Kot smo omenili v prejšnjem delu (TUKAJ) je aktivno poslušanje orodje uspešnih in veščina, ki se je je mogoče naučiti. Če smo se zadnjič ukvarjali z verbalnim delom, pa je tokrat na vrsti neverbalni del aktivnega poslušanja. 

​Začeli bomo z očesnim stikom.

Oči namreč v ljudskem izročilu veljajo za ogledalo duše, imajo izjemno sporočilno vrednost in tega se intuitivno zavedamo vsi. Skozi oči namreč na neki način dovolimo svetu izven sebe, da se nas dotakne tudi znotraj. Z očmi iščemo druge, vidimo druge in navezujemo stike z drugimi. Sporočamo, da smo tukaj, da nas nekdo zanima in da cenimo osebo, s katero se družimo v tem trenutku. Rečemo si, da si želimo biti razumljeni in primerno cenjeni, vendar ob tem mislimo, da si želimo biti predvsem videni, opaženi.

Nasmešek kaže sogovorcu, da ga spremljamo ter da ne nasprotujemo sporočilu, ki ga sprejemamo. Če nasmešek podkrepimo še z občasnim prikimavanjem, bo takšno obnašanje več kot dobrodošlo in razumljeno, kot da res poslušamo in tudi slišimo sporočilo. Ob vsem tem pa z nasmeškom tudi sporočamo, da se v sogovornikovi družbi počutimo dobro.
​
Drža telesa naj bi bila odprta tj. predvsem se izogibajmo križanju rok na prsih. Takšna drža je dovoljena le, če je roke na prsih prekrižal tudi govorec in ga na takšen način načrtno zrcalimo. Aktivni poslušalec se občasno nagne naprej k govorcu, občasno prikima, se pogosto med sedenjem s telesom nagne tudi na stran, glavo pa rad podpre z odprto dlanjo, kjer kazalec kaže navzgor ob licu, z ostalimi prsti, predvsem s skrčenim sredincem, pa se rahlo dotika ustnic, brkov ali brade.

Zrcaljenje teles je izjemno mogočna tehnika, če je uporabljena načrtno in pravilno. Zrcaljenje je, kot naravni pojav, posledica dobrega počutja s sogovornikom in to nezavedno zaznavamo prav vsi. Telesi se v primeru dobrega počutja nezavedno usklajujeta v sinhrono (zrcalno) gibanje oz. drže in takrat tudi pravimo, da sta sogovorca na "isti frekvenci" pogovora. To lahko načrtno izrabimo v svojo korist in z načrtnim zavzemanjem zrcalnih drž aktivno posežemo v komunikacijo in izrazimo točno to kar želimo, aktivno poslušanje.

Neverbalni motilci pozornosti so pogledovanje na telefon ali uro, igračkanje s svinčnikom, lasmi ali nohti, vztrajno popravljanje oblačil ali intenzivno presedanje po stolu, čečkanje po papirju pred seboj ipd.

Omenjeni motilci seveda sporočajo vse prej kot to, da nekoga aktivno, zbrano poslušamo in zato velja, da se omenjenih motilcev čim bolj izogibamo med pogovorom oz. aktivnim poslušanjem.
​
Kot zadnji napotek za aktivno poslušanje, pa omenimo načrtno dotikanje sogovorca. Dotikanje ima na področju govorice telesa prav posebno vlogo, saj je neposredno povezano s kemičnimi reakcijami v telesu. Vsakič, ko se nas kdo dotakne, to spodbuja delovanje žlez z notranjim izločanjem, kar neposredno vodi v različna občutja. Pravilno dotikanje sproža predvsem izločanje oxytocina, ki ga popularno imenujemo kar hormon bližine. Torej, večkrat se bomo sogovornika dotaknili, bližje in bolj povezano se bo čutil z nami. To seveda ne pomeni dotikanje kar vse povprek, temveč spontano, predvsem pa rahlo in kratko dotikanje na delih telesa, ki veljajo za nevtralne cone dotikanja (npr. zunanja stran roke med komolcem in ramo). To najlažje storimo v povezavi s pozitivnim pritrjevanjem, ko dotik deluje povsem naravno in spontano.

Aktivno poslušanje je torej orodje uspešnih in veščina dobre komunikacije, ki se je je mogoče naučiti. Pomaga nam k boljšim odnosom, boljšemu razumevanju sporočila in boljšim odločitvam.  

Edvard Kadič

PS: Delavnice o aktivnem poslušanju so sestavni del tečajev - Soft Skills - o mehkih veščinah dela z ljudmi, ki jih izvajamo v našem Zavodu Delta. 

Pridružite se nam lahko tudi v DELTA AKADEMIJI (klikni)

Pogosto slišimo zahteve po prilagoditvi komunikacije glede na trditve o odstotkih, ki naj bi določali obseg prenosa signalov znotraj medosebne komunikacije, bolj znano kot Mehrabianovo pravilo, 55-38-7. Skladno s temi zahtevami naj bi 55% sporočila prejeli preko govorica telesa, 38% preko uporabe glasu in le 7% preko vsebine besed. To je seveda popularno (nestrokovno) posploševanje, katerega edina uporabna vrednost niso odstotki temveč ugotovitev, da je neverbalni kanal močnejši od verbalnega. Mar res razumete kar 93% pakistanskega filma?

Jaz ga zagotovo ne, kljub temu, da naj bi bilo vsebine besed zgolj 7% v skupnem sporočilu. Znanstvene raziskave res potrjujejo, da je pri medosebni komunikaciji večino časa sporočilo razumljeno pretežno preko neverbalnega kanala sporazumevanja, saj se vloga posameznega kanala spreminja glede na kontekst, vsebino, specifike kanala, jakost šumov v komunikaciji ipd. Zato bomo verbalne vidike aktivnega poslušanja tokrat zgolj omenili, medtem ko pa se bomo neverbalnih lotili nekoliko bolj poglobljeno v drugem delu tega članka.

Za aktivno poslušanje moramo verbalno dati poudarek predvsem na pozitivno pritrjevanje in spraševanje, neverbalno pa na nekoliko več dejavnikov, ki segajo od mojih velikih treh stebrov dobre neverbalne komunikacije (očesni stik, nasmeh in drža telesa), pa do posebnih tehnik, ko so zrcaljenje, izogibanje neverbalnim motilcem v pogovoru in načrtno usmerjeno dotikanje.

Pozitivno pritrjevanje pomeni občasno uporabo besed: »zanimivo«, »odlično«, »zelo dobro«, »presenetljivo« ipd., ki jih pogosto usklajujemo oz. dopolnjujemo s prikimavanjem. Vseeno pa velja opozorilo, da se s tem ne pretirava, saj lahko pri govorcu nehote sprožimo tudi rahlo zmedo ali nelagodje, če govorec besede zazna kasneje, ali jih razume kot poudarek na drugačnih mestih, kot bi si to želeli sami. Če do tega vseeno pride, moramo seveda v nadaljevanju podrobneje pojasniti, kaj je točno bilo s tem mišljeno.

Spraševanje, ki je nekakšen osrednji verbalni signal aktivnega poslušanja, služi predvsem za poglabljanje razumevanja slišanega in lažje sledenje pogovoru. Spraševanje posredno vodi tudi v občasno razčiščevanje slišanega in delanje zaključkov. Prav posebno vlogo imajo v tem primeru odprta vprašanja, preko katerih preverjamo, če smo res dobro razumeli slišano, govorec pa lahko svoje misli še razširi in po potrebi tudi še dopolni.

Nadaljevanje TUKAJ

PS: Aktivno poslušanje je MEHKA VEŠČINA dela z ljudmi. Pridružite se nam na seminarjih, delavnicah in predavanjih!

​PSPS: Več o DELTA AKADEMIJI TUKAJ

Ljudje že stoletja nosimo maske in se pri tem večinoma zabavamo. Praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom, maske pa nam ob zabavi omogočajo tudi skrivanje ter izživljanje nekaterih osebnostnih vidikov, ki bi brez maske verjetno ostali še naprej skriti v nas. ​

Etimološko je beseda "maska", ki je prvotno pomenila zgolj odrsko masko, vir latinski besedi "persona", ki pomeni posameznikove lastnosti oz. značilnosti. V slovenščini te posameznikove lastnosti označimo z besedo osebnost.

Se še spomnite filma Maska z Jimom Careyem v glavni vlogi? Kdor si je namreč nataknil tisto masko, je sprožil preobrazbo v svoj alter ego.

Ljudje si ves čas natikamo različne maske. Od umetnega nasmeha, dodelanega make-upa, pa vse do najnovejših očal in slušalk, za katerimi se uspešno skrijemo oz. živimo v svojem svetu.

Zakaj to počnemo?

​Zaradi zelo različnih razlogov, od želje po ugajanju, vključitvi v družbo, do načrtnega prikrivanja svojih slabosti (fizičnih ali emocionalnih) in strahu. Nekateri se brez maske ne počutijo npr. dorasli vlogi, ki jim je zaupana. Menijo, če ne nosijo obleke in se ne obnašajo na določen npr. vzvišen, aroganten in odrezav način, jih sodelaci ne bodo jemali resno.

Drugi nosijo maske zato, da se bolje vključijo v družbo. Npr. če se vse sodelavke vpadljivo ličijo in oblačijo ekstravagantno, se (če smo ženska seveda) začnemo ličiti in ekstravagantno oblačiti tudi mi. Lahko bi dejali, da če vsi okoli nas nosijo maske, jih nosimo tudi mi.
​
Tretji uporabljajo maske v intimnem okolju zato, da se lahko dotaknejo svojih skritih poželenj, kompleksov in zadržkov, četrti nosijo (politične) maske zato, da jih drugi lažje prepoznajo in jim pripišejo določeno vlogo ter vpliv v družbi in tako naprej.

Nekaj besed o neverbalni komunikaciji pri zapeljevanju. Valentinovo je pred vrati! :)
Povezava do članka: TUKAJ

O samozavesti v poslovnem svetu sem tokrat nagovoril udeležence 6. Interact konference, ki se je letos, 25. in 26. januarja odvijala v Portorožu z glavnim motom: "Podjetnik bom."

Odlična energija, znanja in pripravljenost za učenje.

Bilo je super!

1. Govorica telesa predstavlja 55% komunikacije

Temelj tega mita je znamenita študija, ki jo je pred desetletji izvedel dr. Albert Mehabrian, in se popularno glasi nekako takole: 7-38-55 

"celotno sporočilo sprejemamo 7% preko pomena besed, 38% preko glasu (jakost, hitrost...), 55% pa preko govorice telesa." 

Vendar pa Mehabrian v resnici nikoli ni trdil, da lahko gledamo film v npr. nekem nam nepoznanem jeziku, pri tem pa smo lahko brez skrbi, saj ga bomo kar 93% razumeli s tem, ko bomo zgolj poslušali glasove igralcev in opazovali njihovo govorico telesa. 

Njegove raziskave so bile usmerjene v sporočila čustvenih stanj. Konkretno:  ali vam je nekaj všeč ali ne. Neverbalni vidik komunikacije zato ne bo doprinesel 93% k celotnemu sporočilu, temveč bo predvsem razkril subtilna čustva, motive in emocije, ki se skrivajo v ozadju. Ljudje v veliki meri namreč sodimo glede na  emocionalno vsebino sporočila in ne zgolj po intelektualni zasnovi sporočila. Bistvo Mehrabianove raziskave je, za naše potrebe, predvsem v tem, da je neverbalni del sporočila res pomemben del celotnega sporočila. ​

2. Lažnivci se izogibajo očesnemu stiku

Verjetno gre za enega največjih mitov o lažnivcih in govorici telesa. Medtem ko imajo nekateri lažnivci (še posebej otroci) res težave pri vzdrževanju stika z očmi, večina "pravih" lažnivcem prav skozi očesni stik kompenzira svoje laži in dokazuje, da "res" ne laže. Pogosto ga zato vzdržuje celo predolgo. 

3. Prekrižane roke na prsih vedno pomenijo odpor

Prekrižane roke na prsih dejansko lahko sporočajo odpor, še posebej, če nekdo takšen položaj zavzame takoj, ko ste vi nekaj močneje poudarili. Vendar pa takšen položaj rok lahko pomeni še marsikaj drugega. Na predavanjih ljudje v prvih vrstah pogosto prekrižajo roke. Vsaj na začetku. Pred seboj pač nimajo nobene "zaščite", kot jo imajo ljudje v drugi in ostalih vrstah. Podobno je tudi v hladnem prostoru, kjer takšna drža rok pomeni dodatno zaščito pred izgubo temperature telesa ali pa na dogodkih, kjer so ljudje utrujeni in prekrižajo roke preprosto zato, da jim v miru počivajo v naročju. 

4. Iz smeri pogleda lahko ugotovimo, ali človek laže

Gre za idejo, ki jo promovira NLP (nevrolingvistično programiranje). Skladno z njo poenostavljeno sledi, da pogled v desno kaže na laganje, pogled v levo pa na govorjenje resnice. Pred kratkim so prav na to temo na Univerzi v Edinburghu izvedli tri različne študije. Rezultati so pokazali, da dejansko ne obstaja nekakšna globlja povezava med smerjo pogleda in tem ali oseba laže ali ne. 
Primernejše je, da med opazovanjem ugotovite "standardno" obnašanje ne glede na smeri pogleda zato, da boste kasneje lahko opazili pomembnejše odklone. Na univerzi v Buffalu so računalniški strokovnjaki razvili računalniško vodeni detektor laži, ki meri gibanje oči in tempo mižikanj. Z njim uspejo prepoznati laži v kar 80% primerov. Vse skupaj deluje zelo podobno, kot je bil predlog. Sistem najprej vzpostavi izhodišče skozi "standardne" gibe posameznika, nato pa na podlagi meritev odklonov od standardnega obnašanja izračunava verjetnost, da je prišlo do laži.

5. Načrtna uporaba govorice telesa deluje umetno

To je zelo pogosto slišan mit, še posebej pri tistih, ki imajo opravka z javnimi nastopi in se zavedajo, da je vaja del obvezne priprave na nastop. 
Zanimivo, da ob tem pozabljajo, da sporočilo komuniciramo preko dveh kanalov: verbalno in neverbalno. Priprava je pomembna za oba kanala. Večina javnih osebnosti občasno obišče ali najame strokovnjaka za govorico telesa prav zato, da se glede na vsebino in namen govora, ta tudi ustrezno neverbalno uskladi.                                                                                  Vir: Forbes

 Pred nami so lokalne volitve in veliko kandidatov, ki so za svojo izvolitev pripravljeni obljubiti in narediti marsikaj. Slast vladanja in pogled z najvišjega stolčka družbene hierarhije, je včasih tako mamljiv, da se v vsej vnemi kaj hitro lahko pripetijo tudi manjši (ali večji) spodrsljaji. 

Takšen "spodrsljaj" se je tokrat zgodil tudi Fištravcu pri fotografijah. Dlje, ko sem gledal zgornjo fotografijo, manj mi je bilo jasno, kaj je Fištravec s to fotografijo sploh želel sporočiti volivcem. 

" Pri pogledu na fotografije lahko takoj opazimo, da s Fištravcem "nekaj ni v redu". Milo rečeno. Znašel se je v družbi krepkih fantov, pravih mačotov, ki se temu primerno tudi razkazujejo. Pri njih opazimo ali visoko dvignjene "kaj mi pa moreš" brade in poglede z viška ali pa spuščene brade ter pogled izpod čela, ki nakazuje na ocenjevanje nasprotnika in pripravo na boj.

Fištravec pa stoji tam med njimi kot kakšen fantek iz njihovega bloka, ki se je nekako zrinil med njih, saj potrebuje zaščito pred mulci iz sosednje ulice.

S svojo bočno postavitvijo med njimi, prosečim pogledom in rahlim nagibom glave sporoča: "Imejte me radi, prosim, naredim vse, samo volite zame. " Vse prej kot nekdo, ki je sposoben samozavestno in demokratično upravljati s tako čudovitim in raznolikim mestom, kot je prav mesto Maribor.

Edvard Kadič za Svet 24, dne 6. 11. 2018  "

Kaj je tisto, kar NUJNO potrebujemo vsi v življenju, če si RES želimo uspeti?

​Več TUKAJ

Med včerajšnjo četrtfinalno tekmo med Rusijo in Hrvaško sem neskončno užival v prizorih, ko sta si na vip tribuni hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarovič in ruski predsednik Dimitrij Medvedjev izmenjevala čestitke. Oba imenovana imata dober smisel za humor in sta se več kot očitno ob tem tudi prijetno zabavala.   

Hrvaška predsednica, ki je na tekmo prišla oblečena v nacionalne rdeče bele “kockice”, je na vip tribuni izstopala kot kakšna plesalka sambe med pogrebci in tako v celoti izkoristila trenutek, ki se ji je za promocijo države (in sebe!) ponudil pred celotnim svetovnim avditorijem.  Je mogoče kdo ni opazil?

Vseeno pa je s stališča sporočilnosti govorice telesa takšna oprava več kot pomembna, saj so oblačila sestavni del neverbalne komunikacije. 
Poglejmo si te "kockice" torej nekoliko širše. Govorica telesa je namreč zgolj odraz stanja v človekovem polju emocij, tokrat v nacionalnem polju čustev.

Ko na Hrvaškem zvečer vidiš tridesetletnike v kockastih majicah, ko na pol pijani nekje na rivi glasno razpravljajo o tekočih zadevah, se ti to zdi še kar normalno. Kljub temu, da tiste dni v igri ni prav nobena hrvaška reprezentanca, ne v nogometu, ne v košarki in ne v nacionalno obskurnem kriketu. Vseeno pa se te zjutraj dotakne, ko v trgovini vidiš še ne leto dni starega otroka, oblečenega v kockasti body ali nekoliko kasneje, na plaži, tri leta staro deklico, ko v kockastih kopalkah z dedom nabira školjke.

Najprej jih verjetno označiš kar za fanatike in nato hitro dodaš, da ti svojega otroka že ne boš oblačil v zeleno belo modre odtenke slovenskih reprezentačnih barv. V adidasove tri črtice ja, v nike kljukico ja, v Desigual zmešnjavo barv ja, slovenske reprezentančne barve … ne.  
Kam pa pridemo s to maškerado?

Mislim, da hrvatom mnogi, slovenci pa še posebej, tako ali drugače zavidajo njihovo kockasto domoljubje. Gre namreč za res enostaven, a izjemno močan način nacionalne prepoznavnosti, ki ima korenine v sami biti hrvaške zavesti. Tam, od koder se črpa nacionalna moč, ki z lahkoto presega npr. trenutno precej izpostavljen strah pred migranti. Sporočilo, na čigavem teritoriju se nahajate, je več kot očitno in nihče, ne politiki, ne športniki in ne tujci niso toliko nori, da bi kakorkoli posegli v to (osje) gnezdo.

Kljub temu, da bi si sicer želel, da bi hrvaško predsednico Kolindo zaneslo in bi si po zmagi nad Rusijo v navijaškem žaru slekla tudi majico, tega verjetno (žal) ne bom doživel. Ona zgolj zastopa hrvaško državo in jo na mednarodnem parketu temu primerno tudi promovira. 

Ker gojim močna čustva do svoje države Slovenije pa ob tem držim pesti, da bom tudi v Sloveniji večkrat doživel uporabo triglava ali reprezentačne kombinacije barv tudi izven športne dvorane ali stadiona. 

Seveda, če se po slovensko najprej uspemo dogovoriti, kaj je naše, kaj njihovo in kdo od večnih metuzalemov, ki vedrijo in oblačijo na slovenskem nebu nacionalnih interesov, bo od tega dovolj imel. Kaj bo ostalo Sloveniji na dolgi rok, očitno za odločevalce pri koritu ni tako pomebno. 

Zato Hrvaški čestitke za prepoznavno nogometno zmago nad Rusijo, Sloveniji, moji deželi, pa vso srečo tako pri nogometu v prihodnje, kot seveda pri čim bolj prepoznavni nacionalni identiteti in čustvih, ki vse to spremljajo in se odražajo tudi skozi nacionalna neverbalna sporočila oz. govorico telesa naroda.

Srečno.

PS: Trenutno vpisujemo v 
- tečaj mehkih veščin dela z ljudmi, začetek September 2018)
- šolo za life coaching (Delta Life Coaching I.), začetek Oktober 2018 

Ne spreglejte ... in ne delajte tega. 

Velika poroka je za nami in Meghan in Harry sta poročena. Protokol je tekel, vreme kot po naročilu, mladoporočenca žareča, svatje zadovoljni … kaj si lahko še želimo več?
​
Dlje časa sem spremljal poroko, bolj se mi je potrjevala teza, na katero sem stavil že pred pričetkom ceremonije. Gre za zaljubljen par, ki ob vsem pompu in hrupu okoli njiju, kjerkoli se že pojavita v javnosti, uspe ohraniti zelo visoko stopnjo zasebnosti in dobrega medsebojnega počutja.

Res pa je prišlo do nekaterih vidikov, na katere velja opozoriti tudi zato, da se lahko iz tega kaj naučimo.

1. Očesni stik

Med mladoporočencema je bilo opaziti izjemno veliko očesnih stikov. To je sicer normalno na "običajnih" porokah, na takšnih, kjer pa strogi protokol narekuje časovnico itd., pa niti ne. Mogoče je tudi zato Harry na trenutke deloval, kot da išče oporo v svoji nevesti, Meghan pa je, nasprotno, ves čas delovala zelo suvereno in trenutku primerno.


2. Dotikanje
Tako kot pri očesnem stiku, se je zgodba ponavljala tudi pri dotikanju z rokami.

Dilema, s katero se ukvarjate, je danes pogostejša, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Sam sem res pristaš ti. stare dunajske šole, ki prisega na moško iniciativo, vendar pa se vseeno zavedajmo, da smo leta 2018 in da so določene norme v stikih med moškim in žensko vseeno že preteklost.
​
Znanstvene raziskave pravijo, da ženska odda 15 do 18 neverbalnih signalov, preden jih moški zazna kot povabilo v igro zapeljevanja. Moški smo torej precej manj dovzetni za subtilne signale zapeljevanja, kot pa ste zanje dovzetne ženske. Če k temu prištejemo še virtualno odtujenost, ki jo v razvoj odnosov danes vnašajo družabna omrežja, ste na dobri poti, da brez vaše iniciative res ne bo nič.

Vseeno pa nikar ne odkorakajte naravnost k njemu in ga ne vprašajte, kaj hudiča se gre, da ne pride do vas in vam plača pijačo. Verjetno boste videli samo še pete, ko bo pobegnil skozi vrata. Če pustiva šalo ob strani, je res najbolje, da se usmerite v ustvarjanje priložnosti za stik.
Najprej pozorno spremljajte njegovo govorico telesa. Če ste mu všeč, bo poskušal zavzeti takšen položaj, da ga boste lahko res dobro opazili. Rinil bo v središče vašega polja pogledov, postal bo nekoliko glasnejši in poizkušal bo pritegniti vašo pozornost (z glasom, gibanjem ipd.).

Če boste opazili kaj od omenjenega, pojdite v akcijo in bodite proaktivni. Ko on npr. stopi k točilnemu pultu, stopite tudi vi in spregovorite kaj npr. o vročini v lokalu, koncu službe, pričakovanju vikenda ipd. Ko gre mimo vas, se naredite nekoliko nerodni, da vam bo moral kaj pomagati ali pa vas bo vsaj “prisiljen” ogovoriti. Ste prepričani, da v lokalu ni nikogar, ki vaju oba pozna? Izkoristite takšno osebo, da vaju seznani. Kakorkoli, bodite kreativni, predvsem pa žensko pretkani, pa vas nihče ne bo označil za kaj neprimernega. Če se bo odzval na ponujeno “naključno” priložnost, ste na dobri poti.

Vseeno pa upoštevajte tudi možnost, da ste mu sicer všeč, vseeno pa mu ni do stika z vami. Da mogoče kje drugje na vas čaka kdo pogumnejši, predvsem pa bolj zainteresiran za vas kot je ta, na kogar se nanaša vaše vprašanje. Saj veste, če si nečesa res želimo, najdemo tudi pot, če ne, pa izgovor.

Srečno!

PS: Članek je bil pripravljen za tednik Škandal24, 14. 5. 2018

Na vabilo časopisne hiše Delo sem 8.5.2018 komentiral predvolilno soočenje na TV Slovenija. 

PS: Več o delavnici Samozavestno javno nastopanje TUKAJ

V voditeljico Barbaro Polutnik Brusnik sva se na Koroškem radiu, v oddaji Odstiranja tokrat pogovarjala o samozavesti, samozavestni govorici telesa in na splošno o zmagovalni naravnanosti. Prijetno poslušanje. :)

Več ali manj gre namreč za prežvečene arhetipske zgodbe, ki jih komaj polnoletne bloggerke na "trendy" portalih, za en evro na tipkano stran, enkrat oblačijo v izjemno Maggy iz Illinoisa (kdo-in-od-kod?), drugič pa v 23 uspešnih marelic iz Južne Floride, ki so vsaka zase izpeljale "neverjeten življenjski preobrat".

Resnici na ljubo, ko iz omenjenih zgodbic otresete kup pridevnikov in visoko zvenečih besed, dobite le nekaj solz, vzdihovanja in poceni čustvene navezave na "izjemno življenjsko zgodbo" novodobne Pepelke, ki se je pogumno izvila iz zatiranja in smradu pepela, ki ji ga je na predpražnik njenega življenja nasul, po možnosti kar ... moški.

Na področju osebnostnega razvoja je že desetletja znana "modrost", da denar narediš najlažje tako, da s svojimi seminarji naslavljaš ženske. Joga ušes, ženstveno meditiranje o koreninicah dreves ... ni važno, le da je pod oznako prebujanja ženstvenosti in ženske energije.

Če v okviru osebnostnega razvoja naslavljaš namreč moške, preprosto nihče ne pride. Ženske tako ali tako ne, moški pa še manj. Saj veste, po moško pač le spiješ pivo ali pof* kakšno češpljo, pa je osebnostni razvoj zagotovljen.

V korak s takšnim pristopom sodi tudi nagovarjanje žensk k prevzemanju moške vloge. Trend, ki se je razvil v zadnjih letih in ki doživlja svoj vrhunec na družabnih omrežjih prav skozi nekritično deljene pogrošnih besedil o tem, kako lahko za vse poskrbi kar ona sama. Ko spremljam ves ta trud za všečke na takšen način, se večkrat vprašam, kaj je pravzaprav narobe s tem, da je moški - moški in ženska - ženska?

Vse skupaj me spominja na idejo, s katero nas je uspešno posilila kozmetična industrija, da je vsak naravni človeški vonj pravzaprav smrad, in ga je nujno potrebno prekriti z raznimi dezodoranti in parfumi. Kakšen moški pa si, če ne uporabljaš ...?

Poženščenost slovenskih moških tako danes postaja vedno bolj pereč problem. Ne dolgo nazaj mi je prijateljica poslala celo besedilo, v katerem se pisec ženskam opravičuje (!) za vse gorje (!), ki smo ga ženskam baje skozi zgodovino zakrivili moški.

Saj načeloma bi to neumnost preskočil, rekel hvala in jo tudi pozabil, ko pa sem si ogledal, kolikokrat je bilo to besedilo deljeno po omrežjih, me je skoraj zadela kap. Tega, da so ga delile povečini zgolj ženske, verjetno ni potrebno poudarjati prav posebej.

Priznam da me malo moti, da se prej omenjeni mamin sinko, v svoji notranji bitki za osvoboditev izpod maminega predpasnika javno izpoveduje in opravičuje ženskam v mojem imenu. Česa drugega, kot kakšno leto vojaškega škornja, si v mojih očeh sploh ne zasluži. Naj bo raje dober moški, predvsem pa človek in bo kar hitro vse v redu.

Žal pa v Sloveniji res ni prav veliko dobrih zgledov. Balkansko moško napihovanje po Sloveniji ne deluje, pijančevanje tudi ne, akcijski filmi s pištolami za pasom in nekakšno nadvlado nad vsem kar leze tudi ne, Instagram fotografije sanjskega življenjskega sloga, ki je tako ali tako nedosegljiv, tudi ne, uspehi naših športnikov pa tudi ne morejo biti prav dolgo obliž za vse kar po dolgem in počez.

Zanimivo, da se mi prav vsakič, ko na Facebooku objavim vpis v (novo) skupino "Alfa moški", pod takšno objavo nabere kup ostrih komentarjev. Saj razumem, da je tema žgečkljiva in vesel sem, da kdo to sploh prebere. Vseeno pa je pri tem samo po sebi dovolj zgovorno dejstvo, da so komentarji moških praviloma žaljivo pljuvanje po takšnih srečanjih, komentarji žensk pa zahvale, ker se hvalabogu kdo sploh ukvarja s čim takšnim tudi pri nas.

Če je oče v gostilni ali pa ga sploh ni nikjer, fanta pa vzgaja ženska sama, bo pač postal poženščen fant. Postal bo fant, ki se obnaša in razmišlja tako, kot je njegova mama mislila, da naj bi se obnašal in razmišljal kot fant. Kaj pa naj postane?

Biti moški v današnjem svetu ni tako lahko, kot se zdi. Ni pa tudi tako težko. Predvsem mislim, da bo brez pravega preboja na področju osebnostnega razvoja tudi za moške, vedno težje. Dobrih mentorjev in zgledov že zdaj primanjkuje, pa tudi vsak ni dober za vsakogar.

Osebnostni razvoj ni nekaj, kar bi bilo rezervirano zgolj za ženske. Šport, pivo, ženske in avtomobili so lahko čisto dober okvir tematik za moške debate, vseeno pa bo glede na trend potrebno storiti tudi nekaj več.

Mogoče za začetek stopiti v stik s kom, ki se s tem ukvarja in stopiti korak ven iz svoje cone udobja?

Za začetek bo že pol koraka čisto dovolj.

Srečno!

PS: Tekst je bil napisan za Playboy.si  TUKAJ

PS PS: Več o skupinah Alfa moški TUKAJ

Tednik Reporter, 19. 2. 2018: " ... Kadič se nekoliko strinja o podobnosti obnašanja Šarca in Drnovška: Šarec je kot tip politika nekoliko bolj zadržan pri nastopanju, pri izjavah dovolj premišljen in politično korekten, pri obnašanju med ljudmi pa tudi nekako slovensko tog, včasih celo malo štorast. ... "

Srečanje dveh, ki se poznata že dolgo. (Nova, 5. 2. 2018)

Začutil je, kako trdo je prijela kljuko hišnih vrat, in jih trdo zaloputnila za seboj. Nekaj trenutkov kasneje je zaslišal padec torbice z ramen na tla, trdo odpiranje in zapiranje vrat omare za čevlje ter hiter, jezen korak po stopnicah navzgor proti dnevni sobi. 

Sedel je v naslonjaču sredi dnevne sobe in čakal, da bo vstopila v sobo. Kolikor se je le dalo sočutno, je že pred njenim vstopom v sobo glasno vprašal: 

"Draga, si ti? Kako je bilo kaj v službi?" 

Med vstopanjem v sobo mu je naveličano odgovorila: "Ah, ne sprašuj. Vedno je isto, prav vsak dan. Za to žensko nikoli nič ni dovolj dobro. Le kdo nam je prav njo postavil za šefico? Ves čas se samo zmrduje, išče napake in se iz nas norčuje. Nekoč ji bom že povedala svoje ... " ​

Govoriti o samozavesti na delovnem mestu sploh ni tako preprosto. Marsikdo med nami bi, če bi se znašel na mestu zgoraj omenjenega moža, kaj hitro svetoval ženi, da naj šefici pove svoje, da naj ne dovoli, da pometa z njo in da se tako obnaša do nje. Žal pa so stvari le redko tako črno-bele in odnosi v službi so pogosto vse prej kot preprosti. Nekatere raziskave dejavnikov zadovoljstva na delovnem mestu celo kažejo, da je več kot polovica našega zadovoljstva na delovnem mestu odvisna neposredno od našega razmerja z nadrejenim.  ​

Pred očmi imejmo, da smo na delovnem mestu predvsem zato, da dosegamo konkretne rezultate. Ves čas moramo ohranjati pozornost na svojih rezultatih, ne glede na razmerja moči, razne govorice ter druge vzvode, skozi katere nas želijo, predvsem nesposobneži in manipulatorji, zvleči v svoje polje delovanja. To je polje različnih pritiskov, skozi katere želijo pridobiti male prednosti zase, v nas pa zasejati seme dvoma, ki se bo na daljši rok razvil v strah in s tem v vzvod za manipulacijo z nami. ​

V trenutkih, ko nas bo namreč lovil strah, bo še kako pomembno, da zanj v našem srcu preprosto ne bo prostora. Da bodo v našem srcu torej ves čas domovali zgolj občutki samozavesti, ki nam bodo pomagali uspešno krmariti skozi izzive delovnega okolja ter nam zagotavljali mir v mislih in s tem več kot potrebno preudarnost v odločitvah.


Srečno!

PS:
- knjiga Samozavest je seksi! (samozavestna govorica telesa) - klikni TUKAJ
- knjiga Govorica telesa in osebna karizma - klikni TUKAJ

Članek je bil napisan za revijo ADMA in objavljen v izdaji Januar 2018: