|
Vsi lažemo. Ja, včasih tudi jaz in včasih tudi vi, razlogov pa je na pretek. Nekateri lažejo za preživetje, drugi zato, da prikrijejo strah, tretji krivdo, bolečino, sramoto, nekateri spet zato, da jih ljudje sprejmejo, da zakrijejo občutja drugih, da ohranijo službe in tako naprej. Pa seveda ne smemo pozabiti tudi očarljivih sociopatov, ki lažejo ves čas, kompulzivnih lažnivcev, ki lažejo iz navade in zaradi slabih občutkov med govorjenjem resnice ter seveda tudi profesionalnih lažnivcev, ki lažejo zato, da izpeljejo posel, projekt ali kaj drugega. Seznam gre naprej in naprej, vse tja do sklepa, da res, tako ali drugače, lažemo prav vsi.  V osnovi obstajajo le trije načini laganja. Poznamo uporabo: - zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan, - prilaganje resnice (npr. olepševanje) in - izpustitev dejstev, ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo pomembno. Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino. Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako? Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni. Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora. Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno. Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne. Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge. Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020: 
0 Comments
Bela srajca in balzamični kis sta v mojih mislih neločljiva. Skoraj vedno, ko grem kam v beli srajci na kosilo, od nekod namreč na mizo čudežno priroma tudi balzamični kis in me nato toliko časa nemo nagovarja, da ga končno uporabim v solati. Po tem je samo še vprašanje časa, kdaj bo skočil tudi na mojo srajco. Ko se zgodi tudi to, takoj sledi moje zavijanje z očmi ter seveda: "Saj ne morem verjeti. Spet! Pa kaj si bodo zdaj drugi mislili o meni?"  Vendar pa, resnici na ljubo, večina ljudi tistih nekaj nesrečnih pikic kisa na srajci ne bo niti opazila. Ste kdaj pomislili, koliko nejevolje se pojavi, ko gospa pride domov od frizerja, gospod pa njene nove frizure sploh ne opazi? Kaj pa, ko končno shujšate nekaj kilogramov? Ure in ure ogledovanja pred ogledalom, potem pa tega nihče ne opazi. Pih. Prav vsi porabljamo zelo veliko časa za razmišljanje o sebi, svojem telesu, obnašanju, razmišljanju, čustvih itd., in potem ob takšni količini sebe v središču lastne pozornosti, sčasoma začnemo pričakovati, da bodo naše spremembe opazili tudi drugi. Žal jih ne bodo, vsaj ne v tolikšni meri in tolikokrat, kot bi si mi to želeli ali celo pričakovali. Včasih je to seveda dobro (npr. pri mojih belih srajcah), včasih pa nas to lahko spravi tudi v precej slabo voljo. Eno od zanimivejših raziskav o tem je l. 1996 izpeljal prof. Thomas Gilovich (Cornell, ZDA), ko je nekaj svojih študentov nagovoril, da so v majicah z velikim obrazom na prsih ( na majici je bil pevec Barry Manilow ), posamezno vstopali v predavalnico, kjer so že bili drugi študentje.  Ko so po kratkem pogovoru z njimi odšli ven iz predavalnice, je bila kar polovica teh z majicami prepričanih, da so sogovorniki opazili smešen obraz na njihovih majicah, odgovori tistih v predavalnici pa so razkrili, da je obraz na majici opazila le približno četrtina vprašanih. Se spomnite, ko ste kupili nov avto in se vam je med vožnjo zdelo, da vaš nakup opazijo tudi drugi? Žal tega praktično nihče ni opazil. Se lahko sami spomnite, kdaj ste nazadnje na cesti opazili kakšen čudovit nov avto? Se? Dobro. Pa se ob tem tudi spomnite, kdo ga je vozil? Dvomim. S tem pojavom se sam soočam pri strankah, ki pridejo k meni z željo po izboljšanju veščin javnega nastopanja in nasploh dela z ljudmi. Ker sami ne moremo kar tako enostavno izstopiti iz sebe kot središča sveta, potem tudi težko razumemo, koliko so obiskovalci v dvorani dejansko pozorni na naše obnašanje in kako malo ali celo nič ne opazijo naših pomanjkljivosti, spodrsljajev, flopov ali drugih napak. Radi mislimo, da bodo prav vsi opazili in tudi obsodili, če se nam bo zataknilo pri nastopu, če nam med pogovorom zmanjka "rdeče niti" ali pa, če malo zaidemo z osnovne teme. Vendar sogovorniki tega v veliki večini ne opazijo, razen, če načrtno pritegnemo njihovo pozornost z intenzivnim opravičevanjem. Po eni strani je takšna egocentričnost človeka seveda slaba, še posebej na področju spremljanja govorice telesa. Ima pa to tudi svojo drugo, dobro stran, saj so enako egocentrični tudi drugi. Naslednjič, ko boste torej imeli novo obleko, velik mozolj sredi obraza ali pa zgolj potrebo malo jamrati ali se pohvaliti na socialnih omrežjih, ne pričakujte, da bo to zanimalo veliko ljudi. Drugim ni toliko mar za vas, kot bi si vi to želeli. Zanje preprosto niste tako posebni in pomembni. Žal. Nikar pa seveda ne pozabite, da ste še kako pomembni sami sebi. Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, št. 39, leto XXV, 24. 9. 2020
Obisk ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea v Sloveniji, je za naše okolje nedvomno velik politični dogodek. Gre za obisk predstavnika samega vrha ene najmočnejših držav na svetu, ki mogoče vsebinsko ni toliko pomemben, kot je sporočilen. Sporoča, da smo sestavni del strateških zavezništev z američani, da smo očitno dovolj pomembni, da smo ob Češki, Poljski in Avstriji del te turneje in glede na slišano o trenutnem stališču ZDA do Kitajske, tudi pomemben člen pri prerivanju velikih za prevlado na področju energije in informacijskih tehnologij.  V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest, kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi, zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec. Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Torej, samozavestnega boksanja ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati. V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe tj. iz proračuna. Med obiskom Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne. Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe. Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega. V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima. Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno. Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse veš. * za naslov sem uporabil citat Mika Tysona - - - Če želiš okrepiti svojo karizmatičnost med nastopanjem, vodenjem ljudi ali nasploh v stikih z ljudmi, me čim prej kontaktiraj. Enako velja tudi v primeru, če želiš okrepiti karizmatičnost komunikacije svoje ekipe na poslovnem področju, pri športu ali na drugih področjih delovanja. Več o ponudbi TUKAJ Objavljeno tudi na spletnem portalu Portal Plus tukaj  Pogovor o tem, zakaj in kako lažemo, kako se lagane vidi navzven, kako se lahko zaščitimo in kako najhitreje prepoznamo lažnivca ... (tukaj) Ključne besede: govorica telesa, laganje, laž, manipulacija, zavajanje, roke, noge
Misel na prihod poletja v večini nas sproži pozitivna občutja, pogosto tudi lepe spomine na brezskrbne dni, poležavanje, pri nekaterih tudi na poletne romance, objemčke in druge nežnosti. Letos pa je vseeno nekoliko drugače.  Epidemija novega korona virusa je zarezala v naš vsakdan, za nekaj mesecev ustavila družabno življenje ter sprožila razmišljanje, kako bodo naši družabni stiki, predvsem pa stiki v javnem prostoru, sploh izgledali po novem. Javni prostor je namreč vsak prostor, ki je dostopen vsem ljudem, ne glede na raso, spol, starost ali socialni status. Karantena ter z njo napotki o obvezni uporabi zaščitnih mask, razkuževanju rok ter medsebojni razdalji vsaj meter in pol, so in bodo vplivali tudi na naše dojemanje medsebojnih stikov, osebnega prostora ter seveda obnašanja v javnem prostoru. S stališča neverbalne komunikacije sta verjetno prav dotikanje in spoštovanje osebnega prostora, najpomembnejša vidika naše nove realnosti. Dotikanje je sicer res izjemno pomembno za dobre odnose, vseeno pa se za vsaj nekaj časa le poslovimo od objemanja ob snidenjih z ljudmi, s katerimi se res dobro ne poznamo. Pred epidemijo je namreč objemanje postajalo nekakšna nova družbena norma izkazovanja pristnosti medsebojnega stika, zaradi širjenja okužbe pa je bolje, da ga, razen objemanja z res najbližjimi, vsaj začasno opustimo.  Foto: The Guardian Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno. Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo. Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora.  Če se ponovno dotaknemo plaže, ste že kdaj srečali ljubiteljskega "bademajstra" na javni plaži? Nikar ne postanite to vi sami. To so osebe, ki ves čas stojijo in se razgledujejo po plaži kot kakšni varnostniki ali lastniki plaže. Na obalo morja ali reke, vsaj čez dan, praviloma pridemo uživati mir, sonce in šumenje valov, nikakor ne občutka, da se še premakniti ne smemo brez nadzora. Prav tako tudi nihče ne bo posebej vesel, če se mu pridruži glasna skupina ljudi, ki se na pol prazni plaži namesti le nekaj centimetrov od njegove brisače ali ležalnika. Ne le, da bo namesto uživanja v šumenju valov prisiljen k poslušanju njihovih pogovorov, temveč bo po možnosti vključen tudi v njihove vzgojne metode otrok ali celo v njihove družabne igre. Običajno seveda kot prostor, kamor jim bodo ves čas bežale žoge.  Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod. Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno. Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.  Tudi sicer je glasnost govorjenja ali petja v javnosti potrebno prilagoditi konkretnim razmeram. Pri postavljanju meja glasnosti veljajo namreč le tri stopnje, preglasno, pretiho in ravno prav. Glasno smejanje, dretje drug čez drugega in kričanje čez pol plaže prijateljem, da vaša visokost pravkar prihaja v vodo, je vse prej kot primerno in splošno zaželjeno. Ravno tako tudi velja, da če vas lokalna skupnost ni najela za DJ-ja na plaži, pazite, da s svojimi akustičnimi napravami zabavate res le sebe in svojo družbo. Vaš glasbeni okus ni nujno glasbeni okus tudi vseh ostalih, zato raje uporabljajte slušalke. Podobno tudi večine obiskovalcev plaže prav nič kaj dosti ne zanimajo vaši poslovni ali zasebni podvigi, o katerih ste se ravnokar namenili razpravljati po telefonu. Umaknite se stran in prilagodite glasnost govorjenja v telefonski aparat. Pretirana glasnost je ravno tako (neverbalno) vdiranje v osebni prostor in je lahko še kako moteče.  Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode. Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe. Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.  Za konec pa omenimo še alkohol, cigaretni dim in smeti. Javni prostor načeloma ni namenjen pijančevanju, vsaj ne več čez dan. Podobno kot alkohol, se tudi kajenje vedno bolj umika npr. z vrtov lokalov ali plaž. Dimljenje nič hudega slutečega soseda je vse prej kot zaželjeno. Kajenje sicer na veliki večini plaž res ni prepovedano, ni pa odveč, če vsaj malo pogledamo, kam se vali naš cigaretni dim. Prav tako je v hribih ali na plažah potrebno ustrezno poskrbeti tudi za cigaretne ogorke. Olikan človek bo za seboj seveda pospravil tako ogorke kot tudi sicer smeti, ki jih je prinesel s seboj. --- Članek je bil skrajšan in objavljen v prilogi Nika (Dnevnik in Nedeljski dnevnik)  Z voditeljem oddaje "Kdo vam laže?" Borisom Tomašičem sva se pogovarjala o komunikaciji in aktualnih dogodkih v politiki. Ključne besede: govorica telesa, politika, komunikacija, diktatura, janšizem, protesti
Oddaja Tarča se bo v zgodovino medijskega poročanja zapisala po najmanj dveh vidikih. Najprej zato, ker gre za pomembno oddajo znotraj programske sheme nacionalne televizije, ki jo je odlikovalo kritično razpravljanje in občasno tudi elementi raziskovalnega novinarstva. Zaradi svojega vpliva na javno mnenje, ji je bila praviloma tudi zagotovljena udeležba eminentnih gostov brez posebnega truda. Obstaja pa še drugi vidik, ki v teh dneh dviguje veliko prahu in bo Tarčo v očeh javnosti zaznamoval še z dodatno barvo, če ne že kar zapackal. Govorim seveda o dveh oddajah Tarče, ki sta z razmikom enega tedna obravnavali tematiko vladnih nakupov zaščitne opreme v času izbruha novega korona virusa letos v Sloveniji.  Govorimo o obdobju, ko je nova vlada Janeza Janše, ki je šele dobro prevzela krmilo 13. marca 2020, dobrih štirinajst dni po uradnem priznanju NIJZ, da se gibljemo po samem robu izbruha okužb z virusom Covid-19 tudi v Sloveniji, začela z delovanjem in resnimi ukrepi. Iz Italije so prihajala grozljiva poročila o petsto do tisoč mrtvih dnevno (!) le par sto kilometrov stran od slovenske meje, v živo se je praktično v vsaka pomembnejša TV poročila javljal imunolog dr. Trampuž iz Nemčije in opozarjal na prihajajočo katastrofo kataklizmičnih razsežnosti, poročila o zalogah zaščitne opreme ter sposobnost našega zdravstvenega sistema, kamor štejemo tudi število razpoložljivih aparatov za predihavanje najtežje obolelih, pa so sporočala, da nas je lahko upravičeno strah. Da je zavladala nekakšna psihoza tudi med "navadnimi" ljudmi, govorijo na trenutke celo nekoliko komična dejstva o izpraznjenih policah po trgovinah, kjer je glavno vlogo prevzel kar WC papir. V prvi oddaji Tarča, dne 23. 4. 2020, so nas avtorji oddaje seznanili z njihovim videnjem situacije pri nabavi zaščitne opreme. Ekipa nam je najprej predstavila svoj okvir zgodbe, debata pa naj bi se nato nadaljevala v improviziran studiu pred stavbo RTV (verjetno zaradi varnostnih priporočil o medsebojni razdalji udeležencev). Na moje presenečenje se vse skupaj ni prelevilo v diskusijo, temveč v enostransko interpretacijo razvoja dogodkov, potrditev in utrjevanje okvira zgodbe avtorjev Tarče. Tarče se namreč nista udeležila kar dva od treh osrednjih akterjev zgodbe tj. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in Minister za obrambo Matej Tonin. V studiu so se tako ob voditeljici Eriki Žnidaršič znašli predsednika strank Dejan Židan (SD) in Marjan Šarec (LMŠ, tudi prejšnji predsednik vlade) ter uslužbenec Zavoda RS za Blagovne rezerve Ivan Gale. Slednji se je kot vodja splošnega sektorja in namestnik direktorja omenjenega zavoda znašel kot tretji akter v tej zgodbi, predvsem kot pomemben člen izvedbe nabav, saj je bil njegov predpostavljeni, torej glavni in odgovorni, takrat na bolniški zaradi okužbe. Menim, da sta ministra s svojo zavrnitvijo prihoda v oddajo storila napako, kar sem povedal tudi na glas na Twitterju, takoj po prvi oddaji.  Podobno kot pri prvem vtisu, ko možgani potrebujejo izhodišče, na katerega kasneje "nalagajo" vtise, jih primerjajo med seboj in na daljši rok potem uredijo v trajni odnos do osebe, je smiselno enako tudi pri zgodbi. Če vam nekdo pove zgodbo na dovolj prepričljiv način (glej tudi "Zakaj nas večinoma vodijo bleferji") je to smiselno enako kot pri prvem vtisu. Gre za izhodišče (okvir), na podlagi katerega bomo potem v nadaljevanju delovali in se odzivali. Ministra sta tako izpustila priložnost, da bi sooblikovala zgodbo, takoj na licu mesta posegla v konstruiranje zgodbe avtorjev oddaje ter ustavila oz. usmerila utrjevanje okvirja zgodbe s pomočjo ostalih gostov. Osrednji lik omenjene zgodbe je (ob ministrih) tako postal Ivan Gale. Sam ga vidim kot uslužbenca, ki je dosegel svoje karierne sanje z varno in umirjeno službo v javni upravi ter upanjem, da bo do upokojitve počasi a napovedljivo mirno priplul z dobro plačo in ugodnostmi, ki jih zavetje državne službe nudi.  Žal pa se je zgodila katastrofa svetovnih razsežnosti in kar naenkrat se je Ivan Gale znašel v očesu orkana. Znašel se je sredi vrtinca interesov, brez dvoma tudi pritiskov, predvsem pa zahtev po hitrem, občasno tudi nujnem in takojšnjem ukrepanju. Z lahkoto mu verjamem, da so se nanj izvajali pritiski. Sam teh pritiskov, po skoraj tridesetih letih zasebništva in s tem dela praktično 24/7 ne vidim tako grozljivo kot on, mu pa seveda verjamem, da mu ni bilo lahko. Verjetno pa ga je pri tem začelo loviti tudi spoznanje, da se njegovo vlogo v javnosti lahko interpretira tako ali drugače in da je prav, da svoje videnje zgodbe predstavi tudi javnosti in se tako na nek način tudi "zavaruje". Njegovo obnašanje pred kamero je to tudi potrdilo. Pogosto križanje nog, ki govorijo o tem, da namerava vztrajati do konca, podpiranje telesa s slonenjem na govorniškem podestu, ki govori o teži bremena, ki ga čuti in zelo izrazne obrazne grimase, ki govorijo o pomanjkanju nadzora nad notranjo stisko tako zaradi tematike kot zaradi neznanja nastopanja pred kamerami govorijo o tem, da trdno verjame v svoj prav in da se je pripravljen boriti do konca za svojo resnico. (Opomba: To ne pomeni, da ima tudi prav, temveč le, da verjame, da ima prav.) Njegova sogovornika v studiu, Šarec in Židan, pa sta bila tam kot nekakšna Statler in Waldorf, znamenita starčka iz gledališke lože Muppet Showa, ki potrjujeta okvir zgodbe Tarče in jo še podpihujeta, da bo zgodba seveda čim večja in čim bolj udarna.  Šarec in Židan sta delovala kot Statler in Waldorf (Muppet Show) Kot prvokategorna politika sta svoj nastop neverbalno oddelala solidno. To je pa tudi vse. Priložnosti, ki se jima je ponudila za "napad" na vladno koalicijo, preprosto nista izkoristila. Nekaj splošnih floskul, mantranje o nepravilnostih ter pozivi k odstopu so premalo. Sklepam, da ni bilo dovolj znanja, argumentov, še manj pa "cojones", da se iz zgodbe izvleče kaj več. Mislim, da bi bil Luka Mesec primernejši gost in posledično bi bil tudi izplen bistveno večji. Tudi danes, dan po drugi Tarči, vztrajam pri svojem stališču, da bi se ministra morala udeležiti prve oddaje. Diskreditacija celotne slovenske politike, ki se dogaja v našem medijskem prostoru s tem, ko se v oddaje vabi goste brez pravega medsebojnega rangiranja, novinarjem nudi okolje, kjer lahko brez pravega upora javnosti tvorijo karkoli želijo. O tem je v oddaji Faktor (vir) spregovoril tudi dr. Igor Lukšič, ki je opozoril prav na to, da neustrezno rangiranje gostov spravlja goste v neenakopraven položaj. Minister ima popolnoma drugačen pogled in sliko na zgodbo kot npr. nekdo, ki projekte vodi na izvedbeni ravni in obratno. Prav to je lepo pokazala druga Tarča. Izplen oddaje je pravzaprav ničen glede samih dejstev, glede interpretacije dejstev pa se je vsaj vzpostavilo ravnovesje, ki je zaradi neudeležbe manjkalo v prvi oddaji. V drugi oddaji so se namreč v studiu, ob Ivanu Galetu, znašli kar trije politični prvokategorniki in sicer ministra Počivalšek in Tonin ter Jelka Godec, državna seketarka za področje zdravstva v Kabinetu predsednika vlade ter podpredsednica najmočnejše stranke SDS.  Vir: Oddaja Tarča, arhiv MMC RTV Tako Jelka Godec kot Matej Tonin sta z načinom podajanja in samim nastopom, kjer je bila, presenetljivo, osrednja odlika njuna potrpežljivost (Tonin je npr. prvič besedo dobil šele po 50-ih minutah oddaje), svoje delo opravila s čisto desetko. Jasno, argumentirano, brez navijanja in s strinjanjem Ivana Galeta sta barko, ki je bila do tedaj še vedno občutno nagnjena v smer škode koaliciji, občutno poravnala. Pozor, kar trije prvokategorniki so bili potrebni, da so uravnovesili izhodiščni okvir tj. interpretacijo poteka dogodkov avtorjev oddaje! Ivan Gale je potrdil moje ugotovitve na njegov račun po prvi oddaji. Trdno verjame, da se je njemu in celotnemu sistemu nabave zaščitne opreme zgodila krivica s prednostno obravnavo posameznih dobaviteljev in pozivanjem, da se z njimi posel izpelje. Njegove reakcije v studiu so to ponovno potrdile, z veliko gotovostjo pa lahko tudi dodam, da v vsem tem soju žarometov tudi že uživa. Kot je humorno dejal TV voditelj in politični komentator Aljuš Pertinač na Twitterju, zakaj bi drugače sploh hodil v studio in se spuščal v debate s političnimi prvokategorniki?  Žal se ne morem znebiti občutka, da bo prav Gale na koncu ostal največji osmoljenec celotne zgodbe, zato tudi držim pesti zanj kot sočloveka, ne glede na moja prepričanja o motivih in razlogih njegovega izpostavljanja v javnosti. Še posebej, kot sem že zapisal zgoraj, ker celotna oddaja ni prav nič posebnega dodala k razjasnitvi zgodbe. Mogoče tudi zato, ker gre mogoče le za konstrukt brez prave vsebine ali pa zgolj zato, ker je prostor za razčiščevanja drugje in ne pred očmi javnosti? Mogoče, zakaj pa ne. Počivalšek je bil tokrat pod dvojnim bremenom. Najprej gre za breme same konstrukcije zgodbe (okvirja) iz prve oddaje, v kateri ni sodeloval in zato ni mogel vplivati nanjo, nato pa še breme utrjevanja okvirja zgodbe v tednu med eno in drugo Tarčo. Temu primerno je bilo tudi njegovo obnašanje.  Ivan Gale in Zdravko Počivalšek, (Vir: RTV Slovenja) Argumenti, da je šlo za nabave, primerljive z nabavami v vojnih časih, ko gre lahko za trenutne spremembe pri cenah, otežene poti dobav in kup pasti, ki prežijo na naivne kupce v vojnih časih (spomnimo se samo Toninovega izginulega tovornjaka in Pečečnikovega besednega lapsusa s krajo opreme), niso dosegali drugih gledalcev, zgolj že prej prepričane. Tega se je iz minute v minuto vedno močnje zavedal tudi sam, saj je postajal vedno bolj nervozen, razdražen, občasno tudi jezen in nekajkrat vidno presenečen nad dejstvom, da na drugi strani obstaja popolna gluhost za njegove argumente. Vztrajanje pri izrečenem in ostro reagiranje na prekinjanje voditeljice med njegovimi odgovori, si tokrat lahko šteje med arzenal močnejših orožij v verbalni bitki, ki je potekala v oddaji. Okvir, da pri nabavi zaščitne opreme nekaj smrdi, se je namreč cel teden utrjeval tako skozi osrednji medij RTV Slovenije, kot tudi skozi druge vplivne medije in skozi socialna omrežja. Ali je bil del tega utrjevanja načrtovan ali ne, težko sodim. Glede na moje poznavanje komunikacije in specialnih tehnik bojevanja na tem področju, pa se mi zdi vseeno nekoliko čudno, da se že popoldne, pred prvo oddajo Tarče, pojavijo pozivi k interpelaciji ministra Počivalška, takoj po oddaji zvečer sledi prenos v širšo javnost preko fotografij grafita (nekdo je moral iti ven in ga napisati, poslikati in dovolj močno lansirati v javnost, da ga sploh opazimo, kajne!),  Vir: Facebook naslednje jutro, ko tudi ostali mediji povzamejo zgodbo in se v medijih začnejo valiti razni komentarji kolumnistov ipd., pa je ustanovljena tudi FB skupina, ki ima nato do večera že kar 40.000 članov!
Večini, ki omrežje Facebook uporabljamo tudi za promocijo svojih storitev, se zdi zavidanja vredno opravljeno delo, da prostovoljno (!?) povabiš vsaj 100.000 ljudi, da se jih je vsaj 40.000 skupini tudi pridruži. In to v enem dnevu! Naključje? Mogoče da, zdi pa se mi malo verjetno. Ob koncu pa se mi o "govorici telesa" same oddaje zdi pomembno zapisati še vsaj dvoje: prvič, resno novinarstvo se mora seveda še kako paziti videza pristranosti. Pristrano vstopanje v zgodbo se mi zdi do neke mere sicer normalno. Novinar ne živi na Marsu temveč v okolju in znotraj svojih prepričanj, ki nedvomno vplivajo na sam okvir zgodbe. V primeru Tarče je to razvidno iz stališč, besedne strukture nagovorov in odnosa voditeljice Erike Žnidarščič do odgovorov "obtoženih" ministrov. Samo soočenje gostov pa bi nato moralo voditi do nepristranosti pri pogovoru o poteku dogodkov in samih dejstvih. To se v prvi oddaji Tarče zagotovo ni zgodilo in je senca pristranosti močno okrnila ugled celotne oddaje in njenih avtorjev, razen občutnega trenutnega dviga gledanosti pa močno otežila videz profesionalnosti tudi druge oddaje, ki je sledila teden dni zatem. Drugič, pa želim kot državljan zelo jasno sporočiti, da osebne preference do posameznih političnih akterjev in njihovih idej nikakor ne smejo zmanjševati vloge raziskovalnega novinarstva, postavljanja neprijetnih vprašanj, tako novinarjev kot nas vseh, ter nujnega usmerjanja pogleda javnosti v žarišča, ki potencialno pomenijo izbruhe nepravilnosti, korupcije in klientelizma. Seveda pa je lahko usmerjanje pogleda javnosti v eno smer tudi vodenje pogleda javnosti stran od drugod. Srečno. Nekaj besed ob značilnih držah Ministra za zdravje Tomaža Gantarja na tiskovni konferenci ob pandemiji novega korona virua pri nas. Ključne besede: roke, avtoriteta, pozornost, zbranost  Nastop pred novinarji je stresen dogodek. V primeru poslanca Matjaža Hana pa lahko vidimo, kako to izpelje nekdo, ki ima dovolj izkušenj, ve kaj govori in to tudi izpelje umirjeno in preudarno.. Ključne besede: urejanje, umirjanje, geste, roke    Jelko Kacin, vladni govornik in njegova govorica telesa Ključne besede: figov list, roke, govorniški pult, geste  Tiskovna konferenca odhajajočega in prihajajočega mandatarja ob izbruhu vira COVID-19 v Sloveniji. Ključne besede: alfa, beta, diskretno, odločn, ustnice  Do konca prejšnjega stoletja je veljalo, da je v primeru izbruha situacije, ki jo označimo z izrazom "krizna", časovno okno za primeren odgovor 12 do 24 ur po njenem nastanku. Z razvojem informacijske družbe, pa se je to časovno okno počasi skrčilo in danes imamo situacijo, ko takšno časovno okno traja le še dobro uro ali manj.  Spremenilo pa se je še nekaj izjemno pomembnega. Moderno družbo preveva duh spektakla. Socialna omrežja so vnesla vidik, ki ga klasična "bernaysova" ideja odnosov z javnostmi ni poznala na takšen način, kot ga poznamo danes. Pod izrazom "duh spektakla" mislim predvsem na potrebo, da ovekovečimo vse kar le lahko in to storimo na takšen način, da se približamo idejam idealne sporočilne vrednosti. Kot bi oživeli Platonov svet idej in ga materializirali skozi socialna omrežja. Ste že kdaj videli na Instagramu slabo spečeno torto? Že sliši se čudno, kajne? Mogoče ste, vendar le kot nekakšen sarkazem ali kaj podobnega, kot resno objavo pa zagotovo ne. Zanimivo, da se takšen pristop k dramatiziranju in ustvarjanju spektakla v naših življenjih s pomočjo družabnih omrežij, sklada tudi z osnovami teorije laganja in sicer, da ljudje lažemo na tri načine: - z zamenjavo dejstva (trdim, da npr. nisem bil nekje kljub temu, da sem tam bil), - z olepševanjem dejstev in - z molkom tj. izpuščanjem dejstev v pogovoru. Danes so klasični mediji (predvsem TV, tisk in radio) tudi zato pod velikim pritiskom. Če določen tok idej ni dovolj močno podprt še s stranskimi podtokovi informacij, osrednji medij neke struje (ideje) preprosto ne uspe pokriti dovolj širokega polja in javno mnenje se hitro lahko obrne proti njemu.  Torej, če nekdo, ki za komuniciranje bistva svoje ideje uporablja zgolj npr. neko TV postajo in zraven ne zagotavlja dovolj širokega pokritja celotne medijske pokrajine (tisk, radio, bloggerji, twitter, facebook, instagram, tiktok ...), bo izpostavljen visoki stopnji tveganja. Postane namreč ranljiv, saj bo konkurenčna opcija zaradi širjenja svojega vpliva skozi čas in širino medijske krajine (pojav ti. snežne kepe) sčasoma preprosto prevzela npr. dotično TV postajo (ali zgolj z menjavo urednika ali kapitalsko) in jo vključila v svojo medijsko krajino ter tako postala še močnejša, omenjeno idejo ali opcijo, ki je pred tem obvladovala omenjeno TV postajo, pa preprosto odplaknila s prizorišča. Ali je drevo sploh padlo v gozdu, če ga ni nihče videl, ne slišal, niti o njem nič napisal ali povedal?  Uspeh je le redko posledica naključja. Če želimo v modernih časih ustrezno krizno komunicirati, moramo upoštevati vse prej opisane vidike razvoja moderne družbe in biti proaktivni. V današnjem svetu so vložki visoki tako v smislu denarja, kot tudi ostalih vidikov delovanja (čas, energija, znanje, kakovost informacij ...), da časa za sedenje na lovorikah preprosto ni. Če ste vrhunski zdravnik in zraven še državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, vam to ne zagotavlja, da vas javnost ne bo raztrgala, če se ne boste zavedali moči spektakla in temu primerno komunicirali. Podoben primer se je pred kratkim zgodil tudi med novinarji, ko je bila spregledana moč zaledja medija, v katerem novinarka dela s tem, da se je spustila v bitko z javnostjo na odprti fronti tj. preko socialnega omrežja Twitter. Govorim seveda o primeru novinarke Pop TV Suzani Perman, ki je bila zaradi vodenja pogovorne oddaje s prvakom stranke SMC Zdravkom Počivalškom v eni od oddaj oddaj na Pop TV, kasneje na družabnih omrežjih deležna (milo rečeno!) neprimernih oznak in žaljivk. Ko pa je želela javno izpostaviti svojo bolečino in celo obračunati z nestrpneži na omrežjih, pa je bilo samo še slabše. Moč in zaledje, ki ji ga zagotavlja dežnik medijske hiše, je na odprtem polju socianih omrežij vreden bore malo.  Situacija, ki potrebuje krizno komuniciranje, običajno ne nastane najavljena v naprej, temveč praktično čez noč. Manjša in srednja podjetja se za takšne primere zanašajo na sposobnosti lastnikov ali direktorjev, za večja podjetja in javne ustanove, pa običajno obstaja nekakšen načrt oz. protokol kriznega komuniciranja, ki se ga v takšnih primerih aktivira in uporablja. Ob zadnji krizi tj. s korona virusom, smo v Sloveniji priče razvoju dogodkov, ki so zame kot opazovalca in človeka, ki se tudi profesionalno ukvarja s tem področjem, vse prej kot spodbudni. Naj naštejem le nekaj takšnih vidikov, ki človeku dajo misliti, da bi lahko bilo veliko bolje. 1. Protokol kriznega komuniciranja Očitno je, da ne obstaja dovolj jasen protokol kriznega upravljanja, še manj komuniciranja v fazi priprave na epidemijo virusa. Ne obstaja torej nekakšen načrt, ki bi strokovno pokril osnovne elemente kot so: kdo komunicira, kdaj se komunicira in kje se komunicira. Državna sekretarka, ki ima hvalabogu nekaj smisla za komunikacijo, je vržena v vodo in naj plava z novinarji. Sicer zdravnica, ki brez dvoma ve kaj počne po strokovni (medicinski) plati , vendar pa se nahaja na terenu komunikacije, ki ga ne pozna najbolje. Zakaj pa bi ga sploh morala? In še pomembneje, je bilo to predvideno ali je bilo po načelu: ne bom jaz, daj ti? Da je šele po nekaj dneh prišel nekdo, ki ji je vsaj nekoliko pomagal pri sami tiskovni konferenci z mikrofoni itd. je pa še dodaten problem. Dalje, redna dinamika tiskovnih konferenc se je vzpostavila šele po tednu dni glasnega kričanja socialnih omrežij po manjku informacij in še huje, raznih dezinformacij o razvoju situacije. Sporočiti le nekaj osnovnih informacij v smislu "ne delajte panike, umivajte si roke, pazite na fizične stike z drugimi, ostalo si pa preberite na internetu" je zagotovo in odločno premalo, pa še kanal posredovanja informacij je zgrešen. Otroci in starejši niso prisotni na internetu na tak način, še manj pa na straneh NIJZ. Če omenim, da so prav otroci potencialno najpomembnejši raznašalci okužbe, starejši ljudje pa najbolj ogroženi, bodi dovolj za resen razmislek. 2. Nosilne fraze Vsako krizno komuniciranje temelji na odkriti, jasni in konsistentni komunikaciji. Ljudje v kriznih trenutkih še bolj slišimo samo tisto, kar želimo slišati in ko se nas polasti panika, moramo biti izpostavljeni drdranju enih in istih fraz, da se nas vsaj za silo primejo. - "Novinarsko konferenco začenjamo z zadnjimi podatki o številu okuženih, ki je ...", - "Krizni center opozarja na to in to, področni centri javljajo to in to ...", - "Več informacij je na voljo na občinah, poštah, na spletni strani ..." Gre za ponavljanje enih in istih fraz v enakem zaporedju, enako kot je npr. struktura tv poročil vedno enaka: vreme, uvodnik, novice doma, novice v tujini, šport, vreme itd. To ljudje potrebujemo, saj morajo možgani vzpostaviti sprožilce za sprejemanje novih informacij, ker preklopijo na krizno delovanje, ko je racionalna presoja omejena ali celo popolnoma zamegljena. 3. Forma komunikacije Ste se kdaj vprašali, zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki (kot je sicer vedno!) temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z našimi vojaki v Iraku in so le-ti naslednji dan prišli domov? Ali pa zakaj je bil italijanski premier s kriznega zasedanja italijanske vlade o korona virusu v puloverju? Zakaj predsednik (Obama, Pahor, Trump ...) na vojaških vajah nagovarja vojake v usnjeni vojaški jakni? Zato, da sporoča akcijo, pripravljenost, zavedanje, nujnost.  Zakaj je bil hrvaški premier Plenkovič na krizni seji vlade o korona virusu fotografiran, ko sedi na koncu mize in s tem v središču fotografije, okoli mize (okoli njega) pa člani vlade, ki vneto razpravljajo? Zato, da je dajal videz kontrole in pripravljenosti na konkretne ukrepe. Kako pa je na slovenskih tiskovnih konferencah? Ko se je minister za zdravje Šabeder prvič pojavil na tiskovni konferenci o korona virusu, je bil tam skoraj odveč. Strokovnjaki za državno sekretarko stojijo pred steno Ministrstva za zdravje bolj kot obdolženci in ne kot strokovnjaki, ki imajo situacijo pod nadzorom. Bi bilo res težko zagotoviti mizo, da se lahko usedejo in nagovorijo novinarje v sedečem položaju?
Zakaj postavljati strokovnjake v položaj, ki ga niso vajeni? Telo bo naravno lezlo v obrambno držo in komuniciralo manjko samozavesti in nadzora. Si narod, ki se boji epidemije virusa res želi gledati strokovnjake, ki jih je (navidezno) strah vsega skupaj? S par nasveti in ukrepi strokovnjaka za neverbalno komunikacijo bi to rešili tako, kot je treba.
Ne bom več našteval dalje, saj ni moj namen toliko kritizirati, kot na konkretnem primeru opozoriti na dejstvo, da je naloga državnih inštitucij, da poskrbijo tako za varnost (npr. zdravje v tem primeru) kot tudi za občutek varnosti in nadzora nad situacijo. V primeru izbruha krizne situacije je pot, ki varuje vpletene pred neželjenim razpletom dogodkov sestavljena predvsem iz dobrega načrtovanja, testiranja izvedbe (oz. vaje) in popravkov samih načrtov glede na izkušnje vaj oz. dejanskih situacij, če že obstajajo. Kot sem dejal že uvodoma, je uspeh redko posledica naključja. Zato menim, da bi bilo dobro, da se iz vsega tega tudi čim več naučimo. Upam, da smo se, predvsem pa tudi upam, da ne bo treba tega več ponavljati, razen za vajo. Žal o slednjem močno dvomim, zato bom za konec raje dejal: nasvidenje v naslednji krizi. Podrobnejša analiza govorice telesa med pogovorom pri predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju. Obiskal ga je bivši predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Ključne besede: očesni stik, dlani, noge, roke, obraz, stopala  Poroka je tako lep in pomemben dogodek, da se marsikdo upravičeno vpraša, kako naj se na poroki pravzaprav obnaša, da bo vse lepo in prav. V nadaljevanju se bomo zato tokrat dotaknili praktičnh vidikov obnašanja ter govorice telesa na takšnem dogodku. Najprej, mladoporočenca sta na poroki „glavna“, kar praviloma pomeni, da poznata vse prisotne. No ja, ne nujno res vse, zagotovo pa se morata do vseh obnašati, kot da jih. Za vas je pomembno predvsem dejstvo, da ste bili povabljeni zato, ker si ženin in nevesta želita deliti svoje res posebne trenutke tudi z vami. Čisto mogoče je, da ste bili (zaradi npr. omejitev s prostorom, denarjem ipd.) izbrani med številnimi drugimi njunimi prijatelji, zato bodite z vabilom in navodili za obnašanje na poroki res pazljivi. ...   Ključne besede: poroka, govorica telesa, obnašanje, bonton
Zahvalni dan, pomilostitev purana in ameriški predsednik Donald Trump #govoricaTelesa  Tokrat o zabavah, še posebej pa o novoletnih zabavah, darilih in obnašanju. Ključne besede: obnašanje, govorica telesa, darila, oblačila, selfie ...   
TV Slovenija, oddaja Dober dan, voditelja Špela Močnik in David Urankar Čas ogleda: 45 minut Povezava do oddaje: KLIKNI Ključne besede: obnašanje, govorica telesa, zabava, službeno, skok čez plot  |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
||||||
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|