|
Pogovor o tem, zakaj in kako lažemo, kako se lagane vidi navzven, kako se lahko zaščitimo in kako najhitreje prepoznamo lažnivca ... (tukaj) Ključne besede: govorica telesa, laganje, laž, manipulacija, zavajanje, roke, noge
0 Comments
Misel na prihod poletja v večini nas sproži pozitivna občutja, pogosto tudi lepe spomine na brezskrbne dni, poležavanje, pri nekaterih tudi na poletne romance, objemčke in druge nežnosti. Letos pa je vseeno nekoliko drugače.  Epidemija novega korona virusa je zarezala v naš vsakdan, za nekaj mesecev ustavila družabno življenje ter sprožila razmišljanje, kako bodo naši družabni stiki, predvsem pa stiki v javnem prostoru, sploh izgledali po novem. Javni prostor je namreč vsak prostor, ki je dostopen vsem ljudem, ne glede na raso, spol, starost ali socialni status. Karantena ter z njo napotki o obvezni uporabi zaščitnih mask, razkuževanju rok ter medsebojni razdalji vsaj meter in pol, so in bodo vplivali tudi na naše dojemanje medsebojnih stikov, osebnega prostora ter seveda obnašanja v javnem prostoru. S stališča neverbalne komunikacije sta verjetno prav dotikanje in spoštovanje osebnega prostora, najpomembnejša vidika naše nove realnosti. Dotikanje je sicer res izjemno pomembno za dobre odnose, vseeno pa se za vsaj nekaj časa le poslovimo od objemanja ob snidenjih z ljudmi, s katerimi se res dobro ne poznamo. Pred epidemijo je namreč objemanje postajalo nekakšna nova družbena norma izkazovanja pristnosti medsebojnega stika, zaradi širjenja okužbe pa je bolje, da ga, razen objemanja z res najbližjimi, vsaj začasno opustimo.  Foto: The Guardian Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno. Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo. Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora.  Če se ponovno dotaknemo plaže, ste že kdaj srečali ljubiteljskega "bademajstra" na javni plaži? Nikar ne postanite to vi sami. To so osebe, ki ves čas stojijo in se razgledujejo po plaži kot kakšni varnostniki ali lastniki plaže. Na obalo morja ali reke, vsaj čez dan, praviloma pridemo uživati mir, sonce in šumenje valov, nikakor ne občutka, da se še premakniti ne smemo brez nadzora. Prav tako tudi nihče ne bo posebej vesel, če se mu pridruži glasna skupina ljudi, ki se na pol prazni plaži namesti le nekaj centimetrov od njegove brisače ali ležalnika. Ne le, da bo namesto uživanja v šumenju valov prisiljen k poslušanju njihovih pogovorov, temveč bo po možnosti vključen tudi v njihove vzgojne metode otrok ali celo v njihove družabne igre. Običajno seveda kot prostor, kamor jim bodo ves čas bežale žoge.  Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod. Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno. Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.  Tudi sicer je glasnost govorjenja ali petja v javnosti potrebno prilagoditi konkretnim razmeram. Pri postavljanju meja glasnosti veljajo namreč le tri stopnje, preglasno, pretiho in ravno prav. Glasno smejanje, dretje drug čez drugega in kričanje čez pol plaže prijateljem, da vaša visokost pravkar prihaja v vodo, je vse prej kot primerno in splošno zaželjeno. Ravno tako tudi velja, da če vas lokalna skupnost ni najela za DJ-ja na plaži, pazite, da s svojimi akustičnimi napravami zabavate res le sebe in svojo družbo. Vaš glasbeni okus ni nujno glasbeni okus tudi vseh ostalih, zato raje uporabljajte slušalke. Podobno tudi večine obiskovalcev plaže prav nič kaj dosti ne zanimajo vaši poslovni ali zasebni podvigi, o katerih ste se ravnokar namenili razpravljati po telefonu. Umaknite se stran in prilagodite glasnost govorjenja v telefonski aparat. Pretirana glasnost je ravno tako (neverbalno) vdiranje v osebni prostor in je lahko še kako moteče.  Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode. Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe. Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.  Za konec pa omenimo še alkohol, cigaretni dim in smeti. Javni prostor načeloma ni namenjen pijančevanju, vsaj ne več čez dan. Podobno kot alkohol, se tudi kajenje vedno bolj umika npr. z vrtov lokalov ali plaž. Dimljenje nič hudega slutečega soseda je vse prej kot zaželjeno. Kajenje sicer na veliki večini plaž res ni prepovedano, ni pa odveč, če vsaj malo pogledamo, kam se vali naš cigaretni dim. Prav tako je v hribih ali na plažah potrebno ustrezno poskrbeti tudi za cigaretne ogorke. Olikan človek bo za seboj seveda pospravil tako ogorke kot tudi sicer smeti, ki jih je prinesel s seboj. --- Članek je bil skrajšan in objavljen v prilogi Nika (Dnevnik in Nedeljski dnevnik)  Z voditeljem oddaje "Kdo vam laže?" Borisom Tomašičem sva se pogovarjala o komunikaciji in aktualnih dogodkih v politiki. Ključne besede: govorica telesa, politika, komunikacija, diktatura, janšizem, protesti
Oddaja Tarča se bo v zgodovino medijskega poročanja zapisala po najmanj dveh vidikih. Najprej zato, ker gre za pomembno oddajo znotraj programske sheme nacionalne televizije, ki jo je odlikovalo kritično razpravljanje in občasno tudi elementi raziskovalnega novinarstva. Zaradi svojega vpliva na javno mnenje, ji je bila praviloma tudi zagotovljena udeležba eminentnih gostov brez posebnega truda. Obstaja pa še drugi vidik, ki v teh dneh dviguje veliko prahu in bo Tarčo v očeh javnosti zaznamoval še z dodatno barvo, če ne že kar zapackal. Govorim seveda o dveh oddajah Tarče, ki sta z razmikom enega tedna obravnavali tematiko vladnih nakupov zaščitne opreme v času izbruha novega korona virusa letos v Sloveniji.  Govorimo o obdobju, ko je nova vlada Janeza Janše, ki je šele dobro prevzela krmilo 13. marca 2020, dobrih štirinajst dni po uradnem priznanju NIJZ, da se gibljemo po samem robu izbruha okužb z virusom Covid-19 tudi v Sloveniji, začela z delovanjem in resnimi ukrepi. Iz Italije so prihajala grozljiva poročila o petsto do tisoč mrtvih dnevno (!) le par sto kilometrov stran od slovenske meje, v živo se je praktično v vsaka pomembnejša TV poročila javljal imunolog dr. Trampuž iz Nemčije in opozarjal na prihajajočo katastrofo kataklizmičnih razsežnosti, poročila o zalogah zaščitne opreme ter sposobnost našega zdravstvenega sistema, kamor štejemo tudi število razpoložljivih aparatov za predihavanje najtežje obolelih, pa so sporočala, da nas je lahko upravičeno strah. Da je zavladala nekakšna psihoza tudi med "navadnimi" ljudmi, govorijo na trenutke celo nekoliko komična dejstva o izpraznjenih policah po trgovinah, kjer je glavno vlogo prevzel kar WC papir. V prvi oddaji Tarča, dne 23. 4. 2020, so nas avtorji oddaje seznanili z njihovim videnjem situacije pri nabavi zaščitne opreme. Ekipa nam je najprej predstavila svoj okvir zgodbe, debata pa naj bi se nato nadaljevala v improviziran studiu pred stavbo RTV (verjetno zaradi varnostnih priporočil o medsebojni razdalji udeležencev). Na moje presenečenje se vse skupaj ni prelevilo v diskusijo, temveč v enostransko interpretacijo razvoja dogodkov, potrditev in utrjevanje okvira zgodbe avtorjev Tarče. Tarče se namreč nista udeležila kar dva od treh osrednjih akterjev zgodbe tj. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in Minister za obrambo Matej Tonin. V studiu so se tako ob voditeljici Eriki Žnidaršič znašli predsednika strank Dejan Židan (SD) in Marjan Šarec (LMŠ, tudi prejšnji predsednik vlade) ter uslužbenec Zavoda RS za Blagovne rezerve Ivan Gale. Slednji se je kot vodja splošnega sektorja in namestnik direktorja omenjenega zavoda znašel kot tretji akter v tej zgodbi, predvsem kot pomemben člen izvedbe nabav, saj je bil njegov predpostavljeni, torej glavni in odgovorni, takrat na bolniški zaradi okužbe. Menim, da sta ministra s svojo zavrnitvijo prihoda v oddajo storila napako, kar sem povedal tudi na glas na Twitterju, takoj po prvi oddaji.  Podobno kot pri prvem vtisu, ko možgani potrebujejo izhodišče, na katerega kasneje "nalagajo" vtise, jih primerjajo med seboj in na daljši rok potem uredijo v trajni odnos do osebe, je smiselno enako tudi pri zgodbi. Če vam nekdo pove zgodbo na dovolj prepričljiv način (glej tudi "Zakaj nas večinoma vodijo bleferji") je to smiselno enako kot pri prvem vtisu. Gre za izhodišče (okvir), na podlagi katerega bomo potem v nadaljevanju delovali in se odzivali. Ministra sta tako izpustila priložnost, da bi sooblikovala zgodbo, takoj na licu mesta posegla v konstruiranje zgodbe avtorjev oddaje ter ustavila oz. usmerila utrjevanje okvirja zgodbe s pomočjo ostalih gostov. Osrednji lik omenjene zgodbe je (ob ministrih) tako postal Ivan Gale. Sam ga vidim kot uslužbenca, ki je dosegel svoje karierne sanje z varno in umirjeno službo v javni upravi ter upanjem, da bo do upokojitve počasi a napovedljivo mirno priplul z dobro plačo in ugodnostmi, ki jih zavetje državne službe nudi.  Žal pa se je zgodila katastrofa svetovnih razsežnosti in kar naenkrat se je Ivan Gale znašel v očesu orkana. Znašel se je sredi vrtinca interesov, brez dvoma tudi pritiskov, predvsem pa zahtev po hitrem, občasno tudi nujnem in takojšnjem ukrepanju. Z lahkoto mu verjamem, da so se nanj izvajali pritiski. Sam teh pritiskov, po skoraj tridesetih letih zasebništva in s tem dela praktično 24/7 ne vidim tako grozljivo kot on, mu pa seveda verjamem, da mu ni bilo lahko. Verjetno pa ga je pri tem začelo loviti tudi spoznanje, da se njegovo vlogo v javnosti lahko interpretira tako ali drugače in da je prav, da svoje videnje zgodbe predstavi tudi javnosti in se tako na nek način tudi "zavaruje". Njegovo obnašanje pred kamero je to tudi potrdilo. Pogosto križanje nog, ki govorijo o tem, da namerava vztrajati do konca, podpiranje telesa s slonenjem na govorniškem podestu, ki govori o teži bremena, ki ga čuti in zelo izrazne obrazne grimase, ki govorijo o pomanjkanju nadzora nad notranjo stisko tako zaradi tematike kot zaradi neznanja nastopanja pred kamerami govorijo o tem, da trdno verjame v svoj prav in da se je pripravljen boriti do konca za svojo resnico. (Opomba: To ne pomeni, da ima tudi prav, temveč le, da verjame, da ima prav.) Njegova sogovornika v studiu, Šarec in Židan, pa sta bila tam kot nekakšna Statler in Waldorf, znamenita starčka iz gledališke lože Muppet Showa, ki potrjujeta okvir zgodbe Tarče in jo še podpihujeta, da bo zgodba seveda čim večja in čim bolj udarna.  Šarec in Židan sta delovala kot Statler in Waldorf (Muppet Show) Kot prvokategorna politika sta svoj nastop neverbalno oddelala solidno. To je pa tudi vse. Priložnosti, ki se jima je ponudila za "napad" na vladno koalicijo, preprosto nista izkoristila. Nekaj splošnih floskul, mantranje o nepravilnostih ter pozivi k odstopu so premalo. Sklepam, da ni bilo dovolj znanja, argumentov, še manj pa "cojones", da se iz zgodbe izvleče kaj več. Mislim, da bi bil Luka Mesec primernejši gost in posledično bi bil tudi izplen bistveno večji. Tudi danes, dan po drugi Tarči, vztrajam pri svojem stališču, da bi se ministra morala udeležiti prve oddaje. Diskreditacija celotne slovenske politike, ki se dogaja v našem medijskem prostoru s tem, ko se v oddaje vabi goste brez pravega medsebojnega rangiranja, novinarjem nudi okolje, kjer lahko brez pravega upora javnosti tvorijo karkoli želijo. O tem je v oddaji Faktor (vir) spregovoril tudi dr. Igor Lukšič, ki je opozoril prav na to, da neustrezno rangiranje gostov spravlja goste v neenakopraven položaj. Minister ima popolnoma drugačen pogled in sliko na zgodbo kot npr. nekdo, ki projekte vodi na izvedbeni ravni in obratno. Prav to je lepo pokazala druga Tarča. Izplen oddaje je pravzaprav ničen glede samih dejstev, glede interpretacije dejstev pa se je vsaj vzpostavilo ravnovesje, ki je zaradi neudeležbe manjkalo v prvi oddaji. V drugi oddaji so se namreč v studiu, ob Ivanu Galetu, znašli kar trije politični prvokategorniki in sicer ministra Počivalšek in Tonin ter Jelka Godec, državna seketarka za področje zdravstva v Kabinetu predsednika vlade ter podpredsednica najmočnejše stranke SDS.  Vir: Oddaja Tarča, arhiv MMC RTV Tako Jelka Godec kot Matej Tonin sta z načinom podajanja in samim nastopom, kjer je bila, presenetljivo, osrednja odlika njuna potrpežljivost (Tonin je npr. prvič besedo dobil šele po 50-ih minutah oddaje), svoje delo opravila s čisto desetko. Jasno, argumentirano, brez navijanja in s strinjanjem Ivana Galeta sta barko, ki je bila do tedaj še vedno občutno nagnjena v smer škode koaliciji, občutno poravnala. Pozor, kar trije prvokategorniki so bili potrebni, da so uravnovesili izhodiščni okvir tj. interpretacijo poteka dogodkov avtorjev oddaje! Ivan Gale je potrdil moje ugotovitve na njegov račun po prvi oddaji. Trdno verjame, da se je njemu in celotnemu sistemu nabave zaščitne opreme zgodila krivica s prednostno obravnavo posameznih dobaviteljev in pozivanjem, da se z njimi posel izpelje. Njegove reakcije v studiu so to ponovno potrdile, z veliko gotovostjo pa lahko tudi dodam, da v vsem tem soju žarometov tudi že uživa. Kot je humorno dejal TV voditelj in politični komentator Aljuš Pertinač na Twitterju, zakaj bi drugače sploh hodil v studio in se spuščal v debate s političnimi prvokategorniki?  Žal se ne morem znebiti občutka, da bo prav Gale na koncu ostal največji osmoljenec celotne zgodbe, zato tudi držim pesti zanj kot sočloveka, ne glede na moja prepričanja o motivih in razlogih njegovega izpostavljanja v javnosti. Še posebej, kot sem že zapisal zgoraj, ker celotna oddaja ni prav nič posebnega dodala k razjasnitvi zgodbe. Mogoče tudi zato, ker gre mogoče le za konstrukt brez prave vsebine ali pa zgolj zato, ker je prostor za razčiščevanja drugje in ne pred očmi javnosti? Mogoče, zakaj pa ne. Počivalšek je bil tokrat pod dvojnim bremenom. Najprej gre za breme same konstrukcije zgodbe (okvirja) iz prve oddaje, v kateri ni sodeloval in zato ni mogel vplivati nanjo, nato pa še breme utrjevanja okvirja zgodbe v tednu med eno in drugo Tarčo. Temu primerno je bilo tudi njegovo obnašanje.  Ivan Gale in Zdravko Počivalšek, (Vir: RTV Slovenja) Argumenti, da je šlo za nabave, primerljive z nabavami v vojnih časih, ko gre lahko za trenutne spremembe pri cenah, otežene poti dobav in kup pasti, ki prežijo na naivne kupce v vojnih časih (spomnimo se samo Toninovega izginulega tovornjaka in Pečečnikovega besednega lapsusa s krajo opreme), niso dosegali drugih gledalcev, zgolj že prej prepričane. Tega se je iz minute v minuto vedno močnje zavedal tudi sam, saj je postajal vedno bolj nervozen, razdražen, občasno tudi jezen in nekajkrat vidno presenečen nad dejstvom, da na drugi strani obstaja popolna gluhost za njegove argumente. Vztrajanje pri izrečenem in ostro reagiranje na prekinjanje voditeljice med njegovimi odgovori, si tokrat lahko šteje med arzenal močnejših orožij v verbalni bitki, ki je potekala v oddaji. Okvir, da pri nabavi zaščitne opreme nekaj smrdi, se je namreč cel teden utrjeval tako skozi osrednji medij RTV Slovenije, kot tudi skozi druge vplivne medije in skozi socialna omrežja. Ali je bil del tega utrjevanja načrtovan ali ne, težko sodim. Glede na moje poznavanje komunikacije in specialnih tehnik bojevanja na tem področju, pa se mi zdi vseeno nekoliko čudno, da se že popoldne, pred prvo oddajo Tarče, pojavijo pozivi k interpelaciji ministra Počivalška, takoj po oddaji zvečer sledi prenos v širšo javnost preko fotografij grafita (nekdo je moral iti ven in ga napisati, poslikati in dovolj močno lansirati v javnost, da ga sploh opazimo, kajne!),  Vir: Facebook naslednje jutro, ko tudi ostali mediji povzamejo zgodbo in se v medijih začnejo valiti razni komentarji kolumnistov ipd., pa je ustanovljena tudi FB skupina, ki ima nato do večera že kar 40.000 članov!
Večini, ki omrežje Facebook uporabljamo tudi za promocijo svojih storitev, se zdi zavidanja vredno opravljeno delo, da prostovoljno (!?) povabiš vsaj 100.000 ljudi, da se jih je vsaj 40.000 skupini tudi pridruži. In to v enem dnevu! Naključje? Mogoče da, zdi pa se mi malo verjetno. Ob koncu pa se mi o "govorici telesa" same oddaje zdi pomembno zapisati še vsaj dvoje: prvič, resno novinarstvo se mora seveda še kako paziti videza pristranosti. Pristrano vstopanje v zgodbo se mi zdi do neke mere sicer normalno. Novinar ne živi na Marsu temveč v okolju in znotraj svojih prepričanj, ki nedvomno vplivajo na sam okvir zgodbe. V primeru Tarče je to razvidno iz stališč, besedne strukture nagovorov in odnosa voditeljice Erike Žnidarščič do odgovorov "obtoženih" ministrov. Samo soočenje gostov pa bi nato moralo voditi do nepristranosti pri pogovoru o poteku dogodkov in samih dejstvih. To se v prvi oddaji Tarče zagotovo ni zgodilo in je senca pristranosti močno okrnila ugled celotne oddaje in njenih avtorjev, razen občutnega trenutnega dviga gledanosti pa močno otežila videz profesionalnosti tudi druge oddaje, ki je sledila teden dni zatem. Drugič, pa želim kot državljan zelo jasno sporočiti, da osebne preference do posameznih političnih akterjev in njihovih idej nikakor ne smejo zmanjševati vloge raziskovalnega novinarstva, postavljanja neprijetnih vprašanj, tako novinarjev kot nas vseh, ter nujnega usmerjanja pogleda javnosti v žarišča, ki potencialno pomenijo izbruhe nepravilnosti, korupcije in klientelizma. Seveda pa je lahko usmerjanje pogleda javnosti v eno smer tudi vodenje pogleda javnosti stran od drugod. Srečno. Nekaj besed ob značilnih držah Ministra za zdravje Tomaža Gantarja na tiskovni konferenci ob pandemiji novega korona virua pri nas. Ključne besede: roke, avtoriteta, pozornost, zbranost  Nastop pred novinarji je stresen dogodek. V primeru poslanca Matjaža Hana pa lahko vidimo, kako to izpelje nekdo, ki ima dovolj izkušenj, ve kaj govori in to tudi izpelje umirjeno in preudarno.. Ključne besede: urejanje, umirjanje, geste, roke    Jelko Kacin, vladni govornik in njegova govorica telesa Ključne besede: figov list, roke, govorniški pult, geste  Tiskovna konferenca odhajajočega in prihajajočega mandatarja ob izbruhu vira COVID-19 v Sloveniji. Ključne besede: alfa, beta, diskretno, odločn, ustnice  Do konca prejšnjega stoletja je veljalo, da je v primeru izbruha situacije, ki jo označimo z izrazom "krizna", časovno okno za primeren odgovor 12 do 24 ur po njenem nastanku. Z razvojem informacijske družbe, pa se je to časovno okno počasi skrčilo in danes imamo situacijo, ko takšno časovno okno traja le še dobro uro ali manj.  Spremenilo pa se je še nekaj izjemno pomembnega. Moderno družbo preveva duh spektakla. Socialna omrežja so vnesla vidik, ki ga klasična "bernaysova" ideja odnosov z javnostmi ni poznala na takšen način, kot ga poznamo danes. Pod izrazom "duh spektakla" mislim predvsem na potrebo, da ovekovečimo vse kar le lahko in to storimo na takšen način, da se približamo idejam idealne sporočilne vrednosti. Kot bi oživeli Platonov svet idej in ga materializirali skozi socialna omrežja. Ste že kdaj videli na Instagramu slabo spečeno torto? Že sliši se čudno, kajne? Mogoče ste, vendar le kot nekakšen sarkazem ali kaj podobnega, kot resno objavo pa zagotovo ne.  Zanimivo, da se takšen pristop k dramatiziranju in ustvarjanju spektakla v naših življenjih s pomočjo družabnih omrežij, sklada tudi z osnovami teorije laganja in sicer, da ljudje lažemo na tri načine: - z zamenjavo dejstva (trdim, da npr. nisem bil nekje kljub temu, da sem tam bil), - z olepševanjem dejstev in - z molkom tj. izpuščanjem dejstev v pogovoru. Danes so klasični mediji (predvsem TV, tisk in radio) tudi zato pod velikim pritiskom. Če določen tok idej ni dovolj močno podprt še s stranskimi podtokovi informacij, osrednji medij neke struje (ideje) preprosto ne uspe pokriti dovolj širokega polja in javno mnenje se hitro lahko obrne proti njemu.  Torej, če nekdo, ki za komuniciranje bistva svoje ideje uporablja zgolj npr. neko TV postajo in zraven ne zagotavlja dovolj širokega pokritja celotne medijske pokrajine (tisk, radio, bloggerji, twitter, facebook, instagram, tiktok ...), bo izpostavljen visoki stopnji tveganja. Postane namreč ranljiv, saj bo konkurenčna opcija zaradi širjenja svojega vpliva skozi čas in širino medijske krajine (pojav ti. snežne kepe) sčasoma preprosto prevzela npr. dotično TV postajo (ali zgolj z menjavo urednika ali kapitalsko) in jo vključila v svojo medijsko krajino ter tako postala še močnejša, omenjeno idejo ali opcijo, ki je pred tem obvladovala omenjeno TV postajo, pa preprosto odplaknila s prizorišča. Ali je drevo sploh padlo v gozdu, če ga ni nihče videl, ne slišal, niti o njem nič napisal ali povedal?  Uspeh je le redko posledica naključja. Če želimo v modernih časih ustrezno krizno komunicirati, moramo upoštevati vse prej opisane vidike razvoja moderne družbe in biti proaktivni. V današnjem svetu so vložki visoki tako v smislu denarja, kot tudi ostalih vidikov delovanja (čas, energija, znanje, kakovost informacij ...), da časa za sedenje na lovorikah preprosto ni. Če ste vrhunski zdravnik in zraven še državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, vam to ne zagotavlja, da vas javnost ne bo raztrgala, če se ne boste zavedali moči spektakla in temu primerno komunicirali. Podoben primer se je pred kratkim zgodil tudi med novinarji, ko je bila spregledana moč zaledja medija, v katerem novinarka dela s tem, da se je spustila v bitko z javnostjo na odprti fronti tj. preko socialnega omrežja Twitter. Govorim seveda o primeru novinarke Pop TV Suzani Perman, ki je bila zaradi vodenja pogovorne oddaje s prvakom stranke SMC Zdravkom Počivalškom v eni od oddaj oddaj na Pop TV, kasneje na družabnih omrežjih deležna (milo rečeno!) neprimernih oznak in žaljivk. Ko pa je želela javno izpostaviti svojo bolečino in celo obračunati z nestrpneži na omrežjih, pa je bilo samo še slabše. Moč in zaledje, ki ji ga zagotavlja dežnik medijske hiše, je na odprtem polju socianih omrežij vreden bore malo.  Situacija, ki potrebuje krizno komuniciranje, običajno ne nastane najavljena v naprej, temveč praktično čez noč. Manjša in srednja podjetja se za takšne primere zanašajo na sposobnosti lastnikov ali direktorjev, za večja podjetja in javne ustanove, pa običajno obstaja nekakšen načrt oz. protokol kriznega komuniciranja, ki se ga v takšnih primerih aktivira in uporablja. Ob zadnji krizi tj. s korona virusom, smo v Sloveniji priče razvoju dogodkov, ki so zame kot opazovalca in človeka, ki se tudi profesionalno ukvarja s tem področjem, vse prej kot spodbudni. Naj naštejem le nekaj takšnih vidikov, ki človeku dajo misliti, da bi lahko bilo veliko bolje. 1. Protokol kriznega komuniciranja Očitno je, da ne obstaja dovolj jasen protokol kriznega upravljanja, še manj komuniciranja v fazi priprave na epidemijo virusa. Ne obstaja torej nekakšen načrt, ki bi strokovno pokril osnovne elemente kot so: kdo komunicira, kdaj se komunicira in kje se komunicira. Državna sekretarka, ki ima hvalabogu nekaj smisla za komunikacijo, je vržena v vodo in naj plava z novinarji. Sicer zdravnica, ki brez dvoma ve kaj počne po strokovni (medicinski) plati , vendar pa se nahaja na terenu komunikacije, ki ga ne pozna najbolje. Zakaj pa bi ga sploh morala? In še pomembneje, je bilo to predvideno ali je bilo po načelu: ne bom jaz, daj ti? Da je šele po nekaj dneh prišel nekdo, ki ji je vsaj nekoliko pomagal pri sami tiskovni konferenci z mikrofoni itd. je pa še dodaten problem. Dalje, redna dinamika tiskovnih konferenc se je vzpostavila šele po tednu dni glasnega kričanja socialnih omrežij po manjku informacij in še huje, raznih dezinformacij o razvoju situacije. Sporočiti le nekaj osnovnih informacij v smislu "ne delajte panike, umivajte si roke, pazite na fizične stike z drugimi, ostalo si pa preberite na internetu" je zagotovo in odločno premalo, pa še kanal posredovanja informacij je zgrešen. Otroci in starejši niso prisotni na internetu na tak način, še manj pa na straneh NIJZ. Če omenim, da so prav otroci potencialno najpomembnejši raznašalci okužbe, starejši ljudje pa najbolj ogroženi, bodi dovolj za resen razmislek. 2. Nosilne fraze Vsako krizno komuniciranje temelji na odkriti, jasni in konsistentni komunikaciji. Ljudje v kriznih trenutkih še bolj slišimo samo tisto, kar želimo slišati in ko se nas polasti panika, moramo biti izpostavljeni drdranju enih in istih fraz, da se nas vsaj za silo primejo. - "Novinarsko konferenco začenjamo z zadnjimi podatki o številu okuženih, ki je ...", - "Krizni center opozarja na to in to, področni centri javljajo to in to ...", - "Več informacij je na voljo na občinah, poštah, na spletni strani ..." Gre za ponavljanje enih in istih fraz v enakem zaporedju, enako kot je npr. struktura tv poročil vedno enaka: vreme, uvodnik, novice doma, novice v tujini, šport, vreme itd. To ljudje potrebujemo, saj morajo možgani vzpostaviti sprožilce za sprejemanje novih informacij, ker preklopijo na krizno delovanje, ko je racionalna presoja omejena ali celo popolnoma zamegljena. 3. Forma komunikacije Ste se kdaj vprašali, zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki (kot je sicer vedno!) temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z našimi vojaki v Iraku in so le-ti naslednji dan prišli domov? Ali pa zakaj je bil italijanski premier s kriznega zasedanja italijanske vlade o korona virusu v puloverju? Zakaj predsednik (Obama, Pahor, Trump ...) na vojaških vajah nagovarja vojake v usnjeni vojaški jakni? Zato, da sporoča akcijo, pripravljenost, zavedanje, nujnost.  Zakaj je bil hrvaški premier Plenkovič na krizni seji vlade o korona virusu fotografiran, ko sedi na koncu mize in s tem v središču fotografije, okoli mize (okoli njega) pa člani vlade, ki vneto razpravljajo? Zato, da je dajal videz kontrole in pripravljenosti na konkretne ukrepe. Kako pa je na slovenskih tiskovnih konferencah? Ko se je minister za zdravje Šabeder prvič pojavil na tiskovni konferenci o korona virusu, je bil tam skoraj odveč. Strokovnjaki za državno sekretarko stojijo pred steno Ministrstva za zdravje bolj kot obdolženci in ne kot strokovnjaki, ki imajo situacijo pod nadzorom. Bi bilo res težko zagotoviti mizo, da se lahko usedejo in nagovorijo novinarje v sedečem položaju?
Zakaj postavljati strokovnjake v položaj, ki ga niso vajeni? Telo bo naravno lezlo v obrambno držo in komuniciralo manjko samozavesti in nadzora. Si narod, ki se boji epidemije virusa res želi gledati strokovnjake, ki jih je (navidezno) strah vsega skupaj? S par nasveti in ukrepi strokovnjaka za neverbalno komunikacijo bi to rešili tako, kot je treba.
Ne bom več našteval dalje, saj ni moj namen toliko kritizirati, kot na konkretnem primeru opozoriti na dejstvo, da je naloga državnih inštitucij, da poskrbijo tako za varnost (npr. zdravje v tem primeru) kot tudi za občutek varnosti in nadzora nad situacijo. V primeru izbruha krizne situacije je pot, ki varuje vpletene pred neželjenim razpletom dogodkov sestavljena predvsem iz dobrega načrtovanja, testiranja izvedbe (oz. vaje) in popravkov samih načrtov glede na izkušnje vaj oz. dejanskih situacij, če že obstajajo. Kot sem dejal že uvodoma, je uspeh redko posledica naključja. Zato menim, da bi bilo dobro, da se iz vsega tega tudi čim več naučimo. Upam, da smo se, predvsem pa tudi upam, da ne bo treba tega več ponavljati, razen za vajo. Žal o slednjem močno dvomim, zato bom za konec raje dejal: nasvidenje v naslednji krizi. Podrobnejša analiza govorice telesa med pogovorom pri predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju. Obiskal ga je bivši predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Ključne besede: očesni stik, dlani, noge, roke, obraz, stopala  Poroka je tako lep in pomemben dogodek, da se marsikdo upravičeno vpraša, kako naj se na poroki pravzaprav obnaša, da bo vse lepo in prav. V nadaljevanju se bomo zato tokrat dotaknili praktičnh vidikov obnašanja ter govorice telesa na takšnem dogodku. Najprej, mladoporočenca sta na poroki „glavna“, kar praviloma pomeni, da poznata vse prisotne. No ja, ne nujno res vse, zagotovo pa se morata do vseh obnašati, kot da jih. Za vas je pomembno predvsem dejstvo, da ste bili povabljeni zato, ker si ženin in nevesta želita deliti svoje res posebne trenutke tudi z vami. Čisto mogoče je, da ste bili (zaradi npr. omejitev s prostorom, denarjem ipd.) izbrani med številnimi drugimi njunimi prijatelji, zato bodite z vabilom in navodili za obnašanje na poroki res pazljivi. ...   Ključne besede: poroka, govorica telesa, obnašanje, bonton
Zahvalni dan, pomilostitev purana in ameriški predsednik Donald Trump #govoricaTelesa  Tokrat o zabavah, še posebej pa o novoletnih zabavah, darilih in obnašanju. Ključne besede: obnašanje, govorica telesa, darila, oblačila, selfie ...   
TV Slovenija, oddaja Dober dan, voditelja Špela Močnik in David Urankar Čas ogleda: 45 minut Povezava do oddaje: KLIKNI Ključne besede: obnašanje, govorica telesa, zabava, službeno, skok čez plot  Govorica telesa poslanca Žana Mahniča med razpravo v Državenm zboru. Ključne besede: širjenje telesa, kazalec, geste z dlanjo  Govorica telesa Karla Erjavca, predsednika stranke Desus. Ključne besede: adamov list, iskrenost, sproščenost, argumentiranje  Ključne besede: pomanjševanje, nedolžnost, roke, nasmeh  |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
||||
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|