Najprej je bilo čudno, saj se sploh nismo rokovali. Nekaj smo se z nekaterimi dotikali s komolci, z drugimi pa tudi to ne, malo smo si vsi želeli situacijo obrniti na hec, nato pa smo sedli. Seveda precej narazen drug od drugega. Za maskami smo se nasmihali in delali enake grimase oz. izraze na obrazu, kot bi jih, če mask ne bi imeli. Pa smo jih res? Vsi? So si prisotne ženske enako vneto namazale ustnice in ostali makeup na obrazu, kot bi si ga v času brez mask?

Korona čas je tako ali drugače zarezal v naše dojemanje medsebojne komunikacije. S prijatelji, znanci in poslovnimi partnerji se vidimo manj. Ko pa se, nimamo praktično nobenega fizičnega stika oz. še več, celo načrtno vzdržujemo ustrezno razdaljo med seboj. Izražanje medsebojne bližine, kot smo ga poznali pred izbruhom pandemije, je postalo zgodovina, ob tem pa imamo po novem z masko prekritega tudi pol obraza. Sicer uporaba raznih modnih mask z vzorci, izreki ali logotipi res daje vedeti, da se zavedamo resnosti situacije, vseeno pa je težko reči, da nas z masko čez pol obraza, drugi tudi razume, ko mu kaj razlagamo.

Izrazi na obrazu so namreč še kako pomemben del celotne govorice telesa. Mogoče celo najpomembnejši del, saj je obraz sporočilno najmočnejši del telesa, ta sporočila pa spremljajo vsebino in ji dajejo širši pomen. Zaradi maske se namreč izgublja ti. meta-komunikacija, torej tista sporočila med vrsticami, ki včasih povedo celo veliko več, kot sama vsebina. Osrednjo vlogo kar naenkrat prevzemata glas in celota telesa s svojimi izraznimi sposobnostmi. Roko na srce, včasih je kar malo komično opazovati koga, ki bi brez maske povedal kar ima, zdaj pa se z masko trudi kot kakšen plesalec, da bi ja s telesom dobro pojasnil tudi širši vidik svojih besed.

Še dobro, da nam ostajajo vidne vsaj oči, ki pregovorno veljajo za okna duše. Naše oči se namreč smejijo, se bojijo, sumijo, so zaskrbljene itd. Kljub temu, da imamo pol obraza zakritega, še vedno večina informacij o našem počutju ali namerah prihaja prav s pomočjo opazovanja oči in področja v njihovi neposredni bližini. Celo Botox ne more v celoti zakriti gubanja ali stiskanja obrvi, ko nas npr. nekaj jezi ali pa njihovo dvigovanje v trenutkih, ko smo prestrašeni ali presenečeni.

Žal pa so maske praktično čez noč odpravile zelo pomemben vir informacij tj. spremljanje gibanja ust in ustnic. Sam imam s tem kar nekaj težav, saj na eno uho nekoliko slabše slišim in sem z leti razvil podrobno spremljanje in interpretacijo gibanja ustnic preprosto zato, da lahko dopolnjujem sporočilo, ki ga zaradi slabšega sluha sproti izgubljam. Pa to ne počnemo samo tisti, ki imamo nekoliko slabši sluh.

Pogovori z masko na obrazu tako po novem zahtevajo bistveno več pozornosti in energije, kot pa so bili (in bodo!) pogovori brez nje. Opazovanje človeka nam namreč pomaga pri boljšem razumevanju tudi, če nimamo težav s sluhom, saj opazujemo počutje, kontekst sporočila, prikrite pomene itd. tudi pri gibanju ustnic.  Če k temu dodam še slabšo slišnost zaradi prekritih ust s kosom blaga, so občasne težave pri razumevanju sporočila ne samo pogoste, temveč že skoraj normalne. Ob tem pa bomo pogosto tudi opazili, da ljudje postanejo veliko bolj utrujeni med pogovori, saj hlastajo za zrakom, gibanje maske pred usti pa na trenutke deluje, kot da se bo sogovornik zadušil

Živimo torej v času, ko je zaradi naštetih omejitev še kako pomembno, da ljudi nagovarjamo čim bolj iskreno. Nimajo namreč možnosti, da bi sami razbrali iz obraza celote sporočila. Odprt in iskren pogovor tako postaja še bolj pomemben del naših odnosov in posledično tudi še pomembnejše orodje razreševanja in sproščanja negativnih občutij, ki se tako ali drugače porajajo med nami.  Sicer je res prijetno opazovati, kako je med ljudmi zdaj veliko več očesnega stika, vseeno pa še vedno velja, da je najboljši način za razumevanje občutij našega sogovornika, da ga o občutjih preprosto vprašamo.

Tekst je bil objavljen v tedniku Demokracija, 25. 2. 2021

Okrogla miza o slovenskih medijih in članku Politica, kjer smo sodelovali:
Ana Zagožen, Alojz Kovšča, Aljuš Pertinač, Roman Vodeb, Maj Šuklje, Edvard Kadič in voditelj Aleš Ernecl. 

Na tretjem (TV Slo3) smo se v studiju s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem oddaje Igorjem Pirkovičem, pogovarjali o stanju duha v Sloveniji med epidemijo Covid-19.
Vabljeni k ogledu: TUKAJ (kliknite)  

Povezava na oddajo: TUKAJ (kliknite)

Povezava na oddajo: TUKAJ (kliknite)

Uokvirjanja sporočila (angl. "framing") je eno od preverjenih orodij v medijskih kampanjah. Gre za način, kako ustvariti predstavo, ki seveda ne odraža celotne resničnosti temveč točno tisti del, ki ga želimo prikazati. Gre za izkoriščanje naše (biološke) omejenosti, saj nismo sposobni hkrati procesirati celote informacij temveč smo naravno "prisiljeni" izvzeti le njen del in se nato osredotočiti zgolj nanj. Zanimivo je, da to na nek način tudi pojasnjuje, zakaj eni svet vidimo tako, drugi pa drugače.

Če naše razmišljanje povežemo z mediji, lažje razumemo, zakaj tako pogosto slišimo o tem ali onem mediju, da je tak ali drugačen. Saj veste, to je pa čisto levičarski ali pa čisto desničarski medij ipd. Žal moram zapisati, da katerikoli medij promovira nekaj kot "resnično", je glede na povedano, to žal le del celotne slike.

Tisti del, ki pač ustreza okvirju, znotraj katerega medij deluje. To se dela namerno (ne pa nujno zlonamerno!), zaradi različnih razlogov. Lahko so politični, gospodarski, sistemski ipd. Tudi zato za medije velja posebna zakonodaja in je njihova vloga v družbi tako pomembna. Mediji v resnici oblikujejo našo družbo tj. našo realnost, da svet vidimo na točno določen tj. "njihov" način.

Je torej pomembna realnost ali način, kako nanjo gledamo? Znani sociolog Ervin Goffman je že l. 1976 odgovoril, da realnost sama po sebi ni tako pomembna, kot je pomembno, kako mi nanjo gledamo in si jo razlagamo. Informacije namreč večinoma razumemo na način, kot so nam bile predstavljene. Če za mirnega in družabnega sosedovega Tončka, ki ga poznamo že celo življenje, jutri izvemo, da je član kriminalne združbe, ki otrokom prodaja droge, bomo nanj nemudoma začeli gledati drugače, saj okvir določa razlago.

Glede uokvirjanja v političnem prostoru je zato dobro omeniti, da gre pri medijih za več različnih procesov, ki na koncu ustvarjajo okvir in s tem željeno realnost.

Gre za:
- izbor dela resničnosti,
- osredotočanje nanj v poročanju,
- izbor problemov okoli njega,
- promocijo točno določene razlage zakaj je do izbranega dela realnosti prišlo ter
- moralno ovrednotenje problema, ki promovira točno določene rešitve, skladne z izhodiščnim namenom, ki je vodil v izbor točno določenega dela realnosti.

Se sliši zapleteno? Če pustimo ob strani različne oddaje s sumljivim slovesom in voditelje, ki promovirajo le določene politične agende, vzemimo za primer letovanje v nekem oddaljenem kraju npr. v Turčiji.​

​Ko vam v turistični agenciji pokažejo fotografijo izbranega hotela, je razgled iz sobe čudovit, do morja ni daleč, hotel pa je na odmaknjenem kraju, kar pomeni mir. Ko pa pridete tja, ugotovite, da se iz sobe res vidi morje, žal pa ni blizu, saj je hotel na hribu. Pa to, da je za hotelom avtocesta in okoli njega trušč z gradbišča, ker na tej oddaljeni lokaciji od mesta postavljajo tudi druge hotele, vam tudi niso povedali. Postavili so vam okvir idiličnega pogleda skozi okno na morje in vi ste svoje razmišljanje "uokvirili" znotraj vam znanih parametrov.

​Torej, zgodbe, ki smo jim priča v javnosti, še posebej pa v političnih spopadih, niso nujno tudi (v celoti) resnične.

Uokvirjanje je le ena od tehnik, ki jih uporabljamo na področju komunikacije, vendar je zelo pogosta in jo je dobro bolje poznati. Kot aktivni in kritično razmišljujoči državljani moramo namreč biti še kako pozorni in kritični do vseh zgodb, s katerimi prihajamo v stik, naše izbire pa ustvarjajo našo realnost in s tem jutrišnje izbire na volitvah.

Vpisujemo v Delta Life Coaching: TUKAJ

Zapis je bil objavljen v tedniku Demokracija, 11. februarja 2021: 

Ko sem pred leti napisal knjigo Zapeljevanje, priročnik za moške, mi je prijateljica, ki jo je lektorirala, že po nekaj straneh branja dobronamerno svetovala, da naj je raje ne objavljam, saj si bom s to tematiko po nepotrebnem umazal kariero. Moj prvotni namen je bil namreč zgolj napisati knjigo o komunikaciji med spoloma, kasneje pa me je področje zapeljevanja zaradi specifične psihologije tako pritegnilo, da sem prvotni tekst prilagodil novi temi. ​

Seveda je naloga fantov, da se razvijejo v prave moške zahtevna in pri tem je daleč najmočnejši dejavnik prav dober zgled. Vseeno pa velja opozoriti vsaj na tri velike napake, ki jih moški počnejo prav zaradi napačne predstave o tem pojmu.

Prva velika napaka je neupoštevanje, da je dobra komunikacija temelj dobrih odnosov, še posebej v odnosu med spoloma. Pomanjkanje izkušenj pri izražanju občutij, moške naravno vodi v umikanje in zapiranje vase. Sklepajo, da je za njihov status v družbi bolje ne izražati čustev kot zaradi takšnega izražanja biti včasih deležen tudi posmeha in s tem ponižanja v družbi. Mnogim moškim je zato težko sesti npr. s svojo partnerico in se z njo ne pogovarjati po načelu "Ali bo po moje ali pa sploh ne bo" (angl. my way or highway). Vse pač ne more biti po njegovo in včasih so njene ideje preprosto dobre in jih je zato tudi dobro sprejeti.

Druga velika napaka je nekakšno super-viteštvo, potreba reševati probleme vedno, vsem in povsod. Sicer je ideja lepa in običajno tudi izvira iz ljubezni oz. skrbi za sočloveka, vendar pa imamo ljudje različne potrebe. Včasih želimo v težavah biti le slišani, brez posebnih nasvetov, pokroviteljstva in priporočil. Dejstvo je, da veliko stvari oz. situacij v življenju preprosto ne moremo rešiti oz. ni v naši moči, da bi to storili. Včasih je pomembneje biti le prisoten in dati občutek, da nam je mar za sočloveka. Gre torej najprej za sposobnost poslušanja in razmisleka o slišanem, šele potem pa pridejo na vrsto vprašanja, kako lahko pomagamo.

Tretja napaka pa je zanemarjanje potreb in interesov npr. svoje partnerice. Njene želje in interesi so zaznani kot nekaj, kar zvezo ogroža, ne pa dopolnjuje. Namesto, da bi se ji on pridružil pri teku ali obisku opere, raje kritizira in najde tisoč in en razlog, zakaj ne gresta poslušati "tisto cviljenje". Tako na dolgi rok ne gre. Na takšen način moški tudi nehote spregleda možnosti, ki bodo zvezo obogatile, njega pa dodatno postavile še stopničko višje v njenih očeh.

Za konec naj omenim samo še to, da vedno, ko pogovor na kakšnem dogodku nanese na te teme, običajno kakšna ženska omeni, da so pravi moški v Sloveniji danes že prava redkost. S tem se sicer ne strinjam, vseeno pa menim, da bi očetje svojo vlogo zgleda sinovom morali jemati veliko bolj resno. Moški bi morali biti bolj pogumni na vseh ravneh. Tako pri zapeljevanju, kot pri zaščiti šibkejših v vseh oblikah, še posebej pa pri spoštovanju pravil dobre stare dunajske šole. 


Vas te tematike zanimajo? Pridružite se mi: TUKAJ 

Besedilo je bilo objavljeno tudi v tedniku Demokracija, dne 28. januarja 2021

V oddaji skupaj z novinarjem Bojanom Požarjem in voditeljem oddaje Aljušem Pertinačem o aferi #racunskosodisce (Tomaž Vesel).

Pogovor s Sebastjanom Jeretičem in Alešem Erneclom o aktualnih političnih temah. Zabavno, prijetno in zanimivo. :)

So pa tukaj tudi ljudje, ki niso najbolj uspešni pri iskanju partnerjev ali partneric. To seveda sčasoma vpliva na samozavest in ena od neželjenih posledic je, da se takšna oseba hitreje in močneje zaljubi v nekoga, ki ji končno nameni vsaj malo več pozornosti. Lahko, da se izbrana oseba le nahaja v nekoliko bolj ranljivem obdobju življenja in mogoče sploh ni razmišljala o novem partnerju, potem pa ima pred seboj nekoga, ki se je močno zaljubil vanjo, ga ne želi prizadeti in ... ostane z njim. Vendar pa sčasoma ta druga oseba le začne opažati, da mogoče ni vse tako popolno in težave so tukaj.

Prav tako omenimo tudi ljudi, ki še nikoli niso bili v resni zvezi in si sploh ne znajo predstavljati, kako bi bilo lahko drugače. Ne vedo, kaj naj iščejo in kaj naj pričakujejo. So pravzaprav srečni v takšni ali drugačni zvezi, saj nimajo niti predstave o tem, kako bi lahko bilo tudi drugače.  So nekako naravno slepi in pravo nasprotje tistih, ki nimajo nobene prave meje pri svojih vzgibih in impulzih. Ti se namreč zaženejo in osvojijo, s časoma pa, ko spregledajo, takšno osebo tudi zapustijo.

Pa za konec nikar ne pozabimo tudi na kemijo in s tem povezano slepoto. Ko se zaljubimo, začne telo proizvajati dopamin in počutimo se srečni. Ko se dopaminu pridruži še adrenalin, ob sreči postanemo še vzhičeni in polni energije. Takšno stanje nato povežemo z osebo, ki nas "dela" srečne in polne energije. Ljudje začnemo ta občutja loviti, kljub temu, da to lahko pomeni, da ne lovimo prave osebe.

Ljubezen torej je res slepa, je pa s tem tudi zapletena. Prav lahko se zgodi, da bo potrebno več kot en sam poiskus, da bomo našli pravo osebo zase. Vseeno pa nam ni potrebno slepo slediti občutjem, temveč lahko uporabimo tudi kanček razuma in vsaj kdaj pa kdaj iz razdalje presodimo ali je izbrana oseba za nas prava ali ne.
- - - 
Pridružite se nam v Delta Akademiji: TUKAJ
- - -
​Članek je bil objavljen tudi v tedniku DEMOKRACIJA, 14. 1. 2021

Tekst je izšel v tedniku Demokracija, dne 31. 12. 2020:

Besedilo je bilo objavljeno tudi v tedniku Demokracija, dne 17. 12. 2020

Si predstavljate ljubezensko razmerje brez zaupanja? Si predstavljate banko iz slame in ne iz marmorja in cementa? Obisk pri zdravniku brez zaupanja v medicino?

Pri ljudeh lahko zaupanje razberemo tako iz govorice telesa, ko nekdo kaže svoje zanašanje na druge ali iz vsebine, ko bomo zanašanje razbrali ali direktno ali pa posredno. Vendar pa je zaupanje le redko univerzalno.

Če svojemu mladoletnemu otroku brez pomisleka zaupam, da bo iz trgovine prinesel naročeno, se moje zaupanje precej spremeni, če sede za volan avtomobila in mi ponudil, da me kam zapelje. Zaupanje ima namreč tudi svoj čustveni naboj. Če imamo v našem primeru pozitivna občutja glede trgovine, so naša občutja pri otrokovi vožnji avtomobila, vse prej kot pozitivna.

Zaupati ali ne zaupati je človeku prirojeno. Že ko prvič odpremo oči in si nekaj časa ogledujemo čudo, ki nas gleda in se nam smehlja, se možgani povežejo tako, da že po samo nekaj urah sledimo tej osebi in, kar je posebej skrivnostno, celo posnemamo njene gibe (nasmeh ipd.). Smo torej rojena socialna bitja, rojena da navezujemo stik z drugimi in da drugim omogočamo povezavo z nami. Da torej zaupamo ali ne.

Res pa nikoli ne moremo biti popolnoma gotovi v namere drugih, njihov karakter, njihovo motivacijo za posamezna dejanja ali celo dejanja, ki jih bodo naredili v prihodnje. Do včeraj ljubeči očetje in družinske "copate", lahko v trenutku postanejo morilci, posiljevalci ali tirani najhujše vrste. Nerazumevanje, da pri zaupanju ne gre zgolj za pričakovanje bodočega obnašanja, temveč tudi za čustvena stanja, ima lahko visoko ceno.

Politični aktivisti npr. praviloma nagovarjajo, da bodo te ali one obljube njihovih kandidatov vodile v takšno ali drugačno obnašanje v prihodnje, pri tem pa ne upoštevajo, da se pri volivcih lahko sproži tudi negativni sentiment (čustveno stanje!), ko publika preprosto izgubi zaupanje, saj npr. ugotovi, da kandidat nima vsebine in dviguje prah zgolj zaradi prahu in ne skrbi za skupno dobro.

Kaj torej lahko storimo za zmanjšanje naše stopnje dvoma in lažje odločanje o tem ali bomo nekomu zaupali ali ne?

Najprej, bodimo blagi do sebe in začnimo z majhnimi koraki. Zaupanje naravno vsebuje tveganje in temu se ne moremo izogniti. Vseeno pa ga lahko ohranjamo na obvladljivem nivoju, če se tveganja zavedamo že ob vzpostavitvi odnosa.
V svojo komunikacijo vnesimo nekaj zaupanja že takoj na začetku in pozorno spremljajmo, kako se naš odnos razvija.

Pri tem pa ne pozabimo tudi na dvome in dileme, s katerimi se sooča naš sogovornik. Ljudje smo namreč egocentrični in se z lahkoto ujamemo v past, da smo pozorni le nase. Da smo ves čas pozorni le na to, kako delujemo mi, kaj imamo mi za povedati in kakšna je naša stopnja zaupanja. Pri tem pa pozabljamo, da se sogovornik ravno tako sooča z lastnimi dvomi in občasno potrebuje tudi kakšno zagotovilo, da nam lahko zaupa.

Ločujmo tudi vloge in ljudi, ki v njej sodelujejo. Naše zaupanje do policista je lahko precej drugačno, dokler ga prepoznavamo zgolj kot uradno osebo. Potem, ko v njem prepoznamo soseda Aleša, ki je v službi pri Policiji, pa se to lahko hitro spremeni, kajne?

Predvsem pa najprej dobro spoznajmo sebe, preden se trudimo prepoznati druge. Večina ljudi namreč pade v eno od dveh skrajnosti in sicer ali zaupajo preveč in prehitro ali pa premalo in pri tem potrebujejo neskončno veliko časa, da vsaj malo okrepijo svoje zaupanje. Razmislimo, v katero skrajnost sodimo sami. To naj bo potem izhodišče za naprej.

Če hitro zaupate, vendar zaupate napačnim ljudem, se je potrebno naučiti prepoznavati signale, ki jih "napačni" ljudje oddajajo. Če pa dobro prepoznavate omenjene signale, niste pa sposobni razviti razmerja, potem je čas, da resno razmislite o svojem obnašanju do drugih ljudi.
​
Le zaupajte si, da se lahko spremenite in stvari bodo stekle.

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, dne 3. decembra 2020

V oddaji Faktor (TV3) o vplivu korona virusa na trenutno situacijo v družbi s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem Aljušem Pertinačem.
Klikni: TUKAJ

Živimo žal v časih, ko je na trenutke res težko biti optimističen. Če cele dneve poslušamo le kritiziranje in jamranje ljudi okoli sebe, tako ali drugače to mora vplivati tudi na nas. Vseeno pa to še ne pomeni, da moramo postati pesimisti in v vseh in vsem videti le slabe stvari. Pravzaprav je ravno zdaj pomembneje kot kadarkoli prej, da ostanemo optimistični, da verjamemo v dober konec in da dajemo zgled tako otrokom kot drugim ljudem okoli nas, da se splača živeti in verjeti, da ta svet prinaša tudi dobro za vse nas.

Zanimivo, da tudi znanost podpira takšno razmišljanje. Več študij, ki je bilo opravljenih na temo povezave med optimizmom in boleznijo je že pokazalo, da je tveganje npr. za bolezni srca in ožilja bistveno nižje pri optimistih kot pri pesimistih. Povedano drugače, če svet vidimo kot dober kraj, bomo na dolgi rok bolj zdravi, kot pa če ga vidimo kot slabega.

Nihče med nami ni rojen optimist ali pesimist, temveč gre za odločitev. Zanimivo, da je celo veliki Einstein nekoč dejal, da je verjetno ena od najpomembnejših človekovih odločitev v življenju ta, da odločimo, ali nas življenje podpira ali pa nas ovira. Gre torej za odločitev ali bomo kozarec, kamor smo vodo natočili do polovice, videli kot na pol poln ali pa kot na pol prazen. Seveda se strinjam, da je na koncu dneva vse skupaj le kozarec z vodo, vseeno pa je pomembno, kako nanj gledamo.

Življenje je namreč na nek način en sam velik niz odločitev. Dan lahko preživimo tako, da ves čas tipkamo po računalniku in se igračkamo po socialnih omrežjih ali pa obdelamo vrt, pospravimo garažo ali preberemo kakšno knjigo. Torej, lahko se odločimo kaj bomo počeli in smiselno enako se lahko tudi odločimo ali bomo naravnani pozitivno ali negativno. Biti optimističen se torej začne z odločitvijo, da bomo optimistični in ne z nekakšnim čudežnim dogodkom ali bliskom iz neba.

Za začetek se začnimo izogibati negativnih ljudi. Saj ste npr. že kdaj slišali za ti. "toksične" ljudi, kajne? Ljudi, ki vam dobesedno izpijejo energijo? To so ljudje, ki so prepričani, da se vse vrti le okoli njih. Najlažje se pred njimi zavarujemo tako, da zelo jasno postavimo svoje meje oz. se jih občasno celo izognemo ali pa vsaj zmanjšamo število stikov z npr. kakšno negativno naravnano sorodnico, od katere vsakič pridemo popolnoma izčrpani, kljub temu, da smo skupaj spili le skodelico kave ali čaja.

Saj nihče ne zanika, da se v življenju ne dogajajo tudi negativne stvari. Seveda se in zanikanje realnosti nam prav nič ne pomaga. Še več, pretiran optimizem je lahko ravno tako nevaren kot pesimizem. Moramo pa razumeti, da gre pri optimizmu predvsem za zaupanje, da se nekje v prihodnosti nahajajo pozitivni odgovori in da smo sposobni doseči takšno stanje v življenju, da bomo srečni, zadovoljni in izpolnjeni.

Bodimo torej pozitivni in to svojo naravnanost delimo tudi še s kom drugim. Seveda nismo Nutela, da bi se ob nas prav vsi takoj počutili dobro. Če pa bomo komu vsaj za trenutek polepšali dan, pa tudi ne bo nič narobe in tudi sami se bomo počutili ob tem veliko bolje. Prav tako tudi pomaga, če vadimo hvaležnost. Pravzaprav je težko sploh biti optimist, če vsaj malo ne začutimo hvaležnosti do tega kar smo, kar imamo in do ljudi, s katerimi se družimo.

Za konec pa še zelo konkreten nasvet, ki se sliši kar malo kičasto in skoraj obrabljeno. Zapišimo si svoje cilje v življenju, potopimo se vsak dan vsaj za nekaj minut vanje in se naslikajmo, kot da smo te svoje cilje že dosegli. Naj nam ne bo nerodno ali celo sram pred nami samimi razmišljati na veliko. Dovolimo si preseči meje vsakdana vsaj za nekaj trenutkov dnevno, dovolimo si izstopiti iz tega sveta, ki ga razumemo kot našo realnost. Vse nekoč namreč mine in tako bo minilo tudi turobno vzdušje.

​Z razmišljanjem na veliko bomo pomagali sebi in življenju, da bo sploh vedelo, kam naj nas odnese v prihodnje.

Članek je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, v slovenskem in anglešem jeziku,
​19. novembra 2020.

 V osnovi obstajajo le trije načini laganja. ​Poznamo uporabo:
- zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan,
- prilaganje resnice (npr. olepševanje) in
- izpustitev dejstev, ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo pomembno.
Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino.

Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako?

Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni.

Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora.

Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno.

Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne.
​
Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge.

​Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ

Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020:

Pogovor o aktualni politiki, korona krizi, migracijah in situaciji po Evropi ... 

Pridružite se nam na spletnih seminarjih: TUKAJ

Članek je bil objavljen v reviji Demokracija, 22. oktobra 2020.

Poslanec Kordiš si vztrajno prizadeva pridobiti nekakšen status "neprilagojenega" dečka v parlamentu in s tem več manevrskega prostora za uporabo neprimernih besed, žaljenje drugače mislečih brez posledic in posledično tudi več prostora za tovrstno retoriko celotne svoje poslanske skupine. To je postalo očitno že kar takoj po omenjeni konfrontaciji z Matjažem Hanom, ko ga je javno v bran vzel njegov strankarski in poslanski kolega Vatovec, češ, res je retorika nekoliko neprimerna, se pa strinjamo z vsebino.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih komunikacija v političnem prostoru precej spremenila. Digitalizacija in globalizacija sta nam sicer res omogočili hitrejši dostop do informacij, hkrati pa sta vnesli v naša življenja tudi pravo poplavo le-teh. Od vseh, ki danes na politični sceni želijo biti opaženi, se vedno bolj pričakujejo novi in novi načini opozarjanja nase, ki pa lahko hitro izpadejo tudi neprimerni npr. glede na vlogo, ki jo ima poslanec Državnega zbora v družbi.

V moderni družbi namreč bistveno hitreje raste obsedenost z videzom, kot pa z vsebino. Skrb za videz, podobo in (dramatično) predstavitev idej, je namreč lahko pri obdelavi sporočila enako pomembna za občinstvo kot to, kaj je dejansko izrečeno. Medtem ko je npr. znani nemški sociolog Beck ta fenomen večinoma povezoval s popularno glasbo in televizijo, so drugi, kot sta npr. Frank Ankersmit ali Dick Pels predstavila dokaze, da politiki še kako načrtno gledajo na (ne)estetiko svojega komuniciranja, ki je pogosto pred vsebino. Takšna estetizacija sporočila je namreč hitreje povezana s čustvovanjem, kar pa spodbuja občutek pristnosti in s tem večjo povezanost z volilno bazo, večjim zaupanjem in posledično z boljšimi rezultati na volitvah.

Naša predstava o politikih iz "starih dobrih časov" je pogosto še vedno povezana z njihovo dobro izobrazbo, osebnim ugledom in starostjo. Čeprav so lastnosti, kot so izobrazba, modrost ali zanesljivost, še vedno potrebne za volilni uspeh, pa je zaupanje, čeprav je bilo vedno pomembno v politiki, dobilo nove dimenzije. Javnost je danes s pomočjo raziskovalnega novinarstva sposobna natančneje opazovati in se potem tudi tesneje (ali ne) poistovetiti s politiki. Gre namreč za osebnosti, ki so kljub njihovem specifičnem delu in s tem tudi specifičnem načinu življenja, ves čas vsem na očeh in so na nek način "takšni kot mi". Poglejmo si samo nedavni primer Aleksandre Pivec in posledic zanjo, kot predsednico stranke in kmetijsko ministrico, zaradi "ubogih" nekaj evrov v obliki sponzorske pijače, jedače in nočitve zanjo in družinske člane.

Komunikacija politikov se tudi zato želi čim bolje prilagoditi logiki medijev. Svetovalci za politično komuniciranje skušajo za vsako ceno pritegniti svoje stranke v ospredje medijskega prostora , poročanje o političnih dogodkih pa postaja zanimivo le, če gre za poročanje o ekscesnih dogodkih ali vsaj z ekscesno retoriko o sicer za širšo javnost precej nezanimivih temah. Včasih se celo zdi, da današnji politiki porabijo veliko več časa za učenje govorjenja in nastopanja, kot pa za samo vsebino. Glede na mojo dejavnost mi sicer tak pristop ustreza, so pa zato politiki sokrivi, da politika kot umetnost možnega izgublja ugled in iz resnega posla postaja navadna tv limonada.​

Vprašanje, ki se mi ob tem seveda zastavlja je, kam to vse skupaj vodi? Bomo ob naslednjem sklicu Državnega zbora presenečeni ugotovili, da v dvorani sedi 90 klovnov in klovnes, ki jih zanima le (samo)promocija in večnost benificij stolčka poslanca v DZ? Seveda pretiravam. Vendar to počnem z namenom, da bi se mi vsi na prihodnjih volitvah bolje zavedali potrebe, da namesto močnih besed, ki okupirajo ekrane in naslovnice revij, potrebujemo močna dejanja, ki koreninijo v dobrobiti naroda in bodo pozitivno zaznamovala našo skupno prihodnost.

Kolumna je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija, 8. 10. 2020:

1. napaka: Od jutri bo vse drugače!

Eno od načel Delta Life Coachinga pravi, da ti za prezračitev sobe ni potrebno razbiti stekla. Dovolj je, če okno pripreš in soba se bo sčasoma prezračila. Ideja, da bomo življenje v celoti spremenili naenkrat je sicer lepa, vendar izjemno zahtevna. Tudi če smo sicer trdno odločeni, nas okolica ne bo tako enostavno izpustila iz ustaljene rutine. Od komentarjev: "Kaj je narobe s teboj," pa vse do zamer, češ da smo se spremenili. Večina slej ko prej klecne in se vrne v stare tirnice.
Ključ je v spremembi dnevne rutine, korak za korakom.

2.napaka: Ne potrebujem osebne pomoči, vse piše v knjigah!

V knjigah je res veliko zapisano in dobro si jih je tudi čim več prebrati. Vendar pa ljudje s takšnim pristopom pogosto berejo knjige iz ene in iste police v knjigarni in pogosto potem ugotovijo, da nihče nima pojma o njihovih specifičnih izzivih v življenju.
Ključ je v razumevanju, da prav vse knjige govorijo o življenju in če nas npr. knjige o samopomoči ne nagovorijo (ne dajo pravih odgovorov), vzemimo v roke biografije, domišljijske romane ipd. Poiščimo drugačen žanr. Takšen, ki nas nagovarja, naše nezavedno pa bo "sestavilo" potrebna znanja iz novih vidikov, da se bomo premaknili iz prostega teka iskanja odgovorov. Lahko pa se tudi povežete z ljudmi, ki se z osebnostnim razvojem ukvarjamo načrtno in bo vse skupaj potekalo precej hitreje.

3. napaka: Jaz že vem, kaj je dobro zame! 
​
Večinoma res. Vendar pa, ko se začnemo zavedati, da nam v življenju manjka prijateljev, radosti pri delu, ciljev, motivacije itd., nas bo naš um "varoval" pred spremembo, saj takšne spremembe pomenijo tudi napor ob izstopu iz trenutne cone (ne)udobja. Tega pa seveda nočemo, saj takšni premiki pomenijo tudi bolečino. Nehote se ujamemo v začaran krog prepričanj, kamor sodita predvsem ideji, da načrten osebnostni razvoj sploh ni mogoč in da gre v skupnem za nekakšno metanje denarja skozi okno. Češ, kaj pa oni vejo in tako ali tako je vse na internetu. Žal se sčasoma znajdemo v začaranem krogu, ko drugim ne verjamemo, nam je pa vedno huje, postajamo vedno bolj zagrenjeni in osamljeni.
Ključ za izhod iz takšne situacije je v povezavi z ljudmi z referencami in organizacijami, ki se že dlje časa ukvarjajo s tem področjem in imajo preverljivo dobre rezultate.

Več: