače ali ležalnika. Ne le, da bo namesto uživanja v šumenju valov prisiljen k poslušanju njihovih pogovorov, temveč bo po možnosti vključen tudi v njihove vzgojne metode otrok ali celo v njihove družabne igre. Običajno seveda kot prostor, kamor jim bodo ves čas bežale žoge.  Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod. Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno. Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.  Tudi sicer je glasnost govorjenja ali petja v javnosti potrebno prilagoditi konkretnim razmeram. Pri postavljanju meja glasnosti veljajo namreč le tri stopnje, preglasno, pretiho in ravno prav. Glasno smejanje, dretje drug čez drugega in kričanje čez pol plaže prijateljem, da vaša visokost pravkar prihaja v vodo, je vse prej kot primerno in splošno zaželjeno. Ravno tako tudi velja, da če vas lokalna skupnost ni najela za DJ-ja na plaži, pazite, da s svojimi akustičnimi napravami zabavate res le sebe in svojo družbo. Vaš glasbeni okus ni nujno glasbeni okus tudi vseh ostalih, zato raje uporabljajte slušalke. Podobno tudi večine obiskovalcev plaže prav nič kaj dosti ne zanimajo vaši poslovni ali zasebni podvigi, o katerih ste se ravnokar namenili razpravljati po telefonu. Umaknite se stran in prilagodite glasnost govorjenja v telefonski aparat. Pretirana glasnost je ravno tako (neverbalno) vdiranje v osebni prostor in je lahko še kako moteče.  Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode. Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe. Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.  Za konec pa omenimo še alkohol, cigaretni dim in smeti. Javni prostor načeloma ni namenjen pijančevanju, vsaj ne več čez dan. Podobno kot alkohol, se tudi kajenje vedno bolj umika npr. z vrtov lokalov ali plaž. Dimljenje nič hudega slutečega soseda je vse prej kot zaželjeno. Kajenje sicer na veliki večini plaž res ni prepovedano, ni pa odveč, če vsaj malo pogledamo, kam se vali naš cigaretni dim. Prav tako je v hribih ali na plažah potrebno ustrezno poskrbeti tudi za cigaretne ogorke. Olikan človek bo za seboj seveda pospravil tako ogorke kot tudi sicer smeti, ki jih je prinesel s seboj. --- Članek je bil skrajšan in objavljen v prilogi Nika (Dnevnik in Nedeljski dnevnik)  Danes v Delu o Tanji Fajon in njenem začasnem prevzemu vodenja stranke Socialni demokrati. Povezava na cel članek spodaj. :)  Povezava na članek: TUKAJ
Z voditeljem oddaje "Kdo vam laže?" Borisom Tomašičem sva se pogovarjala o komunikaciji in aktualnih dogodkih v politiki. Ključne besede: govorica telesa, politika, komunikacija, diktatura, janšizem, protesti
Moje razmišljanje ob vprašnjih, ki sem jih prejel od novinarja Nova24.si Jošta Žagarja.  Za dostop do članka klikni sliko Kako komentirate Janšev zapis z vidika njegove vsebine in tudi funkcije, ki jo zaseda? Zapis je v celoti dostopen na povezavi: https://www.gov.si/novice/2020-05-11-vojna-z-mediji/ Janšev zapis se mi s stališča vsebine zdi ustrezen, kraj objave se mi za tak tekst ne zdi ravno običajno, taktično pa je mesto objave naravnost vrhunska izbira. Janša je tako dobesedno "prisilil" k branju in presoji o vsebini tudi tisti del javnosti, ki bi ta tekst sicer namerno ali nenamerno spregledali, če bi bil npr. objavljen zgolj na spletnih straneh stranke SDS. Kako komentirate kritične odzive nekaterih medijev in novinarjev? Predsednica DNS Petra Lesjak Tušek npr. govori celo o ščuvanju proti novinarjem, spodkopavanju kredibilnosti medijev in poniževalnem tonu (https://radioprvi.rtvslo.si/2020/05/jansevo-nacrtno-spodkopavanje-kredibilnosti-medijev/)? Glede na to, da je Janša v zapisu nagovoril pozicijo moči, ki so si jo mediji po njegovem sami vzeli in nakazal tudi pot za rušenje tega položaja, se mi zdijo takšne reakcije normalne. Mi pa reakcije predsednice DNS ne delujejo najbolj smotrno. Uporaba tako močnih besed v odzivih daje napadom žal še večjo težo (kot da gre za življenje ali smrt), slabi videz kredibilnosti napadenega (češ da predsednica DNS ne argumentira temveč zgolj politizira o napadih) in posledično celo odpira polje nekakšni avtocenzuri novinarjev, ki se v prihodnje zaradi strahu, da ne bi delovali pristransko prav zaradi pretiravanja pri teži celotne zadeve v lastnih novinarskih vrstah, raje odpovedujejo ostrini svojih pripevkov. Kako na splošno komentirate poročanje medijev o delu Janševe vlade? V splošnem sem pričakoval nekoliko več prizanesljivosti v prvih 100 dneh vladanja. Posebej me je presenetila RTV Slovenija, ki si je dovolila zdrs v precej odprt konflikt z novo vlado. Ko so obiski ministrov v oddajah bolj podobni gladiatorskim igram in naslednji dan v odzivih na oddaje ne spremljaš odzivov na vsebine temveč ocene kdo je koga "premagal", težko govoriš o nepristranskosti. Vseeno pa, glede na veliko število kakovostnih profesionalcev na RTV verjamem, da bo takšno stanje kmalu preteklost in s tem tudi potreba po opozarjanju na način, kot je to storil Janez Janša v svojem zapisu o "vojni z mediji". Povezava do članka: TUKAJ Oddaja Tarča se bo v zgodovino medijskega poročanja zapisala po najmanj dveh vidikih. Najprej zato, ker gre za pomembno oddajo znotraj programske sheme nacionalne televizije, ki jo je odlikovalo kritično razpravljanje in občasno tudi elementi raziskovalnega novinarstva. Zaradi svojega vpliva na javno mnenje, ji je bila praviloma tudi zagotovljena udeležba eminentnih gostov brez posebnega truda. Obstaja pa še drugi vidik, ki v teh dneh dviguje veliko prahu in bo Tarčo v očeh javnosti zaznamoval še z dodatno barvo, če ne že kar zapackal. Govorim seveda o dveh oddajah Tarče, ki sta z razmikom enega tedna obravnavali tematiko vladnih nakupov zaščitne opreme v času izbruha novega korona virusa letos v Sloveniji.  Govorimo o obdobju, ko je nova vlada Janeza Janše, ki je šele dobro prevzela krmilo 13. marca 2020, dobrih štirinajst dni po uradnem priznanju NIJZ, da se gibljemo po samem robu izbruha okužb z virusom Covid-19 tudi v Sloveniji, začela z delovanjem in resnimi ukrepi. Iz Italije so prihajala grozljiva poročila o petsto do tisoč mrtvih dnevno (!) le par sto kilometrov stran od slovenske meje, v živo se je praktično v vsaka pomembnejša TV poročila javljal imunolog dr. Trampuž iz Nemčije in opozarjal na prihajajočo katastrofo kataklizmičnih razsežnosti, poročila o zalogah zaščitne opreme ter sposobnost našega zdravstvenega sistema, kamor štejemo tudi število razpoložljivih aparatov za predihavanje najtežje obolelih, pa so sporočala, da nas je lahko upravičeno strah. Da je zavladala nekakšna psihoza tudi med "navadnimi" ljudmi, govorijo na trenutke celo nekoliko komična dejstva o izpraznjenih policah po trgovinah, kjer je glavno vlogo prevzel kar WC papir. V prvi oddaji Tarča, dne 23. 4. 2020, so nas avtorji oddaje seznanili z njihovim videnjem situacije pri nabavi zaščitne opreme. Ekipa nam je najprej predstavila svoj okvir zgodbe, debata pa naj bi se nato nadaljevala v improviziran studiu pred stavbo RTV (verjetno zaradi varnostnih priporočil o medsebojni razdalji udeležencev). Na moje presenečenje se vse skupaj ni prelevilo v diskusijo, temveč v enostransko interpretacijo razvoja dogodkov, potrditev in utrjevanje okvira zgodbe avtorjev Tarče. Tarče se namreč nista udeležila kar dva od treh osrednjih akterjev zgodbe tj. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in Minister za obrambo Matej Tonin. V studiu so se tako ob voditeljici Eriki Žnidaršič znašli predsednika strank Dejan Židan (SD) in Marjan Šarec (LMŠ, tudi prejšnji predsednik vlade) ter uslužbenec Zavoda RS za Blagovne rezerve Ivan Gale. Slednji se je kot vodja splošnega sektorja in namestnik direktorja omenjenega zavoda znašel kot tretji akter v tej zgodbi, predvsem kot pomemben člen izvedbe nabav, saj je bil njegov predpostavljeni, torej glavni in odgovorni, takrat na bolniški zaradi okužbe. Menim, da sta ministra s svojo zavrnitvijo prihoda v oddajo storila napako, kar sem povedal tudi na glas na Twitterju, takoj po prvi oddaji.  Podobno kot pri prvem vtisu, ko možgani potrebujejo izhodišče, na katerega kasneje "nalagajo" vtise, jih primerjajo med seboj in na daljši rok potem uredijo v trajni odnos do osebe, je smiselno enako tudi pri zgodbi. Če vam nekdo pove zgodbo na dovolj prepričljiv način (glej tudi "Zakaj nas večinoma vodijo bleferji") je to smiselno enako kot pri prvem vtisu. Gre za izhodišče (okvir), na podlagi katerega bomo potem v nadaljevanju delovali in se odzivali. Ministra sta tako izpustila priložnost, da bi sooblikovala zgodbo, takoj na licu mesta posegla v konstruiranje zgodbe avtorjev oddaje ter ustavila oz. usmerila utrjevanje okvirja zgodbe s pomočjo ostalih gostov. Osrednji lik omenjene zgodbe je (ob ministrih) tako postal Ivan Gale. Sam ga vidim kot uslužbenca, ki je dosegel svoje karierne sanje z varno in umirjeno službo v javni upravi ter upanjem, da bo do upokojitve počasi a napovedljivo mirno priplul z dobro plačo in ugodnostmi, ki jih zavetje državne službe nudi.  Žal pa se je zgodila katastrofa svetovnih razsežnosti in kar naenkrat se je Ivan Gale znašel v očesu orkana. Znašel se je sredi vrtinca interesov, brez dvoma tudi pritiskov, predvsem pa zahtev po hitrem, občasno tudi nujnem in takojšnjem ukrepanju. Z lahkoto mu verjamem, da so se nanj izvajali pritiski. Sam teh pritiskov, po skoraj tridesetih letih zasebništva in s tem dela praktično 24/7 ne vidim tako grozljivo kot on, mu pa seveda verjamem, da mu ni bilo lahko. Verjetno pa ga je pri tem začelo loviti tudi spoznanje, da se njegovo vlogo v javnosti lahko interpretira tako ali drugače in da je prav, da svoje videnje zgodbe predstavi tudi javnosti in se tako na nek način tudi "zavaruje". Njegovo obnašanje pred kamero je to tudi potrdilo. Pogosto križanje nog, ki govorijo o tem, da namerava vztrajati do konca, podpiranje telesa s slonenjem na govorniškem podestu, ki govori o teži bremena, ki ga čuti in zelo izrazne obrazne grimase, ki govorijo o pomanjkanju nadzora nad notranjo stisko tako zaradi tematike kot zaradi neznanja nastopanja pred kamerami govorijo o tem, da trdno verjame v svoj prav in da se je pripravljen boriti do konca za svojo resnico. (Opomba: To ne pomeni, da ima tudi prav, temveč le, da verjame, da ima prav.) Njegova sogovornika v studiu, Šarec in Židan, pa sta bila tam kot nekakšna Statler in Waldorf, znamenita starčka iz gledališke lože Muppet Showa, ki potrjujeta okvir zgodbe Tarče in jo še podpihujeta, da bo zgodba seveda čim večja in čim bolj udarna.  Šarec in Židan sta delovala kot Statler in Waldorf (Muppet Show) Kot prvokategorna politika sta svoj nastop neverbalno oddelala solidno. To je pa tudi vse. Priložnosti, ki se jima je ponudila za "napad" na vladno koalicijo, preprosto nista izkoristila. Nekaj splošnih floskul, mantranje o nepravilnostih ter pozivi k odstopu so premalo. Sklepam, da ni bilo dovolj znanja, argumentov, še manj pa "cojones", da se iz zgodbe izvleče kaj več. Mislim, da bi bil Luka Mesec primernejši gost in posledično bi bil tudi izplen bistveno večji. Tudi danes, dan po drugi Tarči, vztrajam pri svojem stališču, da bi se ministra morala udeležiti prve oddaje. Diskreditacija celotne slovenske politike, ki se dogaja v našem medijskem prostoru s tem, ko se v oddaje vabi goste brez pravega medsebojnega rangiranja, novinarjem nudi okolje, kjer lahko brez pravega upora javnosti tvorijo karkoli želijo. O tem je v oddaji Faktor (vir) spregovoril tudi dr. Igor Lukšič, ki je opozoril prav na to, da neustrezno rangiranje gostov spravlja goste v neenakopraven položaj. Minister ima popolnoma drugačen pogled in sliko na zgodbo kot npr. nekdo, ki projekte vodi na izvedbeni ravni in obratno. Prav to je lepo pokazala druga Tarča. Izplen oddaje je pravzaprav ničen glede samih dejstev, glede interpretacije dejstev pa se je vsaj vzpostavilo ravnovesje, ki je zaradi neudeležbe manjkalo v prvi oddaji. V drugi oddaji so se namreč v studiu, ob Ivanu Galetu, znašli kar trije politični prvokategorniki in sicer ministra Počivalšek in Tonin ter Jelka Godec, državna seketarka za področje zdravstva v Kabinetu predsednika vlade ter podpredsednica najmočnejše stranke SDS.  Vir: Oddaja Tarča, arhiv MMC RTV Tako Jelka Godec kot Matej Tonin sta z načinom podajanja in samim nastopom, kjer je bila, presenetljivo, osrednja odlika njuna potrpežljivost (Tonin je npr. prvič besedo dobil šele po 50-ih minutah oddaje), svoje delo opravila s čisto desetko. Jasno, argumentirano, brez navijanja in s strinjanjem Ivana Galeta sta barko, ki je bila do tedaj še vedno občutno nagnjena v smer škode koaliciji, občutno poravnala. Pozor, kar trije prvokategorniki so bili potrebni, da so uravnovesili izhodiščni okvir tj. interpretacijo poteka dogodkov avtorjev oddaje! Ivan Gale je potrdil moje ugotovitve na njegov račun po prvi oddaji. Trdno verjame, da se je njemu in celotnemu sistemu nabave zaščitne opreme zgodila krivica s prednostno obravnavo posameznih dobaviteljev in pozivanjem, da se z njimi posel izpelje. Njegove reakcije v studiu so to ponovno potrdile, z veliko gotovostjo pa lahko tudi dodam, da v vsem tem soju žarometov tudi že uživa. Kot je humorno dejal TV voditelj in politični komentator Aljuš Pertinač na Twitterju, zakaj bi drugače sploh hodil v studio in se spuščal v debate s političnimi prvokategorniki?  Žal se ne morem znebiti občutka, da bo prav Gale na koncu ostal največji osmoljenec celotne zgodbe, zato tudi držim pesti zanj kot sočloveka, ne glede na moja prepričanja o motivih in razlogih njegovega izpostavljanja v javnosti. Še posebej, kot sem že zapisal zgoraj, ker celotna oddaja ni prav nič posebnega dodala k razjasnitvi zgodbe. Mogoče tudi zato, ker gre mogoče le za konstrukt brez prave vsebine ali pa zgolj zato, ker je prostor za razčiščevanja drugje in ne pred očmi javnosti? Mogoče, zakaj pa ne. Počivalšek je bil tokrat pod dvojnim bremenom. Najprej gre za breme same konstrukcije zgodbe (okvirja) iz prve oddaje, v kateri ni sodeloval in zato ni mogel vplivati nanjo, nato pa še breme utrjevanja okvirja zgodbe v tednu med eno in drugo Tarčo. Temu primerno je bilo tudi njegovo obnašanje.  Ivan Gale in Zdravko Počivalšek, (Vir: RTV Slovenja) Argumenti, da je šlo za nabave, primerljive z nabavami v vojnih časih, ko gre lahko za trenutne spremembe pri cenah, otežene poti dobav in kup pasti, ki prežijo na naivne kupce v vojnih časih (spomnimo se samo Toninovega izginulega tovornjaka in Pečečnikovega besednega lapsusa s krajo opreme), niso dosegali drugih gledalcev, zgolj že prej prepričane. Tega se je iz minute v minuto vedno močnje zavedal tudi sam, saj je postajal vedno bolj nervozen, razdražen, občasno tudi jezen in nekajkrat vidno presenečen nad dejstvom, da na drugi strani obstaja popolna gluhost za njegove argumente. Vztrajanje pri izrečenem in ostro reagiranje na prekinjanje voditeljice med njegovimi odgovori, si tokrat lahko šteje med arzenal močnejših orožij v verbalni bitki, ki je potekala v oddaji. Okvir, da pri nabavi zaščitne opreme nekaj smrdi, se je namreč cel teden utrjeval tako skozi osrednji medij RTV Slovenije, kot tudi skozi druge vplivne medije in skozi socialna omrežja. Ali je bil del tega utrjevanja načrtovan ali ne, težko sodim. Glede na moje poznavanje komunikacije in specialnih tehnik bojevanja na tem področju, pa se mi zdi vseeno nekoliko čudno, da se že popoldne, pred prvo oddajo Tarče, pojavijo pozivi k interpelaciji ministra Počivalška, takoj po oddaji zvečer sledi prenos v širšo javnost preko fotografij grafita (nekdo je moral iti ven in ga napisati, poslikati in dovolj močno lansirati v javnost, da ga sploh opazimo, kajne!),  Vir: Facebook naslednje jutro, ko tudi ostali mediji povzamejo zgodbo in se v medijih začnejo valiti razni komentarji kolumnistov ipd., pa je ustanovljena tudi FB skupina, ki ima nato do večera že kar 40.000 članov!
Večini, ki omrežje Facebook uporabljamo tudi za promocijo svojih storitev, se zdi zavidanja vredno opravljeno delo, da prostovoljno (!?) povabiš vsaj 100.000 ljudi, da se jih je vsaj 40.000 skupini tudi pridruži. In to v enem dnevu! Naključje? Mogoče da, zdi pa se mi malo verjetno. Ob koncu pa se mi o "govorici telesa" same oddaje zdi pomembno zapisati še vsaj dvoje: prvič, resno novinarstvo se mora seveda še kako paziti videza pristranosti. Pristrano vstopanje v zgodbo se mi zdi do neke mere sicer normalno. Novinar ne živi na Marsu temveč v okolju in znotraj svojih prepričanj, ki nedvomno vplivajo na sam okvir zgodbe. V primeru Tarče je to razvidno iz stališč, besedne strukture nagovorov in odnosa voditeljice Erike Žnidarščič do odgovorov "obtoženih" ministrov. Samo soočenje gostov pa bi nato moralo voditi do nepristranosti pri pogovoru o poteku dogodkov in samih dejstvih. To se v prvi oddaji Tarče zagotovo ni zgodilo in je senca pristranosti močno okrnila ugled celotne oddaje in njenih avtorjev, razen občutnega trenutnega dviga gledanosti pa močno otežila videz profesionalnosti tudi druge oddaje, ki je sledila teden dni zatem. Drugič, pa želim kot državljan zelo jasno sporočiti, da osebne preference do posameznih političnih akterjev in njihovih idej nikakor ne smejo zmanjševati vloge raziskovalnega novinarstva, postavljanja neprijetnih vprašanj, tako novinarjev kot nas vseh, ter nujnega usmerjanja pogleda javnosti v žarišča, ki potencialno pomenijo izbruhe nepravilnosti, korupcije in klientelizma. Seveda pa je lahko usmerjanje pogleda javnosti v eno smer tudi vodenje pogleda javnosti stran od drugod. Srečno. Edvard Kadič: Je Janša Alfa moški? ... pogovor vodi Aleš Ernecl, filozof, urednik in publicist30/4/2020 Ključne besede: RTV Slovenija, Faktor, programski svet
Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in njegove zanimive geste med javnim nastopanjem. Ključne besede: tesnoba, roke, prekrižane roke na prsih, hrbet 
Nekaj besed ob značilnih držah Ministra za zdravje Tomaža Gantarja na tiskovni konferenci ob pandemiji novega korona virua pri nas. Ključne besede: roke, avtoriteta, pozornost, zbranost   Foto: soca-outdoor.com
Fiasko z "izgubljenim kamionom, polnim mask" je bil v tistem času skoraj nujno zlo, ki se mora zgoditi nekomu, ki ni nikoli sodeloval v komercialnih poslih, še manj v takšnih poslih z lastnim denarjem, še manj v vojnih časih, ko se glavnina pretoka blaga preseli v sivo in črno cono trga. Prava streznitev, za kakšne razmere v resnici gre, pa je sledila potem, ko je Nemčija mirno zasegla (v PR besednjaku: "začasno zaustavila tranzit") pošiljko mask in druge zaščitne opreme, namenjene Sloveniji. Po zgoraj omenjenih uvodnih dneh vladanja in opozarjanju, da gre tokrat veliko bolj zares, kot pa večina misli, je vlada sprejela še en ukrep: omejila je naše gibanje na območje občine bivanja. Ljudje preprosto niso razumeli, da kombinacija a.) priporočila o "obveznem" meter do meter in pol razmaku med tujci, b.) svobode gibanja in c.) potrebe telesa po gibanju in svežem zraku za normalno delovanje človeškega imunskega sistema pomeni tudi vsaj pet minut razmišljanja o kreativnejšem preživljanju časa v naravi, ne pa odhoda tja, kamor je pač najlažje z avtom, npr. v Logarsko dolino, na Bled in v Portorož. V teh dneh tudi zato lahko spremljamo grafe širjenja okužb v Sloveniji, ki nas upravičeno navdajajo z optimizmom. Po apokaliptičnih napovedih infektologa dr. Andreja Trampuža, ki trenutno službuje v Berlinu in je postal prava medijska zvezda nacionalne televizije in nekakšen njihov zunanji medicinski ekspert,  Foto: Siol.net bi morali v teh dneh po Sloveniji pričakovati okoli 1.400 ljudi na intenzivni negi. Hvalabogu, da se njegove napovedi ne uresničujejo. Danes imamo na intenzivni negi "samo" 32 oseb in "samo" 30 mrtvih. (Žal ne bo ostalo pri teh številkah, temveč bodo rasle.) Ali je šlo za takšno nezaupanje v slovensko vodstvo, narod ali zgolj slovenski zdravstveni sistem, bo pokazal čas. Zaenkrat lahko rečemo le hvalabogu, da je tako. Vendar pa ta zapis ni namenjen kronološkem zapisovanju razvoja dogodkov. Omenjeno sme zapisal zgolj zato, da lažje ponazorim lahkotnost človeškega razmišljanja in pomanjkanje zgodovinskega spomina, ki se nam (lahko!) trenutno dogaja skoraj v živo. Od vsepovsod vznikajo strokovnjaki in "strokovnjaki", ki nas začenjajo prepričevati o tem, da so ukrepi, ki jih je sprejela ta vlada, prestrogi. Od kod ideja, da so prestrogi? Zato, ker grafi obolelih, hospitaiziranih in mrtvih ne divjajo tako kot v Italiji ali Španiji? Z lahkoto razumem ropotanje opozicije o tem. Kljub temu, da ne odobravam takšnega mnenja, ga za silo lahko razumem, saj legitimno iščejo poti do svojih volivcev. Vendar pa legitimno ne pomeni tudi odgovorno. Kaj je lažjega, kot narod kolesarjev, tekačev, surfarjev, kamperjev in drugih ljubiteljev športa in narave, ki sredi poletja, širom po svetu, opoldne preplavljajo turistične destinacije v športni opremi in postavljajo svoje osebne rekorde v vzdržljivosti, začneš nagovarjati z "nesorazmernimi" ukrepi, "zatiranju" glede gibanja, vpeljavi "policijske države" ... ko pa so grafi takšni, zunaj sije sonce in narava vabi v svoje materinsko nedrje? Pred dnevi je po Sloveniji završalo zaradi intervjuja, ki ga je dal predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksander Čeferin za športni tabloid Ekipa.  Foto: domovina.je V njem je omenil, da bi bilo dobro, da bi politika od sebe dajala več pozitivnih sporočil. Resnici na ljubo, tudi sam se s tem strinjam. V dneh, ko se mnogim ljudem mešajo občutja strahu pred nejasno finančno prihodnostjo in tesnobo omejitve gibanja, so pozitivna sporočila vsekakor dobrodošla. Včeraj je na znameniti "prekinjeni" tiskovni konferenci vlade nastopil njen predsednik Janez Janša. Ko smo ga spremljali med nagovorom, se ni ne smejal niti ne kako drugače dajal posebnih znakov optimizma. Deloval je resno, na trenutke ostro in kritično. Osrednji očitek njegovih nasprotnikov se tako zdaj načrtno lepi na v preteklosti izvedeno načrtno diskreditacijo in demoniziranje v prispodobo nekakšne temne sile, ki seje strah v družbi.  Foto: Demokracija.si Menim, da je imel Janša včeraj precej razlogov za takšen nastop. Sprejeti prvi sveženj ukrepov glede koronavirusa se (pre)počasi kotrlja skozi "demokratične" procese, ki vlado (načrtno?) izpostavljajo kritikam v bližnji prihodnosti, da bo sprejet prepozno - in to kljub dejstvu, da bo veljal za nazaj. Slovencev očitno ne moreš nagovoriti s širokim nasmeškom na ustnicah, da naj bodo doma, temveč jih moraš skoraj s palico po glavi, da te vsaj večina razume in vsaj nekaj več kot pol to tudi spoštuje. Da bije bitko z obstoječo dobro usidrano, povezano in plačano strukturo političnih nasprotnikov v ozadju, ki tolče z vsemi topovi, je sicer pričakovano, četudi verjetno niti sam ni pričakoval, da bo boj tako srdit in na trenutke tudi že vidno utrujajoč. Pred nami sta dva velika praznika, ki sta oba tudi potencialno zelo rizična prav zaradi navade, da se v teh dneh zbiramo s svojimi domačimi, prijatelji in znanci: Velika noč in prvomajski prazniki. Si res predstavljate, da je zdaj pravi čas, ko šele dobro vstopamo v vrh epidemije v Sloveniji, da na plano vlečemo ideje, kako da bomo vsak čas veselo spet drveli v šoping, se objemali z vsemi povprek in se delali, kot da se nikoli nič sploh ni zgodilo? Mislim, da ne. Ne glede na vreme, poravnano krivuljo obolevnosti ter naraščajoče upanje, da bo čim prej vse skupaj mimo, je prav zdaj čas, da postopamo razumno in skladno z napotki. Ste vedeli, da je bilo Sarajevo kar 1.425 dni v osamitvi? To so Š-T-I-R-I leta! (In da je bilo v tem času tam ranjenih preko 50.000 ljudi, umrlo jih je 11.541 oseb. Med njimi kar 1601 otrok!?) Se vam res zdi težko NE pametovati preveč o ukrepih vlade, zdržati kolikor je pač potrebno in potem nadaljevati življenje na način, kot ga bodo nove razmere zahtevale od nas? Meni se ne zdi. Srečno! Sestavek je bil pripravljen za Portal Plus, povezava TUKAJ  |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|