Natalija Verboten in njen mož Dejan

​Ključne besede: čakanje, vljudnost, nasmešek, dolgčas, večerja

Vstop na politično prizorišče državne ravni zahteva precejšno mero samozavesti in občutka za nastopanje pred novinarji. 

Tokrat smo pod drobnogled vzeli Tomaža Simetingerja, novega generalnega sekretarja politične stranke LMŠ.

Ključne besede: drža telesa, trema, javno nastopanje, profesorska drža, samozavest

Profesorjeva drža. Takšno držo zavzemajo osebe, ki jih preplavlja občutek moči in so pripravljene tvegati spor ne glede na ceno. Običajno zgolj zato, da bodo dokazale, da imajo prav.

Rahlo presenečenje in trema, ki ju opazimo na obrazu, lahko glede na situacijo štejemo kot popolnoma normalen odziv osebe, ki trenutno še ni popolnoma domača s soji novinarskih žarometov.

Trd vrat med nastopanjem ni nič drugega kot strah, ki ga oseba čuti do občinstva. Ko nas je strah, postanemo nekoliko bolj togi, saj ne želimo "izzivati" občinstva, da bi nam zaradi prevelike sproščenosti pripisalo celo aroganco.

Pogled v tla, rahel nasmešek in rdečica, predvsem pa skrivanje palca v dlani, kaže na notranje preigravanje nastopa in iskanje odgovora ali je res bilo vse v redu ali ne.

Foto: Svet24 (vse)

Pred nami je Martinovo, praznik vina, pojedin in druženja s prijatelji, predvsem pa veselja, smeha in radosti. Gre za zelo star praznik, ki sega celo v čase daleč pred našim štetjem.

Zanimivo, da ga zaradi velike priljubljenosti pri ljudeh tudi cerkev ni odpravila med pokristjanjevanjem. Danes bi dejali, da ga je raje marketinško uredila za svoje potrebe, saj ga ni bistveno spreminjala.
​Le povezala ga je z enim od svojih svetnikov, svetim Martinom, in ga pustila ljudem naprej v veselje praktično nedotaknjenega.  ...

Prenesi si datoteko v .pdf formatu:

Nekateri dogodki od nas zahtevajo veliko zbranost in prisebnost. Še posebej, če je od tega odvisna naša prihodnost v očeh javnsti, ki bo potrdila ali zavrnila naše imenovanje.

Janez Lenarčič, zaslišanje za potrditev kandidature za evropskega poslanca

Ključne besede: samozavest, spokoj, umirjenost, obrambna drža, jasnost 

Misel na romanco na delovnem mestu zelo hitro sproži nasmeške, marsikomu tudi metuljčke v trebuhu. ... 

Ključne besede: nika, dnevnik, romanca, služba, stik, intima, govorica telesa
Prenesi si članek v .pdf formatu:

Ste tudi vi že kdaj slišali poznavalce vin (sommelier-je) ali pa mojstre parfumov, ko začnejo razlagati kaj vse vohajo v kozarcu vina ali posameznem parfumu? 

Pri podjetju Italesse, vrhunskemu proizvajalcu kozarcev in drugih izdelkov iz stekla, so razvili posebno stekleno strukturo, ki jo v bistvu sestavlja pokrov z odprtino za nos, podstavek ter znotraj kozarci različnih višin, kamor položimo vire vonjav kot so npr. lupina pomaračne, poper, kava, vrtnica, vanilija, maline ... 

Glavni namen je kupcu vizualno predstaviti celotno strukturo vonjave. izdelek je enako primeren za predstavitev vonjav v vinu, kot tudi vonjav v drugih kategorijah, kot npr. v parfumerijah ipd.

Govorica telesa: Aleksander Čeferin

​Ključne besede: nadzor situacije, kontrola, geste, roke, pogled, drža glave

 Odnosi s taščo so pregovorno precej zapleteni, v ljudskem izročilu pa tašče običajno prikazujemo kar kot nekakšne družinske zmaje, katerih se snaha ali zet boji oz. še raje kar izogiba. Seveda je v tem velika mera pretiravanja, a tako kot vedno, tudi delček resnice. Doseganje dobrega odnosa s taščo je ... 

Ključne besede: odnosi, družina, partnerstvo, tašča, komunikacija

Donald Trump in govorica telesa

Ključne besede: kretnje, geste, roke, obraz, prsti

Miki Vlahovič in Petar Grašo

Ključne besede: sončna očala, igra, poziranje, roke

Obisk Marjana Šarca v Rusiji pri premieru Medvedjevu

Ključne besede: drža telesa, roke, korakanje, brada, nagovor 

​Na področju komunikacije se stroka še kako zaveda pomena izražanja občutij. Temu je običajno namenjena neverbalna komunikacija tj. izražanje s pomočjo telesa, glasu ter dodatkov na telesu (oblačila, frizure, nakit ...). Seveda pa takšne neverbalne komunikacije ne moremo neposredno prenesti v pisna sporočila, v našem primeru npr. elektronsko korespondenco.

Smeški in drugi ti. "emoticoni" so torej zelo priročno sredstvo, kako osebi na drugi strani sporočamo, v kakšnem čustvenem stanju se nahajamo, kakšno čustveno ozadje ima naše sporočilo ter o želimo, da ga prejemnik občuti, ko ga bo prebral.

Znanost je že nekaj časa nazaj potrdila, da se ob ogledu nasmejanega obraza na spletu aktivira isti del naših možganov, kot se aktivira pri stiku z nasmejano osebo v živo. Ob tem je tudi zanimivo, da je uporaba smeškov primerna tudi v poslovni korespondenci, seveda kontekstu primerno. Predvsem je pomembno to, da če dodate smeška na koncu, npr. pod vašim imenom v podpisu, to ne bo prav nič škodovalo vaši kredibilnosti.

Uporaba smeškov bo ublažila tudi ostrino naše kritike oz. pričarala toplejšo atmosfero, kadar odgovarjamo na ostrejše pripombe. Ljudje bodo preko njih veliko verjetneje prepoznali vaše dobre namere, kot pa če jih ne vključite v besedilo. Še več, uporaba smeškov sega celo na področje razumevanja kompetentnosti sogovornika. Taktna uporaba smeškov namreč prispeva k naši zaznavi sogovornika kot bolj kompetentnega, delovno okolje, kjer je njihova uporaba pogosta, pa kot bolj toplo, prijetno in nasploh bolj zaželjeno.

Uporaba smeškov in drugih "emojijev" torej postaja sestavni del naše komunikacije. Seveda je pri takšni uporabi potrebna pazljivost, predvsem glede na kontekst pisanja in odnos, ki ga imamo s sogovornikom.

Podobno, kot moramo paziti pri uporabi velikih tiskanih črk. Sčasoma smo uporabo takšnih črk namreč sprejeli kot kričanje, če pa med črke dodajamo še presledek, pa tako zapisane besede razumemo celo kot zelo jezno dopovedovanje.

Za konec pa vseeno zapišemo, da ne glede na to, da uporaba smeškov in drugih znakov nezadržno postaja sestavni del naše medsebojne komunikacije, tudi tukaj velja, da ne pretiravamo z njihovo uporabo, predvsem pa da ob njih ne pozabimo na moč in lepoto klasično zapisane besede.

Tudi vi ob rojstvu svojega otroka niste dobili zraven priročnika, kako ga pravilno vzgajati?
Lepo, da nisem edini. Me pa, kot nekoga, ki se ukvarja s komunikacijo in osebnostnim razvojem, vseeno malo čudi, kako radi pri vzgoji otrok zanemarjamo svoje obnašanje. Otroci se namreč večinoma učijo z zgledom in ne toliko z nasvetom. Koga je potem pravzaprav potrebno vzgajati? ... 

" ... Marjan Šarec je do sedaj pokazal predvsem veliko spretnosti pri nastopih in neposredni komunikaciji z volivci. Osebna urejenost ter znanje nastopanja, mu ob nizkem nivoju zahtevnosti besednih zvez ter pogosti uporabi prispodob, s pomočjo katerih si ljudje lažje ustvarijo predstavo o čem sploh govori, zagotavljajo visoko splošno priljubljenost.

​Še vedno pa mu manjka nekoliko več izvirnosti, jasnosti in ostrine v duelih s političnimi partnerji in nasprotniki. Koristi mu, da je uspel nekoliko umiriti nihanja pri sprejemanju odmevnejših političnih odločitev (primer sendvič ipd.).

Žal pa še vedno prevečkrat deluje kot nekakšen ujetnik Levice, zadnja afera njegove stranke LMŠ pri kadrovanju Igorja Šoltesa na čelo Uradnega lista, pa ga dodatno tudi javno postavlja v neposredno povezavo s ti. "rdečimi" strici iz ozadja in s tem povezanimi nečednimi rabotami, katerim javno seveda nasprotuje. Potrebuje bistveno več politične modrosti, saj je kredibilnost nekaj, kar se gradi na dolgi rok, izgubi pa lahko tudi čez noč. ... "
​

Osebna urejenost in primernost oprave glede na okolje, sta še kako pomembna za celotno podjetje. Dober videz, ki ga npr. o podjetju dajejo zaposleni, je praviloma nekaj, za kar si mnoga podjetja tudi načrtno prizadevajo. Prav glede oblačil so se z leti razvila ti. pravila oblačenja na delovnem mestu (angl. “dress code”), ki zaposlenim pomagajo, da se lažje prilagodijo kulturi v podjetju in jo, nenazadnje, tudi vzdržujejo. Večina ljudi na takšna pravila gleda kot na nekaj, kar jih omejuje v življenju, redki pa razumejo, da takšna pravila tudi osvobajajo.

Za boljše razumevanje, dodajmo še nekoliko žgečkljiv vidik. Statistike že leta in leta govorijo, da je daleč največ skokov čez plot prav v službenem okolju. Osebno me to prav nič ne preseneča. Če že s kom, potem je verjetno res bolje z nekom, s katerim se poznamo, kot pa z nekom, o katerem ne vemo praktično nič. A zadeva je nekoliko globlja, kot se mogoče zdi, saj je neposredno povezana prav s prej omenjeno “zmedenostjo”, ki lahko začne obladovati naše misli in nehote tudi rušiti poslovne rezultate.

Vem, da sem ponovno na sami meji moraliziranja. A dejstvo je, da če do skoka čez plot pride, se mora proces zapeljevanja nekje pred tem pač začeti. Temu začetku popularno pravimo kar flirtanje. Gre za oddajanje verbalnih, predvsem pa neverbalnih signalov o tem, da bi si z izbrano osebo želeli deliti tudi nekoliko bolj intimne trenutke. Moški praviloma vstopamo v proces zapeljevanja tako, da opozarjamo na svoje moške atribute, ženske pa kot tisti spremenljivi del enačbe, ki te moške napore opazi (ali pa ne) in s svojimi odzivi daje povratno informacijo (ali pa tudi ne). Povratna informacija je praviloma najprej sicer očesni stik, celotni oblak povratnih informacij pa lahko opišemo tudi z eno besedo: dostopnost.

Primož Vrhovec in Gorka Berden

Ključne besede: oči, očesni stik, objem, dotikanje, obraz, telo

​Govorica telesa, Javno nastopanje

Alenka Ermenc, načelnica generalštaba SV

​Ključne besede: sproščenost, nadzor, rokovanje, kazanje s kazalcem, obraz, roke

Očesni stik

Na Zahodu, torej pri nas v Sloveniji, širše po Evropi ter severni Ameriki se zelo dobro zavedamo, kako zelo pomemben je očesni stik, ne glede na spol. Dober očesni stik pri nas pomeni, da smo pozorni, spoštljivi in odprti. Že na Bližnjem Vzhodu v muslimanskem svetu lahko opazimo, da je dober očesni stik med sogovornikoma ločen po spolu. Pri istem spolu je odraz zaupanja in iskrenosti, medtem ko je vsak očesni stik, ki traja več kot trenutek ali dva med sogovornikoma nasprotnega spola, razumljen kot neolikan. Še več, v Aziji in Afriki, pogosto tudi v Latinski Ameriki, je podaljšan očesni stik razumljen kot izzivanje, na Japonskem pa bomo pri sogovorniku opazili nelagodje, pogosto bo razumljeno tudi kot pomanjkanje spoštovanja vsakič, ko se bomo ujeli z očmi dlje kot zgolj bežen trenutek.
Gibanje glave
Medtem, ko pri nas prikimavanje razumemo kot pritrjevanje, na Japonskem s tem sporočajo zgolj, da ste bili slišani, ne pa tudi dogovorjeni. Že v Bolgariji in deloma tudi v Grčiji bo prikimavanje v resnici odkimavanje, v Indiji pa ima gibanje glave (zibanje, prikimavanje, odkimavanje ...) skoraj samostojno abecedo. Pogosto je zabavno, dokler se ne zapletemo in kaj tudi razumemo narobe.

Nos

Kadar se v Sloveniji useknemo v robček, pogosto to storimo tako, da se ali malo umaknemo ali to storimo tako, da vsaj glavo obrnemo v stran. Na Japonskem to storite intimno, v toaletah, saj boste v javnosti izpadli popolnoma neotesani. V zvezi z nosom še zapišimo, da če se Italijan potapka po nosu, to pomeni "Pazi!", če pa nam to pokaže Anglež, nam sporoča, da to kar govori, govori zaupno.

Poljubljanje ob pozdravljanju

Včasih se ob pozdravu, predvsem z ljudmi, s katerimi se že poznamo, tudi poljubimo. V Argentini, Kolumbiji, Čilu in Peruju se poljubimo enkrat, v Sloveniji, Španiji, Italiji, Grčiji, Nemčiji, Madžarski, Romuniji, Hrvaški in Braziliji se ob pozdravu poljubimo dvakrat, v Srbiji, Belgiji, Nizozemski, Rusiji, Črni gori, Egiptu in v Švici pa trikrat. Vedno pa se dobro pozanimajmo in opazujmo, kaj počnejo domačini, še posebej v državah z različnimi kuturami kot je npr. Bosna, kjer se prilagodimo glede na hrvaški, srpski ali muslimanski vpiv. Kot zanimivost naj omenimo še Francijo: v Parizu je običajno poljubljanje dvakrat, v Provansi trikrat, v dolini Loare pa celo štirikrat.

Dotikanje

V splošnem glede dotikanja na začetku sledimo maksimi, da manj je več, na začetku pa se ga sploh raje izogibajmo, dokler sogovornika seveda dobro ne poznamo. Sicer se vam lahko zdi vse skupaj popolnoma sprejemljivo in skladno tudi z vašimi prepričanji, a gre za zelo spolzko področje. Omenimo le enega od skrajnih primerov tj. v nekaterih židovskih ločinah bo njegova žena edina ženska, katere se bo moški dotaknil v svojem celem življenju. Na Japonskem, v Avstraliji, večini Severne Evrope in na Portugalskem je npr. dotikanje manj pogosto, v nekoliko bolj “latino” kulturah (Italija, Španija, Francija, Grčija in Turčija) pa se dotikanje celo spodbuja. Za vsak slučaj zapišimo: glave sogovornika se NIKOLI ne dotikajmo.

Rokovanje

Pogosto mislimo, da o rokovanju vemo vse in da ni več kaj prav veliko za povedati o tem. Pravilno rokovanje pomeni, da sta dlani poravnani vertikalno, do konca nasedeta druga v drugo, stisk je krepak, ne premočan ter roki zanihata dva do trikrat. A vseeno velja nekaj opozoril: medtem, ko je v Skandinaviji en močen nihaj ob pozdravljanju popolnoma dovolj, je drugje po Evropi rokovanje nekoliko daljše (dva do tri nihaje), pogosto pa se dodaja stik tudi z drugo roko. Običajno nad komolec sogovornikove roke ali pa se sogovornikovo dlan prekrije. To pa je lahko precej nevarno npr. v stikih s Turki, saj pri njih velja močnejši stisk roke za rahlo nevljudno gesto, v nekaterih Afriških deželah, kot je npr. Botswana, pa je plaho rokovanje popolnoma običajno. Še to, moški se v islamskih državah nikoli ne rokuje z žensko izven svojega družinskega kroga.

Pozdravljanje

V Sloveniji (in drugje po Evropi) je običajen pozdrav: “Dober dan, sem ta in ta ... ” ter rokovanje, na Japonskem se priklonijo, v državah Latinske Amerike sledi rahel objem, pogosto tudi med moškimi, v Franciji sledi tudi navidezni poljub na lica, v Mongoliji pa ne bo nič neobičajnega, če vas bo sogovornik potrepljal tudi po hrbtu.
Osebni prostor
Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste se pogovarjali s kom, ki je stal popolnoma pred vašim nosom? Problem je, da kaj dosti ne morete storiti. Če se odmaknete, bo šel za vami. Če stopite vanj, tvegate trk z glavama, če kaj rečete, boste izpadli pa nevljudni. A naj se to sliši še tako nevzdržno pri nas v Sloveniji, je v nekaterih kulturah to, da nimate pravega osebnega prostora, nič posebnega. Npr. pri Kitajcih je popolnoma sprejemljivo, da še posebej v poslovnem svetu, osebnega prostora praktično sploh ni, medsebojno dotikanje pa je pogosto zelo intenzivno.

Geste z rokami

Geste z rokami so pogosto najbolj izpostavljen vidik govorice telesa, ko govorimo o razumevanju med kulturami. Predvsem velja velika pozornost, preden se v tuji deželi začnemo izrazati na takšen način. V šali npr. pravimo, da se je italijanskega jezika zelo lahko naučiti. Samo s pomočjo geste, kjer dlan obrnemo navzgor in prste združimo tako, da se skupaj dotikajo konic prstov, nas bo baje razumelo več kot pol Italije. A šalo na stran.

Stvari gredo namreč pri gestah z dlanmi lahko hitro narobe. Znameniti V z kazalcem in sredincem, ki simbolizira zmago (angl. Victory) to res pomeni le, če vidite dlan in niste v Grčiji (tam bodo užaljeni). V Nemčiji npr. ni pomembno, kako je obrnjena dlan, če pa notranje strani dlani ne vidite, vas v Veliki Britaniji, Avstraliji, Novi Zelandiji ali na Malti, govorec “nekam pošilja”, v Franciji to pomeni “mir”, v ZDA pa število dve. Podobno pomenijo tudi iztegnjeni štirje prsti pri nas zgolj število štiri (npr. štiri pive, prosim), na Japonskem pa bo naš sogovornik globoko užaljen zaradi takšne geste.

Pazite tudi s samo enim iztegnjenim prstom. Iztegnjeni kazalec kaže na ukazovalnost, iztegnjeni sredinec pa niti ne potrebuje posebne razlage. Znamenita rockerska gesta, ko zapremo samo palec, sredinec in prstanec, kazalec in mezinec pa kažeta rogove, je v bistvu zaničevalna gesta med moškimi, češ, tvoje dekle te je (ali bo) prevaralo. Pazljivo s tem predvsem pri Italijanih.
​
Za konec zapišimo, da so razlike v govorici telesa po svetu še kako resnične. Če nismo prepričani, kaj je prav in kaj narobe, dovolimo sogovorniku, naj on vodi pogovor. Tako bomo na varnem, saj bomo zgolj sledili pogovoru. Predvsem pa izkoristimo priložnost in se izobrazimo na tem področju.