Jože je pred dnevi sklenil, da ima starega avtomobila počasi že čez glavo. Po številu kilometrov je že zdavnaj goden za generalko. To pa stane. Tekoča popravila tudi. 

​Od zunaj še kar nekako izgleda, od znotraj se mu pa vidi, da ga je načel zob časa. Voznikov sedež je natrgan, plastika na armaturi obledela in odrgnjena, zadnja klop je bila že vsaj stokrat polita s sokovi, ostanki čokolade in drsanje s petami otroških čevljev pa tudi terjajo svoj davek.

Šel je torej k največjemu in najmočnejšemu prodajalcu v državi. Lep in velik salon imajo. No ja, saj jim vsak mesec plačuje tudi nekakšen obvezen prispevek za delovanje.

Pravijo da zato, da imajo lahko širok nabor vozil, za vse priložnosti. Sliši se čudno, a tak je zakon.

Sicer ta avtohiša tudi ugleda nima več prav velikega, zagotavlja pa 100% dobavo po vplačilu ter garancijo. Konec koncev, državna firma pa res ne propade kar tako, kajne? 

Zanimivo, tudi zaposleni baje niso bogvekaj zavzeti. Govori se, da si še čas razlagajo precej po svoje in da se točno samo štempljajo.

Predvsem pa, da so maščevalni, če jih kdo slučajno kaj kritizira. Si kdo želi kupiti avto, nato pa tretji dan ugotoviti, da je v gorivu sladkor in je motor zato zaribal? Ne bi bilo prvič.

So pa trdno povezani v sindikatu. In sindikat “vedno vse zrihta”, so rekli včasih in še danes tako velja. Za gajbico jabolk za povrh pri računu, ti preko vrste uredijo menjavo sklopke, dolijejo olje in še gume napolnijo za dobro vago.

Seveda, če so v službi. Sicer pa počakaš kakšen dan ali dva, potem pa steče. 

​Za šankom v bližnji gostilni se možje radi pridušajo, kako kdaj šef sindikata direktorja dobro “stisne”. Običajno takrat, ko ima direktor ideje, da bi aktivno prodajali še kakšno drugo znamko ali celo, da bi kupcem prepustili, naj se odločajo sami. 
​

A vrnimo se nazaj v salon.

Prodajalec si je za Jožeta vzel čas. Najprej se mu je predstavil, Saša mu je ime.

Nato je Jožetu pojasnil, da njihova prodaja temelji na široki ponudbi in da, ker je demokratičen in nepristranski, nobene znamke posebej ne priporoča, saj vendar zastopa vse.

No, mogoče Wartburge. V ponudbi imajo res dobre Wartburge, imajo pa tudi druge nemške, italijanske in francoske avtomobile.

Tudi švedski avto je na voljo. Se pa ni posebej izkazal v zadnjih dveh letih, v praksi se je celo izkazalo, da je bilo z njim največ smrtnih žrtev.

Po prodajalčevem mnenju je še malo za počakati z nakupom. Res pa se govori, predvsem na Nacionalnem inštitutu za javno avtomobilstvo, da bo jeseni veliko povpraševanje prav po švedskem modelu.

Vseeno pa ima Wartburg širšo paleto barv. Pa še na zalogi jih imajo. Posebej rdeče.

Jože se je seveda že prej pozanimal in pregledal trg. Nekako najbolj pri srcu so mu avtomobili zahodno-nemške izdelave.

Seveda, je dejal prodajalec, dobri so. No, tudi Wartburgi so dobri, tudi nemški, včasih so bili celo boljši od drugih, pa še na zalogi jih imamo. 

Ampak … mar niso Wartburge nehali izdelovati že leta 1991?

So, je pritrdil prodajalec Saša. Mi smo jih vse zakupili. Imamo jih za desetletja. Še Ruse smo prehiteli in pobrali tudi njihove zaloge. Verjamemo, da je Wartburg edini pravi avto.

Z nami se strinjajo tudi na Balkanu, kjer še danes proizvajajo rezervne dele in kjer še danes slavijo ta dosežek civilizacije. Pa še na zalogi jih imamo.

Čudno, si je mislil Jože. Kdo se leta 2022 želi voziti v Wartburgu? 

Potem pa se je spomnil na znanca Jašo, ki vsak petek nabaše vso mogočo kramo s kolesi vred v svoj Wartburg karavan in se pelje, enkrat po centru Ljubljane okoli Državnega zbora ta velik krog do Tivolija, drugič pa po Celovški do obvoznice in nazaj.

Res, da se ljudje pritožujejo po mestu, ker jim zasmradi še tri ulice zraven. 

Pa sosedi Tea in Nika, ki dneve in dneve čistita svojega rdečega Wartburga pred blokom in vsem razlagata, kako lepo mu sveti lučka v kabini. Ponoči se še plesati da ob njej.

Pa Mihajlo, Andrej, Slobodan in Živorad v sosednji ulici tudi. Pa njihovi otroci v šoli jim tudi pojejo slavo. Baje so Wartburg partyji itak najboljši.

Zanimivo, se je še spomnil Jože, ravno prejšnji teden so mu celo v službi ponudili, če bi se vpisal v Wartburg klub. Zakaj naj se pa vpiše, če ga pa nima in še všeč mu ni, se je vprašal na glas.

Milan, vodja kluba v firmi ga je pogledal z viška, kljub temu da je zelo nizke rasti, in mu zabrusil, da je Wartburg več kot le avto. Gre za revolucijo, način življenja in ljubezen, za katero se po potrebi tudi umira. 
Ko mu je Jože omenil, da je to avto, za katerim daleč najbolj smrdi, saj kuri mešanico olja in bencina in da bi bilo dobro pomisliti tudi na okolje, je bilo hitro vsega konec.

Milan ga je ozmerjal z avto fašistom ter mu zabrusil, da ni daleč dan, ko z drugimi avtomobili itak ne bo smel več na cesto. Wartburg in pika. Članarina v klubu ni visoka, pa še kakšno službo se lahko zrihta, saj so sami domači.

Prodajalec Saša je medtem na drugi strani mize opazil, da je Jože v mislih nekoliko odplaval.

Izpod mize je zato potegnil kataloge najnovejših ruskih in indijskih modelov. Mislil si je, da mora delovati nekoliko bolj pluralno. Ljudem je potrebno pokazati, kakšne možnosti še obstajajo zato, da se na koncu lažje odločijo za Wartburg, kakopak. 

Jože je bil odločen. Nemški avto hoče. 

Prodajalec ga je zabodeno pogledal, nato pa odhitel k mizi na drugo stran salona in poklical kolega, vodjo sindikata v hiši, za nasvet. Ta mu je zabičal, da naj niti za živo glavo ne posluša stranke in da je ljubezen stranke do prave izbire zdaj v njegovih rokah.

Ko je odložil slušalko in pogledal proti stranki, ga je pa skoraj kap.

Komercialni direktor, ki se zadnje mesece nekaj smuka po salonu, se pogovarja s stranko. Njegovo stranko! To pa ne bo šlo tako zlahka mimo. Z odločnim korakom se je odpravil k njima.

Komercialni je izkoristil trenutek, stopil proti prodajalcu Saši in ga še pravočasno ustavil na samem.

Diskretno mu je zašepetal: “Pelji stranko med avtomobile. Naj se sam odloči, kaj mu ustreza. V vsakem primeru bo kupil pri nas.” Komercialni se je zatem obrnil, se Jožetu nasmehnil, pokimal v pozdrav in odšel proti svoji pisarni. 

Prodajalec Saša je, zaripel v obraz in poln začudenja, gledal komercialnemu v hrbet. 

Kaj se dogaja v tej hiši? Zakaj ljudem ni všeč Wartburg? Zakaj bi ljudem nudili tudi druge avtomobile, če ima pa Wartburg odgovore na vse? Je to kakšna zarota? 

Pa saj mi je še šef sindikata ravnokar potrdil, da smo mi tukaj prav zato, da v ljudeh ohranjamo ljubezen. Ljudje vendar ne vedo, kaj je res dobro zanje! Mi vemo zanje!

A delo zahteva svoje, konec koncev je Saša vseeno profesionalec. Po nekaj trenutkih se je obrnil k Jožetu in dejal:
“Druge avtomobile vam bom sicer pokazal, a zgolj zaradi izrecnega navodila šefa,” je oznanil prodajalec. 

Kaj želi povedati s tem, je pomislil Jože. Mar ne plačujem obveznega prispevka ravno zato, da imam na voljo vse mogoče avtomobile na zalogi? Kaj je s tem Wartburgom? Zakaj ga sploh še prodajajo ljudem?

Ker lahko. Zato, ker sindikat bolje ve, kaj je dobro za avtohišo in njene stranke, kot pa vodstvo.

Tako je bilo in tako tudi za vedno bo, je pomislil prodajalec Saša in pustil Jožeta, da tava sam po parkirišču.

Medtem si je Saša, ponosen nase zaradi jasnega stališča do svojega šefa, v brk zabrundal:
“Kdo nam pa sploh kaj more? Plača bo, ne glede na to ali bo kdo kaj kupil ali ne. Če ljudje ne poznajo drugih avtomobilov, kupijo Wartburg. Tako jim lahko večno prodajamo rezervne dele. Pa mladi imajo tudi radi Wartburg zabave. Dim, ropotanje in kup obljub o odlični vožnji.”

​Za svobodo torej, z Wartburgom naprej.

Namesto konca:
Wartburg je bil dober avto. Nekoč. Na papirju. V praksi pa je sčasoma zasmradil vse naokoli s svojimi izpušnimi plini mešanice olja in bencina ter se gugal kot kakšen star jogi. A bil je sanje mnogih in s ponosom so se vozili v njem in z njim.

V nekih drugih časih. Ko ni bilo drugega oz. so bili tisti, ki so bili na voljo, precej slabši. Predstavljal je tehnološki dosežek nekega sistema, nekega načina razmišljanja, nekega časa in prostora. Temu primerno je sledil tudi njegov konec. Zdaj je zgodovina.

Dragi Saša, Milan, Jaša in šef sindikata, Wartburge in vas, je že zdavnaj povozil čas.

Zakaj se sami ne vozite z njimi, če so tako dobri?

​PS: Glosa je bila pripravljena in tudi objavljena na Portal24

Ena od razlik med levico in desnico je, da levica gradi na kolektivu, desnica na posamezniku.

Levica s svojim socializmom ustvarja revno večino in bogato manjšino, desnica pa s svojim kapitalizmom ravno obratno, bogato večino in revno manjšino. Tak primer sta bili npr. ZDA in Sovjetska zveza v času hladne vojne. Na eni strani ameriški kapitalizem, ki je stremel k bogatemu posamezniku in s tem bogati družbi. Na drugi strani sovjetski socializem, ki je stremel k bogati družbi tako, da je pozabil na posameznika. Posameznik je postal zgolj številka v sivini.

Od Leninove revolucije l. 1917 dalje levica dela na ideji kolektiva in njegovi aktivaciji za potrebe ideologije. Ves čas poziva proti nečemu. Poziva k nekakšni revoluciji, revolucija je agens kolektiva. Kolektiv je namreč sam po sebi siva inertna gmota. Sive delavske hlače, siv površnik, siva kapa, sivina vsakdana. Kolektiv. Tam človek ne deluje, temveč čaka na navodila kako naj živi. Kdaj naj vstane, kaj naj dela, kdaj naj gre spat.

Siva gmota, znotraj katere se posameznik lahko skrije in siva gmota, ki posameznika lahko pogoltne. Daleč največji izziv te sivine je, kako zaradi pomanjkanja konkurence ne dovoliti ne najbolj brihtnim posameznikom na upravljalske položaje. Ker sistem ne temelji na prepoznanem posamezniku in njegovi osebni odgovornosti, je to zelo težko. Ima pa prednost, da sistem poskrbi za vse. 
Desnica sivine kolektiva in njegove inertnosti ne pozna. Individualizem in s tem povezana osebna odgovornost terjata zgolj stabilen sistem, kjer zakoni veljajo za vse enako. Terjata sistem, ki vpliv države na delovanje posameznika reducira na minimum. Konkurence je same po sebi dovolj. Ima pa desnica težavo s sodelovanjem. Po domače, vsak vleče zgolj na svojo stran. Če ne vidi materialnega ali upravljalskega interesa, se umakne in ga ne zanima. Ne zanima ga višje, skupno dobro. Le toliko, kolikor ima lahko od tega korist.

Slovenija je lep primer. Levica je več ali manj na oblasti vse od druge svetovne vojne dalje. Zaradi ciklične narave časa in s tem družbenih pojavov, si je svoje kolektivistično vladanje morala nekako podaljšati v desetletja. To je storila tako, da je preprosto odstranila drugače misleče takoj po vojni.
Promovirala je kolektiv, sama pa vzporedno po desno zidala sistem, da bo preživela tudi takrat, ko se bo naravno spet začelo vzpostavljati ravnovesje. 

Obdobje zadnje Janševe vlade priča točno o tem. Samo dve leti vladanja individualistične desnice sta sprožili kolektivni delirij levice. Dobesedno. Delirij, nekakšen odtegnitveni sindrom, strah pred prihodnostjo brez financiranja iz državnih jasli. Petkovi protesti, tedenski “performansi”, načrtno vodenje prispevkov po medijih o tem, kako so vsi ukrepi napačni glede pandemije, kako vlada diktatura, kako se je potrebno upreti Janševi vladi za vsako ceno, obtožbe o preprodajah mask itd. 

Kdor razume omenjeno delitev na levi kolektiv in desnega posameznika tudi razume, da je vloga raznih levih stricev iz ozadja naravno veliko manjša in potrebna, kot se zdi na prvi pogled.
Levica preprosto poskrbi za svoje, ko vlada in ko ne vlada. Levica se zaveda, da mora poskrbeti za svoje takrat, ko vlada in nositi skupaj na isti kup, ko ne vlada. Če želi seveda preživeti do naslednjega vladanja, ko se bo lahko poplačala za nazaj. 

Financiranje izbranih levih NVO-jev, ki so v resnici aktivistične celice za na volitve, so že tak primer. V njih prebivajo razni upravljalci socialnih omrežij, anonimni troli in usmerjevalci javnega mnenja, terenski aktivisti za zbiranja podpisov ipd. Tam si nabirajo prakso za čas, ko bo potrebna aktivacija (in zagotovo sčasoma bo) ali pa za prehod v podjetja, ki jih upravljajo njihovi “naši”.  

Desnica tega ne razume. Ko ne vlada, se pritožuje, da nič ne more, saj vendar ne vlada. Ko pa vlada, se spet pritožuje, da ne more poskrbeti za svoje, ker je taka zakonodaja in itak ne bo vladala večno. Desnica se zakonov namreč drži, saj verjame, da je ravno trden in jasen zakonodajni okvir tisti, ki zagotavlja lepo in sončno prihodnost. 

Levica tega ne počne na tak način. Ona je ves čas v stanju revolucije, rušenja, preoblikovanja. Kršenje pravil je hkrati njen modus operandi, način delovanja, in modus vivendi, način preživetja.
Desnica, ker tega ne razume, zgroženo opazuje, kako levica krši zakone. Desnica zgrožena poziva sodni aparat, naj jo zaščiti. Ob tem pa še huje, ne dojema, da je sodni aparat enako vzgojen kot tisti, ki zakone krši. Torej naši morajo poskrbeti za naše in, glej ga zlomka, na grozo desnice, to tudi storijo.

So strici iz ozadja narekovali vse mogoče sodbe in začasne odredbe, ki so ovirale desno vlado med njenim vladanjem zadnji dve leti? Mogoče kdaj, večinoma pa ne. Večinoma je šlo za kolektivistično zavest, da je desnico potrebno onemogočiti ali vsaj upočasniti in s tem pomagati preživeti svojemu (levemu) kolektivu.
Desnica tudi ne razume, da je velik del apatije in celo umika ljudi, ki so bili v predvolilnih časih (letos ali kdaj prej) precej izpostavljeni, posledica zavedanja, da zanje ne bo nihče poskrbel. Da razen strankarskih veljakov in njihovih najožjih ekip, po volitvah ne bo poskrbljeno za nikogar. V primeru zmage ali poraza bodo ostali sami, od trepljanja po ramenih se pa ne živi prav dolgo. Zato res ne preseneča, da na desni preprosto ni ne posebej aktivne inteligence in ne aktivnega družbeno političnega dogajanja izven parlamenta. 

Desna inteligenca je namreč dojela, da deluje v levem okolju raznih inštitutov, zavodov in univerz, kjer lahko lažje in bolj udobno preživi tako, da se ne izpostavlja preveč. Zato je vsaka izpostavitev povezana z neposredno koristjo in ne širšim družbeno koristnim delom.  

Posledica revolucionarnega zanosa kolektivistične levice v obliki diskreditacij, medijskih umorov, tudi napadov na poslovanja posameznikov, ki javno razmišljajo nekoliko bolj desno, daje rezultate. Kolektiv brani svojega financerja (državne jasli) in posameznik, ki razmišlja drugače,  nima možnosti preživetja.
Danes smo v Sloveniji padli celo tako nizko, da se levica, podprta še z mavričnimi idejami, brani na tako primitiven način, da gredo človeku lasje pokonci.

Lep primer je bil zadnji eksces predsednice DZ na rdeči preprogi, pred častno četo, na proslavi na predvečer Dneva državnosti. 

Komentarji levice o tem, kako je predsednica nerazumljena, kako je fino, da izraža svojo individualnost ipd. so seveda abotni. Zaničevanje simbolov države in njenih obredov, ki služijo utrjevanju državnosti, je zrelo vsaj za javni opomin, če že ne za kaj več. Za glavo se držijo vsi, ki se vsaj malo spoznajo na protokol in komuniciranje v javnosti, pa to ne šteje. Medijsko jo je potrebno zavarovati, ker je naša. Je del našega (levega) kolektiva in mi poskrbimo za naše.
​
S takšnim pristopom levice, da tolerira prav vse kar počnejo njeni predstavniki, se seveda spirala odpira navzdol v brezno pogube. Kot parazit, ki svojega gostitelja toliko časa izrablja, da na koncu umreta oba. Če se javno ne obsodi ekscesnih dejanj, ta dejanja postanejo nove meje sprejemljivega. Ko enkrat ni več meja, nastopi zakon močnejšega.

Levica s svojo kolektivno naravnanostjo in revolucionarnostjo, ki je njen agens in pot ven iz inertnosti, ruši kar je bilo zgrajeno. Zato, da se levica lahko hrani in preživi. Žal je zgodovina pokazala, da revolucija slej ko prej začne žreti tudi svoje otroke.
Ne vem, koliko časa bo še na sporedu npr. oddaja Ura moči. Pritiskom smo že bili priča. O tem sem pisal tudi TUKAJ. Mogoče bo zdaj, zaradi pritiska javnosti oddaja celo ostala dlje. Tako, kot je bil nekoč Nedeljski dnevnik in njegova zadnja stran s Tonetom Fornezzijem Tofom. Češ, nekaj mora biti tudi proti nam, da ljudje nimajo premočnega občutka, da je medijski prostor res popolnoma pod nadzorom.
Po napovedani razpustitvi programskega sveta RTV Slovenija in slej ko prej tudi zamenjavi vodstva, bo to mogoče celo nujno potrebno. Proplus je namreč trdno v rokah levice, medijski del, ki pokriva desno stran in kjer igro vodita Nova24 TV in vedno bolj tudi Domovina, pa preprosto zaenkrat nima dovolj dosega. Brez razvoja novih medijev, ki so v vitalnem interesu desnice, bo takšno stanje še desetletja.
Desnica se bo morala naučiti poskrbeti za svoje ljudi tudi v Sloveniji. Začeti razmišljati širše. Graditi varno mrežo, v katero lahko polovi svoje posameznike, če se vsi načrti ne izidejo v celoti. Se medijsko podpirati med seboj in ne iskati zgolj kratkoročnih koristi kapitala in zasebnih interesov.
Na etični pogon namreč enostavno ne gre prav dolgo. 
Dokler te lekcije ne bo dojela in razumela, toliko časa bo desnica ostala tam kjer je.

​V opoziciji. 

Medijska hiša Planet TV je, za volitve 2022 v Državni zbor RS, pripravila niz predvolililnih oddaj z naslovom "Slovenija izbira".  Oddaje so na sporedu vsako sredo ob 19.45 do 21.00.
Koncept oddaje je svež in inovativen. Gostje, predstavniki političnih strank se soočijo v studiu, takoj po njihovem soočenju pa so izbrani politični komentatorji povabljeni k oceni njihovih nastopov ter vsebinskih izzivov, ki jih je soočenje odprlo.
V vlogi komentatorjev nastopajo: dr. Peter Gregorčič, Miran Videtič in Edvard Kadič.

Res pa je zaradi dostopa do informacij in s tem možnosti njihovega preverjanja, vse skupaj danes predvsem bolj očitno. Lažje preverimo kaj je res nekdo rekel, zapisal ali storil, kot pa kadarkoli prej v zgodovini. Pritisk na komunikacijske veščine v moderni družbi je tudi zato še toliko večji in verjetno daleč največkrat slišani očitek v sporih med ljudmi dandanes je, da ljudje ne znajo prav komunicirati. Nekateri zato želijo bolje nastopati, drugi biti boljši prodajalci, tretji biti bolj uspešni pri nagovarjanju deklet ali fantov ipd. Zanimivo je, da se prav na vseh področjih slej ko prej soočimo s pojmom laganja oz. željo, da nas drugi ne bi mogli kar tako zlahka peljati žejne čez vodo. Želimo si torej, da bi lažnivce prepoznavali brez težav in se jim tako po možnosti že v naprej tudi izognili.

Žal pa je o tem lažje govoriti kot pa to storiti. V našem "modernem" svetu je namreč možnosti za laganje, zavajanje ali prikrivanje toliko, da je takšnim dejavnostim res težko slediti. Priložnosti za delovanje iz teme, iz anonimnih računov na družabnih omrežjih, skozi marketinške nagovore, kjer je resnica precej zmuzljiva reč, je namreč res veliko. Za povrhu pa še posledice laganja niso več nujno tudi dramatične. Ljudje dandanes z lahkoto zamenjajo službe, partnerje ali pa se preprosto preselijo drugam, kjer o njihovih lažeh ne vedo nič. Na nek način lahko celo trdimo, da živimo v času, ko se laganje prej spodbuja, kot pa preganja.

Ob tem je na mestu tudi vprašanje, zakaj evolucijsko ne razvijamo svojih sposobnosti prepoznave laganja enako hitro kot to počne naše okolje? Zakaj nekatere laži tako dobro služijo pri zavajanju npr. starejših, medtem ko mlajši že od daleč vedo, da gre za "spam" (smeti) ali pa obratno, da mladi nekritično verjamejo zapisom mnenjskih voditeljev, medtem ko nekoliko starejši že na daleč "zavohajo" lažne novice?

Eden od možnih odgovorov zagotovo tiči v tem, da nas starši ne pripravijo na takšen razvoj dogodkov. Še več, starši nam namreč ravno tako "lažejo" kot okolica. Se strinjam, da dobronamerno (tudi sam sem starš!), vseeno pa gre na koncu za laganje. Kot starši pogosto želimo npr. varovati svojo zasebnost tako, da otrokom ne povemo vse čisto po resnici o tem kaj počnemo, kdaj kaj počnemo in zakaj kaj počnemo. In ne, ne govorim samo o intimi, temveč tudi o drugih dejavnostih v življenju. Verjetno ste bili tudi vi že kdaj slabe volje, pa ste kljub temu na vprašanje o tem kako ste, odgovorili, da ste dobro. Za naše socialno življenje je takšno laganje še kako pomembno, saj na tak način sporočamo, da nas "malenkosti" ne vržejo kar tako iz ravnotežja in da bomo svoje naloge kljub vsemu opravili do konca. Kar pa je konec koncev blagodejno tudi za našo samozavest in zaupanje vase in v ljudi.

Zaupanje je namreč še kako pomembno. V nasprotju z dvomom, nam bogati življenje, ne glede na ceno, ki jo moramo občasno plačati. Če bi se zanašali na dvom, bi ves čas (tudi lažno!) obtoževali vse okoli sebe. To ni sitno le za tistega, ki dvomi, temveč za oba. Dvom namreč ruši same temelje dobrih odnosov med ljudmi. Težko si privoščimo ves čas dvomiti o tem, kar nam govorijo naši otroci, partner, starši ali prijatelji. Zaupanje tako ni le nekaj, kar je zaželjeno, temveč celo nekaj, kar nam lajša življenje kot takšno.

Vse skupaj gre lahko tako daleč, da si celo želimo biti zavedeni. V pogovornem jeziku to najlažje opišemo z izjavami kot je npr.: "Nočem niti vedeli, koliko denarja je pokradel ..." ali pa: "Dokler ne vem, da me vara, naj kar me." Zanimivo, da imata v takšnem odnosu oba vpletena nekakšno vzajemno korist. Tisti, ki npr. vara, ne želi biti odkrit in tisti, ki je prevaran, noče vedeti, da je prevaran. Nekoliko blažja različica takšnega (lažnega) zaupanja bi bil pogovor med partnerjema po zabavi, ko bi ona njega vprašala, če mu je bila na zabavi kakšna od obiskovalk bolj všeč kot ona. Praktično vsak moški bo odgovoril, da ne. Ne glede na to ali je bila ali ne, si on ne želi, da bi se ona ukvarjala z ljubosumjem in podobnimi negativnimi občutji, ona pa si po drugi strani želi verjeti, da je bila na zabavi daleč najlepša.

Prav vsi smo bili namreč vzgojeni, da smo do ljudi, ki jih spoštujemo ali imamo radi, prijazni in vljudni. Tudi, če se zato včasih zlažemo in tudi, če vemo, da nam včasih lažejo drugi. Žal pa se nam na takšen način tudi nehote privzgoji slepota, da nam mimo našega radarja resnice pobegnejo tudi precej pomembnejše laži.

---
Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in objavljeno dne 12. 8. 2021: 

V Temi dneva z voditeljem Luko Svetino o tem, kaj je res in kaj ni, v navedbah nekaterih medijev o mojem sodelovanju z Vlado RS pri komunikacijski podpori cepljenju v Sloveniji.

Na tretjem (TV Slo3) smo se v studiju s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem oddaje Igorjem Pirkovičem, pogovarjali o stanju duha v Sloveniji med epidemijo Covid-19.
Vabljeni k ogledu: TUKAJ (kliknite)  

Povezava na oddajo: TUKAJ (kliknite)

Povezava na oddajo: TUKAJ (kliknite)

V oddaji skupaj z novinarjem Bojanom Požarjem in voditeljem oddaje Aljušem Pertinačem o aferi #racunskosodisce (Tomaž Vesel).

Tekst je izšel v tedniku Demokracija, dne 31. 12. 2020:

V oddaji Faktor (TV3) o vplivu korona virusa na trenutno situacijo v družbi s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem Aljušem Pertinačem.
Klikni: TUKAJ

 V osnovi obstajajo le trije načini laganja. ​Poznamo uporabo:
- zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan,
- prilaganje resnice (npr. olepševanje) in
- izpustitev dejstev, ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo pomembno.
Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino.

Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako?

Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni.

Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora.

Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno.

Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne.
​
Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge.

​Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ

Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020:

Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 13. 8. 2020

V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest, kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi, zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec.

Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Torej, samozavestnega boksanja ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati.

V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe tj. iz proračuna.

Med obiskom Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne.

Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe.

Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega.

V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima.

Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno.

Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse veš.

* za naslov sem uporabil citat Mika Tysona
​

- - - 
Če želiš okrepiti svojo karizmatičnost med nastopanjem, vodenjem ljudi ali nasploh v stikih z ljudmi, me čim prej kontaktiraj.
Enako velja tudi v primeru, če želiš okrepiti karizmatičnost komunikacije svoje ekipe na poslovnem področju, pri športu ali na drugih področjih delovanja.
​Več o ponudbi TUKAJ

Objavljeno tudi na spletnem portalu Portal Plus tukaj

TV Slovenija, oddaja Dober dan, voditelja Špela Močnik in David Urankar
Čas ogleda: 45 minut
Povezava do oddaje: KLIKNI 
Ključne besede: obnašanje, govorica telesa, zabava, službeno, skok čez plot

" ... Marjan Šarec je do sedaj pokazal predvsem veliko spretnosti pri nastopih in neposredni komunikaciji z volivci. Osebna urejenost ter znanje nastopanja, mu ob nizkem nivoju zahtevnosti besednih zvez ter pogosti uporabi prispodob, s pomočjo katerih si ljudje lažje ustvarijo predstavo o čem sploh govori, zagotavljajo visoko splošno priljubljenost.

​Še vedno pa mu manjka nekoliko več izvirnosti, jasnosti in ostrine v duelih s političnimi partnerji in nasprotniki. Koristi mu, da je uspel nekoliko umiriti nihanja pri sprejemanju odmevnejših političnih odločitev (primer sendvič ipd.).

Žal pa še vedno prevečkrat deluje kot nekakšen ujetnik Levice, zadnja afera njegove stranke LMŠ pri kadrovanju Igorja Šoltesa na čelo Uradnega lista, pa ga dodatno tudi javno postavlja v neposredno povezavo s ti. "rdečimi" strici iz ozadja in s tem povezanimi nečednimi rabotami, katerim javno seveda nasprotuje. Potrebuje bistveno več politične modrosti, saj je kredibilnost nekaj, kar se gradi na dolgi rok, izgubi pa lahko tudi čez noč. ... "
​

Očesni stik

Na Zahodu, torej pri nas v Sloveniji, širše po Evropi ter severni Ameriki se zelo dobro zavedamo, kako zelo pomemben je očesni stik, ne glede na spol. Dober očesni stik pri nas pomeni, da smo pozorni, spoštljivi in odprti. Že na Bližnjem Vzhodu v muslimanskem svetu lahko opazimo, da je dober očesni stik med sogovornikoma ločen po spolu. Pri istem spolu je odraz zaupanja in iskrenosti, medtem ko je vsak očesni stik, ki traja več kot trenutek ali dva med sogovornikoma nasprotnega spola, razumljen kot neolikan. Še več, v Aziji in Afriki, pogosto tudi v Latinski Ameriki, je podaljšan očesni stik razumljen kot izzivanje, na Japonskem pa bomo pri sogovorniku opazili nelagodje, pogosto bo razumljeno tudi kot pomanjkanje spoštovanja vsakič, ko se bomo ujeli z očmi dlje kot zgolj bežen trenutek.
Gibanje glave
Medtem, ko pri nas prikimavanje razumemo kot pritrjevanje, na Japonskem s tem sporočajo zgolj, da ste bili slišani, ne pa tudi dogovorjeni. Že v Bolgariji in deloma tudi v Grčiji bo prikimavanje v resnici odkimavanje, v Indiji pa ima gibanje glave (zibanje, prikimavanje, odkimavanje ...) skoraj samostojno abecedo. Pogosto je zabavno, dokler se ne zapletemo in kaj tudi razumemo narobe.

Nos

Kadar se v Sloveniji useknemo v robček, pogosto to storimo tako, da se ali malo umaknemo ali to storimo tako, da vsaj glavo obrnemo v stran. Na Japonskem to storite intimno, v toaletah, saj boste v javnosti izpadli popolnoma neotesani. V zvezi z nosom še zapišimo, da če se Italijan potapka po nosu, to pomeni "Pazi!", če pa nam to pokaže Anglež, nam sporoča, da to kar govori, govori zaupno.

Poljubljanje ob pozdravljanju

Včasih se ob pozdravu, predvsem z ljudmi, s katerimi se že poznamo, tudi poljubimo. V Argentini, Kolumbiji, Čilu in Peruju se poljubimo enkrat, v Sloveniji, Španiji, Italiji, Grčiji, Nemčiji, Madžarski, Romuniji, Hrvaški in Braziliji se ob pozdravu poljubimo dvakrat, v Srbiji, Belgiji, Nizozemski, Rusiji, Črni gori, Egiptu in v Švici pa trikrat. Vedno pa se dobro pozanimajmo in opazujmo, kaj počnejo domačini, še posebej v državah z različnimi kuturami kot je npr. Bosna, kjer se prilagodimo glede na hrvaški, srpski ali muslimanski vpiv. Kot zanimivost naj omenimo še Francijo: v Parizu je običajno poljubljanje dvakrat, v Provansi trikrat, v dolini Loare pa celo štirikrat.

Dotikanje

V splošnem glede dotikanja na začetku sledimo maksimi, da manj je več, na začetku pa se ga sploh raje izogibajmo, dokler sogovornika seveda dobro ne poznamo. Sicer se vam lahko zdi vse skupaj popolnoma sprejemljivo in skladno tudi z vašimi prepričanji, a gre za zelo spolzko področje. Omenimo le enega od skrajnih primerov tj. v nekaterih židovskih ločinah bo njegova žena edina ženska, katere se bo moški dotaknil v svojem celem življenju. Na Japonskem, v Avstraliji, večini Severne Evrope in na Portugalskem je npr. dotikanje manj pogosto, v nekoliko bolj “latino” kulturah (Italija, Španija, Francija, Grčija in Turčija) pa se dotikanje celo spodbuja. Za vsak slučaj zapišimo: glave sogovornika se NIKOLI ne dotikajmo.

Rokovanje

Pogosto mislimo, da o rokovanju vemo vse in da ni več kaj prav veliko za povedati o tem. Pravilno rokovanje pomeni, da sta dlani poravnani vertikalno, do konca nasedeta druga v drugo, stisk je krepak, ne premočan ter roki zanihata dva do trikrat. A vseeno velja nekaj opozoril: medtem, ko je v Skandinaviji en močen nihaj ob pozdravljanju popolnoma dovolj, je drugje po Evropi rokovanje nekoliko daljše (dva do tri nihaje), pogosto pa se dodaja stik tudi z drugo roko. Običajno nad komolec sogovornikove roke ali pa se sogovornikovo dlan prekrije. To pa je lahko precej nevarno npr. v stikih s Turki, saj pri njih velja močnejši stisk roke za rahlo nevljudno gesto, v nekaterih Afriških deželah, kot je npr. Botswana, pa je plaho rokovanje popolnoma običajno. Še to, moški se v islamskih državah nikoli ne rokuje z žensko izven svojega družinskega kroga.

Pozdravljanje

V Sloveniji (in drugje po Evropi) je običajen pozdrav: “Dober dan, sem ta in ta ... ” ter rokovanje, na Japonskem se priklonijo, v državah Latinske Amerike sledi rahel objem, pogosto tudi med moškimi, v Franciji sledi tudi navidezni poljub na lica, v Mongoliji pa ne bo nič neobičajnega, če vas bo sogovornik potrepljal tudi po hrbtu.
Osebni prostor
Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste se pogovarjali s kom, ki je stal popolnoma pred vašim nosom? Problem je, da kaj dosti ne morete storiti. Če se odmaknete, bo šel za vami. Če stopite vanj, tvegate trk z glavama, če kaj rečete, boste izpadli pa nevljudni. A naj se to sliši še tako nevzdržno pri nas v Sloveniji, je v nekaterih kulturah to, da nimate pravega osebnega prostora, nič posebnega. Npr. pri Kitajcih je popolnoma sprejemljivo, da še posebej v poslovnem svetu, osebnega prostora praktično sploh ni, medsebojno dotikanje pa je pogosto zelo intenzivno.

Geste z rokami

Geste z rokami so pogosto najbolj izpostavljen vidik govorice telesa, ko govorimo o razumevanju med kulturami. Predvsem velja velika pozornost, preden se v tuji deželi začnemo izrazati na takšen način. V šali npr. pravimo, da se je italijanskega jezika zelo lahko naučiti. Samo s pomočjo geste, kjer dlan obrnemo navzgor in prste združimo tako, da se skupaj dotikajo konic prstov, nas bo baje razumelo več kot pol Italije. A šalo na stran.

Stvari gredo namreč pri gestah z dlanmi lahko hitro narobe. Znameniti V z kazalcem in sredincem, ki simbolizira zmago (angl. Victory) to res pomeni le, če vidite dlan in niste v Grčiji (tam bodo užaljeni). V Nemčiji npr. ni pomembno, kako je obrnjena dlan, če pa notranje strani dlani ne vidite, vas v Veliki Britaniji, Avstraliji, Novi Zelandiji ali na Malti, govorec “nekam pošilja”, v Franciji to pomeni “mir”, v ZDA pa število dve. Podobno pomenijo tudi iztegnjeni štirje prsti pri nas zgolj število štiri (npr. štiri pive, prosim), na Japonskem pa bo naš sogovornik globoko užaljen zaradi takšne geste.

Pazite tudi s samo enim iztegnjenim prstom. Iztegnjeni kazalec kaže na ukazovalnost, iztegnjeni sredinec pa niti ne potrebuje posebne razlage. Znamenita rockerska gesta, ko zapremo samo palec, sredinec in prstanec, kazalec in mezinec pa kažeta rogove, je v bistvu zaničevalna gesta med moškimi, češ, tvoje dekle te je (ali bo) prevaralo. Pazljivo s tem predvsem pri Italijanih.
​
Za konec zapišimo, da so razlike v govorici telesa po svetu še kako resnične. Če nismo prepričani, kaj je prav in kaj narobe, dovolimo sogovorniku, naj on vodi pogovor. Tako bomo na varnem, saj bomo zgolj sledili pogovoru. Predvsem pa izkoristimo priložnost in se izobrazimo na tem področju.

V 28. številki Demokracije je tokrat izšel intervju z menoj. Z novinarjem sva se pogovarjala o mojem delu, samozavesti, blefiranju politikov, predsedniku vlade Marjanu Šarcu itd.
​Super izkušnja in hvala uredništvu.

Glede na moje področje delovanja sem posebej pozoren na izjave tistih, ki dosegajo izjemne uspehe. Prav presunljivo je, kolikokrat je po njihovem razlog za doseganje vrhunskih uspehov samozavest: samozavestno govorjenje, samozavestno nastopanje, samozavestno obnašanje ipd.

Niste še nikoli slišali kakšnega politika, podjetnika ali vrhunskega športnika, ki je v kamero zatrjeval, da je razlog njegovih uspehov samozavest in prepričanost v zmago? ​

Pa je temu res tako? 

Tiste male navade, ki jih je treba spremeniti in na novo osvojiti, so pogosto očem res globoko skrite. Šele čez čas se povežejo v sistem, ki zmaguje. To je vse prej kot motivacijsko in pogosto se zatekam v besedno zvezo "saj sem vam rekel" zgolj zato, da človek lahko ozavesti svojo pot in bolje razume, da gre za njegove dosežke, njegov trud in njegove nove navade.

Ne samozavest niti uspeh namreč nista danosti, temveč sta nekaj, kar se dosega, gradi, kar se razvija.

Kar drugi ljudje običajno vidijo, je zgolj vrh naporov posameznika in njegov preboj, ne vidijo pa vseh tistih malih stvari v ozadju, prejokanih noči in trenutkov, ko je človek razmišljal o tem, da bi odstopil. Ne vidijo vseh tistih malih potez in dnevnih odločitev, ki so morale biti izpeljane in sprejete, da bi se lahko ustvarile navade, ki človeka potem v skupnem vodijo do cilja in ga naredijo bolj samozavestnega oz. uspešnega.

Ko posadimo seme, dolgo časa ni nič vidno. Ko pa sčasoma rastlina požene steblo, se kmalu in tudi relativno hitro pred našimi očmi razvije čudovita cvetlica. Vseeno pa moramo kar nekaj časa počakati in vztrajati pri negi, da rastlina obrodi tudi sad in novo seme.

Za razvoj samozavesti ali doseganje uspeha je torej najprej potreben čas, zagotovo pa pri tem pomaga potrpežljivost, odločenost in seveda dober trener.
​
PS: Vpis v novo generacijo programa Delta Life Coaching I. TUKAJ

O samozavesti v poslovnem svetu sem tokrat nagovoril udeležence 6. Interact konference, ki se je letos, 25. in 26. januarja odvijala v Portorožu z glavnim motom: "Podjetnik bom."

Odlična energija, znanja in pripravljenost za učenje.

Bilo je super!

Vprašanje:

" Pred dnevi sem se znašel v enem od velikih nakupovalnih centrov, no ja, pravzaprav sem se tam kar naenkrat znašel v nepregledni množici deklet, ki so nekoga čakale. Hitro sem izvedel, da se med nami nekje daleč spredaj na odru nahaja zvezdnik iz ene od turških nadaljevank. Ko sem opazoval dekleta okoli sebe, sem ugotovil, da to večinoma sploh niso “zmedene” najstnice, kot bi človek mogoče pričakoval. Tam so bile ženske praktično vseh starosti, izjemno veliko je bilo tudi žensk srednjih let, ki so prišle tja zaradi zvezdnika (!) in ne kot spremljevalke svojih hčera. Saj razumem najstnice … ampak, da urejene, pametne, lepe ženske srednjih let čakajo uro ali več zato, da vidijo igralca neke “žajfaste” nadaljevanke v živo? Zakaj?"  


Odgovor: 

Hehehe, saj mu kar malo zavidava, kajne? No ja, šalo na stran. Menim, da obstajajo vsaj trije razlogi, o katerih je vredno razmisliti v tej povezavi.

Prvi razlog je verjetno vpliv moči družbene potrditve. Položaj v družbi za vse nas igra precej pomembno vlogo v življenju. Trdim, da nikomur med nami ni popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo o nas. Iz tega lahko sklepamo, da je pozitivno mnenje drugih o nas seveda bolj zaželjeno, kot pa zavračanje. V današnjem svetu družabnih omrežij je eden od vidikov potrditve naše “vrednosti” v družbi tudi ti. všečkanje in (pozitivno) komentiranje pod fotografijami. Torej, eden od motivov čakanja na zvezdnika je tako verjetno tudi ideja iti k njemu na oder in se z njim fotografirati, nato pa to fotografijo objaviti na Facebooku in se potem sončiti v pozornosti naših prijateljev in znancev na družabnem omrežju. Slovenija ni ravno center svetovnega glamourja, zato nam takšna fotografija že vnaprej zagotavlja velik odmev.

Naslednji razlog je dejstvo, da zvezdniki skozi svoj lik pogosto tvegajo na načine, kot mi verjetno ne bi nikoli. Ob tem pa mi, kot gledalci, ves čas spremljamo tudi ozadje takšnega tveganja (povezane osebe, okolje ...). Če zdaj to povežemo z žensko srednjih let, ki ima za seboj praviloma že kar nekaj izkušenj v življenju, med njimi seveda tudi padcev in težkih trenutkov, ji takšen širši vpogled v tveganja, katera sama verjetno ni več pripravljena sprejemati, pomeni na nek način ne samo podoživljanje možnosti, temveč celo nekakšno odrešitev iz svojih pomislekov in zagat, s katerimi se sama srečuje. Če dodamo še možnost spoznati takšnega zvezdnika tudi v živo in si potrditi, da gre za (normalno) osebo, ki se, tako kot mi, srečuje tudi s popolnoma običajnimi življenjskimi izzivi to vodi v sklep, da z nami res ni nič narobe.

Kot tretji, vendar pa ne nujno tudi zadnji razlog, pa velja omeniti tudi fizično lepoto zvezdnika. Ta po starosti in sami vlogi v nadaljevanki nagovarja nekoliko starejša dekleta in ne najstnice. Na račun lepote je pogosto slišati krilatico, da je lepota v očeh opazovalca. Mogoče je res, vendar ne v celoti. Na področju neverbalne komunikacije v tej zvezi obstajajo splošne značilnosti, ki so povezane z geometrijo, simetrijo, barvami, kulturnim okoljem itd. in ki nam na tihem narekujejo odločitev, da je nekaj lepše od drugega. Omenjeni zvezdnik je zagotovo primer lepega moškega in vsi mi se, praviloma, veliko raje družimo z lepimi ljudem.

... 
​
[Odgovor na vprašanje bralca je bil pripravljen za tednik Škandal, 4. junij 2018]