|
Pogovor o tem, zakaj in kako lažemo, kako se lagane vidi navzven, kako se lahko zaščitimo in kako najhitreje prepoznamo lažnivca ... (tukaj) Ključne besede: govorica telesa, laganje, laž, manipulacija, zavajanje, roke, noge
0 Comments
Misel na prihod poletja v večini nas sproži pozitivna občutja, pogosto tudi lepe spomine na brezskrbne dni, poležavanje, pri nekaterih tudi na poletne romance, objemčke in druge nežnosti. Letos pa je vseeno nekoliko drugače.  Epidemija novega korona virusa je zarezala v naš vsakdan, za nekaj mesecev ustavila družabno življenje ter sprožila razmišljanje, kako bodo naši družabni stiki, predvsem pa stiki v javnem prostoru, sploh izgledali po novem. Javni prostor je namreč vsak prostor, ki je dostopen vsem ljudem, ne glede na raso, spol, starost ali socialni status. Karantena ter z njo napotki o obvezni uporabi zaščitnih mask, razkuževanju rok ter medsebojni razdalji vsaj meter in pol, so in bodo vplivali tudi na naše dojemanje medsebojnih stikov, osebnega prostora ter seveda obnašanja v javnem prostoru. S stališča neverbalne komunikacije sta verjetno prav dotikanje in spoštovanje osebnega prostora, najpomembnejša vidika naše nove realnosti. Dotikanje je sicer res izjemno pomembno za dobre odnose, vseeno pa se za vsaj nekaj časa le poslovimo od objemanja ob snidenjih z ljudmi, s katerimi se res dobro ne poznamo. Pred epidemijo je namreč objemanje postajalo nekakšna nova družbena norma izkazovanja pristnosti medsebojnega stika, zaradi širjenja okužbe pa je bolje, da ga, razen objemanja z res najbližjimi, vsaj začasno opustimo.  Foto: The Guardian Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno. Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo. Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora.  Če se ponovno dotaknemo plaže, ste že kdaj srečali ljubiteljskega "bademajstra" na javni plaži? Nikar ne postanite to vi sami. To so osebe, ki ves čas stojijo in se razgledujejo po plaži kot kakšni varnostniki ali lastniki plaže. Na obalo morja ali reke, vsaj čez dan, praviloma pridemo uživati mir, sonce in šumenje valov, nikakor ne občutka, da se še premakniti ne smemo brez nadzora. Prav tako tudi nihče ne bo posebej vesel, če se mu pridruži glasna skupina ljudi, ki se na pol prazni plaži namesti le nekaj centimetrov od njegove brisače ali ležalnika. Ne le, da bo namesto uživanja v šumenju valov prisiljen k poslušanju njihovih pogovorov, temveč bo po možnosti vključen tudi v njihove vzgojne metode otrok ali celo v njihove družabne igre. Običajno seveda kot prostor, kamor jim bodo ves čas bežale žoge.  Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod. Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno. Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.  Tudi sicer je glasnost govorjenja ali petja v javnosti potrebno prilagoditi konkretnim razmeram. Pri postavljanju meja glasnosti veljajo namreč le tri stopnje, preglasno, pretiho in ravno prav. Glasno smejanje, dretje drug čez drugega in kričanje čez pol plaže prijateljem, da vaša visokost pravkar prihaja v vodo, je vse prej kot primerno in splošno zaželjeno. Ravno tako tudi velja, da če vas lokalna skupnost ni najela za DJ-ja na plaži, pazite, da s svojimi akustičnimi napravami zabavate res le sebe in svojo družbo. Vaš glasbeni okus ni nujno glasbeni okus tudi vseh ostalih, zato raje uporabljajte slušalke. Podobno tudi večine obiskovalcev plaže prav nič kaj dosti ne zanimajo vaši poslovni ali zasebni podvigi, o katerih ste se ravnokar namenili razpravljati po telefonu. Umaknite se stran in prilagodite glasnost govorjenja v telefonski aparat. Pretirana glasnost je ravno tako (neverbalno) vdiranje v osebni prostor in je lahko še kako moteče.  Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode. Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe. Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.  Za konec pa omenimo še alkohol, cigaretni dim in smeti. Javni prostor načeloma ni namenjen pijančevanju, vsaj ne več čez dan. Podobno kot alkohol, se tudi kajenje vedno bolj umika npr. z vrtov lokalov ali plaž. Dimljenje nič hudega slutečega soseda je vse prej kot zaželjeno. Kajenje sicer na veliki večini plaž res ni prepovedano, ni pa odveč, če vsaj malo pogledamo, kam se vali naš cigaretni dim. Prav tako je v hribih ali na plažah potrebno ustrezno poskrbeti tudi za cigaretne ogorke. Olikan človek bo za seboj seveda pospravil tako ogorke kot tudi sicer smeti, ki jih je prinesel s seboj. --- Članek je bil skrajšan in objavljen v prilogi Nika (Dnevnik in Nedeljski dnevnik)  Danes v Delu o Tanji Fajon in njenem začasnem prevzemu vodenja stranke Socialni demokrati. Povezava na cel članek spodaj. :)  Povezava na članek: TUKAJ
Z voditeljem oddaje "Kdo vam laže?" Borisom Tomašičem sva se pogovarjala o komunikaciji in aktualnih dogodkih v politiki. Ključne besede: govorica telesa, politika, komunikacija, diktatura, janšizem, protesti
Moje razmišljanje ob vprašnjih, ki sem jih prejel od novinarja Nova24.si Jošta Žagarja.  Za dostop do članka klikni sliko Kako komentirate Janšev zapis z vidika njegove vsebine in tudi funkcije, ki jo zaseda? Zapis je v celoti dostopen na povezavi: https://www.gov.si/novice/2020-05-11-vojna-z-mediji/ Janšev zapis se mi s stališča vsebine zdi ustrezen, kraj objave se mi za tak tekst ne zdi ravno običajno, taktično pa je mesto objave naravnost vrhunska izbira. Janša je tako dobesedno "prisilil" k branju in presoji o vsebini tudi tisti del javnosti, ki bi ta tekst sicer namerno ali nenamerno spregledali, če bi bil npr. objavljen zgolj na spletnih straneh stranke SDS. Kako komentirate kritične odzive nekaterih medijev in novinarjev? Predsednica DNS Petra Lesjak Tušek npr. govori celo o ščuvanju proti novinarjem, spodkopavanju kredibilnosti medijev in poniževalnem tonu (https://radioprvi.rtvslo.si/2020/05/jansevo-nacrtno-spodkopavanje-kredibilnosti-medijev/)? Glede na to, da je Janša v zapisu nagovoril pozicijo moči, ki so si jo mediji po njegovem sami vzeli in nakazal tudi pot za rušenje tega položaja, se mi zdijo takšne reakcije normalne. Mi pa reakcije predsednice DNS ne delujejo najbolj smotrno. Uporaba tako močnih besed v odzivih daje napadom žal še večjo težo (kot da gre za življenje ali smrt), slabi videz kredibilnosti napadenega (češ da predsednica DNS ne argumentira temveč zgolj politizira o napadih) in posledično celo odpira polje nekakšni avtocenzuri novinarjev, ki se v prihodnje zaradi strahu, da ne bi delovali pristransko prav zaradi pretiravanja pri teži celotne zadeve v lastnih novinarskih vrstah, raje odpovedujejo ostrini svojih pripevkov. Kako na splošno komentirate poročanje medijev o delu Janševe vlade? V splošnem sem pričakoval nekoliko več prizanesljivosti v prvih 100 dneh vladanja. Posebej me je presenetila RTV Slovenija, ki si je dovolila zdrs v precej odprt konflikt z novo vlado. Ko so obiski ministrov v oddajah bolj podobni gladiatorskim igram in naslednji dan v odzivih na oddaje ne spremljaš odzivov na vsebine temveč ocene kdo je koga "premagal", težko govoriš o nepristranskosti. Vseeno pa, glede na veliko število kakovostnih profesionalcev na RTV verjamem, da bo takšno stanje kmalu preteklost in s tem tudi potreba po opozarjanju na način, kot je to storil Janez Janša v svojem zapisu o "vojni z mediji". Povezava do članka: TUKAJ Oddaja Tarča se bo v zgodovino medijskega poročanja zapisala po najmanj dveh vidikih. Najprej zato, ker gre za pomembno oddajo znotraj programske sheme nacionalne televizije, ki jo je odlikovalo kritično razpravljanje in občasno tudi elementi raziskovalnega novinarstva. Zaradi svojega vpliva na javno mnenje, ji je bila praviloma tudi zagotovljena udeležba eminentnih gostov brez posebnega truda. Obstaja pa še drugi vidik, ki v teh dneh dviguje veliko prahu in bo Tarčo v očeh javnosti zaznamoval še z dodatno barvo, če ne že kar zapackal. Govorim seveda o dveh oddajah Tarče, ki sta z razmikom enega tedna obravnavali tematiko vladnih nakupov zaščitne opreme v času izbruha novega korona virusa letos v Sloveniji.  Govorimo o obdobju, ko je nova vlada Janeza Janše, ki je šele dobro prevzela krmilo 13. marca 2020, dobrih štirinajst dni po uradnem priznanju NIJZ, da se gibljemo po samem robu izbruha okužb z virusom Covid-19 tudi v Sloveniji, začela z delovanjem in resnimi ukrepi. Iz Italije so prihajala grozljiva poročila o petsto do tisoč mrtvih dnevno (!) le par sto kilometrov stran od slovenske meje, v živo se je praktično v vsaka pomembnejša TV poročila javljal imunolog dr. Trampuž iz Nemčije in opozarjal na prihajajočo katastrofo kataklizmičnih razsežnosti, poročila o zalogah zaščitne opreme ter sposobnost našega zdravstvenega sistema, kamor štejemo tudi število razpoložljivih aparatov za predihavanje najtežje obolelih, pa so sporočala, da nas je lahko upravičeno strah. Da je zavladala nekakšna psihoza tudi med "navadnimi" ljudmi, govorijo na trenutke celo nekoliko komična dejstva o izpraznjenih policah po trgovinah, kjer je glavno vlogo prevzel kar WC papir. V prvi oddaji Tarča, dne 23. 4. 2020, so nas avtorji oddaje seznanili z njihovim videnjem situacije pri nabavi zaščitne opreme. Ekipa nam je najprej predstavila svoj okvir zgodbe, debata pa naj bi se nato nadaljevala v improviziran studiu pred stavbo RTV (verjetno zaradi varnostnih priporočil o medsebojni razdalji udeležencev). Na moje presenečenje se vse skupaj ni prelevilo v diskusijo, temveč v enostransko interpretacijo razvoja dogodkov, potrditev in utrjevanje okvira zgodbe avtorjev Tarče. Tarče se namreč nista udeležila kar dva od treh osrednjih akterjev zgodbe tj. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in Minister za obrambo Matej Tonin. V studiu so se tako ob voditeljici Eriki Žnidaršič znašli predsednika strank Dejan Židan (SD) in Marjan Šarec (LMŠ, tudi prejšnji predsednik vlade) ter uslužbenec Zavoda RS za Blagovne rezerve Ivan Gale. Slednji se je kot vodja splošnega sektorja in namestnik direktorja omenjenega zavoda znašel kot tretji akter v tej zgodbi, predvsem kot pomemben člen izvedbe nabav, saj je bil njegov predpostavljeni, torej glavni in odgovorni, takrat na bolniški zaradi okužbe. Menim, da sta ministra s svojo zavrnitvijo prihoda v oddajo storila napako, kar sem povedal tudi na glas na Twitterju, takoj po prvi oddaji.  Podobno kot pri prvem vtisu, ko možgani potrebujejo izhodišče, na katerega kasneje "nalagajo" vtise, jih primerjajo med seboj in na daljši rok potem uredijo v trajni odnos do osebe, je smiselno enako tudi pri zgodbi. Če vam nekdo pove zgodbo na dovolj prepričljiv način (glej tudi "Zakaj nas večinoma vodijo bleferji") je to smiselno enako kot pri prvem vtisu. Gre za izhodišče (okvir), na podlagi katerega bomo potem v nadaljevanju delovali in se odzivali. Ministra sta tako izpustila priložnost, da bi sooblikovala zgodbo, takoj na licu mesta posegla v konstruiranje zgodbe avtorjev oddaje ter ustavila oz. usmerila utrjevanje okvirja zgodbe s pomočjo ostalih gostov. Osrednji lik omenjene zgodbe je (ob ministrih) tako postal Ivan Gale. Sam ga vidim kot uslužbenca, ki je dosegel svoje karierne sanje z varno in umirjeno službo v javni upravi ter upanjem, da bo do upokojitve počasi a napovedljivo mirno priplul z dobro plačo in ugodnostmi, ki jih zavetje državne službe nudi.  Žal pa se je zgodila katastrofa svetovnih razsežnosti in kar naenkrat se je Ivan Gale znašel v očesu orkana. Znašel se je sredi vrtinca interesov, brez dvoma tudi pritiskov, predvsem pa zahtev po hitrem, občasno tudi nujnem in takojšnjem ukrepanju. Z lahkoto mu verjamem, da so se nanj izvajali pritiski. Sam teh pritiskov, po skoraj tridesetih letih zasebništva in s tem dela praktično 24/7 ne vidim tako grozljivo kot on, mu pa seveda verjamem, da mu ni bilo lahko. Verjetno pa ga je pri tem začelo loviti tudi spoznanje, da se njegovo vlogo v javnosti lahko interpretira tako ali drugače in da je prav, da svoje videnje zgodbe predstavi tudi javnosti in se tako na nek način tudi "zavaruje". Njegovo obnašanje pred kamero je to tudi potrdilo. Pogosto križanje nog, ki govorijo o tem, da namerava vztrajati do konca, podpiranje telesa s slonenjem na govorniškem podestu, ki govori o teži bremena, ki ga čuti in zelo izrazne obrazne grimase, ki govorijo o pomanjkanju nadzora nad notranjo stisko tako zaradi tematike kot zaradi neznanja nastopanja pred kamerami govorijo o tem, da trdno verjame v svoj prav in da se je pripravljen boriti do konca za svojo resnico. (Opomba: To ne pomeni, da ima tudi prav, temveč le, da verjame, da ima prav.) Njegova sogovornika v studiu, Šarec in Židan, pa sta bila tam kot nekakšna Statler in Waldorf, znamenita starčka iz gledališke lože Muppet Showa, ki potrjujeta okvir zgodbe Tarče in jo še podpihujeta, da bo zgodba seveda čim večja in čim bolj udarna.  Šarec in Židan sta delovala kot Statler in Waldorf (Muppet Show) Kot prvokategorna politika sta svoj nastop neverbalno oddelala solidno. To je pa tudi vse. Priložnosti, ki se jima je ponudila za "napad" na vladno koalicijo, preprosto nista izkoristila. Nekaj splošnih floskul, mantranje o nepravilnostih ter pozivi k odstopu so premalo. Sklepam, da ni bilo dovolj znanja, argumentov, še manj pa "cojones", da se iz zgodbe izvleče kaj več. Mislim, da bi bil Luka Mesec primernejši gost in posledično bi bil tudi izplen bistveno večji. Tudi danes, dan po drugi Tarči, vztrajam pri svojem stališču, da bi se ministra morala udeležiti prve oddaje. Diskreditacija celotne slovenske politike, ki se dogaja v našem medijskem prostoru s tem, ko se v oddaje vabi goste brez pravega medsebojnega rangiranja, novinarjem nudi okolje, kjer lahko brez pravega upora javnosti tvorijo karkoli želijo. O tem je v oddaji Faktor (vir) spregovoril tudi dr. Igor Lukšič, ki je opozoril prav na to, da neustrezno rangiranje gostov spravlja goste v neenakopraven položaj. Minister ima popolnoma drugačen pogled in sliko na zgodbo kot npr. nekdo, ki projekte vodi na izvedbeni ravni in obratno. Prav to je lepo pokazala druga Tarča. Izplen oddaje je pravzaprav ničen glede samih dejstev, glede interpretacije dejstev pa se je vsaj vzpostavilo ravnovesje, ki je zaradi neudeležbe manjkalo v prvi oddaji. V drugi oddaji so se namreč v studiu, ob Ivanu Galetu, znašli kar trije politični prvokategorniki in sicer ministra Počivalšek in Tonin ter Jelka Godec, državna seketarka za področje zdravstva v Kabinetu predsednika vlade ter podpredsednica najmočnejše stranke SDS.  Vir: Oddaja Tarča, arhiv MMC RTV Tako Jelka Godec kot Matej Tonin sta z načinom podajanja in samim nastopom, kjer je bila, presenetljivo, osrednja odlika njuna potrpežljivost (Tonin je npr. prvič besedo dobil šele po 50-ih minutah oddaje), svoje delo opravila s čisto desetko. Jasno, argumentirano, brez navijanja in s strinjanjem Ivana Galeta sta barko, ki je bila do tedaj še vedno občutno nagnjena v smer škode koaliciji, občutno poravnala. Pozor, kar trije prvokategorniki so bili potrebni, da so uravnovesili izhodiščni okvir tj. interpretacijo poteka dogodkov avtorjev oddaje! Ivan Gale je potrdil moje ugotovitve na njegov račun po prvi oddaji. Trdno verjame, da se je njemu in celotnemu sistemu nabave zaščitne opreme zgodila krivica s prednostno obravnavo posameznih dobaviteljev in pozivanjem, da se z njimi posel izpelje. Njegove reakcije v studiu so to ponovno potrdile, z veliko gotovostjo pa lahko tudi dodam, da v vsem tem soju žarometov tudi že uživa. Kot je humorno dejal TV voditelj in politični komentator Aljuš Pertinač na Twitterju, zakaj bi drugače sploh hodil v studio in se spuščal v debate s političnimi prvokategorniki?  Žal se ne morem znebiti občutka, da bo prav Gale na koncu ostal največji osmoljenec celotne zgodbe, zato tudi držim pesti zanj kot sočloveka, ne glede na moja prepričanja o motivih in razlogih njegovega izpostavljanja v javnosti. Še posebej, kot sem že zapisal zgoraj, ker celotna oddaja ni prav nič posebnega dodala k razjasnitvi zgodbe. Mogoče tudi zato, ker gre mogoče le za konstrukt brez prave vsebine ali pa zgolj zato, ker je prostor za razčiščevanja drugje in ne pred očmi javnosti? Mogoče, zakaj pa ne. Počivalšek je bil tokrat pod dvojnim bremenom. Najprej gre za breme same konstrukcije zgodbe (okvirja) iz prve oddaje, v kateri ni sodeloval in zato ni mogel vplivati nanjo, nato pa še breme utrjevanja okvirja zgodbe v tednu med eno in drugo Tarčo. Temu primerno je bilo tudi njegovo obnašanje.  Ivan Gale in Zdravko Počivalšek, (Vir: RTV Slovenja) Argumenti, da je šlo za nabave, primerljive z nabavami v vojnih časih, ko gre lahko za trenutne spremembe pri cenah, otežene poti dobav in kup pasti, ki prežijo na naivne kupce v vojnih časih (spomnimo se samo Toninovega izginulega tovornjaka in Pečečnikovega besednega lapsusa s krajo opreme), niso dosegali drugih gledalcev, zgolj že prej prepričane. Tega se je iz minute v minuto vedno močnje zavedal tudi sam, saj je postajal vedno bolj nervozen, razdražen, občasno tudi jezen in nekajkrat vidno presenečen nad dejstvom, da na drugi strani obstaja popolna gluhost za njegove argumente. Vztrajanje pri izrečenem in ostro reagiranje na prekinjanje voditeljice med njegovimi odgovori, si tokrat lahko šteje med arzenal močnejših orožij v verbalni bitki, ki je potekala v oddaji. Okvir, da pri nabavi zaščitne opreme nekaj smrdi, se je namreč cel teden utrjeval tako skozi osrednji medij RTV Slovenije, kot tudi skozi druge vplivne medije in skozi socialna omrežja. Ali je bil del tega utrjevanja načrtovan ali ne, težko sodim. Glede na moje poznavanje komunikacije in specialnih tehnik bojevanja na tem področju, pa se mi zdi vseeno nekoliko čudno, da se že popoldne, pred prvo oddajo Tarče, pojavijo pozivi k interpelaciji ministra Počivalška, takoj po oddaji zvečer sledi prenos v širšo javnost preko fotografij grafita (nekdo je moral iti ven in ga napisati, poslikati in dovolj močno lansirati v javnost, da ga sploh opazimo, kajne!),  Vir: Facebook naslednje jutro, ko tudi ostali mediji povzamejo zgodbo in se v medijih začnejo valiti razni komentarji kolumnistov ipd., pa je ustanovljena tudi FB skupina, ki ima nato do večera že kar 40.000 članov!
Večini, ki omrežje Facebook uporabljamo tudi za promocijo svojih storitev, se zdi zavidanja vredno opravljeno delo, da prostovoljno (!?) povabiš vsaj 100.000 ljudi, da se jih je vsaj 40.000 skupini tudi pridruži. In to v enem dnevu! Naključje? Mogoče da, zdi pa se mi malo verjetno. Ob koncu pa se mi o "govorici telesa" same oddaje zdi pomembno zapisati še vsaj dvoje: prvič, resno novinarstvo se mora seveda še kako paziti videza pristranosti. Pristrano vstopanje v zgodbo se mi zdi do neke mere sicer normalno. Novinar ne živi na Marsu temveč v okolju in znotraj svojih prepričanj, ki nedvomno vplivajo na sam okvir zgodbe. V primeru Tarče je to razvidno iz stališč, besedne strukture nagovorov in odnosa voditeljice Erike Žnidarščič do odgovorov "obtoženih" ministrov. Samo soočenje gostov pa bi nato moralo voditi do nepristranosti pri pogovoru o poteku dogodkov in samih dejstvih. To se v prvi oddaji Tarče zagotovo ni zgodilo in je senca pristranosti močno okrnila ugled celotne oddaje in njenih avtorjev, razen občutnega trenutnega dviga gledanosti pa močno otežila videz profesionalnosti tudi druge oddaje, ki je sledila teden dni zatem. Drugič, pa želim kot državljan zelo jasno sporočiti, da osebne preference do posameznih političnih akterjev in njihovih idej nikakor ne smejo zmanjševati vloge raziskovalnega novinarstva, postavljanja neprijetnih vprašanj, tako novinarjev kot nas vseh, ter nujnega usmerjanja pogleda javnosti v žarišča, ki potencialno pomenijo izbruhe nepravilnosti, korupcije in klientelizma. Seveda pa je lahko usmerjanje pogleda javnosti v eno smer tudi vodenje pogleda javnosti stran od drugod. Srečno. Edvard Kadič: Je Janša Alfa moški? ... pogovor vodi Aleš Ernecl, filozof, urednik in publicist30/4/2020 Ključne besede: RTV Slovenija, Faktor, programski svet
Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in njegove zanimive geste med javnim nastopanjem. Ključne besede: tesnoba, roke, prekrižane roke na prsih, hrbet 
Nekaj besed ob značilnih držah Ministra za zdravje Tomaža Gantarja na tiskovni konferenci ob pandemiji novega korona virua pri nas. Ključne besede: roke, avtoriteta, pozornost, zbranost   Foto: soca-outdoor.com
Fiasko z "izgubljenim kamionom, polnim mask" je bil v tistem času skoraj nujno zlo, ki se mora zgoditi nekomu, ki ni nikoli sodeloval v komercialnih poslih, še manj v takšnih poslih z lastnim denarjem, še manj v vojnih časih, ko se glavnina pretoka blaga preseli v sivo in črno cono trga. Prava streznitev, za kakšne razmere v resnici gre, pa je sledila potem, ko je Nemčija mirno zasegla (v PR besednjaku: "začasno zaustavila tranzit") pošiljko mask in druge zaščitne opreme, namenjene Sloveniji. Po zgoraj omenjenih uvodnih dneh vladanja in opozarjanju, da gre tokrat veliko bolj zares, kot pa večina misli, je vlada sprejela še en ukrep: omejila je naše gibanje na območje občine bivanja. Ljudje preprosto niso razumeli, da kombinacija a.) priporočila o "obveznem" meter do meter in pol razmaku med tujci, b.) svobode gibanja in c.) potrebe telesa po gibanju in svežem zraku za normalno delovanje človeškega imunskega sistema pomeni tudi vsaj pet minut razmišljanja o kreativnejšem preživljanju časa v naravi, ne pa odhoda tja, kamor je pač najlažje z avtom, npr. v Logarsko dolino, na Bled in v Portorož. V teh dneh tudi zato lahko spremljamo grafe širjenja okužb v Sloveniji, ki nas upravičeno navdajajo z optimizmom. Po apokaliptičnih napovedih infektologa dr. Andreja Trampuža, ki trenutno službuje v Berlinu in je postal prava medijska zvezda nacionalne televizije in nekakšen njihov zunanji medicinski ekspert,  Foto: Siol.net bi morali v teh dneh po Sloveniji pričakovati okoli 1.400 ljudi na intenzivni negi. Hvalabogu, da se njegove napovedi ne uresničujejo. Danes imamo na intenzivni negi "samo" 32 oseb in "samo" 30 mrtvih. (Žal ne bo ostalo pri teh številkah, temveč bodo rasle.) Ali je šlo za takšno nezaupanje v slovensko vodstvo, narod ali zgolj slovenski zdravstveni sistem, bo pokazal čas. Zaenkrat lahko rečemo le hvalabogu, da je tako. Vendar pa ta zapis ni namenjen kronološkem zapisovanju razvoja dogodkov. Omenjeno sme zapisal zgolj zato, da lažje ponazorim lahkotnost človeškega razmišljanja in pomanjkanje zgodovinskega spomina, ki se nam (lahko!) trenutno dogaja skoraj v živo. Od vsepovsod vznikajo strokovnjaki in "strokovnjaki", ki nas začenjajo prepričevati o tem, da so ukrepi, ki jih je sprejela ta vlada, prestrogi. Od kod ideja, da so prestrogi? Zato, ker grafi obolelih, hospitaiziranih in mrtvih ne divjajo tako kot v Italiji ali Španiji? Z lahkoto razumem ropotanje opozicije o tem. Kljub temu, da ne odobravam takšnega mnenja, ga za silo lahko razumem, saj legitimno iščejo poti do svojih volivcev. Vendar pa legitimno ne pomeni tudi odgovorno. Kaj je lažjega, kot narod kolesarjev, tekačev, surfarjev, kamperjev in drugih ljubiteljev športa in narave, ki sredi poletja, širom po svetu, opoldne preplavljajo turistične destinacije v športni opremi in postavljajo svoje osebne rekorde v vzdržljivosti, začneš nagovarjati z "nesorazmernimi" ukrepi, "zatiranju" glede gibanja, vpeljavi "policijske države" ... ko pa so grafi takšni, zunaj sije sonce in narava vabi v svoje materinsko nedrje? Pred dnevi je po Sloveniji završalo zaradi intervjuja, ki ga je dal predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksander Čeferin za športni tabloid Ekipa.  Foto: domovina.je V njem je omenil, da bi bilo dobro, da bi politika od sebe dajala več pozitivnih sporočil. Resnici na ljubo, tudi sam se s tem strinjam. V dneh, ko se mnogim ljudem mešajo občutja strahu pred nejasno finančno prihodnostjo in tesnobo omejitve gibanja, so pozitivna sporočila vsekakor dobrodošla. Včeraj je na znameniti "prekinjeni" tiskovni konferenci vlade nastopil njen predsednik Janez Janša. Ko smo ga spremljali med nagovorom, se ni ne smejal niti ne kako drugače dajal posebnih znakov optimizma. Deloval je resno, na trenutke ostro in kritično. Osrednji očitek njegovih nasprotnikov se tako zdaj načrtno lepi na v preteklosti izvedeno načrtno diskreditacijo in demoniziranje v prispodobo nekakšne temne sile, ki seje strah v družbi.  Foto: Demokracija.si Menim, da je imel Janša včeraj precej razlogov za takšen nastop. Sprejeti prvi sveženj ukrepov glede koronavirusa se (pre)počasi kotrlja skozi "demokratične" procese, ki vlado (načrtno?) izpostavljajo kritikam v bližnji prihodnosti, da bo sprejet prepozno - in to kljub dejstvu, da bo veljal za nazaj. Slovencev očitno ne moreš nagovoriti s širokim nasmeškom na ustnicah, da naj bodo doma, temveč jih moraš skoraj s palico po glavi, da te vsaj večina razume in vsaj nekaj več kot pol to tudi spoštuje. Da bije bitko z obstoječo dobro usidrano, povezano in plačano strukturo političnih nasprotnikov v ozadju, ki tolče z vsemi topovi, je sicer pričakovano, četudi verjetno niti sam ni pričakoval, da bo boj tako srdit in na trenutke tudi že vidno utrujajoč. Pred nami sta dva velika praznika, ki sta oba tudi potencialno zelo rizična prav zaradi navade, da se v teh dneh zbiramo s svojimi domačimi, prijatelji in znanci: Velika noč in prvomajski prazniki. Si res predstavljate, da je zdaj pravi čas, ko šele dobro vstopamo v vrh epidemije v Sloveniji, da na plano vlečemo ideje, kako da bomo vsak čas veselo spet drveli v šoping, se objemali z vsemi povprek in se delali, kot da se nikoli nič sploh ni zgodilo? Mislim, da ne. Ne glede na vreme, poravnano krivuljo obolevnosti ter naraščajoče upanje, da bo čim prej vse skupaj mimo, je prav zdaj čas, da postopamo razumno in skladno z napotki. Ste vedeli, da je bilo Sarajevo kar 1.425 dni v osamitvi? To so Š-T-I-R-I leta! (In da je bilo v tem času tam ranjenih preko 50.000 ljudi, umrlo jih je 11.541 oseb. Med njimi kar 1601 otrok!?) Se vam res zdi težko NE pametovati preveč o ukrepih vlade, zdržati kolikor je pač potrebno in potem nadaljevati življenje na način, kot ga bodo nove razmere zahtevale od nas? Meni se ne zdi. Srečno! Sestavek je bil pripravljen za Portal Plus, povezava TUKAJ  Nastop pred novinarji je stresen dogodek. V primeru poslanca Matjaža Hana pa lahko vidimo, kako to izpelje nekdo, ki ima dovolj izkušenj, ve kaj govori in to tudi izpelje umirjeno in preudarno.. Ključne besede: urejanje, umirjanje, geste, roke    Jelko Kacin, vladni govornik in njegova govorica telesa Ključne besede: figov list, roke, govorniški pult, geste  Tiskovna konferenca odhajajočega in prihajajočega mandatarja ob izbruhu vira COVID-19 v Sloveniji. Ključne besede: alfa, beta, diskretno, odločn, ustnice  Tudi vi radi opravljate? Ne imejte preveč slabe vesti zaradi tega. Sicer res ni lepo, vseeno pa psihologi pravijo, da je to popolnoma normalno, včasih celo terapevtsko blagodejno. Res pa gre tudi za prikrito sredstvo nadzora, ki ga uporabljamo tako ženske, kot tudi moški. Ampak, zakaj in kako to pravzaprav spoh počnemo?  Opravljanje je v splošnem zgolj govorjenje o nekom, ki ni prisoten ali vsaj ni aktivno vključen v pogovor, gre pa za pogovor o njegovih oz. njenih lastnostih, opazkah, dejanjih, namerah, pogledih na svet ipd., kjer imajo sporočila za manjkajočo osebo negativen predznak. V psihologiji je že kar nekaj časa znano stališče, da je negativnih misli v našem razmišljanju približno sedemkrat več kot pozitivnih. To je bilo v pradavnini še kako smiselno, saj smo se morali ustrezno zaščititi in skoraj v vsem videti nekaj slabega. Človek namreč nima ne čekanov, ne rogov, ne oklepa ali kakšne drugačne zunanje fizične zaščite temveč ima možgane ter sposobnost abstraktnega razmišljanja.  Žal pa je danes, mnogo tisočletij kasneje, to tudi eden od razlogov, da je včasih življenje pravi pekel. Ko nas stisne v kot, hitro v vsem vidimo nekaj slabega in brez pomoči prijateljev ali včasih celo strokovne pomoči, je izhod iz takšnega položaja lahko precej zahteven. Ker smo pozorni predvsem na misli negativne narave, to je da smo proti nečemu (oz. da je nekaj proti nam), da nečesa ne odobravamo, da ne verjamemo nekomu, da zavidamo nekomu dosežke ..., opravljanje postane skoraj logična dejavnost, s pomočjo katere krepimo tudi svoje socialne stike z okolico in jo tako seveda tudi nadzorujemo. Negativno govorjenje o nekom, ki ni prisoten, krepi naše stike z osebo, ki je prisotna. Skozi kritično govorjenje o tretji osebi ustvarjamo namreč vzdušje, kjer se lahko izražajo naše vrednote, pogledi na življenje, smisel za humor, da nas lahko bolje spozna. Dober prodajalec bo na primer zelo hitro pridobil našo pozornost (tudi zaupanje) tako, da bo z nami delil kakšno skrivnost. Uporabil bo čarobne besede, kot so: »Naj vam zaupam skrivnost o tem izdelku« ali pa »Tega vam ne bi smel povedati, vendar je ...« Če malo bolje pomislimo, do opravljanja in tračev ni več daleč.  Osebi, ki je z nami, torej zaupamo nekaj »skrivnostnega« o nekom tretjem. Nekaj posebnega, kar bo vedel le tisti, ki se pogovarja z nami. Če »skrivnost« dodatno podkrepimo še z besedami: »Samo tega pa res ne povej osebi XY!« to postane učinkovita strategija, da si pridobimo dodatno zaupanje sogovorca. Ob tem ga med vrsticami tudi nagovarjamo, da naj nam tudi on zaupa svoje skrivnosti o osebi, ki ni z nami. Saj je vendar lahko popolnoma brez skrbi, če smo mu pa že mi zaupali stvari, ki ne smejo priti na ušesa drugim. Nekako tako, kot da greste na obisk k nekomu, ki vam je prinesel darilo, ko je bil pri vas. Seveda nesete darilo, kajne? Gre za recipročnost, za vračanje usluge. Jaz vam povem nekaj zaupnega ... vi pa meni. Z opravljanjem si z drugimi delimo tudi naše skrbi, v drugih iščemo podporo, predvsem pa posredno govorimo o sebi. Opravljamo namreč največkrat zato, ker se počutimo ogroženi oziroma menimo, da z nami niso ravnali pravično, zato preko opravljanja želimo situacijo obrniti sebi v prid. Pri tem je tudi zanimivo, da če dva v družbi opravljata, se bodo ostali na opravljanje odzvali pozitivno in ju bodo podprli v njunih pogledih. Praviloma bodo ženske močneje podprle udeleženca opravljanja kot moški. Tudi sicer imajo ženske nekoliko drugačen vzorec opravljanja kot moški. Opravljanje in moški  Moški raje opravljajo s svojimi (intimnimi) partnerji in nasploh niso preveč navdušeni za opravljanje izven tega kroga. Praviloma jih zanimajo le informacije o drugih moških tj. zanima jih neformalen (hierarhičen) položaj znotraj družbe. Po domače, zanima jih ali je sosed boljši od njih ali ne. Količina časa, ki ga dva moška porabita za opravljanje, je dober pokazatelj kakovosti stika med njima, še posebej, če je opravljanje povezano z dosežki. Večkrat opravljata oz. več časa porabita za takšno dejavnost, boljši je odnos med njima Opravljanje in ženske  Pri ženskah pa je vse skupaj nekoliko drugače. Ženske porabijo bistveno več časa za opravljanje in veliko verjetneje opravljajo svoj krog prijateljic in družine kot moški, količina časa pa ni tako neposreden pokazatelj kakovosti odnosa. Enako rade opravljajo tako s svojimi partnerji, kot tudi s svojimi ženskimi prijateljicami in znankami, za razliko od moških pa so ženske dobesedno "obsedene" z informacijami o drugih ženskah. Žal pa ta obsedenost ni vedno tako nedolžna, saj je praviloma opravljanje med ženskami veliko bolj agresivno in tekmovalno. Mlajše ženske večinoma več opravljajo "tekmice", verjetno zaradi tekmovalnosti okoli potencialnih partnerjev, ki je intenzivnejše pri mlajših osebah. Kar je razumljivo, saj so še v življenjskem obdobju reprodukcije. Tematika ženskega opravljanja je praviloma uperjena proti značilnostim obravnavane (tretje) ženske, ki so ključne za ugled in položaj v tem starostnem obdobju: fizični izgled in zadeve, povezane s področjem spolnosti (koliko je imela partnerjev, kakšna je do njih ipd.). Na področju razumevanja govorice telesa tudi velja, da so ženske boljše pri razumevanju signalov govorice telesa od moških. Tudi to lahko razložimo evolucijsko in sicer tako, da imajo moški zaradi naravnih danosti na voljo uporabo sile, ženske pa ne oz. vsaj ne v takšni meri kot moški. Ženske so veliko bolj pod pritiskom razumevanja delovanja mreže socialnih stikov. Kje in kako morajo omrežje nagovoriti, da potem preko mreže dosežejo točno tisti rezultat (ali osebo), ki so jo želele doseči. Moškim se to ne zdi tako zelo pomembno, saj so prepričani, da če bo šlo karkoli resno narobe, bodo lahko neskladja rešili s silo in se ne ukvarjajo toliko z razumevanjem pomenov "med vrsticami". Glede na povedano nas torej ne sme čuditi, da se agresija, ki se prenaša znotraj socialnih stikov naprej do "tarče" (npr. prijateljica dobesedno zahteva od druge prijateljice, da se ne druži s tretjo, ker je takšna in takšna), veliko pogostejši pojav pri ženskah kot pri moških. Običajen cilj takšne agresije je namreč izključitev osebe iz družbe ali socialnega omrežja in kot nam potrjuje človeška zgodovina, je takšen pristop tudi zelo učinkovit. Kadar gre npr. za mobing in je izvajalec mobinga ženska, je posredna agresija v odnosih običajen način delovanja in njena žrtev je v večini primerov tudi ženska. Pritisk, v katerem se v takšnih primerih znajdejo žrtve, je res velik. Če k temu še dodamo, da so ženske bolj občutljive kot moški na posredno agresijo, ni čudno, da jih takšni pritiski tudi bistveno močneje prizadenejo. Vseeno pa ob koncu velja dodati, da veliko bolj intenzivno in agresivno opravljanje med ženskami še ne pomeni, da so ženske tudi sicer bolj agresivne ali zlobne kot so moški. Spola se pri opravljanju med seboj le razlikujeta po načinu izvajanja agresije. Tudi moški se seveda zapletajo v opravljanje in izključevanje drugih iz socialnih krogov, kadar je to potrebno. Enako, kot se tudi ženske po potrebi obnašajo agresivno in uporabljajo fizično silo. Del teksta je bil objavljen tudi v reviji Nika (priloga Dnevnika in Nedeljskega dnevnika)   Ključne besede: opravljanje, govorica telesa, agresija, ogroženost
Zrcaljenje je temeljni neverbalni znak, ki kaže na dobro povezanost skupine ter medsebojno pripadnost njenih članov. Ključne besede: očesni stik, pripadnost, zrcaljenje, čakanje, dotikanje  Do konca prejšnjega stoletja je veljalo, da je v primeru izbruha situacije, ki jo označimo z izrazom "krizna", časovno okno za primeren odgovor 12 do 24 ur po njenem nastanku. Z razvojem informacijske družbe, pa se je to časovno okno počasi skrčilo in danes imamo situacijo, ko takšno časovno okno traja le še dobro uro ali manj.  Spremenilo pa se je še nekaj izjemno pomembnega. Moderno družbo preveva duh spektakla. Socialna omrežja so vnesla vidik, ki ga klasična "bernaysova" ideja odnosov z javnostmi ni poznala na takšen način, kot ga poznamo danes. Pod izrazom "duh spektakla" mislim predvsem na potrebo, da ovekovečimo vse kar le lahko in to storimo na takšen način, da se približamo idejam idealne sporočilne vrednosti. Kot bi oživeli Platonov svet idej in ga materializirali skozi socialna omrežja. Ste že kdaj videli na Instagramu slabo spečeno torto? Že sliši se čudno, kajne? Mogoče ste, vendar le kot nekakšen sarkazem ali kaj podobnega, kot resno objavo pa zagotovo ne.  Zanimivo, da se takšen pristop k dramatiziranju in ustvarjanju spektakla v naših življenjih s pomočjo družabnih omrežij, sklada tudi z osnovami teorije laganja in sicer, da ljudje lažemo na tri načine: - z zamenjavo dejstva (trdim, da npr. nisem bil nekje kljub temu, da sem tam bil), - z olepševanjem dejstev in - z molkom tj. izpuščanjem dejstev v pogovoru. Danes so klasični mediji (predvsem TV, tisk in radio) tudi zato pod velikim pritiskom. Če določen tok idej ni dovolj močno podprt še s stranskimi podtokovi informacij, osrednji medij neke struje (ideje) preprosto ne uspe pokriti dovolj širokega polja in javno mnenje se hitro lahko obrne proti njemu.  Torej, če nekdo, ki za komuniciranje bistva svoje ideje uporablja zgolj npr. neko TV postajo in zraven ne zagotavlja dovolj širokega pokritja celotne medijske pokrajine (tisk, radio, bloggerji, twitter, facebook, instagram, tiktok ...), bo izpostavljen visoki stopnji tveganja. Postane namreč ranljiv, saj bo konkurenčna opcija zaradi širjenja svojega vpliva skozi čas in širino medijske krajine (pojav ti. snežne kepe) sčasoma preprosto prevzela npr. dotično TV postajo (ali zgolj z menjavo urednika ali kapitalsko) in jo vključila v svojo medijsko krajino ter tako postala še močnejša, omenjeno idejo ali opcijo, ki je pred tem obvladovala omenjeno TV postajo, pa preprosto odplaknila s prizorišča. Ali je drevo sploh padlo v gozdu, če ga ni nihče videl, ne slišal, niti o njem nič napisal ali povedal?  Uspeh je le redko posledica naključja. Če želimo v modernih časih ustrezno krizno komunicirati, moramo upoštevati vse prej opisane vidike razvoja moderne družbe in biti proaktivni. V današnjem svetu so vložki visoki tako v smislu denarja, kot tudi ostalih vidikov delovanja (čas, energija, znanje, kakovost informacij ...), da časa za sedenje na lovorikah preprosto ni. Če ste vrhunski zdravnik in zraven še državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, vam to ne zagotavlja, da vas javnost ne bo raztrgala, če se ne boste zavedali moči spektakla in temu primerno komunicirali. Podoben primer se je pred kratkim zgodil tudi med novinarji, ko je bila spregledana moč zaledja medija, v katerem novinarka dela s tem, da se je spustila v bitko z javnostjo na odprti fronti tj. preko socialnega omrežja Twitter. Govorim seveda o primeru novinarke Pop TV Suzani Perman, ki je bila zaradi vodenja pogovorne oddaje s prvakom stranke SMC Zdravkom Počivalškom v eni od oddaj oddaj na Pop TV, kasneje na družabnih omrežjih deležna (milo rečeno!) neprimernih oznak in žaljivk. Ko pa je želela javno izpostaviti svojo bolečino in celo obračunati z nestrpneži na omrežjih, pa je bilo samo še slabše. Moč in zaledje, ki ji ga zagotavlja dežnik medijske hiše, je na odprtem polju socianih omrežij vreden bore malo.  Situacija, ki potrebuje krizno komuniciranje, običajno ne nastane najavljena v naprej, temveč praktično čez noč. Manjša in srednja podjetja se za takšne primere zanašajo na sposobnosti lastnikov ali direktorjev, za večja podjetja in javne ustanove, pa običajno obstaja nekakšen načrt oz. protokol kriznega komuniciranja, ki se ga v takšnih primerih aktivira in uporablja. Ob zadnji krizi tj. s korona virusom, smo v Sloveniji priče razvoju dogodkov, ki so zame kot opazovalca in človeka, ki se tudi profesionalno ukvarja s tem področjem, vse prej kot spodbudni. Naj naštejem le nekaj takšnih vidikov, ki človeku dajo misliti, da bi lahko bilo veliko bolje. 1. Protokol kriznega komuniciranja Očitno je, da ne obstaja dovolj jasen protokol kriznega upravljanja, še manj komuniciranja v fazi priprave na epidemijo virusa. Ne obstaja torej nekakšen načrt, ki bi strokovno pokril osnovne elemente kot so: kdo komunicira, kdaj se komunicira in kje se komunicira. Državna sekretarka, ki ima hvalabogu nekaj smisla za komunikacijo, je vržena v vodo in naj plava z novinarji. Sicer zdravnica, ki brez dvoma ve kaj počne po strokovni (medicinski) plati , vendar pa se nahaja na terenu komunikacije, ki ga ne pozna najbolje. Zakaj pa bi ga sploh morala? In še pomembneje, je bilo to predvideno ali je bilo po načelu: ne bom jaz, daj ti? Da je šele po nekaj dneh prišel nekdo, ki ji je vsaj nekoliko pomagal pri sami tiskovni konferenci z mikrofoni itd. je pa še dodaten problem. Dalje, redna dinamika tiskovnih konferenc se je vzpostavila šele po tednu dni glasnega kričanja socialnih omrežij po manjku informacij in še huje, raznih dezinformacij o razvoju situacije. Sporočiti le nekaj osnovnih informacij v smislu "ne delajte panike, umivajte si roke, pazite na fizične stike z drugimi, ostalo si pa preberite na internetu" je zagotovo in odločno premalo, pa še kanal posredovanja informacij je zgrešen. Otroci in starejši niso prisotni na internetu na tak način, še manj pa na straneh NIJZ. Če omenim, da so prav otroci potencialno najpomembnejši raznašalci okužbe, starejši ljudje pa najbolj ogroženi, bodi dovolj za resen razmislek. 2. Nosilne fraze Vsako krizno komuniciranje temelji na odkriti, jasni in konsistentni komunikaciji. Ljudje v kriznih trenutkih še bolj slišimo samo tisto, kar želimo slišati in ko se nas polasti panika, moramo biti izpostavljeni drdranju enih in istih fraz, da se nas vsaj za silo primejo. - "Novinarsko konferenco začenjamo z zadnjimi podatki o številu okuženih, ki je ...", - "Krizni center opozarja na to in to, področni centri javljajo to in to ...", - "Več informacij je na voljo na občinah, poštah, na spletni strani ..." Gre za ponavljanje enih in istih fraz v enakem zaporedju, enako kot je npr. struktura tv poročil vedno enaka: vreme, uvodnik, novice doma, novice v tujini, šport, vreme itd. To ljudje potrebujemo, saj morajo možgani vzpostaviti sprožilce za sprejemanje novih informacij, ker preklopijo na krizno delovanje, ko je racionalna presoja omejena ali celo popolnoma zamegljena. 3. Forma komunikacije Ste se kdaj vprašali, zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki (kot je sicer vedno!) temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z našimi vojaki v Iraku in so le-ti naslednji dan prišli domov? Ali pa zakaj je bil italijanski premier s kriznega zasedanja italijanske vlade o korona virusu v puloverju? Zakaj predsednik (Obama, Pahor, Trump ...) na vojaških vajah nagovarja vojake v usnjeni vojaški jakni? Zato, da sporoča akcijo, pripravljenost, zavedanje, nujnost.  Zakaj je bil hrvaški premier Plenkovič na krizni seji vlade o korona virusu fotografiran, ko sedi na koncu mize in s tem v središču fotografije, okoli mize (okoli njega) pa člani vlade, ki vneto razpravljajo? Zato, da je dajal videz kontrole in pripravljenosti na konkretne ukrepe. Kako pa je na slovenskih tiskovnih konferencah? Ko se je minister za zdravje Šabeder prvič pojavil na tiskovni konferenci o korona virusu, je bil tam skoraj odveč. Strokovnjaki za državno sekretarko stojijo pred steno Ministrstva za zdravje bolj kot obdolženci in ne kot strokovnjaki, ki imajo situacijo pod nadzorom. Bi bilo res težko zagotoviti mizo, da se lahko usedejo in nagovorijo novinarje v sedečem položaju?
Zakaj postavljati strokovnjake v položaj, ki ga niso vajeni? Telo bo naravno lezlo v obrambno držo in komuniciralo manjko samozavesti in nadzora. Si narod, ki se boji epidemije virusa res želi gledati strokovnjake, ki jih je (navidezno) strah vsega skupaj? S par nasveti in ukrepi strokovnjaka za neverbalno komunikacijo bi to rešili tako, kot je treba.
Ne bom več našteval dalje, saj ni moj namen toliko kritizirati, kot na konkretnem primeru opozoriti na dejstvo, da je naloga državnih inštitucij, da poskrbijo tako za varnost (npr. zdravje v tem primeru) kot tudi za občutek varnosti in nadzora nad situacijo. V primeru izbruha krizne situacije je pot, ki varuje vpletene pred neželjenim razpletom dogodkov sestavljena predvsem iz dobrega načrtovanja, testiranja izvedbe (oz. vaje) in popravkov samih načrtov glede na izkušnje vaj oz. dejanskih situacij, če že obstajajo. Kot sem dejal že uvodoma, je uspeh redko posledica naključja. Zato menim, da bi bilo dobro, da se iz vsega tega tudi čim več naučimo. Upam, da smo se, predvsem pa tudi upam, da ne bo treba tega več ponavljati, razen za vajo. Žal o slednjem močno dvomim, zato bom za konec raje dejal: nasvidenje v naslednji krizi. |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|