Jože je pred dnevi sklenil, da ima starega avtomobila počasi že čez glavo. Po številu kilometrov je že zdavnaj goden za generalko. To pa stane. Tekoča popravila tudi. Od zunaj še kar nekako izgleda, od znotraj se mu pa vidi, da ga je načel zob časa. Voznikov sedež je natrgan, plastika na armaturi obledela in odrgnjena, zadnja klop je bila že vsaj stokrat polita s sokovi, ostanki čokolade in drsanje s petami otroških čevljev pa tudi terjajo svoj davek. Šel je torej k največjemu in najmočnejšemu prodajalcu v državi. Lep in velik salon imajo. No ja, saj jim vsak mesec plačuje tudi nekakšen obvezen prispevek za delovanje. Pravijo da zato, da imajo lahko širok nabor vozil, za vse priložnosti. Sliši se čudno, a tak je zakon. Sicer ta avtohiša tudi ugleda nima več prav velikega, zagotavlja pa 100% dobavo po vplačilu ter garancijo. Konec koncev, državna firma pa res ne propade kar tako, kajne? Zanimivo, tudi zaposleni baje niso bogvekaj zavzeti. Govori se, da si še čas razlagajo precej po svoje in da se točno samo štempljajo. Predvsem pa, da so maščevalni, če jih kdo slučajno kaj kritizira. Si kdo želi kupiti avto, nato pa tretji dan ugotoviti, da je v gorivu sladkor in je motor zato zaribal? Ne bi bilo prvič. So pa trdno povezani v sindikatu. In sindikat “vedno vse zrihta”, so rekli včasih in še danes tako velja. Za gajbico jabolk za povrh pri računu, ti preko vrste uredijo menjavo sklopke, dolijejo olje in še gume napolnijo za dobro vago. Seveda, če so v službi. Sicer pa počakaš kakšen dan ali dva, potem pa steče. Za šankom v bližnji gostilni se možje radi pridušajo, kako kdaj šef sindikata direktorja dobro “stisne”. Običajno takrat, ko ima direktor ideje, da bi aktivno prodajali še kakšno drugo znamko ali celo, da bi kupcem prepustili, naj se odločajo sami. Sama zmeda bo. Šef sindikata že ve, pa tudi takih, ki verjamejo v njihovo izbrano blagovno znamko – Wartburg – je veliko več kot onih, ki bi se vozili še s čim drugim. A vrnimo se nazaj v salon. Prodajalec si je za Jožeta vzel čas. Najprej se mu je predstavil, Saša mu je ime. Nato je Jožetu pojasnil, da njihova prodaja temelji na široki ponudbi in da, ker je demokratičen in nepristranski, nobene znamke posebej ne priporoča, saj vendar zastopa vse. No, mogoče Wartburge. V ponudbi imajo res dobre Wartburge, imajo pa tudi druge nemške, italijanske in francoske avtomobile. Tudi švedski avto je na voljo. Se pa ni posebej izkazal v zadnjih dveh letih, v praksi se je celo izkazalo, da je bilo z njim največ smrtnih žrtev. Po prodajalčevem mnenju je še malo za počakati z nakupom. Res pa se govori, predvsem na Nacionalnem inštitutu za javno avtomobilstvo, da bo jeseni veliko povpraševanje prav po švedskem modelu. Vseeno pa ima Wartburg širšo paleto barv. Pa še na zalogi jih imajo. Posebej rdeče. Jože se je seveda že prej pozanimal in pregledal trg. Nekako najbolj pri srcu so mu avtomobili zahodno-nemške izdelave. Seveda, je dejal prodajalec, dobri so. No, tudi Wartburgi so dobri, tudi nemški, včasih so bili celo boljši od drugih, pa še na zalogi jih imamo. Ampak … mar niso Wartburge nehali izdelovati že leta 1991? So, je pritrdil prodajalec Saša. Mi smo jih vse zakupili. Imamo jih za desetletja. Še Ruse smo prehiteli in pobrali tudi njihove zaloge. Verjamemo, da je Wartburg edini pravi avto. Z nami se strinjajo tudi na Balkanu, kjer še danes proizvajajo rezervne dele in kjer še danes slavijo ta dosežek civilizacije. Pa še na zalogi jih imamo. Čudno, si je mislil Jože. Kdo se leta 2022 želi voziti v Wartburgu? Potem pa se je spomnil na znanca Jašo, ki vsak petek nabaše vso mogočo kramo s kolesi vred v svoj Wartburg karavan in se pelje, enkrat po centru Ljubljane okoli Državnega zbora ta velik krog do Tivolija, drugič pa po Celovški do obvoznice in nazaj. Res, da se ljudje pritožujejo po mestu, ker jim zasmradi še tri ulice zraven. Ampak on se ne ozira na takšne malenkosti. Pa naj me prijavi kdo, če si upa, je zadnjič razlagal po telefonu.To, da vsepovsod tudi malo teče in kaplja iz motorja, pa res ni taka stvar. Kakšen motor pa je to, da je ves suh? Naj si raje še oni kupijo svojega, ne pa da sanjajo o prostem trgu in evropski tehnologiji. Pa sosedi Tea in Nika, ki dneve in dneve čistita svojega rdečega Wartburga pred blokom in vsem razlagata, kako lepo mu sveti lučka v kabini. Ponoči se še plesati da ob njej.
Pa Mihajlo, Andrej, Slobodan in Živorad v sosednji ulici tudi. Pa njihovi otroci v šoli jim tudi pojejo slavo. Baje so Wartburg partyji itak najboljši. Zanimivo, se je še spomnil Jože, ravno prejšnji teden so mu celo v službi ponudili, če bi se vpisal v Wartburg klub. Zakaj naj se pa vpiše, če ga pa nima in še všeč mu ni, se je vprašal na glas. Milan, vodja kluba v firmi ga je pogledal z viška, kljub temu da je zelo nizke rasti, in mu zabrusil, da je Wartburg več kot le avto. Gre za revolucijo, način življenja in ljubezen, za katero se po potrebi tudi umira. Ko mu je Jože omenil, da je to avto, za katerim daleč najbolj smrdi, saj kuri mešanico olja in bencina in da bi bilo dobro pomisliti tudi na okolje, je bilo hitro vsega konec. Milan ga je ozmerjal z avto fašistom ter mu zabrusil, da ni daleč dan, ko z drugimi avtomobili itak ne bo smel več na cesto. Wartburg in pika. Članarina v klubu ni visoka, pa še kakšno službo se lahko zrihta, saj so sami domači. Prodajalec Saša je medtem na drugi strani mize opazil, da je Jože v mislih nekoliko odplaval. Izpod mize je zato potegnil kataloge najnovejših ruskih in indijskih modelov. Mislil si je, da mora delovati nekoliko bolj pluralno. Ljudem je potrebno pokazati, kakšne možnosti še obstajajo zato, da se na koncu lažje odločijo za Wartburg, kakopak. Jože je bil odločen. Nemški avto hoče. Prodajalec ga je zabodeno pogledal, nato pa odhitel k mizi na drugo stran salona in poklical kolega, vodjo sindikata v hiši, za nasvet. Ta mu je zabičal, da naj niti za živo glavo ne posluša stranke in da je ljubezen stranke do prave izbire zdaj v njegovih rokah. Ko je odložil slušalko in pogledal proti stranki, ga je pa skoraj kap. Komercialni direktor, ki se zadnje mesece nekaj smuka po salonu, se pogovarja s stranko. Njegovo stranko! To pa ne bo šlo tako zlahka mimo. Z odločnim korakom se je odpravil k njima. Komercialni je izkoristil trenutek, stopil proti prodajalcu Saši in ga še pravočasno ustavil na samem. Diskretno mu je zašepetal: “Pelji stranko med avtomobile. Naj se sam odloči, kaj mu ustreza. V vsakem primeru bo kupil pri nas.” Komercialni se je zatem obrnil, se Jožetu nasmehnil, pokimal v pozdrav in odšel proti svoji pisarni. Prodajalec Saša je, zaripel v obraz in poln začudenja, gledal komercialnemu v hrbet. Kaj se dogaja v tej hiši? Zakaj ljudem ni všeč Wartburg? Zakaj bi ljudem nudili tudi druge avtomobile, če ima pa Wartburg odgovore na vse? Je to kakšna zarota? Pa saj mi je še šef sindikata ravnokar potrdil, da smo mi tukaj prav zato, da v ljudeh ohranjamo ljubezen. Ljudje vendar ne vedo, kaj je res dobro zanje! Mi vemo zanje! A delo zahteva svoje, konec koncev je Saša vseeno profesionalec. Po nekaj trenutkih se je obrnil k Jožetu in dejal: “Druge avtomobile vam bom sicer pokazal, a zgolj zaradi izrecnega navodila šefa,” je oznanil prodajalec. Kaj želi povedati s tem, je pomislil Jože. Mar ne plačujem obveznega prispevka ravno zato, da imam na voljo vse mogoče avtomobile na zalogi? Kaj je s tem Wartburgom? Zakaj ga sploh še prodajajo ljudem? Ker lahko. Zato, ker sindikat bolje ve, kaj je dobro za avtohišo in njene stranke, kot pa vodstvo. Tako je bilo in tako tudi za vedno bo, je pomislil prodajalec Saša in pustil Jožeta, da tava sam po parkirišču. Medtem si je Saša, ponosen nase zaradi jasnega stališča do svojega šefa, v brk zabrundal: “Kdo nam pa sploh kaj more? Plača bo, ne glede na to ali bo kdo kaj kupil ali ne. Če ljudje ne poznajo drugih avtomobilov, kupijo Wartburg. Tako jim lahko večno prodajamo rezervne dele. Pa mladi imajo tudi radi Wartburg zabave. Dim, ropotanje in kup obljub o odlični vožnji.” Za svobodo torej, z Wartburgom naprej. Namesto konca: Wartburg je bil dober avto. Nekoč. Na papirju. V praksi pa je sčasoma zasmradil vse naokoli s svojimi izpušnimi plini mešanice olja in bencina ter se gugal kot kakšen star jogi. A bil je sanje mnogih in s ponosom so se vozili v njem in z njim. V nekih drugih časih. Ko ni bilo drugega oz. so bili tisti, ki so bili na voljo, precej slabši. Predstavljal je tehnološki dosežek nekega sistema, nekega načina razmišljanja, nekega časa in prostora. Temu primerno je sledil tudi njegov konec. Zdaj je zgodovina. Dragi Saša, Milan, Jaša in šef sindikata, Wartburge in vas, je že zdavnaj povozil čas. Zakaj se sami ne vozite z njimi, če so tako dobri? PS: Glosa je bila pripravljena in tudi objavljena na Portal24
0 Comments
»Slovenija si je izvolila oblast, ki se zavzema za zrušitev sistema, ki ji je omogočil priti na oblast,« je nedavno na TW zapisal podjetnik in politični komentator Edvard Kadič. Pojasnjuje, da gre za parafrazirano Sokratovo razmišljanje o koncu demokracije, ki pravi, da bo demokracija zaradi svoje narave na oblast pustila tudi tiranom, ti pa jo bodo zaradi svoje narave preprosto ukinili.
Ob tem Edvard Kadič še poudari: »Smo v demokraciji in kapitalizem je ta čas naš ekonomski sistem. Levica, ki je naravno proti kapitalizmu, je med zadnjimi državnozborskimi volitvami prišla na oblast. Pričakujem, da ne bo izdala svojih volivcev in da se bo trudila za spremembo najprej ekonomskega in nato tudi širšega družbenega sistema.« Ob vse večjih trenjih v slovenski družbi, politiki, zunanji politiki, gospodarstvu, medijih je pogovor s Kadičem odstrl marsikatero iskro, pomenljivo in modro misel, trditev in opažanje. DEMOKRACIJA: Raven komunikacije v državnem zboru je dosegla dno. Predsednica državnega zbora se obnaša, kot bi bila le predsednica koalicije, ne pa vseh poslancev. Imate o tem kakšno posebno mnenje? Čemu pripisujete njeno retoriko? Kadič: Nizka raven komuniciranja je bila nekakšna vodilna tema spremljanja dogajanja že v prejšnjem parlamentu. V novem sklicu parlamenta pa je nagovor Urške Klakočar Zupančič to raven postavil še niže. Njen nagovor skriva v sebi dve dimenziji. Prvič, gospa je neizkušena v javnem nastopanju. Ne razume (še), da ni več širše družbeno nepomembna sodnica na nekem pozabljenem oddelku nepravdnega sodišča, temveč predsednica Državnega zbora RS. Da je ves čas v soju žarometov. To ni očitno le pri nagovorih, temveč tudi pri izbiri oblačil, kazanju tetovaž ipd., ko se po medijih tudi najvidnejši slovenski strokovnjaki muzajo in iščejo prave besede, da je ne bi užalili, hkrati pa ji sporočili, naj si omisli kakšnega stilista ali se vsaj pozanima, kaj o vsem skupaj pravi protokol. In drugič, zdi se, da še ni ponotranjila, da je predstavnica vseh državljanov, ne le »naših«. Da bo pri izbiri besed morala biti pazljivejša in delovati bolj državotvorno. Večina kritik, tudi moja, je dobronamerna in tako naj se to tudi sprejme. Država Slovenija je naš skupni dom in ona je naša skupna predsednica državnega zbora. DEMOKRACIJA: Zadnje dni v javnosti odmeva prepoved vodstva Elesa g. Videtiču, da komentira zdajšnje družbene in politične razmere v oddaji Ura moči. Kam bi to prepoved uvrstili, če bi morali obkroževati opcije družbenopolitičnih ustrojev? Zakaj? Kadič: To je zame škandal. Gre za kratenje ustavno zagotovljene pravice do svobode govora. Vsakdo, ki vstopa v pogodbeno razmerje (npr. zaposlitev), vstopa v razmerje skladno s svojo svobodno voljo. V primeru zaposlitve s podpisom pogodbe posameznik praviloma sprejema tudi različne pravilnike in kodekse, ki veljajo v organizaciji. Nič ne bi imel proti, če Mirana Videtiča opozorijo, da s svojim komentiranjem škodi ugledu Elesa. A pozor, le če bi govoril karkoli o Elesu! Zadeva pa ima glede na poročanja v medijih očitno še dodatno ozadje v novi oblastni strukturi. Prebrali smo lahko, naj bi šlo celo za neposredna navodila nadzornika Elesa Andreja Ribiča, ki je tudi najožji sodelavec novega premierja Roberta Goloba, predsedniku uprave. Če je to res, se obdobje enoumja in totalitarizma v Slovenijo vrača skozi velika vrata, ko bo dovoljeno javno govoriti izključno samo tisto, kar je oblasti všeč. DEMOKRACIJA: Predsednik vlade Robert Golob je opravil telefonski pogovor z ukrajinskim premierjem Denisom Šmihalom. Obsodil je rusko agresijo, podprl pristop Ukrajine k Natu itd., so poročali nekateri mediji … Se vam ne zdi, da se s takimi potezami Golob kiti s tujim (Janševim) perjem? Še posebno ker kot z neba (brez podlage) »padejo« v medije. Kadič: Robert Golob je aktualni predsednik slovenske vlade. Vesel sem, da je izrazil stališča, ki so »uradna« stališča Slovenije do Ukrajine in ne nazadnje tudi stališča Evropske unije do Ukrajine. Vajeti, ki jih je ob nastopu mandata prevzel Janez Janša, so bile precej bolj razpuščene, kot pa so zdaj, ko jih od njega prevzema Robert Golob. Kar nekaj časa bodo še praktično vsi rezultati posledica dela Janševe vlade in bo delovalo, kot da se Golob kiti s tujim perjem. Tako pač je. Bolj nas mora skrbeti, kakšne bodo posledice dela Golobove vlade, da se bodo tudi njegovi nasledniki imeli s čim kititi, potem ko bo zapustil premierski stolček. DEMOKRACIJA: Ta čas vlada oz. posebna skupina pripravlja načrt ukrepov za blažitev draginje energentov in hrane. Pri tem je Golob napovedoval regulacijo cen, tudi znižanje odkupnih cen kmetom. Vaša ocena teh napovedi? Kmetje že zdaj, ko so se povišale cene vstopnih surovin (gnojila, gorivo ...), težko kmetujejo … Kadič: Učinka ukrepa znižanja odkupnih cen kmetom si ne znam predstavljati drugače kot tako, da bodo kmetje v večji bedi, kot so danes, in to je vse. Brez povezave in pritiska na vse v nabavni verigi je to brez smisla. Nobena skrivnost ni, da je najdražji del nabavne verige pravzaprav trgovski del. Na koncu vse plača potrošnik. V tržni ekonomiji, na prostem trgu so vzvodi drugje in ne v dogovorih, v administrativnem zmanjšanju dobička. DEMOKRACIJA: Preseneča pa dejstvo, da je Ukom prvi sestanek te krizne skupine v medijih napovedal in objavil tudi sporočilo za javnost (sicer nič vsebinskega), poročila po drugem sestanku pa niso želeli dati. Medtem smo jih prav v Demokraciji kritizirali, češ da so si vzeli preveč časa za ukrepe proti draginji, z drugimi (kadrovskimi itd.) pa hitijo … Zakaj so po vašem mnenju odslej delo te skupine skrili javnosti? Kadič: Verjetno zato, ker ni prav veliko lepega za povedati. Razmere na trgu se zaostrujejo in po takšni aktivaciji medijskih in drugih sil med naskakovanjem na oblast, kot smo jim bili priča pred temi volitvami, so zavajanja javnosti o tem, kaj vse se bo naredilo po volitvah za volivce, preprosto izpuhtela. Laž je pač znotraj votla, zunaj je pa nič ni. Današnja ekonomska situacija je zahtevna za vsako vlado, apetiti novopečenih oblastnikov so veliki, računi podpornikov pred volitvami so izstavljeni, proračun pa je omejen. Današnja ekonomska situacija je zahtevna za vsako vlado, apetiti novopečenih oblastnikov so veliki, računi podpornikov pred volitvami so izstavljeni, proračun pa je omejen. DEMOKRACIJA: Marsikdo se sprašuje, kam so poniknile Golobove afere? Kaj menite v zvezi s tem »molkom«? Kadič: Golobove afere so v medijih poniknile zato, ker ta trenutek energija, investirana v njihovo razkrivanje, ne more doseči cilja, npr. Golobovega odstopa. To pa ne pomeni, da jih ni več, in še manj, da se afere ne bodo unovčevale drugje. Različni regulatorji in varuhi česarkoli že so v Sloveniji namenjeni samim sebi, organi pregona pa so neučinkoviti. V takšni situaciji so mediji še edina sila, ki bi lahko izvajala pritisk na vlado. Ker je pretežni del medijskega prostora naravnan proti aktualni opoziciji, afere poniknejo in se z njimi trguje drugje, za zaprtimi vrati. DEMOKRACIJA: Nova kulturna ministrica je izpostavila, da bo prioriteta njenega ministrstva podpora samostojnim kulturnim delavcem (s. p.). Zdaj jih je na MK registriranih 3500, od tega 2400 ministrstvo plačuje prispevke. Na drugi strani pa številne javne kulturne ustanove ali nepremičnine »životarijo«. Četudi je kultura ena temeljnih družbenih stvarnosti, bi najbrž kazalo biti pri njenem delu NVO varčen? Kaj menite? Kadič: Menim, da je samostojne kulturne delavce treba podpirati, jim omogočiti svobodno delovanje. Ekonomska svoboda (plačani prispevki) je zagotovo tudi del takšne enačbe. Vendar pa je problem v t. i. drobnem tisku. Meni se zdi številka 2400 ljudi, ki jim država plačuje prispevke, nenormalno velika. Kolikor vem, je ta možnost namenjena res izjemam, ki občutno pripomorejo k razvoju kulture v Sloveniji. Res sodim subjektivno, vem pa, o čem govorim. Vse življenje sem zasebnik in vem, kako je preživeti na trgu. Težko si predstavljam, da zato, ker sem spisal dva cedeja pesmi, dobim plačane mesečne prispevke za nekaj let ali desetletij. Sam sem napisal osem knjig, pa mi kaj takšnega na kraj pameti ne pade. Glede propadajočih objektov pa imamo očitno veliko število opravilno nesposobnih direktorjev, ki razen čakanja na sredstva z ministrstva niso sposobni niti rednega vzdrževanja objektov, kaj šele kakšne obnove. Težko me kdo prepriča, da so tisti sposobni kadri, ki jim uspe dobro voditi svoje zavode, vsi po vrsti osebni prijatelji ministrov ali ministric ali pa čarodeji na javnih razpisih, da si zagotovijo sredstva in uspešno poslujejo. DEMOKRACIJA: Na RTVS je prava vojna … Kako vidite oziroma ocenjujete dogajanje na RTVS in kako bi uredili zadeve tam, če bi imeli kompetence za to? Kadič: RTV Slovenija je pa prav poseben primer slabega vodenja družbe. Gre za leta in leta socialističnega samoupravljanja, ki je iz osrednje medijske hiše s političnim kadrovanjem in vodenjem naredilo mastodont negativne selekcije, ki je ideološko zelo jasno svetovnonazorsko levo opredeljen. Njihov osrednji moto je, ta hiša je naša zasebna, ne pa naša javna ustanova. Hiša danes zaposluje približno 2200 ljudi, glede na primerjave z drugimi državami bi jih bilo pa po ocenah različnih strokovnjakov že 600 veliko za takšen obseg del in nalog. A zanimivo, da število zaposlenih po mojem sploh ni glavni problem. Problem je, da je vodstvo menedžersko medlo in neučinkovito. Vodenje nacionalnega medija ima namreč svoje posebnosti in ena od teh je tudi »ozvočenje«, ki ga nacionalni medij ponuja. Ta čas je lastnik tega ozvočenja aktiv sindikata novinarjev, ki zahteva, pozor(!), odstop vodstva. Delavci javne ustanove torej zahtevajo odstop vodstva, ker se ne strinjajo z vodenjem ekipe in njenim programom, ki je bil potrjen, ekipa pa imenovana na podlagi javnih razpisov in veljavne zakonodaje za ta javni servis. Čakam samo še to, da bodo stavkajoči stavkali proti sebi, ker morajo delati. No ja, nekaj takšnega smo imeli celo možnost videti. Ena od novinark je kar javno zavrnila svojo delovno obveznost, tako da je na omrežju Facebook zapisala, da »niti mrtva« ne bo delala za to in to oddajo. Ve se, kaj so delovne naloge in obveznosti, kaj so kodeksi obnašanja, in ve se, kakšne so sankcije za njihovo nespoštovanje. Ve se, kaj so pristojnosti urednikov in kakšni so kriteriji in standardi novinarskega dela. V poslovnem okolju je profesionalnost, doslednost in medsebojno spoštovanje temelj za ureditev razmer. Na RTV Slovenija pa se namesto poročanja o politiki gredo sami politiko. Od vrha pa do zadnjega zaposlenega v sistemu. DEMOKRACIJA: Kateri slovenski značajski anomaliji pripisujete tolikšno podporo slovenskih volivcev Golobu? Imate tudi vi neprijeten občutek, da »so svinje dobile bisere« oziroma »slon porcelan« in bodo Golobovi »poteptali, uničili, strli« trdo in kakovostno delo prejšnje Janševe vlade? Kadič: Vsake volitve so malo posebne. Tokrat je šlo za dolgoletno hranjenje protijanševske mentalitete, kar je potem zameglilo razumsko presojo volivcev. Prišlo je do ene največjih psiholoških volilnih prevar v zgodovini Slovenije. Ko smo imeli najvišjo gospodarsko rast, najnižjo brezposelnost, visoko stopnjo blaginje itd., so volivci vse to zamenjali za ljudi, o katerih nimajo pojma. Vse, kar so npr. izvedeli od novega obraza, je točno tisto, kar so želeli slišati. Da je novi obraz edini, ki lahko porazi Janšo. In imamo to, kar imamo. Ena od aktivistk kampanje Nika Kovač v okviru Obamove fundacije celo predava o tem, kako jim je to vse skupaj uspelo izpeljati. Glede svinj in biserov pa sledeče: omenjeni neprijeten občutek izvira iz strahu pred tem, da se ne bo uresničil pozitivni zagon, ki so nam ga dajali dobri rezultati dela prejšnje vlade in s tem povezan naš razvoj v prihodnosti. Mene bolj kot to, kaj se bo uresničilo in kaj ne, skrbi trud okoli zamegljevanja odgovornosti za posledice ukrepov. Da praktično nihče brez Goloba ne odloča o ničemer, vsepovsod se ustvarjajo nekakšne delovne skupine brez imen, kot varnostne blazine, Golob pa je medijsko nedotakljiv za neprijetna vprašanja. Posega celo v pravico govorjenja ministrom, čemur smo bili priča na tiskovni konferenci z Matjažem Hanom, gospodarskim ministrom, ki ni smel odgovoriti na novinarsko vprašanje na tiskovni konferenci (!). To nas pa res lahko skrbi. Če ne izveš, ne moreš narediti zaključkov, in če ne moreš narediti zaključkov, ne moreš ne ploskati in ne kritizirati. Gre za pacifizacijo volilnega telesa, načrtno ujčkanje v občutek varnosti in miru. Veliki brat bo namreč poskrbel za vse. Točno obratno od občutka zadnjih dveh let z Janševo vlado, ko se je s pomočjo osrednjih medijev javnost ves čas držala v napetosti in agoniji, da nam vlada nekakšen demon ali nekaj podobnega. Srhljivo. Pogovor vodila: Lea Kalc Furlanič Foto: Polona Avanzo Objavljeno v tedniku Demokracija, 23. 6. 2022. Ena od razlik med levico in desnico je, da levica gradi na kolektivu, desnica na posamezniku.
Levica s svojim socializmom ustvarja revno večino in bogato manjšino, desnica pa s svojim kapitalizmom ravno obratno, bogato večino in revno manjšino. Tak primer sta bili npr. ZDA in Sovjetska zveza v času hladne vojne. Na eni strani ameriški kapitalizem, ki je stremel k bogatemu posamezniku in s tem bogati družbi. Na drugi strani sovjetski socializem, ki je stremel k bogati družbi tako, da je pozabil na posameznika. Posameznik je postal zgolj številka v sivini. Od Leninove revolucije l. 1917 dalje levica dela na ideji kolektiva in njegovi aktivaciji za potrebe ideologije. Ves čas poziva proti nečemu. Poziva k nekakšni revoluciji, revolucija je agens kolektiva. Kolektiv je namreč sam po sebi siva inertna gmota. Sive delavske hlače, siv površnik, siva kapa, sivina vsakdana. Kolektiv. Tam človek ne deluje, temveč čaka na navodila kako naj živi. Kdaj naj vstane, kaj naj dela, kdaj naj gre spat. Siva gmota, znotraj katere se posameznik lahko skrije in siva gmota, ki posameznika lahko pogoltne. Daleč največji izziv te sivine je, kako zaradi pomanjkanja konkurence ne dovoliti ne najbolj brihtnim posameznikom na upravljalske položaje. Ker sistem ne temelji na prepoznanem posamezniku in njegovi osebni odgovornosti, je to zelo težko. Ima pa prednost, da sistem poskrbi za vse. Desnica sivine kolektiva in njegove inertnosti ne pozna. Individualizem in s tem povezana osebna odgovornost terjata zgolj stabilen sistem, kjer zakoni veljajo za vse enako. Terjata sistem, ki vpliv države na delovanje posameznika reducira na minimum. Konkurence je same po sebi dovolj. Ima pa desnica težavo s sodelovanjem. Po domače, vsak vleče zgolj na svojo stran. Če ne vidi materialnega ali upravljalskega interesa, se umakne in ga ne zanima. Ne zanima ga višje, skupno dobro. Le toliko, kolikor ima lahko od tega korist. Slovenija je lep primer. Levica je več ali manj na oblasti vse od druge svetovne vojne dalje. Zaradi ciklične narave časa in s tem družbenih pojavov, si je svoje kolektivistično vladanje morala nekako podaljšati v desetletja. To je storila tako, da je preprosto odstranila drugače misleče takoj po vojni. Promovirala je kolektiv, sama pa vzporedno po desno zidala sistem, da bo preživela tudi takrat, ko se bo naravno spet začelo vzpostavljati ravnovesje. Obdobje zadnje Janševe vlade priča točno o tem. Samo dve leti vladanja individualistične desnice sta sprožili kolektivni delirij levice. Dobesedno. Delirij, nekakšen odtegnitveni sindrom, strah pred prihodnostjo brez financiranja iz državnih jasli. Petkovi protesti, tedenski “performansi”, načrtno vodenje prispevkov po medijih o tem, kako so vsi ukrepi napačni glede pandemije, kako vlada diktatura, kako se je potrebno upreti Janševi vladi za vsako ceno, obtožbe o preprodajah mask itd. Kdor razume omenjeno delitev na levi kolektiv in desnega posameznika tudi razume, da je vloga raznih levih stricev iz ozadja naravno veliko manjša in potrebna, kot se zdi na prvi pogled. Levica preprosto poskrbi za svoje, ko vlada in ko ne vlada. Levica se zaveda, da mora poskrbeti za svoje takrat, ko vlada in nositi skupaj na isti kup, ko ne vlada. Če želi seveda preživeti do naslednjega vladanja, ko se bo lahko poplačala za nazaj. Financiranje izbranih levih NVO-jev, ki so v resnici aktivistične celice za na volitve, so že tak primer. V njih prebivajo razni upravljalci socialnih omrežij, anonimni troli in usmerjevalci javnega mnenja, terenski aktivisti za zbiranja podpisov ipd. Tam si nabirajo prakso za čas, ko bo potrebna aktivacija (in zagotovo sčasoma bo) ali pa za prehod v podjetja, ki jih upravljajo njihovi “naši”. Desnica tega ne razume. Ko ne vlada, se pritožuje, da nič ne more, saj vendar ne vlada. Ko pa vlada, se spet pritožuje, da ne more poskrbeti za svoje, ker je taka zakonodaja in itak ne bo vladala večno. Desnica se zakonov namreč drži, saj verjame, da je ravno trden in jasen zakonodajni okvir tisti, ki zagotavlja lepo in sončno prihodnost. Levica tega ne počne na tak način. Ona je ves čas v stanju revolucije, rušenja, preoblikovanja. Kršenje pravil je hkrati njen modus operandi, način delovanja, in modus vivendi, način preživetja. Desnica, ker tega ne razume, zgroženo opazuje, kako levica krši zakone. Desnica zgrožena poziva sodni aparat, naj jo zaščiti. Ob tem pa še huje, ne dojema, da je sodni aparat enako vzgojen kot tisti, ki zakone krši. Torej naši morajo poskrbeti za naše in, glej ga zlomka, na grozo desnice, to tudi storijo. So strici iz ozadja narekovali vse mogoče sodbe in začasne odredbe, ki so ovirale desno vlado med njenim vladanjem zadnji dve leti? Mogoče kdaj, večinoma pa ne. Večinoma je šlo za kolektivistično zavest, da je desnico potrebno onemogočiti ali vsaj upočasniti in s tem pomagati preživeti svojemu (levemu) kolektivu. Desnica tudi ne razume, da je velik del apatije in celo umika ljudi, ki so bili v predvolilnih časih (letos ali kdaj prej) precej izpostavljeni, posledica zavedanja, da zanje ne bo nihče poskrbel. Da razen strankarskih veljakov in njihovih najožjih ekip, po volitvah ne bo poskrbljeno za nikogar. V primeru zmage ali poraza bodo ostali sami, od trepljanja po ramenih se pa ne živi prav dolgo. Zato res ne preseneča, da na desni preprosto ni ne posebej aktivne inteligence in ne aktivnega družbeno političnega dogajanja izven parlamenta. Desna inteligenca je namreč dojela, da deluje v levem okolju raznih inštitutov, zavodov in univerz, kjer lahko lažje in bolj udobno preživi tako, da se ne izpostavlja preveč. Zato je vsaka izpostavitev povezana z neposredno koristjo in ne širšim družbeno koristnim delom. Posledica revolucionarnega zanosa kolektivistične levice v obliki diskreditacij, medijskih umorov, tudi napadov na poslovanja posameznikov, ki javno razmišljajo nekoliko bolj desno, daje rezultate. Kolektiv brani svojega financerja (državne jasli) in posameznik, ki razmišlja drugače, nima možnosti preživetja. Danes smo v Sloveniji padli celo tako nizko, da se levica, podprta še z mavričnimi idejami, brani na tako primitiven način, da gredo človeku lasje pokonci. Lep primer je bil zadnji eksces predsednice DZ na rdeči preprogi, pred častno četo, na proslavi na predvečer Dneva državnosti. Komentarji levice o tem, kako je predsednica nerazumljena, kako je fino, da izraža svojo individualnost ipd. so seveda abotni. Zaničevanje simbolov države in njenih obredov, ki služijo utrjevanju državnosti, je zrelo vsaj za javni opomin, če že ne za kaj več. Za glavo se držijo vsi, ki se vsaj malo spoznajo na protokol in komuniciranje v javnosti, pa to ne šteje. Medijsko jo je potrebno zavarovati, ker je naša. Je del našega (levega) kolektiva in mi poskrbimo za naše. S takšnim pristopom levice, da tolerira prav vse kar počnejo njeni predstavniki, se seveda spirala odpira navzdol v brezno pogube. Kot parazit, ki svojega gostitelja toliko časa izrablja, da na koncu umreta oba. Če se javno ne obsodi ekscesnih dejanj, ta dejanja postanejo nove meje sprejemljivega. Ko enkrat ni več meja, nastopi zakon močnejšega. Levica s svojo kolektivno naravnanostjo in revolucionarnostjo, ki je njen agens in pot ven iz inertnosti, ruši kar je bilo zgrajeno. Zato, da se levica lahko hrani in preživi. Žal je zgodovina pokazala, da revolucija slej ko prej začne žreti tudi svoje otroke. Ne vem, koliko časa bo še na sporedu npr. oddaja Ura moči. Pritiskom smo že bili priča. O tem sem pisal tudi TUKAJ. Mogoče bo zdaj, zaradi pritiska javnosti oddaja celo ostala dlje. Tako, kot je bil nekoč Nedeljski dnevnik in njegova zadnja stran s Tonetom Fornezzijem Tofom. Češ, nekaj mora biti tudi proti nam, da ljudje nimajo premočnega občutka, da je medijski prostor res popolnoma pod nadzorom. Po napovedani razpustitvi programskega sveta RTV Slovenija in slej ko prej tudi zamenjavi vodstva, bo to mogoče celo nujno potrebno. Proplus je namreč trdno v rokah levice, medijski del, ki pokriva desno stran in kjer igro vodita Nova24 TV in vedno bolj tudi Domovina, pa preprosto zaenkrat nima dovolj dosega. Brez razvoja novih medijev, ki so v vitalnem interesu desnice, bo takšno stanje še desetletja. Desnica se bo morala naučiti poskrbeti za svoje ljudi tudi v Sloveniji. Začeti razmišljati širše. Graditi varno mrežo, v katero lahko polovi svoje posameznike, če se vsi načrti ne izidejo v celoti. Se medijsko podpirati med seboj in ne iskati zgolj kratkoročnih koristi kapitala in zasebnih interesov. Na etični pogon namreč enostavno ne gre prav dolgo. Dokler te lekcije ne bo dojela in razumela, toliko časa bo desnica ostala tam kjer je. V opoziciji. Novinarji RTV Slovenija, osrednjega javnega medija v Sloveniji, stavkajo. Borijo se za boljše delovne pogoje.
Tako nekako bi dogajanje okoli RTV lahko razumel nepoučen državljan. Še bolje tujec, ki ne pozna zakulisnih političnih igric v Sloveniji. Igric okoli boja za prevlado nad medijem, nad njegovo ideološko usmeritvijo, deloma tudi poslovnimi odločitvami. Mediji naj bi v demokratični družbi opravljali ti. nadzor nad politiko, bili četrta veja oblasti. To izvajajo tako, da javnost, skladno z objektivnimi kriteriji novinarstva, obveščajo o dejavnostih oblasti, kamor po svoji naravi sodijo tudi ev. nečednosti (npr. prirejanje javnih razpisov, strankarsko kadrovanje ipd.). Če tega ni, je nad politiko samo še modro nebo. V samem bistvu gre torej za vzvod demokracije. Če namreč ni nikogar, ki bi oblasti gledal pod prste, se vsaka oblast slej ko prej spremeni v nekakšno diktaturo, saj zavlada ideološko enoumje. Privatizacijska levica se je med tranzicijo v Sloveniji zavedala, da si mora zagotoviti mir pred mediji. Sicer bodo njene rabote razkrite in grabljenje po družbenem premoženju bo postalo vprašljivo. Na nacionalnem mediju se je zato kadrovalo po “partijski liniji” in ves čas skrbelo, da so stvari pod nadzorom. Spotoma se je kakšen medij še preko tujih skladov sprivatiziralo. Tako se je še okrepilo moč svojih zvočnikov, saj so na trg, zaradi načeloma prostega trga, vstopali tudi ideološko drugače usmerjeni mediji. Socializem je imel namreč dve ključni udarni enoti, s pomočjo katerih je neposredno obvladoval sistem. Mehko v obliki sindikatov in raznih organizacij “delovnega ljudstva”, ki je narekovala javno mnenje pod pretvezo borbe za pravice delavcev (beri: itak da večine prebivalstva). Tukaj pa je bila še trda udarna enota v obliki tajnih služb, ki so ob zbiranju informacij za potrebe oblasti, po potrebi, posredovale tudi z brutalno silo, večinoma pa sodelovale kot “anonimni” kričači in ustvarjalci “neredov” na raznih shodih. Tranzicijska elita si je med prehodom v nov sistem, zaradi zmanjšanja obsega mehke udarne enote (tj. sindikatov in po novem NVO), sčasoma ustvarila še novinarsko elito. To je bilo potrebno, saj je, kot že omenjeno, nova demokratična ureditev družbe odprla vrata tudi ideološko drugače mislečim medijem. Teh “novinarskih elit”, nekakšne mešanice novinarja, sindikalista in agitpropovca, branilcev “pravih” informacij, se je skozi čas prijelo ime “medijski uporabni idioti”. Gre za izpeljanko iz angleškega izraza “useful idiots”, ki označuje posameznike, ki jim strici iz ozadja s pomočjo korenčkov (dobro plačanih projektov, ustreznih položajev, dodatkov pri plači itd.) poplačuje njihovo “pravo” usmeritev. Tega, da so “uporabni idioti”, se sami ne zavedajo. To pa v ti. medijski krajini niso samo novinarji. V isto kategorijo štejejo tudi medijski mnenjski voditelji v obliki “pravih” profesorjev, analitikov, anketarjev in piscev po naročilu tj. blogerjev, Facebook vplivnevžev, plačanih tviterašev, ki so anonimni, imajo pa zavidljivo število sledilcev itd. Večinoma so, ob rednih varnih zaposlitvah, plačani skozi razne ustanove, za katere delajo na projektih, ki jih financirajo mednarodne, predvsem pa “neodvisne” fundacije in druge inštitucije. RTV Slovenija je ključna medijska ustanova v Sloveniji. Nadzor nad njo pomeni nadzor nad javnim mnenjem. Po dosegu je na področju informativnih oddaj sicer ProPlus s svojima PopTV in Kanal A močnejši, vendar pa v primeru spopada za javno mnenje z RTV, nima možnosti. Država, kot ustanovitelj RTV, namreč v roki drži tudi zakonodajo. Res je to zgolj hipotetično, pa vseeno. Tudi valjenje ruskih tankov v Ukrajino je bilo še letos januarja nemogoče. Moder strateg ničesar ne prepušča naključju. RTV mora ostati “naša”, tako kot STA. Proplus je bil pred letošnjimi državnozborskimi volitvami odkrito na strani Svobode. Spremljali smo lahko enega od najbolj cenenih novinarskih agitpropov v zgodovini osamosvojene Slovenije. Tako nizkih standardov še nismo videli in večina niti ni verjela, da bi se odgovorna in tako vplivna medijska hiša (tudi če je zasebna) lahko spustila tako nizko. A kot sem dejal, tudi za ruske tanke smo mislili enako. Realnost je bila in je drugačna. Bitka za RTV danes poteka na več nivojih. Ne gre za bitko za neodvisnost, temveč za bitko za ohranitev pristranosti. Od znotraj skozi sindikat in zahteve po odstopu vodstva, zahteve po odstopu “ne pravih” urednikov (!), od zunaj pa skozi naravnost grozljivo pritiskanje in vpletanje politike v javni medij. Ob katerem novinarski ceh ne sme molčati. Zunanja ministrica Tanja Fajon piše npr. pismo o tem, kako naj posluje vodstvo RTV glede dopisništev (glej TUKAJ), kulturna ministrica Asta Vrečko, sicer članica Levice, pa se javno izreka o podpori stavki na RTV in s tem rušenju legitimno izbranega vodstva RTV. Neverjetno. A enako neverjetni so bili tudi ruski tanki, preden so vdrli v Ukrajino. Če k temu dodam še zgodbo z oddajo Ura moči na Planetu TV (o čemer sem pisal TUKAJ), izjave najmočnejše politične skupne v Državnem zboru tj. Gibanja Svoboda o podpori stavki novinarjev na RTV, je samo še vprašanje časa, kdaj bo padla RTV in sčasoma tudi drugi mediji, ki slovenski demokraciji dopuščajo vsaj še nekaj širine. Neverjetno, kaj se nam v Sloveniji dogaja, pohod ideološkega enoumja v vsej svoji veličini. A neverjetni so bili tudi ruski tanki, preden so vdri v Ukrajino. V petek, 11. marca 2022 sem bil povabljen v oddajo Tema dneva (Nova24 TV) pokomentirati negativno politično kampanjo, ki jo je lansirala stranka Socialnih demokratov (SD) na račun Slovenske demokratske stranke (SDS). Posnetek oddaje: Medijska hiša Planet TV je, za volitve 2022 v Državni zbor RS, pripravila niz predvolililnih oddaj z naslovom "Slovenija izbira". Oddaje so na sporedu vsako sredo ob 19.45 do 21.00. Koncept oddaje je svež in inovativen. Gostje, predstavniki političnih strank se soočijo v studiu, takoj po njihovem soočenju pa so izbrani politični komentatorji povabljeni k oceni njihovih nastopov ter vsebinskih izzivov, ki jih je soočenje odprlo. V vlogi komentatorjev nastopajo: dr. Peter Gregorčič, Miran Videtič in Edvard Kadič. V zadnjem letu in pol smo v Sloveniji deležni skoraj neverjetnih medijskih spinov, celo poiskusov "medijskih umorov" ter drugih medijskih packarij. To uprizarjajo nekateri spletni portali ter ti. medijska omrežja, kjer se načrtno širijo "spin" novice zato, da se pridobivajo točke in prednosti na področju javnega mnenja o političnih strankah in politikih. Medijski "spin" je nekakšen trik, ko avtorji laži sicer ne spreminjajo v resnico ali obratno, temveč dejstva zgolj prikazujejo na takšen način, da situacija ali dejanje brez laganja deluje lepše ali grše, kot bi izpadla brez takšne obdelave. Izraz "spin" izhaja iz angleščine in pomeni vrtenje. V bistvu gre za obliko propagande, s katero se želi manipulirati javnost s tem, da se osebe, dejanja ali izdelke prikazuje boljše ali slabše, kot so v resnici. Ne tako daleč nazaj smo bili npr. priča znameniti misiji Evropskega parlamenta za ugotavljanje dejstev glede stanja demokracije v Sloveniji pod vodstvom Sophie in 't Veld. Še posebej potem tudi afere, ki je izbruhnila v povezavi s poročilom te misije. Izkazalo se je, da je osnutek dokumenta urejal kar Jure Tanko, asistent slovenske evroposlanke Tanje Fajon. Ko je bilo to razkrito, so se začeli širiti spini, da je to običajen postopek, da je pomagal urejati zgolj slovnično in ne vsebinsko, da se temu dogodku pripisuje čisto preveč pozornosti itd. To najprej kompromitira sam dokument, predstavlja pa tudi otipljiv dokaz o tem, kdo stoji za gonjo proti Sloveniji skozi inštitucije EU, kateri smo priča v zadnjem letu in pol. Spini so s tem, ko so bili razgaljeni, več škode povzročili tistim, ki so jih pripravljali, kot pa tistim, proti katerim so bili naperjeni. Tudi sicer je tovrstna"izvozna" dejavnost tj. ustvarjanje politične afere doma, njen izvoz v Bruselj in nato uvoz nazaj v Slovenjo, vseskozi polna prstnih odtisov leve politične in medijske scene. Roko na srce, v primeru omenjenega poročila gre za grdo manipulacijo, ki meji celo na izdajo slovenskega nacionalnega interesa. Da je res šlo za umazano igro, pa daleč najbolje dokazuje dejstvo, da so novice o poročilu in njegovi vsebini, po razkritju vpletenosti omenjene evroposlanke, kar naenkrat izginile z naslovnic osrednjih medijev. Če torej želimo izvajati propagando, mora obstajati nekakšno sito med dogodkom in javnostjo. Dostop do pravih okoliščin mora zato biti blokiran dovolj hitro in tudi dovolj glasno, da si ne bi kdorkoli ustvaril svoje predstave o dogodku, ki bi bilo drugačno od mnenja, ki ga želijo ustvariti tisti, ki spinajo. Je znamenita diploma vrhovnega sodnika Branka Masleše nekaj, kar bi morali videti vsi? Konec koncev gre za vrhovnega sodnika Republike Slovenije. A vseeno, bomo zdaj kar javno objavljali dokumente iz osebnih map v kadrovskih službah? Prvi odziv oddelka za komuniciranje pri Vrhovnem sodišču, na novinarska vprašanja glede omenjene diplome, je bil precej nespreten. Milo rečeno. Šel je celo v smer grožnje, kar je bilo na tej stopnji interesa javnosti zagotovo napačno. Dovolj bi bilo že kratko sporočilo o tem, da se diploma oz. dokazilo o njej hrani v arhivu in bi bila zadeva verjetno hitro zaključena oz. zapeljana stran od oči javnosti. Tako pa zadeva zdaj prerašča v nekaj, kar nima več povezave zgolj s samim dokumentom, temveč sega tudi krepko čez. Od vprašanj, povezanih z omenjeno diplomo, postopka opravljanja pravosodnega izpita, pa do splošnih vprašanj, kaj vse se skriva še v ozadju izobrazb in strokovnih kompetenc v celotnem slovenskem pravosodju. Samo zgodbo se zdaj že izkorišča tudi za številne druge vidike, od diskreditacije iniciatorja zadeve, novinarja Luke Perša s strani njegovih stanovskih kolegov, pa do okrepljenih napadov na verodostojnost same sodne veje oblasti. Informacij je danes veliko o vsem in vsakomur, njihova preverljivost pa v večini primerov tudi precej enostavna. Vseeno pa je dobro, da se vedno vprašamo, kako smo prišli do dejstev o neki zadevi. Kdo je to zapisal? Kateri portal objavil? Kdo je v resnici videl, slišal, občutil, štel, imenoval itd. ? Gre v tem ali onem primeru za spin ali res za dejstva, ki le delujejo tako neverjetno, da se nam zdi kot prvovrsten spin. Tekst je bil pripravljen za tednik Demokracija in objavljen dne 16. 12. 2021
Klikni: video
Vsak dan se odločamo o milijon stvareh. Od tega, kdaj bomo vstali iz postelje, ali naj gremo najprej v kopalnico ali najprej do štedilnika, kjer si bomo pristavili vodo za jutranji čaj ali kavico, pa vse do „težjih“ odločitev, kot so npr., kako naj izpeljemo kakšen projekt in kdaj naj sploh gremo danes spat. Zavestna odločitev je naša točka moči, krmilo naše osebne barke. Ali naj nadaljujemo življenje po ustaljeni in že znani poti ali pa naj gremo po novi, nam še neznani? Če se odločamo za novo pot, se moramo odločiti zanjo zavestno, načrtno, z razmislekom in voljo. V nasprotnem primeru bomo namreč korakali naproti staremu, brez posebnega napora pri sami odločitvi. Navade nam namreč omogočajo gibanje v polju že znanega in varnega, v polju novega pa nas čakajo nove, še neraziskane, lahko tudi nevarne poti. Prav zato veliko časa preživimo v razmišljanju o ti. negativnih možnostih oz. poteh. Ustvarjamo si mentalno varnostno mrežo, v katero se lahko ujamemo, če nam spodleti. Večino časa tako preživimo v avtomatiziranih dejavnostih, znotraj mreže možnosti, ki si jo ustvarjamo s pomočjo miselnega preigravanja možnosti in rezultatov naših odločitev. V resnici ni tako zapleteno, kot se sliši. Večino življenja namreč delujemo nezavedno, velik del tega delovanja pa temelji na strahu, da se ne bomo živi, zdravi, lepi, uspešni ipd. prebili skozi izkušnjo, ki je pred nami. Tega se seveda zavedajo tudi mnogi, ki nas želijo v kaj prepričati. Trgovci, lepotne revije, politiki ipd. Kot da ves čas živimo v nekakšni zoni somraka, mraku negativnih možnosti. Pa je to res? Modri sicer pravijo, da je pozitivno in negativno le druga stran istega kovanca, izkušnja sama po sebi pa je le izkušnja. A blažena radost bivanja na vrhu gore v Tibetu. Vse je lepo in prav, dokler si mi, mali smrtniki iz te naše Slovenije, ne zaželimo spremembe. Takrat pa z grozo v očeh ugotovimo, da moramo vsakič, prav vsakič(!), to izpeljati zavestno. Drugače bomo, kot smo dejali, avtomatsko šli tja, kjer se ne bo spremenilo nič. Poglejmo si to nekoliko bolj konkretno, na primeru naše aktualne politike, katere dogajanje vpliva na prav vse nas. Ko je stranka SDS zmagala na zadnjih državno-zborskih volitvah, zaradi razmerja sil v DZ ni mogla sestaviti učinkovite vlade. Vlado je tako sestavila stranka LMŠ z Marjanom Šarcem na čelu in priča smo bili nadaljevanju vladavine idej in pristopov k problemom družbe, v katerem je bila Slovenija, razen kratkih presledkov, večino časa od osamosvojitve. Točneje, slabih 23 od skupno 30-ih let, je Sloveniji vladala enaka tj. leva ideološka struja. Ko je po znamenitem Šarčevem metu puške v koruzo, v začetku leta 2020 tik pred izbruhom pandemije, vladanje prevzela že tretja Janševa vlada, pa so zaradi specifične situacije (pandemija) in drastično spremenjenega načina življenja (omejitve gibanja, okrepljeno spremljanje medijev in politike), mnogi dojeli, da je življenje lahko tudi drugačno. Da je slika o družbi, ki so nam jo tako vztrajno slikali prevladujoči mediji, preprosto zgolj ena stran kovanca. Stran, ki je predvsem po ekonomski moči in privilegijih ustrezala zgolj izbrancem. Da torej obstaja tudi drugačna pot, z drugimi ljudmi in drugačnim pristopom. Če želimo obdržati trenutno smer, moramo še nekaj časa odločitve sprejemati zavestno. Če tega ne bomo storili, nas bo nezavedno kmalu spet usmerjalo tja, kamor prepojeno s starimi idejami edino zna. Brez zavestnega posega kot je npr. zamenjava tv programa z boljšim, ki nam predstavlja novice objektivno ali branja revij in časopisov, ki se trudijo vzdrževati novinarske standarde objektivnosti, bo to težko. Ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov, če ne spremenimo tudi naših izbir. Zato velja ob koncu tudi zapisati, da nas čas velikih izbir posebej čaka drugo leto, ko bomo izbirali kar trikrat. Poslance v Državnem zboru, naše predstavnike na lokalnem nivoju ter našega novega predsednika ali predsednico države. Brez tega, da gremo na volišča in volimo za tiste, ki nam glede vsebine lahko ponudijo največ, preprosto ne bo šlo. Brez spremembe pri odločitvah in posledično dejanjih, ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov. Tekst je bil pripravljen za revijo Demokracija, objavljen v reviji dne 2.12.2021
V Komntarju o samozavesti in kompetentnosti, razliki med njima in zakaj nas pogosto vodijo nekompetentni ljudje [video] Ura moči z Bojanom Požarjem o Borutu Pahorju in dogodkih na domačem političnem prizorišču18/10/2021 Klikni TUKAJ za posnetek oddaje:
V Komentarju o čustvih, občutjih ter govorici telesa v TV oddajah (Branko Grims, Erika Žnidaršič, Anton Olaj, Matjaž Nemec) V Komentarju o neverbalni komunikaciji, srečanju Pahorja s protestniki in uporabi transparentov na protestih. Pred dnevi sva imela z ženo v centru Ljubljane nek opravek. Preden sva se odpravila, me je žena vprašala, ali so tisti dan protesti v centru ali ne. Greva raje jutri? Sit sem teh "neprijavljenih" protestov "neznanih" organizatorjev, ki se dogajajo "spontano". Imam se za liberalnega, vseeno pa pričakujem, da zakoni veljajo za vse enako. Blebetanje novinarjev, policije in tožilstva o neznanih organizatorjih presega meje dobrega okusa in vedno bolj žali inteligenco državljanov. Protesti so sicer sestavni del družbenih gibanj in kot takšni tudi uveljavljeni mehanizem za doseganje mobilizacije množic. Nekateri so seveda res spontani, večina pa je organiziranih. Da bomo to navidezno neorganiziranost, v resnici pa dobro organiziranost slovenskih protestov bolje razumeli, bom izločil šest elementov simbolike in sicer: oblačila, zastave, skulpture, transparente, embleme in slogane. Od teh je pet neverbalnih, slogane pa lahko razumemo tudi kot verbalen tj. besedni element simbolike. Simbolika je namreč pot in sredstvo poenotenja. Je vezno tkivo, skupni imenovalec udeležbe, ki presega in povezuje ideje posameznih udeležencev. Dramatična črna oblačila s kapuco in črno masko čez obraz, po možnosti še rdeča zvezda na prsih, so izbrana še kako načrtno. Črna barva zmanjšuje opaznost posameznika v gruči in s tem zmanjšuje možnost osebne odgovornosti ob neredih, hkrati pa povečuje vidnost in zastraševalni vpliv skupine, kar je dodatno tudi naravni magnet za medije. Zanimivo, da se je ob simboliko oblačil in barve nekoč obregnil celo znameniti satirik Fran Milčinski Ježek. Dejal je, da je spremljanje vestern filmov precej enostavno. Negativci vedno nosijo črn klobuk in imajo črne konje, pozitivci pa bele. Pri zastavah smo dolgo let (občasno še vedno!) spremljali uporabo rdeče zastave s srpom in kladivom ter zastave bivše Jugoslavije. Seveda so bile uporabljene namensko predvsem zato, da se na levem polu nagovori in konsolidira volilna baza, saj državljani ex-yu korenin omenjeno jugo socialistično simboliko razumejo kot smerokaz, kdo so "naši" v politiki. Danes je volilna baza konsolidirana, zato jih počasi menjajo slovenske zastave in se omenjene ex-Yu zastave uporabljajo predvsem še za šov, ki ga potrebujejo levosučni mediji za svojo "resnico". Uporaba velikih obraznih mask z obrazom Janeza Janše in ministrov, različnih kipov in skulptur ter njihovo javno uničenje, zažiganje stolov ipd. je načrtna fizična manifestacija fenomena "grešnega kozla", o katerem sem pisal v eni od prejšnih kolumn. (klikni TUKAJ) Gre za načrtno usmerjanje frustracij protestnikov v izbranega posameznika v fizični obliki, s ciljem trajne demonizacije v nezavednem. Glede transparentov sem se pogosto spraševal, komu se jih doma ljubi izdelovati. Tudi sam sem se že kdaj udeležil kakšnega protesta, pa mi na kraj pameti ni padlo, da bi se doma ukvarjal še z njihovo izdelavo. Kaj pa če je to organizirano? Sam transparent namreč nima omembe vrednega priklica v zavesti udeležencev, je pa privlačen za medije. Fotografijam dodaja videz homogenosti protesta okoli gesla na transparentu. To je tudi razlog, da se na transparentih pogosto uporablja dobro utrjene floskule tipa "Smrt janšizmu, svoboda narodu" ipd. Pri emblemih gre za likovno znamenje, ki simbolizira pripadnost, dejavnost ali idejo (Wikipedia). Poglejmo si emblem petkovih kolesarjev. Celo Milan Kučan z njim ponosno paradira naokoli, zanos pa je šel celo tako daleč, da z njim niso polepljeni zgolj stebri semaforjev in popackani prehodi za pešče, temveč so aktivisti z njim nasmetili celo Triglav in si, nasprotno od pričakovanega, zato nakopali odpor ljudi ter posledično njegov zaton. Še glede sloganov. Ti so lahko načrtno ustvarjeni (npr. "janšizem = fašizem"), lahko so izposojeni ali pa preprosto prevzeti iz kakšne filozofije ali ideologije. Predstavljajo zelo močan element, mogoče celo najmočnejši od tukaj izpostavljenih. Spomnimo se samo referenduma "Za pitno vodo", ki je imel s pitno vodo bore malo. Zato vas, glede na zapisano torej vabim, da o trenutnih protestih še enkrat premislite. So res spontani, brez organizatorjev in brez načrta ali pa pristojni preprosto ne opravljajo svojega dela? Kaj pa če gre eno z drugim, z roko v roki? Pri velikih denarjih in velikih vložkih je, kot bi dejal Mali princ, bistvo očem pač nevidno. Srečno. Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in objavljeno dne 7. 10. 2021:
Ste že bili kdaj grešni kozel? Upam, da ne. Izraz sicer izvira iz Svetega pisma in pomeni osebo ali stvar, ki je nečesa obdolžena po krivici, v bistvu pa gre za zelo učinkovit mehanizem, kako obvladati ljudi, če nimaš pravih odgovorov. Pozornost preprosto preusmeriš z iskanja rešitev na nekaj ali nekoga, ki je po tvoje kriv za nastalo situacijo. Tudi če ni. Preusmeritev pozornosti učinkuje namreč povezovalno na preostale člane, saj jim omogoči konkreten cilj, kamor lahko usmerijo jezo, ki jo ustvarja njihova nemoč ponuditi dobre rešitve. Na takšen način se ljudje ščitijo pred svojimi neuresničenimi željami in ambicijami. Z usmeritvijo jeze, nemoči, agresije itd. na konkretno osebo ali skupino, njihova želja po uničenju drugače mislečih lahko zaživi v vsej svoji veličini. Zdaj namreč obstaja nekdo, ki nadomešča vse njihove sovražnike. Nekdo, ki se ne more braniti in udariti nazaj, zdaj obstaja grešni kozel. Vzpostavitev grešnega kozla se začne z obtožbo. Prva obtožba je najtežja in, zanimivo, tudi če je lažna in celo če nima nič opraviti z resničnostjo, za vedno spremeni naše zaznavanje sveta. Za boljše razumevanje poglejmo na slovensko politično bojišče, kjer osrednjo vlogo igra osebna diskreditacija, s pomočjo katere se potem ruši projekte ali ugled širše skupine (politika, stroka ipd.), ki je na drugi strani političnega spektra. Breme prve obtožbe se zato načrtno dodeli ali (1) namensko ustvarjenim portalom ali pa (2) anonimnim slabo plačanim aktivistom na družabnih omrežjih, praviloma faliranim novinarjem, katerim sta novinarska etika in morala že dolgo španska vas. Te prve obtožbe se nato načrtno distribuirajo naprej po medijih po načelu, kjer je dim, je zagotovo tudi ogenj. Z vsako naslednjo obtožbo je naše dojemanje sveta samo še bolj popačeno, obtoževanje lažje, breme na grešnem kozlu pa vedno večje, na trenutke celo nevzdržno. Se spomnite mariborskega ravnatelja, ki si je na koncu vzel celo življenje, ker je bil pritisk, ki se je prek medijev izvajal in stopnjeval nanj zaradi posnetka seksa za zaprtimi vrati kabineta, sčasoma preprosto prevelik? Splošno nasilje je namreč vedno anonimno nasilje. Grešni kozli so pogosto namreč tisti, ki jih skupina razume kot kršitelje pravil delovanja ali celo tiste, ki posegajo v tabuje. Njihovo delovanje postane grožnja enotnosti, nekakšen rak, ki uničuje vezno tkivo. Uničenje grešnega kozla tako postane način za ponovno povezovanje in poenotenje skupine. V času večjih sprememb, npr. sprememb političnega sistema in s tem povezane krize vrednot, negativnega trenda poslovanja podjetja in odpuščanj, pandemije ipd. postane zaznavanje realnosti precej izkrivljeno. Ljudje začnejo iskati krivce zunaj, izven sebe. Iščejo tarče, da lahko nanje projecirajo svoje največje strahove. Zakaj? Ker se nočejo soočiti z realnostjo, ker nočejo sprejeti svoj del odgovornosti in ker nimajo poguma iti skozi novonastale razmere. Nihče namreč noče brezpogojno plačati polne cene. Več ali manj le iščejo načine, kako čim lažje in čim ceneje priti skozi novo nastalo situacijo. Fenomen grešnega kozla je zanimiv tudi na področju komunikacije, saj je komunikacija kot forma podajanja tematike, priročen grešni kozel za vse po vrsti. Stara maksima na tem področju celo pravi, da ko sogovorniku zmanjka argumentov, mu postane problem tvoja komunikacija. Saj poznate tisto: "Če bi mi rekel drugače, bi to že zdavnaj uredila." Bi res? Nikar ne mislite, da vi pa že ne morete postati grešni kozel, češ, saj ne počnete nič takšnega, širše družbeno pomembnega. Pred tem ni varen prav nihče. No ja, v bistvu edini, ki do sedaj res niso mogli postati grešni kozel, so bili v resnici novinarji aktivisti. So namreč tisti, ki prvi javno uperijo prst v druge, ob tem elegantno zakrijejo odgovornost svojih botrov in so prepričani, da imajo dovolj moči, da prst lahko držijo uperjen v tarčo toliko časa, da bo grešni kozel preprosto obupal, ker se ne bo zmogel enakovredno braniti. A tudi tej miselnosti bijejo zadnje ure, saj družbena omrežja vztrajno spreminjajo pašnike, kjer se pasejo vse koze in kozli, tako grešni kot tudi vsi ostali. Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in tudi objavljeno dne 23.9.2021:
Klikni TUKAJ za posnetek oddaje:
Živimo v zanimivih časih. Količina laži, ki je v obtoku, je skoraj neverjetna in včasih se sprašujem, mar je res temu tako že od nekdaj? Konec koncev so laži in spletke skoraj sinonim za vladanje v vseh časih. Kraljice in princese so imele svoje spletične, kralji, carji in drugi vladarji pa so praviloma končali svoja življenja prav kot posledica spletkarjenj, podtikanj in laži. Res pa je zaradi dostopa do informacij in s tem možnosti njihovega preverjanja, vse skupaj danes predvsem bolj očitno. Lažje preverimo kaj je res nekdo rekel, zapisal ali storil, kot pa kadarkoli prej v zgodovini. Pritisk na komunikacijske veščine v moderni družbi je tudi zato še toliko večji in verjetno daleč največkrat slišani očitek v sporih med ljudmi dandanes je, da ljudje ne znajo prav komunicirati. Nekateri zato želijo bolje nastopati, drugi biti boljši prodajalci, tretji biti bolj uspešni pri nagovarjanju deklet ali fantov ipd. Zanimivo je, da se prav na vseh področjih slej ko prej soočimo s pojmom laganja oz. željo, da nas drugi ne bi mogli kar tako zlahka peljati žejne čez vodo. Želimo si torej, da bi lažnivce prepoznavali brez težav in se jim tako po možnosti že v naprej tudi izognili.
Žal pa je o tem lažje govoriti kot pa to storiti. V našem "modernem" svetu je namreč možnosti za laganje, zavajanje ali prikrivanje toliko, da je takšnim dejavnostim res težko slediti. Priložnosti za delovanje iz teme, iz anonimnih računov na družabnih omrežjih, skozi marketinške nagovore, kjer je resnica precej zmuzljiva reč, je namreč res veliko. Za povrhu pa še posledice laganja niso več nujno tudi dramatične. Ljudje dandanes z lahkoto zamenjajo službe, partnerje ali pa se preprosto preselijo drugam, kjer o njihovih lažeh ne vedo nič. Na nek način lahko celo trdimo, da živimo v času, ko se laganje prej spodbuja, kot pa preganja. Ob tem je na mestu tudi vprašanje, zakaj evolucijsko ne razvijamo svojih sposobnosti prepoznave laganja enako hitro kot to počne naše okolje? Zakaj nekatere laži tako dobro služijo pri zavajanju npr. starejših, medtem ko mlajši že od daleč vedo, da gre za "spam" (smeti) ali pa obratno, da mladi nekritično verjamejo zapisom mnenjskih voditeljev, medtem ko nekoliko starejši že na daleč "zavohajo" lažne novice? Eden od možnih odgovorov zagotovo tiči v tem, da nas starši ne pripravijo na takšen razvoj dogodkov. Še več, starši nam namreč ravno tako "lažejo" kot okolica. Se strinjam, da dobronamerno (tudi sam sem starš!), vseeno pa gre na koncu za laganje. Kot starši pogosto želimo npr. varovati svojo zasebnost tako, da otrokom ne povemo vse čisto po resnici o tem kaj počnemo, kdaj kaj počnemo in zakaj kaj počnemo. In ne, ne govorim samo o intimi, temveč tudi o drugih dejavnostih v življenju. Verjetno ste bili tudi vi že kdaj slabe volje, pa ste kljub temu na vprašanje o tem kako ste, odgovorili, da ste dobro. Za naše socialno življenje je takšno laganje še kako pomembno, saj na tak način sporočamo, da nas "malenkosti" ne vržejo kar tako iz ravnotežja in da bomo svoje naloge kljub vsemu opravili do konca. Kar pa je konec koncev blagodejno tudi za našo samozavest in zaupanje vase in v ljudi. Zaupanje je namreč še kako pomembno. V nasprotju z dvomom, nam bogati življenje, ne glede na ceno, ki jo moramo občasno plačati. Če bi se zanašali na dvom, bi ves čas (tudi lažno!) obtoževali vse okoli sebe. To ni sitno le za tistega, ki dvomi, temveč za oba. Dvom namreč ruši same temelje dobrih odnosov med ljudmi. Težko si privoščimo ves čas dvomiti o tem, kar nam govorijo naši otroci, partner, starši ali prijatelji. Zaupanje tako ni le nekaj, kar je zaželjeno, temveč celo nekaj, kar nam lajša življenje kot takšno. Vse skupaj gre lahko tako daleč, da si celo želimo biti zavedeni. V pogovornem jeziku to najlažje opišemo z izjavami kot je npr.: "Nočem niti vedeli, koliko denarja je pokradel ..." ali pa: "Dokler ne vem, da me vara, naj kar me." Zanimivo, da imata v takšnem odnosu oba vpletena nekakšno vzajemno korist. Tisti, ki npr. vara, ne želi biti odkrit in tisti, ki je prevaran, noče vedeti, da je prevaran. Nekoliko blažja različica takšnega (lažnega) zaupanja bi bil pogovor med partnerjema po zabavi, ko bi ona njega vprašala, če mu je bila na zabavi kakšna od obiskovalk bolj všeč kot ona. Praktično vsak moški bo odgovoril, da ne. Ne glede na to ali je bila ali ne, si on ne želi, da bi se ona ukvarjala z ljubosumjem in podobnimi negativnimi občutji, ona pa si po drugi strani želi verjeti, da je bila na zabavi daleč najlepša. Prav vsi smo bili namreč vzgojeni, da smo do ljudi, ki jih spoštujemo ali imamo radi, prijazni in vljudni. Tudi, če se zato včasih zlažemo in tudi, če vemo, da nam včasih lažejo drugi. Žal pa se nam na takšen način tudi nehote privzgoji slepota, da nam mimo našega radarja resnice pobegnejo tudi precej pomembnejše laži. --- Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in objavljeno dne 12. 8. 2021: Udarna oddaja URA MOČI, kjer smo s kolegom Miranom Videtičem in voditeljem oddaje Bojanom Požarjem, spregovorili o aktualnih zadevah na slovenski medijski sceni. Posnetek oddaje: V Temi dneva z voditeljem Luko Svetino o tem, kaj je res in kaj ni, v navedbah nekaterih medijev o mojem sodelovanju z Vlado RS pri komunikacijski podpori cepljenju v Sloveniji. Pred dnevi sem v Google, iz radovednosti, vtipkal besedno zvezo "super človek". Pred leti sem namreč kar precej podrobno sledil različnim poročilom, posnetkom in pričevanjem o tem, kaj vse ameriška vojska dela na tem področju, pa me je zanimalo, kje se tehnologija nahaja danes. Iskalnik mi je, namesto tehnoloških dosežkov, postregel z besedili in posnetki v smeri, kako živeti dlje, uspeti v življenju ali kako izboljšati svoje spolno življenje. (!?) Saj proti omenjenim vidikom super človeka nimam nič, vseeno pa me je bolj zanimalo, kako daleč je na tem področju skrivnostna DARPA, agencija ameriške vojske za napredne tehnologije. Vojske so namreč nekakšno naravno zavetje za razvoj človeških sposobnosti, tako fizičnih kot psihičnih, posnetki dosežkov omenjene ameriške agencije pa so precej pogosto tudi objavljeni. Saj vem, da to, kar lahko vidimo na svetovnem spletu, niso ravno zadnji dosežki, vseeno pa so še vedno zelo zanimivi. Če pomislim, koliko pompa in prahu je pri nas dvignil že samo predlog Vlade o dodatnem (a rednem!) financiranju slovenske vojske, so takšni napredni projekti za nas v Sloveniji čista znanstvena fantastika. Vojske po vsem svetu pa so bile seveda že od nekdaj še kako zainteresirane, da bi bili sposobni razviti, vzgojiti ali tehnološko dopolniti vojake, ter tako vzpostaviti nekakšno super vojsko. Ne, ne govorim o Hulkih in Supermanih, čeprav je ideja še kako mamljiva. Kar je dostopno na svetovnem spletu, bolj kaže v smer dopolnitve oz. podpore človeškemu telesu pri premagovanju omejitev, v smislu dvigovanja bremen, okrepitve vzdržljivosti ali dodatne zaščite pred izstrelki. Ste že kdaj pomislili, kakšen super človek postane vsakdo v trenutku, ko postane "obsojen" na življenje na invalidskem vozičku? Sam sem to na nek način izkusil ob (poslovnem) obisku rehabilitacijskega centra Soča v Ljubljani, ko so nas ob predstavitvi delovanja centra povabili, da naj izkusimo invalidski voziček kar v prvi osebi. Že samo nekaj metrov poganjanja z rokami, po ravnem terenu (po hodniku!), pomeni zelo velik fizičen napor. Potem pa dodajmo še različne ovire s šlampasto izdelanimi robniki, stopnicami ali stezami za invalide, ki imajo nemogoče naklone ... bolje, da niti ne razmišljam naprej. Pred dnevi smo izvedeli, da je Slovenija ustanovila Svet za digitalizacijo družbe, posvetovalno telo vlade, ki bo poskrbelo za nekoliko daljši korak naprej na področju uporabe naprednih tehnologij v vsakdanjem življenju državljanov. Ob tem je bila seveda moja prva misel: hvalabogu, končno. Naslednja misel? Zakaj vlada ne ustanovi tudi nekakšno posvetovalno telo za napredne tehnološke rešitve? Glede na majhno deželo in zavist, ki ima v Sloveniji prav posebno domovinsko pravico, imam občutek, da kdorkoli poslovno uspe v Sloveniji, z lahkoto uspe prav kjerkoli po svetu. Ali ste vedeli, da vsaj dve podjetji v Sloveniji sodelujeta z zgoraj omenjeno Darpo prav na področju razvoja ti. super človeških sposobnosti? Tudi jaz nisem do pred kratkim, me pa to ni posebej začudilo. Zakaj v Sloveniji ne povežemo tehnoloških in drugih s tem povezanih strokovnjakov in ne začnemo proizvajati naprednih tehnoloških rešitev za npr. večjo mobilnost invalidov? Slovenija je, kot celota, velika in finančno primerljiva z večjimi (ne velikimi) podjetji, velik trud pa vlagamo (in bomo še naprej) prav v napredne tehnologije. Eno od pomembnih pravil do večje prepoznavnosti na trgu je, da ustvariš podkategorijo znotraj obstoječe kategorije ter nato v njej zasedeš vodilni položaj. V kategoriji npr. vseh masovnih proizvajalcev čokolad, ustvariš podkategorijo masovnih proizvajalcev vrhunskih "maloserijskih" čokolad in zasedeš vodilni položaj. Pomislite na čokolade Lindt. Tekmovati z Milko ni mogoče v isti kategoriji, v svoji pa in to zelo uspešno. Zakaj Slovenija ne bi zbrala tehnološkega cveta umov in ustvarila svoje niše tako, da bi npr. zagnala tehnološko napredne proizvodnje sistemov za avtonomijo invalidov? Kolikor vem, imamo kar nekaj podjetij, ki so že danes aktivna na tem področju, znanja imamo tudi veliko, mogoče nam še najbolj manjka v tem trenutku prav vizije ter velikih in ambicioznih ciljev. Mogoče je pa prav zdaj dober čas. Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, 22. aprila 2021
V okviru usposabljanj za mentorje, smo skupaj s Termoelektrarno Šoštanj razvili poseben mentorski program, ki je izdelan posebej za potrebe družbe in ki postavlja popolnoma nova merila na področju mentorskih programov v celotni regiji JV Evrope.
Na enem od izobraževanj nas je, v spremstvu direktorja Termoelektrarne Šoštanj, g. Mitje Tašlerja (desno), obiskal tudi predsednik Državnega sveta g. Alojz Kovšca. Na tretjem (TV Slo3) smo se v studiju s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem oddaje Igorjem Pirkovičem, pogovarjali o stanju duha v Sloveniji med epidemijo Covid-19. Vabljeni k ogledu: TUKAJ (kliknite) Povezava na oddajo: TUKAJ (kliknite) Povezava na oddajo: TUKAJ (kliknite)
Pred kratkim me je eden od novinarjev prosil za kratek komentar glede kampanje ene od političnih strank.(vir) Strokovno gledano je bila tehnična izvedba omenjene kampanje dobra, uporabljen pa je bil osnovni model uokvirjanja, ki mu ljubkovalno pravimo kar baraba-heroj-žrtev. Ta (baraba) je storil nekaj, vsi mi (žrtve) zdaj trpimo, jaz (heroj) pa zahtevam, da ga npr. Policija zapre. Tudi vizualno privlačna kampanja ima dovolj elementov, da me dober odziv javnosti ne bi presenetil. Edino pomanjkljivost vidim pravzaprav v kratki sapi kampanje, kar pa je verjetno vezano na finance, vendar to ni več stvar moje presoje. Ob tem se pa zdi dobro širšo javnost nekoliko bolj poljudno seznaniti z enim od načinov manipuliranja s človeškim umom tj. pojasniti temeljno teorijo uokvirjanja (ti. "framing"), ki v povezavi z mediji pomeni manipulacijo javnosti za ideje, ki so lahko tudi dvomljive vrednosti. Uokvirjanja sporočila (angl. "framing") je eno od preverjenih orodij v medijskih kampanjah. Gre za način, kako ustvariti predstavo, ki seveda ne odraža celotne resničnosti temveč točno tisti del, ki ga želimo prikazati. Gre za izkoriščanje naše (biološke) omejenosti, saj nismo sposobni hkrati procesirati celote informacij temveč smo naravno "prisiljeni" izvzeti le njen del in se nato osredotočiti zgolj nanj. Zanimivo je, da to na nek način tudi pojasnjuje, zakaj eni svet vidimo tako, drugi pa drugače. Če naše razmišljanje povežemo z mediji, lažje razumemo, zakaj tako pogosto slišimo o tem ali onem mediju, da je tak ali drugačen. Saj veste, to je pa čisto levičarski ali pa čisto desničarski medij ipd. Žal moram zapisati, da katerikoli medij promovira nekaj kot "resnično", je glede na povedano, to žal le del celotne slike. Tisti del, ki pač ustreza okvirju, znotraj katerega medij deluje. To se dela namerno (ne pa nujno zlonamerno!), zaradi različnih razlogov. Lahko so politični, gospodarski, sistemski ipd. Tudi zato za medije velja posebna zakonodaja in je njihova vloga v družbi tako pomembna. Mediji v resnici oblikujejo našo družbo tj. našo realnost, da svet vidimo na točno določen tj. "njihov" način. Je torej pomembna realnost ali način, kako nanjo gledamo? Znani sociolog Ervin Goffman je že l. 1976 odgovoril, da realnost sama po sebi ni tako pomembna, kot je pomembno, kako mi nanjo gledamo in si jo razlagamo. Informacije namreč večinoma razumemo na način, kot so nam bile predstavljene. Če za mirnega in družabnega sosedovega Tončka, ki ga poznamo že celo življenje, jutri izvemo, da je član kriminalne združbe, ki otrokom prodaja droge, bomo nanj nemudoma začeli gledati drugače, saj okvir določa razlago. Glede uokvirjanja v političnem prostoru je zato dobro omeniti, da gre pri medijih za več različnih procesov, ki na koncu ustvarjajo okvir in s tem željeno realnost. Gre za: - izbor dela resničnosti, - osredotočanje nanj v poročanju, - izbor problemov okoli njega, - promocijo točno določene razlage zakaj je do izbranega dela realnosti prišlo ter - moralno ovrednotenje problema, ki promovira točno določene rešitve, skladne z izhodiščnim namenom, ki je vodil v izbor točno določenega dela realnosti. Se sliši zapleteno? Če pustimo ob strani različne oddaje s sumljivim slovesom in voditelje, ki promovirajo le določene politične agende, vzemimo za primer letovanje v nekem oddaljenem kraju npr. v Turčiji. Ko vam v turistični agenciji pokažejo fotografijo izbranega hotela, je razgled iz sobe čudovit, do morja ni daleč, hotel pa je na odmaknjenem kraju, kar pomeni mir. Ko pa pridete tja, ugotovite, da se iz sobe res vidi morje, žal pa ni blizu, saj je hotel na hribu. Pa to, da je za hotelom avtocesta in okoli njega trušč z gradbišča, ker na tej oddaljeni lokaciji od mesta postavljajo tudi druge hotele, vam tudi niso povedali. Postavili so vam okvir idiličnega pogleda skozi okno na morje in vi ste svoje razmišljanje "uokvirili" znotraj vam znanih parametrov. Torej, zgodbe, ki smo jim priča v javnosti, še posebej pa v političnih spopadih, niso nujno tudi (v celoti) resnične. Uokvirjanje je le ena od tehnik, ki jih uporabljamo na področju komunikacije, vendar je zelo pogosta in jo je dobro bolje poznati. Kot aktivni in kritično razmišljujoči državljani moramo namreč biti še kako pozorni in kritični do vseh zgodb, s katerimi prihajamo v stik, naše izbire pa ustvarjajo našo realnost in s tem jutrišnje izbire na volitvah. Vpisujemo v Delta Life Coaching: TUKAJ Zapis je bil objavljen v tedniku Demokracija, 11. februarja 2021:
Ko sem pred leti napisal knjigo Zapeljevanje, priročnik za moške, mi je prijateljica, ki jo je lektorirala, že po nekaj straneh branja dobronamerno svetovala, da naj je raje ne objavljam, saj si bom s to tematiko po nepotrebnem umazal kariero. Moj prvotni namen je bil namreč zgolj napisati knjigo o komunikaciji med spoloma, kasneje pa me je področje zapeljevanja zaradi specifične psihologije tako pritegnilo, da sem prvotni tekst prilagodil novi temi. Odziv na knjigo pa me je po izdaji pozitivno presenetil. Glede na zanimanje v medijih, številna vabila na dogodke in prošnje za posvete, sem kmalu organiziral predavanja in nato tudi tečaje, ki sem jih poimenoval kar "Alfa moški", od leta 2014 do danes pa se je teh dogodkov udeležilo že več kot tisoč moških. Lepota takšnega dela in razlog, da sem to sploh omenil pa je v tem, da sem se zaradi praktičnih izkušenj z moškimi na področju zapeljevanja žensk, v vseh teh letih pogosto znašel tudi med povabljenimi govorci na različnih omizjih in drugih javnih prireditvah, posebej takšnih, kjer je bilo v ospredju vprašanje ti. "pravih" moških. Pravi moški namreč po mojih spoznanjih predstavlja pojem, o katerem se da res veliko povedati. Predstavlja namreč idealizirano podobo moškega, takšnega kot si moški praviloma želimo postati (in kot vsi moški kasneje v življenju tudi mislimo, da smo), ženske pa si seveda želijo biti njegove srčne izbranke. Pri tem je zanimivo, da prav vsi tudi poznamo kje kakšnega možaka, za katerega bi dejali, da je "pravi". Mogoče ga imamo v družini, mogoče v službi, v bloku, mogoče pa ga poznamo le iz kakšnega filma. Takšen primer je npr. filmski lik Walt Kowalski, ki ga v filmu Gran Torino igra Clint Eastwood, zgodba pa se vrti okoli starejšega moškega, ki uči mlajšega fanta kako odrasti in postati pravi moški. Seveda je naloga fantov, da se razvijejo v prave moške zahtevna in pri tem je daleč najmočnejši dejavnik prav dober zgled. Vseeno pa velja opozoriti vsaj na tri velike napake, ki jih moški počnejo prav zaradi napačne predstave o tem pojmu. Prva velika napaka je neupoštevanje, da je dobra komunikacija temelj dobrih odnosov, še posebej v odnosu med spoloma. Pomanjkanje izkušenj pri izražanju občutij, moške naravno vodi v umikanje in zapiranje vase. Sklepajo, da je za njihov status v družbi bolje ne izražati čustev kot zaradi takšnega izražanja biti včasih deležen tudi posmeha in s tem ponižanja v družbi. Mnogim moškim je zato težko sesti npr. s svojo partnerico in se z njo ne pogovarjati po načelu "Ali bo po moje ali pa sploh ne bo" (angl. my way or highway). Vse pač ne more biti po njegovo in včasih so njene ideje preprosto dobre in jih je zato tudi dobro sprejeti. Druga velika napaka je nekakšno super-viteštvo, potreba reševati probleme vedno, vsem in povsod. Sicer je ideja lepa in običajno tudi izvira iz ljubezni oz. skrbi za sočloveka, vendar pa imamo ljudje različne potrebe. Včasih želimo v težavah biti le slišani, brez posebnih nasvetov, pokroviteljstva in priporočil. Dejstvo je, da veliko stvari oz. situacij v življenju preprosto ne moremo rešiti oz. ni v naši moči, da bi to storili. Včasih je pomembneje biti le prisoten in dati občutek, da nam je mar za sočloveka. Gre torej najprej za sposobnost poslušanja in razmisleka o slišanem, šele potem pa pridejo na vrsto vprašanja, kako lahko pomagamo. Tretja napaka pa je zanemarjanje potreb in interesov npr. svoje partnerice. Njene želje in interesi so zaznani kot nekaj, kar zvezo ogroža, ne pa dopolnjuje. Namesto, da bi se ji on pridružil pri teku ali obisku opere, raje kritizira in najde tisoč in en razlog, zakaj ne gresta poslušati "tisto cviljenje". Tako na dolgi rok ne gre. Na takšen način moški tudi nehote spregleda možnosti, ki bodo zvezo obogatile, njega pa dodatno postavile še stopničko višje v njenih očeh. Za konec naj omenim samo še to, da vedno, ko pogovor na kakšnem dogodku nanese na te teme, običajno kakšna ženska omeni, da so pravi moški v Sloveniji danes že prava redkost. S tem se sicer ne strinjam, vseeno pa menim, da bi očetje svojo vlogo zgleda sinovom morali jemati veliko bolj resno. Moški bi morali biti bolj pogumni na vseh ravneh. Tako pri zapeljevanju, kot pri zaščiti šibkejših v vseh oblikah, še posebej pa pri spoštovanju pravil dobre stare dunajske šole. Vas te tematike zanimajo? Pridružite se mi: TUKAJ Besedilo je bilo objavljeno tudi v tedniku Demokracija, dne 28. januarja 2021
|
V iskalnik vpišite ključno besedo:
Kategorije
All
|