V Komentarju o čustvih, občutjih ter govorici telesa v TV oddajah (Branko Grims, Erika Žnidaršič, Anton Olaj, Matjaž Nemec)

V Komentarju o neverbalni komunikaciji, srečanju Pahorja s protestniki in uporabi transparentov na protestih.

V oddaji Vikend paket (TV Slo1) smo v nagradni igri s pomočjo govorice telesa odkrivali, kaj sporoča govorica telesa gosta, Aneja Piletiča, člana dua BQL.

Definicij neverbalne komunikacije je sicer veliko, ena od meni prav posebej ljubih pa je opis profesorice na fakulteti za medije in komunikacijo dr. Tricie Jones (Univerza Temple, Filadelfija, ZDA), ki pravi, da je neverbalna komunikacija v bistvu prav vsa komunikacija, razen jezika samega. Torej, po njenem neverbalna komunikacija obsega tako uporabo glasu, govorico telesa, kot tudi oblačila, uporabo barv itd. Neverbalna komunikacija je namreč tako globoko zasidrana v nas, da bomo v primerih, ko se pomen besed na eni strani in naši zaključki ob opazovanju govorice telesa bistveno razlikujejo, praviloma verjeli govorici telesa. Če vam nekdo v šali pove, kako dobro si je skuhal, obraz pa kremži kot da je bilo zanič, kaj boste verjeli?

Poglejmo si pozdravljanje ob srečanjih po novem. Nekoč smo si segli v roko, mogoče objeli, se včasih med pozdravnim objemom tudi poljubili na lice, danes pa za vse to iščemo ustrezne nadomestke. Pozdravljamo se s komolci, pestmi, nekateri pa se samo priklonijo, podobno kot Japonci. Takšni nadomestki sicer delujejo ljubko in zabavno, vendar pa ves čas tudi sporočajo, da to v našem okolju ni običajen način pozdravljanja. Da nismo avtentični tako, kot smo bili pred pandemijo.

Vključevati moramo začeti tudi druge ti. sekundarne načine neverbalnega sporočanja naše pozornosti. Takšen primer sekundarnega sporočanja je npr. nagibanje k sogovorniku. To sicer počnemo takrat, kadar nas nekaj zanima, kadar želimo bolje prisluhniti in nasploh, kadar nam je sogovornik prijeten. Zanimivo, da to nezavedno počnemo tudi pri komunikaciji npr. na Zoomu, kljub temu, da s sogovornikom nismo v isti sobi, kaj šele na pogovorni razdalji. Spremljanje govorice telesa namreč vključuje tudi nadzor prostora in dotikanje (haptika). Ves čas spremljamo, kje točno se kdo v prostoru nahaja, ali se nam približuje, oddaljuje, bo s svojim gibanjem prečkal našo namišljeno pot gibanja in se nas ob stiku dotaknil ali ne, bo vstopil v naš osebni prostor ali ne itd. Na vsem tem pa je pandemija pustila svoj pečat.

Pandemija je ustvarila spremembe tudi pri bontonu. Kar naenkrat je postalo zelo pomembno, da damo ljudem vedeti, zakaj se z njimi pogovarjamo na nov, pandemiji in zdravstvenim priporočilom prilagojen način. Če npr. na ulici srečate znanca, je po novem dobro, da nekaj metrov pred njim upočasnite korak in se ustavite na medsebojni razdalji meter in pol ter glasno pozdravite z besedami. Gre za jasno sporočilo, da se ne boste samo ustavili, temveč tudi ostali na tej razdalji in posledično ne boste šli v rokovanje.

Ob tem pa pandemija zmanjšuje vlogo neverbalne komunikacije tudi z okrepitvijo pozornosti na medije in tehnologijo. Mladi so že danes tako osredotočeni na pametne telefone, da se marsikomu že danes zdi fizična komunikacija z vrstniki celo naporna in imajo zato že danes raje komunikacijo s pomočjo naprav kot pa neposredno z ljudmi. Uporaba omenjenih naprav pa nam (žal) preprečuje aktivacijo zrcalnih nevronov, ki so ključni za našo empatijo.
Svojo komunikacijo namreč celo življenje "preverjamo" v realnem času v neposrednih stikih z drugimi tako, da "beremo" ljudi okoli nas, jih s pomočjo zrcalnih nevronov na nek način začutimo in se temu primerno tudi orientiramo za naprej. Z uporabo modernih komunikacijskih naprav pa nam je to seveda odvzeto.

Druženje je torej nujno, vendar pa se moramo družiti varno. Kot družba moramo iskati in najti nove načine komuniciranja z ljudmi. Takšne, ki bodo spodbujali tudi empatijo. Zatekanje v upanje, da bo pandemije slej ko prej konec nam ne pomaga. Kaj pa če pride druga?

Res pa je zaradi dostopa do informacij in s tem možnosti njihovega preverjanja, vse skupaj danes predvsem bolj očitno. Lažje preverimo kaj je res nekdo rekel, zapisal ali storil, kot pa kadarkoli prej v zgodovini. Pritisk na komunikacijske veščine v moderni družbi je tudi zato še toliko večji in verjetno daleč največkrat slišani očitek v sporih med ljudmi dandanes je, da ljudje ne znajo prav komunicirati. Nekateri zato želijo bolje nastopati, drugi biti boljši prodajalci, tretji biti bolj uspešni pri nagovarjanju deklet ali fantov ipd. Zanimivo je, da se prav na vseh področjih slej ko prej soočimo s pojmom laganja oz. željo, da nas drugi ne bi mogli kar tako zlahka peljati žejne čez vodo. Želimo si torej, da bi lažnivce prepoznavali brez težav in se jim tako po možnosti že v naprej tudi izognili.

Žal pa je o tem lažje govoriti kot pa to storiti. V našem "modernem" svetu je namreč možnosti za laganje, zavajanje ali prikrivanje toliko, da je takšnim dejavnostim res težko slediti. Priložnosti za delovanje iz teme, iz anonimnih računov na družabnih omrežjih, skozi marketinške nagovore, kjer je resnica precej zmuzljiva reč, je namreč res veliko. Za povrhu pa še posledice laganja niso več nujno tudi dramatične. Ljudje dandanes z lahkoto zamenjajo službe, partnerje ali pa se preprosto preselijo drugam, kjer o njihovih lažeh ne vedo nič. Na nek način lahko celo trdimo, da živimo v času, ko se laganje prej spodbuja, kot pa preganja.

Ob tem je na mestu tudi vprašanje, zakaj evolucijsko ne razvijamo svojih sposobnosti prepoznave laganja enako hitro kot to počne naše okolje? Zakaj nekatere laži tako dobro služijo pri zavajanju npr. starejših, medtem ko mlajši že od daleč vedo, da gre za "spam" (smeti) ali pa obratno, da mladi nekritično verjamejo zapisom mnenjskih voditeljev, medtem ko nekoliko starejši že na daleč "zavohajo" lažne novice?

Eden od možnih odgovorov zagotovo tiči v tem, da nas starši ne pripravijo na takšen razvoj dogodkov. Še več, starši nam namreč ravno tako "lažejo" kot okolica. Se strinjam, da dobronamerno (tudi sam sem starš!), vseeno pa gre na koncu za laganje. Kot starši pogosto želimo npr. varovati svojo zasebnost tako, da otrokom ne povemo vse čisto po resnici o tem kaj počnemo, kdaj kaj počnemo in zakaj kaj počnemo. In ne, ne govorim samo o intimi, temveč tudi o drugih dejavnostih v življenju. Verjetno ste bili tudi vi že kdaj slabe volje, pa ste kljub temu na vprašanje o tem kako ste, odgovorili, da ste dobro. Za naše socialno življenje je takšno laganje še kako pomembno, saj na tak način sporočamo, da nas "malenkosti" ne vržejo kar tako iz ravnotežja in da bomo svoje naloge kljub vsemu opravili do konca. Kar pa je konec koncev blagodejno tudi za našo samozavest in zaupanje vase in v ljudi.

Zaupanje je namreč še kako pomembno. V nasprotju z dvomom, nam bogati življenje, ne glede na ceno, ki jo moramo občasno plačati. Če bi se zanašali na dvom, bi ves čas (tudi lažno!) obtoževali vse okoli sebe. To ni sitno le za tistega, ki dvomi, temveč za oba. Dvom namreč ruši same temelje dobrih odnosov med ljudmi. Težko si privoščimo ves čas dvomiti o tem, kar nam govorijo naši otroci, partner, starši ali prijatelji. Zaupanje tako ni le nekaj, kar je zaželjeno, temveč celo nekaj, kar nam lajša življenje kot takšno.

Vse skupaj gre lahko tako daleč, da si celo želimo biti zavedeni. V pogovornem jeziku to najlažje opišemo z izjavami kot je npr.: "Nočem niti vedeli, koliko denarja je pokradel ..." ali pa: "Dokler ne vem, da me vara, naj kar me." Zanimivo, da imata v takšnem odnosu oba vpletena nekakšno vzajemno korist. Tisti, ki npr. vara, ne želi biti odkrit in tisti, ki je prevaran, noče vedeti, da je prevaran. Nekoliko blažja različica takšnega (lažnega) zaupanja bi bil pogovor med partnerjema po zabavi, ko bi ona njega vprašala, če mu je bila na zabavi kakšna od obiskovalk bolj všeč kot ona. Praktično vsak moški bo odgovoril, da ne. Ne glede na to ali je bila ali ne, si on ne želi, da bi se ona ukvarjala z ljubosumjem in podobnimi negativnimi občutji, ona pa si po drugi strani želi verjeti, da je bila na zabavi daleč najlepša.

Prav vsi smo bili namreč vzgojeni, da smo do ljudi, ki jih spoštujemo ali imamo radi, prijazni in vljudni. Tudi, če se zato včasih zlažemo in tudi, če vemo, da nam včasih lažejo drugi. Žal pa se nam na takšen način tudi nehote privzgoji slepota, da nam mimo našega radarja resnice pobegnejo tudi precej pomembnejše laži.

---
Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in objavljeno dne 12. 8. 2021: 

Udarna oddaja URA MOČI, kjer smo s kolegom Miranom Videtičem in voditeljem oddaje Bojanom Požarjem, spregovorili o aktualnih zadevah na slovenski medijski sceni. 

​Posnetek oddaje:

 V osnovi obstajajo le trije načini laganja. ​Poznamo uporabo:
- zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan,
- prilaganje resnice (npr. olepševanje) in
- izpustitev dejstev, ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo pomembno.
Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino.

Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako?

Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni.

Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora.

Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno.

Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne.
​
Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge.

​Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ

Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020:

Vendar pa, resnici na ljubo, večina ljudi tistih nekaj nesrečnih pikic kisa na srajci ne bo niti opazila. Ste kdaj pomislili, koliko nejevolje se pojavi, ko gospa pride domov od frizerja, gospod pa njene nove frizure sploh ne opazi? Kaj pa, ko končno shujšate nekaj kilogramov? Ure in ure ogledovanja pred ogledalom, potem pa tega nihče ne opazi. Pih.

Prav vsi porabljamo zelo veliko časa za razmišljanje o sebi, svojem telesu, obnašanju, razmišljanju, čustvih itd., in potem ob takšni količini sebe v središču lastne pozornosti, sčasoma začnemo pričakovati, da bodo naše spremembe opazili tudi drugi. Žal jih ne bodo, vsaj ne v tolikšni meri in tolikokrat, kot bi si mi to želeli ali celo pričakovali. Včasih je to seveda dobro (npr. pri mojih belih srajcah), včasih pa nas to lahko spravi tudi v precej slabo voljo.

Eno od zanimivejših raziskav o tem je l. 1996 izpeljal prof. Thomas Gilovich (Cornell, ZDA), ko je nekaj svojih študentov nagovoril, da so v majicah z velikim obrazom na prsih ( na majici je bil pevec Barry Manilow ), posamezno vstopali v predavalnico, kjer so že bili drugi študentje. ​

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, št. 39, leto XXV, 24. 9. 2020

V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest, kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi, zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec.

Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Torej, samozavestnega boksanja ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati.

V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe tj. iz proračuna.

Med obiskom Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne.

Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe.

Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega.

V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima.

Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno.

Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse veš.

* za naslov sem uporabil citat Mika Tysona
​

- - - 
Če želiš okrepiti svojo karizmatičnost med nastopanjem, vodenjem ljudi ali nasploh v stikih z ljudmi, me čim prej kontaktiraj.
Enako velja tudi v primeru, če želiš okrepiti karizmatičnost komunikacije svoje ekipe na poslovnem področju, pri športu ali na drugih področjih delovanja.
​Več o ponudbi TUKAJ

Objavljeno tudi na spletnem portalu Portal Plus tukaj

Pogovor o tem, zakaj in kako lažemo, kako se lagane vidi navzven, kako se lahko zaščitimo in kako najhitreje prepoznamo lažnivca ... (tukaj) 

Ključne besede: govorica telesa, laganje, laž, manipulacija, zavajanje, roke, noge

Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno.

Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo.

Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora. ​

​Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod.

Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno.
​
​Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.

Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode.

Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe.

Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.

Z voditeljem oddaje "Kdo vam laže?" Borisom Tomašičem sva se pogovarjala o komunikaciji in aktualnih dogodkih v politiki.

Ključne besede: govorica telesa, politika, komunikacija, diktatura, janšizem, protesti

Nekaj besed ob značilnih držah Ministra za zdravje Tomaža Gantarja na tiskovni konferenci ob pandemiji novega korona virua pri nas.

​Ključne besede: roke, avtoriteta, pozornost, zbranost

Nastop pred novinarji je stresen dogodek. V primeru poslanca Matjaža Hana pa lahko vidimo, kako to izpelje nekdo, ki ima dovolj izkušenj, ve kaj govori in to tudi izpelje umirjeno in preudarno..

​Ključne besede: urejanje, umirjanje, geste, roke

Jelko Kacin, vladni govornik in njegova govorica telesa

Ključne besede: figov list, roke, govorniški pult, geste

Kako biti bolj fotogenični? Na kaj prav posebej paziti? Kako se držati, da bomo izpadli bolj fotogenično? 
Več o tem, kako biti bolj fotogeničen si preberi tudi TUKAJ
Ključne besede: fotogenični, brada, rame, oči, nasmeh 

Tiskovna konferenca odhajajočega in prihajajočega mandatarja ob izbruhu vira COVID-19 v Sloveniji.

Ključne besede: alfa, beta, diskretno, odločn, ustnice