|
Bela srajca in balzamični kis sta v mojih mislih neločljiva. Skoraj vedno, ko grem kam v beli srajci na kosilo, od nekod namreč na mizo čudežno priroma tudi balzamični kis in me nato toliko časa nemo nagovarja, da ga končno uporabim v solati. Po tem je samo še vprašanje časa, kdaj bo skočil tudi na mojo srajco. Ko se zgodi tudi to, takoj sledi moje zavijanje z očmi ter seveda: "Saj ne morem verjeti. Spet! Pa kaj si bodo zdaj drugi mislili o meni?"  Vendar pa, resnici na ljubo, večina ljudi tistih nekaj nesrečnih pikic kisa na srajci ne bo niti opazila. Ste kdaj pomislili, koliko nejevolje se pojavi, ko gospa pride domov od frizerja, gospod pa njene nove frizure sploh ne opazi? Kaj pa, ko končno shujšate nekaj kilogramov? Ure in ure ogledovanja pred ogledalom, potem pa tega nihče ne opazi. Pih. Prav vsi porabljamo zelo veliko časa za razmišljanje o sebi, svojem telesu, obnašanju, razmišljanju, čustvih itd., in potem ob takšni količini sebe v središču lastne pozornosti, sčasoma začnemo pričakovati, da bodo naše spremembe opazili tudi drugi. Žal jih ne bodo, vsaj ne v tolikšni meri in tolikokrat, kot bi si mi to želeli ali celo pričakovali. Včasih je to seveda dobro (npr. pri mojih belih srajcah), včasih pa nas to lahko spravi tudi v precej slabo voljo. Eno od zanimivejših raziskav o tem je l. 1996 izpeljal prof. Thomas Gilovich (Cornell, ZDA), ko je nekaj svojih študentov nagovoril, da so v majicah z velikim obrazom na prsih ( na majici je bil pevec Barry Manilow ), posamezno vstopali v predavalnico, kjer so že bili drugi študentje.  Ko so po kratkem pogovoru z njimi odšli ven iz predavalnice, je bila kar polovica teh z majicami prepričanih, da so sogovorniki opazili smešen obraz na njihovih majicah, odgovori tistih v predavalnici pa so razkrili, da je obraz na majici opazila le približno četrtina vprašanih. Se spomnite, ko ste kupili nov avto in se vam je med vožnjo zdelo, da vaš nakup opazijo tudi drugi? Žal tega praktično nihče ni opazil. Se lahko sami spomnite, kdaj ste nazadnje na cesti opazili kakšen čudovit nov avto? Se? Dobro. Pa se ob tem tudi spomnite, kdo ga je vozil? Dvomim. S tem pojavom se sam soočam pri strankah, ki pridejo k meni z željo po izboljšanju veščin javnega nastopanja in nasploh dela z ljudmi. Ker sami ne moremo kar tako enostavno izstopiti iz sebe kot središča sveta, potem tudi težko razumemo, koliko so obiskovalci v dvorani dejansko pozorni na naše obnašanje in kako malo ali celo nič ne opazijo naših pomanjkljivosti, spodrsljajev, flopov ali drugih napak. Radi mislimo, da bodo prav vsi opazili in tudi obsodili, če se nam bo zataknilo pri nastopu, če nam med pogovorom zmanjka "rdeče niti" ali pa, če malo zaidemo z osnovne teme. Vendar sogovorniki tega v veliki večini ne opazijo, razen, če načrtno pritegnemo njihovo pozornost z intenzivnim opravičevanjem. Po eni strani je takšna egocentričnost človeka seveda slaba, še posebej na področju spremljanja govorice telesa. Ima pa to tudi svojo drugo, dobro stran, saj so enako egocentrični tudi drugi. Naslednjič, ko boste torej imeli novo obleko, velik mozolj sredi obraza ali pa zgolj potrebo malo jamrati ali se pohvaliti na socialnih omrežjih, ne pričakujte, da bo to zanimalo veliko ljudi. Drugim ni toliko mar za vas, kot bi si vi to želeli. Zanje preprosto niste tako posebni in pomembni. Žal. Nikar pa seveda ne pozabite, da ste še kako pomembni sami sebi. Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, št. 39, leto XXV, 24. 9. 2020
0 Comments
Ti je hudo, ker ni zmagal Roglič? Privoščiš Pogačarju, privoščiš Rogliču, mogoče za odtenek manj Pogačarju, vseeno pa ... cela reč in ne, nisi edini oz. edina s takšnimi občutji.  Vir: TV Slovenija, zajem ekrana Bodimo si že na začetku vsaj o dveh stvareh popolnoma na jasnem. Prvič, Tadej Pogačar ne bi mogel zmagati s samo tisto eno etapo, ko je od Rogliča prevzel rumeno majico, če ne bi že prej odlično vozil, zbiral sekunde, napadal in dal vse od sebe. Povedano drugače, če si zmage ne bi zaslužil. Drugič pa, Primož Roglič je vrhunski šampion, elita elite v kolesarskem svetu in vsakdo med nami ter verjetno kar 99,999% svetovne kolesarske elite takoj zamenja svojo uvrstitev na Tour de France z njegovo. Kaj se nam je torej zgodilo? Kaj se nam je zgodilo, da se počutimo, kot da je bilo Rogliču nekaj vzeto? Nekaj, kar mu je po našem pripadalo? Da moramo, ob grenkih (?!) čestitkah Rogliču, zraven obvezno zapisati tudi nekaj pozitivnega o Pogačarju? Občutja, ki jih čutimo ob razpletu dogajanja na veliki kolesarski dirki po Franciji, so posledica naših pričakovanj. Pričakovali smo, da bo Roglič v enakem slogu zadeve pripeljal do konca in okronal svojo življenjsko zgodbo, ki je, roko na srce, res primerna tudi za kakšen dober igrani film. Športnik po duši postane skakalec, grozovito pade, se po padcu fizično in mentalno pobere, zaide v kolesarstvo in stopi na zmagovalne stopničke kolesarske dirke vseh dirk. Če k temu dodamo še njegove osebnostne lastnosti, ki so posebej prišle do izraza v zaključku omenjene dirke, se scenarij za športno filmsko uspešnico piše kar sam. Po drugi strani pa priznam, da o Pogačarju kaj veliko več od tega, da prihaja iz Komende, ne vem. Mogoče zgolj zato, ker se ne zanimam preveč za kolesarstvo, verjetno pa predvsem zato, ker o njem mediji preprosto niso poročali toliko, kot o Rogliču. Medijska izpostavljenost pač rojeva pričakovanja, ki pa imajo lahko pozitivni ali negativni predznak. Pri medijsko zelo izpostavljenih ljudeh sčasoma dobimo občutek, da jih poznamo, da jih razumemo, z njimi simpatiziramo ali pa jih odklanjamo. Konec koncev, če o nekomu ves čas slišimo npr. le slabe stvari in nismo z njim v neposrednem stiku (kot je to v Sloveniji primer npr. s politiki), si bomo o njem pač mislili slabe stvari. Kot radi rečemo, tam kjer je dim, je blizu tudi ogenj, če so tako povedali na televiziji ali zapisali v časopisu, potem zagotovo nekaj je na tem. Vendar pa temu ni nujno vedno res tako. Mediji namreč lahko tudi načrtno o nekom poročajo dobro oz. slabo. Pri načrtno negativnem poročanju o nekom pogosto sploh ne gre za nekakšno sovraštvo do izpostavljene osebe. V večini primerov gre le za antipatijo novinarja ali urednika, ki (nehote?) o posamezniku navaja le negativne vidike ali dogodke, pozitivnih pa ne. V skupnem se potem ustvarja slika, kot da gre za negativca. Pomislite na kakšnega prvokategornika na naši politični sceni, ki ga ali jo res ne marate in se vprašajte, zakaj ga voli tako veliko ljudi? So njegovi ali njeni podporniki res norci ali gre za volilno prevaro? Močno dvomim v prvo in v drugo. Prav tako pa mediji lahko o nekom poročajo več ali manj le pozitivno in prav športniki so čudovit primer. Štukelj, Križaj, Svet, Kozmus, Maze, Dragič, Dončič, Prevc ... in seveda Pogačar in Roglič. Vrhunski športniki, veliki ljudje, veliki rezultati. Ob tem pa izpuščamo novice o vseh zdravstvenih, finančnih ipd. težavah ter seveda o bremenu pričakovanj, ki so ga morali ali pa ga nekateri še vedno nosijo v svoji karieri, ki ga nanje nalagamo navijači ob športnih prireditvah in pred televizijskimi ekrani. Rogličeva zgodba res kar naravno kliče po pozornosti, ki se pokriva seveda tudi z vrhunskimi rezultati. Brez slednjih vse skupaj sploh ne bi imelo pravega smisla. Pričakovanja so se tako gradila celo dirko in upravičeno smo si zanj želeli končno zmago. Medijski čas, ki je bil namenjen Rogliču, je bil res velik. Lep del dirke je imel rumeno majico, njegova ekipa je vrhunska, pa še slovenec je. Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in celotno kolesarsko srenjo, bi se drugače pretvoril v "športno jezo", če Pogačar ne bi bil naš in bi Rogliča premagal kakšen Porte, Landa ali kdo drug. Pričakovanja, ki se rojevajo ob spremljanju medijsko izpostavljenih oseb, nas lahko hitro spravijo v slabo voljo, včasih tudi v dejanja, ki nam niso nujno v čast. Od opravljanja, blatenja po socialnih omrežjih, škodljivega aktivizma (promocija raznih teorij zarot ali pripisovanja dejanj osebam, ki jih niso storila) pa vse do skrajnih nasilnih dejanj. Čustva, ki jih gojimo do medijsko izpostavljene osebe tj. do nekoga, ki ga ne poznamo osebno, so torej pogojena s količino informacij o tej osebi in predznaku poročanja o njem ali njej, ki ga potem upoštevamo pri svojih pričakovanjih. Glavni problem torej ni, da se mi ne bi zavedali situacije in ne bi razumsko znali presojati argumentov. Problem je, da se večinoma odločamo s čustvi, razum pa več ali manj uporabljamo zgolj zato, da svoje odločitve opravičimo. Čustveno smo torej zmago želeli in mnogi tudi že pripisali Rogliču, po končnem razpletu pa moramo nekako razumsko opravičiti, zakaj smo veseli (tudi) za Pogačarja. Dejstvo je, da sta zmagovalca oba. Pogačar zlat, Roglič srebrn, čestitke pa seveda obema. Članke je bil objavljen tudi na portalu: Portal plus  Prav vsakič se nasmehnem, ko pomislim na to mentalno motnjo. Najprej zato, ker je že sam izraz slišati tako zapleten, da ti v misli prikliče temačne noči, ko nekdo ob sveči in prasketanju drv v peči preučuje Freuda, Hegla ali pa Aristotla, potem pa tudi zato, ker gre za motnjo, kateri podlegamo vsi.  Konfabulacija je, v psihologiji, opredeljena kot napaka spomina, kjer v toku spominskih vtisov posamezne manjkajoče dele zgodbe napolnimo z domišljijo. Ne, ne gre za laganje. Laganje je sicer res tudi potvarjanje zgodbe, vendar pa, za razliko od konfabulacije, pri laganju vemo, da menjamo ali prirejamo ali izpuščamo dejstva, pri konfabulaciji pa ne. Povedano drugače, pri laganju se svojega laganja zavedamo, pri konfabulaciji pa ne. Se vam zdi, da vi to ne počnete in da se to tiče zgolj drugih, ne pa tudi vas? Če se malo pohecamo, lahko rečemo, da ste konfabulacijo pravkar izpeljali sami. Upate staviti, da se vam še nikoli ni zgodilo, da ste v kakšnem pogovoru, npr. s prijatelji ali v družinskem krogu, nekaj vneto razlagali in trdili o tem, kaj vse se je nekoč zgodilo, potem pa se je oglasila npr. mama in vas na vaše začudenje popravila, da se to, o čemer ste tako vneto razlagali, ni zgodilo tako kot trdite ali pa celo, da vas takrat sploh ni bilo zraven? Meni se je in tudi upam si staviti, da se je tudi vam.  Foto: Susann Mielke (Pixabay) Ljudje smo zgodba, ki si jo pripovedujemo. Skozi pogled vase zelo samozavestno pregledujemo svojo zgodovino, osebe, s katerimi smo bili tako ali drugače v stiku in seveda okolje, kjer se mi, kot zgodba, dogajamo sami sebi. Smo glavni igralci svojega življenja, svoje zgodbe o tem, kdo sploh smo. Vse to skupaj pa je ena velika, obsežna in čudovita konfabulacija, brez katere bi vsi skupaj zelo težko živeli. Ljudje imamo potrebo, da se z drugimi medsebojno sporazumevamo, da nas torej drugi v komunikaciji razumejo. In glej ga zlomka, razumejo pa nas lahko le, če ima zgodba rep in glavo. Torej, če med repom in glavo slučajno nekaj manjka ali pa hodi narobe, to pač dodamo, prilagodimo ali odvzamemo, zavedajoč se tega ali pa tudi ne.  Če pustimo nekoliko ob strani možne biološke razloge za takšno početje, so danes med glavnimi razlogi za konfabulacijo motilci pozornosti. Govorim seveda o pametnih telefonih in računalnikih, ki so našo pozornost dobesedno prikovali nase, ter o poplavi novic in drugih informacij, katerim smo izpostavljeni od vsepovsod. Preprosto nimamo časa, da bi vse v miru pregledali, prebrali ali poslušali ter si potem na podlagi celovitih informacij ustvarjali mnenja. Žal prepogosto preletimo le naslove, mogoče še kakšen uvodni povzetek, kakšen poudarek in to je to. Ko se tako gibljemo skozi dan, si zamišljamo vse mogoče razvoje dogodkov v prihodnosti, ob tem pa se praktično v trenutku lahko spomnimo tudi preteklosti, v katero brezpogojno verjamemo do zadnje malenkosti. Kako naj torej ločimo domišljijski svet od resničnosti? Kako smo lahko popolnoma prepričani, da je zgodba našega življenja iz daljne preteklosti ali izpred nekaj minut sploh resnična? Da ne gre zgolj za konfabulacijo? Ne moremo. Nihče tega ne more, vseeno pa vztrajamo in poizkušamo. Si glede na zapisano lahko predstavljate, kako malo je pravzaprav potrebno, da otroci trdno verjamejo v nek svet iz mladosti, v katerem pa njihovi starši sploh niso nikoli živeli? Ne, ne bom se spuščal v politiko, saj bi hitro izzvenelo, da je konfabulacija le nekaj slabega. To pa seveda ni res.  Kdo mislimo da smo, je torej zelo podobno filmu, ki je posnet po resničnih dogodkih. Pri takšnem filmu seveda ne pričakujemo, da bo v filmu vse do pikice točno tako, kot se je zgodilo. Pričakujemo le, da gre za podobnosti pri okvirni zgodbi, v podrobnostih pa ne nujno. Podrobnosti so tako mogoče res izmišljene, dodane ali pa preprosto izpuščene, vseeno pa je velika slika, ti. "big picture" našega življenja tista odlična zgodba, ki ji je še kako vredno prisluhniti zelo pozorno. Konfabulacija je torej tudi pozitivna motnja, je način, da sploh lahko postajamo to, kar verjamemo da smo. ---- Pridružite se: - Osebnostni razvoj, program Delta Life Coaching - Komunikacija, program Govorica telesa Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija, izšla 3. 9. 2020
O naslovnem vprašanju se kopja lomijo že tisočletja. Večina, ki se ne ukvarja posebej s tem, pogosto hitro pritrdi ideji, da se človek s karizmo preprosto rodi. Podobno kot nekdo, ki res dobro kuha in mu ljudje pripišejo izraz "rojen kuhar". Ampak, kaj pa če se karizme da naučiti? Kaj pa, če se je mogoče naučiti pravih stvari in razviti tehnike, ki človeka v očeh drugih naredijo karizmatičnega?  Je karizmatični Jamie Oliver rojen ali naučen kuhar? Če uporabimo prispodobo s kuharjem, lahko tudi rečemo, da se ni rodil kot kuhar, saj ni poznal receptur in postopkov, zato se jih je moral naučiti in razviti prave tehnike ter spretnosti, da je danes to, kar je. Pri osebni karizmi gre, tehnično gledano, za štiri področja, ki jih moramo čim bolje obvladati: dober prvi vtis (1), motiviranje sogovornikov (2), ohranjanje odnosa (3) ter čim boljše prepričevanje (4). Zanimivo, da je celo veliki Aristotel aktivno posegel na to področje in dejal, da se to, kar ljudje razumemo kot karizma, lahko naučimo. Če sklepamo po karizmi njegovega učenca Aleksandra Velikega, se lahko z velikim učiteljem hitro strinjamo. Zato si na poti iskanja odgovora poglejmo, kako si z njegovimi idejami lahko pomagamo še danes.  Aristotlov pomemben prispevek na tem področju je namreč osvetlitev treh dimenzij prepričevanja, ki je eno od ključnih področij osebne karizme. Pri prepričevanju gre po njegovem razvijati osebnostne lastnosti govorca (etos), razumevanje čustev občinstva (patos) ter same vsebine sporočila (logos). Trdil je, da občinstvo lahko prepriča le nekdo, ki je zaupanja vreden in da neverbalna komunikacija pri tem igra ključno vlogo. Vendar pa, če pridete na posvet ali trening s področja komunikacije v javnosti, boste kaj kmalu opozorjeni, da je pred nagovorom dobro vedeti, komu boste sploh govorili. Prav to pa je imel v mislih tudi Aristotel, ko je omenjal patos. Naj gre za občinstvo v gledališču ali za udeležence slavnostnega sprejema, lahko njihovo psihološko stanje odločilno vpliva na izid kakršnihkoli poizkusov prepričevanja. Seveda ne smemo pozabiti tudi na samo vsebino oz. sporočilo. Logos je vsebina sporočila oz. notranja logika, ki našemu sporočilu zagotavlja verodostojnost (dokaz). Aristotel je namreč verjel, da smo ljudje predvsem razumska bitja, ki sprejemajo odločitve na podlagi smiselnosti. Ta ideja danes ni več tako trdna in edina možna, še posebej po razvoju pojma čustvene inteligence in razumevanja tega področja v zadnjih nekaj desetletjih. Dandanes bolje razumemo, da je človek celostno bitje, ki sporočilo sestavlja na več nivojih razumevanja in se usklajuje z sogovornikom, tudi če se z njim ne strinja. Smiselno podobno, kot se od Aristotla do danes spreminja razumevanje samega vplivanja, se spreminja tudi razumevanje celotnega polja osebne karizme in s tem tudi iskani odgovor. Skozi desetletja praktičnega dela z ljudmi na področju razvoja osebne karizme, se glede odgovora sam nahajam nekje vmes, saj zagovarjam dvakrat "da". Prvič, da se s karizmo rodimo, drugič pa, da se karizme kasneje v življenju ponovno učimo. Torej trdim, da se vsi mi karizmatični rodimo, nato svojo karizmo v otroštvu zakrijemo (ko nam praviloma starši ali skrbniki dopovejo, da naj nikar ne izstopamo preveč), kasneje pa se trudimo in se je "učimo" nazaj spet razkriti.  Kot primer si vzemimo dojenčka, ki je, po mojem mnenju, eno od bolj karizmatičnih bitij na tem svetu. Poizkusite stati v dvigalu ob nekom, ki ima v rokah malo štručko. Težko se boste izognili vsaj nasmešku, mnogi pa bomo želeli še kaj več. Pogledati npr. malo sončico pobližje, se je mogoče malo dotakniti, ob tem reči "bucibuc", nagovoriti starše s kakšnim nasvetom ali kaj podobnega. Razumevanje, da karizma ni rezervirana za druge, temveč da se je lahko naučimo razviti, nagovori zavedanje, da je ta svet tudi naš. Sčasoma pa tudi vedno močnejše zavedanje, da smo res lahko ponosni nase, saj smo edinstveni na tem svetu in da je tudi zato naša dolžnost omogočiti življenju, da v celoti spregovori skozi nas in da tako obogatimo ta naš svet. Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 13. 8. 2020  Obisk ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea v Sloveniji, je za naše okolje nedvomno velik politični dogodek. Gre za obisk predstavnika samega vrha ene najmočnejših držav na svetu, ki mogoče vsebinsko ni toliko pomemben, kot je sporočilen. Sporoča, da smo sestavni del strateških zavezništev z američani, da smo očitno dovolj pomembni, da smo ob Češki, Poljski in Avstriji del te turneje in glede na slišano o trenutnem stališču ZDA do Kitajske, tudi pomemben člen pri prerivanju velikih za prevlado na področju energije in informacijskih tehnologij.  V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest, kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi, zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec. Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Torej, samozavestnega boksanja ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati. V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe tj. iz proračuna. Med obiskom Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne. Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe. Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega. V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima. Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno. Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse veš. * za naslov sem uporabil citat Mika Tysona - - - Če želiš okrepiti svojo karizmatičnost med nastopanjem, vodenjem ljudi ali nasploh v stikih z ljudmi, me čim prej kontaktiraj. Enako velja tudi v primeru, če želiš okrepiti karizmatičnost komunikacije svoje ekipe na poslovnem področju, pri športu ali na drugih področjih delovanja. Več o ponudbi TUKAJ Objavljeno tudi na spletnem portalu Portal Plus tukaj  Obdobje največjega strahu pred novim korona virusom je tako ali drugače vplivalo na vse nas. Veliko berem in poslušam predvsem o negativnih vidikih, o osamljenosti ter negativnih vplivih izolacije na človeško psiho, možnih težavah in negativnih vidikih razvoja socialnih veščin med otroci, odtujenost zaradi prevelike uporabe računalnika, pametneg telefona in socialnih omrežij ipd.  Zanimivo pa je, da s komerkoli se pogovarjam o tem, začne hitro naštevati tudi pozitivne plati tega obdobja. Večina se strinja, da jim je ti. "lockdown", obdobje zaustavitve vseh dejavnosti, omogočil, da so se lahko posvetili tudi stvarem, za katere prej, v dnevnem vrvežu in množici opravil, preprosto niso imeli časa. Nekateri so začeli obnavljati po hiši (pleskanje sten, urejanje okolice, ...), drugi so končno v miru dokončali knjigo, ki so jo začeli brati že pred leti, tretji so se intenzivno učili dela z računalnikom in se povezali z npr. vnuki preko Skypa, Zooma, Teamsov ipd., četrti so si vzeli čas za meditacijo in podobno.  Prav vsi, tako tisti, ki smo bili prisilno doma in tisti, ki so imeli zaradi narave dela še več obveznosti kot prej, pa smo se na tihem strinjali, da nam je to obdobje prineslo priložnost, da se lahko tudi deloma ali v celoti "resetiramo". Da v miru razmislimo, kaj je sploh pomembno v našem življenju in kaj ni. Denar je seveda še kako pomemben. Posebej pri mladih, ko je potrebno šele narediti "štalco", da bo mogoče pripeljati tudi kakšno "kravco" ter razviti dom po svoje in na svoj način. Mnogi mladi prav zaradi tega preprosto niso zmogli dlje časa razmišljati o tem, kaj si res želijo početi v življenju. Najprej so morali nekako zvoziti med ambicijami staršev o tem, v kakšnih službah bi morali biti čez 15 let, svojimi tisoč željami po doživetjih in ter pritiski družbe, predvsem socialnih omrežij in različnih televizijskih serij, o tem, kaj je dobro delati, kaj se splača, kaj je "cool" in kaj ni.  Tistim v srednjih letih več pomeni prosti čas. Čas, ko človek lahko malo izpreže iz nenehnega skakanja iz ene obveznosti v drugo. Vedno višje zahteve v službi, kopica malih obveznosti okoli vrtcev in šol ter nato popoldansko taksiranje otrok do raznih športnih klubov, plesnih društev in drugih obveznih neobveznih dejavnosti otrok. Ko po takšnih nekaj dneh padeš ob polnoči posteljo, razmišljaš samo še o tem, kako bo nekoč lepo, ko boš imel kakšno urico ali dve samo zase. Samo zase! Še nekoliko starejšim pa več pomenijo odnosi. Znajo bolje ceniti toplino osebnega stika in bolje razumejo pomen kramljanja ter vzdrževanja odnosov med ljudmi, saj nas živjenje z leti nauči, da nas izpolnjuje predvsem deljenje sebe z drugimi ljudmi. Je bilo res potrebno, da nas je sama narava opozorila, da je vrag šalo vzel? Da vedno bolj živimo življenja drugih in vedno manj živimo sebe, svoje ambicije in svoje radosti? Da smo nehote postali v svojem življenju kot pregovorno smešni japonski turisti, ki namesto, da bi uživali v znamenitostih in lepotah Slovenije, ves čas le fotografirajo in se ukvarjajo s svojimi fotoaparati, pametnimi telefoni in tehniko fotografiranja zato, da bodo doma v miru uživali v fotografijah krajev?  Okužba z novim korona virusom je seveda še kako resna stvar in je vse prej kot samo duhovna. V naša življenja je in še bo vnesla kup čisto konkretnih, fizičnih sprememb. Uporaba mask, vzdrževanje medsebojne razdalje, obremenjevanje kože z razkužili so le nekatere od njih. Je pa to še kako dober čas tudi za globlji razmislek o tem, kaj je res tisto, kar je pomembno v našem življenju in kako naše dnevne rutine prilagoditi tako, da bomo nekateri mogoče manj obremenjeni, drugi bolj srečni, tretji pa mogoče bolj mirni kljub pritiskom in množici negativnih informacij okoli nas. Stara ljudska modrost pravi, da je vse za nekaj dobro in da vedno obstajata vsaj dve plati iste zgodbe. V veliki meri je tako od nas samih odvisno, v katero plat usmerimo pogled in kako bo to potem ali polepšalo in razsvetlilo ali pa obremenilo in zatemnilo naše življenje. Če res lahko izbiramo, potem seveda predlagam, da ga usmerimo v lepe stvari. Da tudi vplive korona obdobje izkoristimo, da bo naš svet boljši in da bo za nami ostajalo nekaj, kar bo pozitivno zaznamovalo ta svet. - - - Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 15.7.2020.
Pogovor o tem, zakaj in kako lažemo, kako se lagane vidi navzven, kako se lahko zaščitimo in kako najhitreje prepoznamo lažnivca ... (tukaj) Ključne besede: govorica telesa, laganje, laž, manipulacija, zavajanje, roke, noge
Misel na prihod poletja v večini nas sproži pozitivna občutja, pogosto tudi lepe spomine na brezskrbne dni, poležavanje, pri nekaterih tudi na poletne romance, objemčke in druge nežnosti. Letos pa je vseeno nekoliko drugače.  Epidemija novega korona virusa je zarezala v naš vsakdan, za nekaj mesecev ustavila družabno življenje ter sprožila razmišljanje, kako bodo naši družabni stiki, predvsem pa stiki v javnem prostoru, sploh izgledali po novem. Javni prostor je namreč vsak prostor, ki je dostopen vsem ljudem, ne glede na raso, spol, starost ali socialni status. Karantena ter z njo napotki o obvezni uporabi zaščitnih mask, razkuževanju rok ter medsebojni razdalji vsaj meter in pol, so in bodo vplivali tudi na naše dojemanje medsebojnih stikov, osebnega prostora ter seveda obnašanja v javnem prostoru. S stališča neverbalne komunikacije sta verjetno prav dotikanje in spoštovanje osebnega prostora, najpomembnejša vidika naše nove realnosti. Dotikanje je sicer res izjemno pomembno za dobre odnose, vseeno pa se za vsaj nekaj časa le poslovimo od objemanja ob snidenjih z ljudmi, s katerimi se res dobro ne poznamo. Pred epidemijo je namreč objemanje postajalo nekakšna nova družbena norma izkazovanja pristnosti medsebojnega stika, zaradi širjenja okužbe pa je bolje, da ga, razen objemanja z res najbližjimi, vsaj začasno opustimo.  Foto: The Guardian Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno. Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo. Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora.  Če se ponovno dotaknemo plaže, ste že kdaj srečali ljubiteljskega "bademajstra" na javni plaži? Nikar ne postanite to vi sami. To so osebe, ki ves čas stojijo in se razgledujejo po plaži kot kakšni varnostniki ali lastniki plaže. Na obalo morja ali reke, vsaj čez dan, praviloma pridemo uživati mir, sonce in šumenje valov, nikakor ne občutka, da se še premakniti ne smemo brez nadzora. Prav tako tudi nihče ne bo posebej vesel, če se mu pridruži glasna skupina ljudi, ki se na pol prazni plaži namesti le nekaj centimetrov od njegove brisače ali ležalnika. Ne le, da bo namesto uživanja v šumenju valov prisiljen k poslušanju njihovih pogovorov, temveč bo po možnosti vključen tudi v njihove vzgojne metode otrok ali celo v njihove družabne igre. Običajno seveda kot prostor, kamor jim bodo ves čas bežale žoge.  Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod. Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno. Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.  Tudi sicer je glasnost govorjenja ali petja v javnosti potrebno prilagoditi konkretnim razmeram. Pri postavljanju meja glasnosti veljajo namreč le tri stopnje, preglasno, pretiho in ravno prav. Glasno smejanje, dretje drug čez drugega in kričanje čez pol plaže prijateljem, da vaša visokost pravkar prihaja v vodo, je vse prej kot primerno in splošno zaželjeno. Ravno tako tudi velja, da če vas lokalna skupnost ni najela za DJ-ja na plaži, pazite, da s svojimi akustičnimi napravami zabavate res le sebe in svojo družbo. Vaš glasbeni okus ni nujno glasbeni okus tudi vseh ostalih, zato raje uporabljajte slušalke. Podobno tudi večine obiskovalcev plaže prav nič kaj dosti ne zanimajo vaši poslovni ali zasebni podvigi, o katerih ste se ravnokar namenili razpravljati po telefonu. Umaknite se stran in prilagodite glasnost govorjenja v telefonski aparat. Pretirana glasnost je ravno tako (neverbalno) vdiranje v osebni prostor in je lahko še kako moteče.  Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode. Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe. Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.  Za konec pa omenimo še alkohol, cigaretni dim in smeti. Javni prostor načeloma ni namenjen pijančevanju, vsaj ne več čez dan. Podobno kot alkohol, se tudi kajenje vedno bolj umika npr. z vrtov lokalov ali plaž. Dimljenje nič hudega slutečega soseda je vse prej kot zaželjeno. Kajenje sicer na veliki večini plaž res ni prepovedano, ni pa odveč, če vsaj malo pogledamo, kam se vali naš cigaretni dim. Prav tako je v hribih ali na plažah potrebno ustrezno poskrbeti tudi za cigaretne ogorke. Olikan človek bo za seboj seveda pospravil tako ogorke kot tudi sicer smeti, ki jih je prinesel s seboj. --- Članek je bil skrajšan in objavljen v prilogi Nika (Dnevnik in Nedeljski dnevnik)  Danes v Delu o Tanji Fajon in njenem začasnem prevzemu vodenja stranke Socialni demokrati. Povezava na cel članek spodaj. :)  Povezava na članek: TUKAJ
Z voditeljem oddaje "Kdo vam laže?" Borisom Tomašičem sva se pogovarjala o komunikaciji in aktualnih dogodkih v politiki. Ključne besede: govorica telesa, politika, komunikacija, diktatura, janšizem, protesti
Oddaja Tarča se bo v zgodovino medijskega poročanja zapisala po najmanj dveh vidikih. Najprej zato, ker gre za pomembno oddajo znotraj programske sheme nacionalne televizije, ki jo je odlikovalo kritično razpravljanje in občasno tudi elementi raziskovalnega novinarstva. Zaradi svojega vpliva na javno mnenje, ji je bila praviloma tudi zagotovljena udeležba eminentnih gostov brez posebnega truda. Obstaja pa še drugi vidik, ki v teh dneh dviguje veliko prahu in bo Tarčo v očeh javnosti zaznamoval še z dodatno barvo, če ne že kar zapackal. Govorim seveda o dveh oddajah Tarče, ki sta z razmikom enega tedna obravnavali tematiko vladnih nakupov zaščitne opreme v času izbruha novega korona virusa letos v Sloveniji.  Govorimo o obdobju, ko je nova vlada Janeza Janše, ki je šele dobro prevzela krmilo 13. marca 2020, dobrih štirinajst dni po uradnem priznanju NIJZ, da se gibljemo po samem robu izbruha okužb z virusom Covid-19 tudi v Sloveniji, začela z delovanjem in resnimi ukrepi. Iz Italije so prihajala grozljiva poročila o petsto do tisoč mrtvih dnevno (!) le par sto kilometrov stran od slovenske meje, v živo se je praktično v vsaka pomembnejša TV poročila javljal imunolog dr. Trampuž iz Nemčije in opozarjal na prihajajočo katastrofo kataklizmičnih razsežnosti, poročila o zalogah zaščitne opreme ter sposobnost našega zdravstvenega sistema, kamor štejemo tudi število razpoložljivih aparatov za predihavanje najtežje obolelih, pa so sporočala, da nas je lahko upravičeno strah. Da je zavladala nekakšna psihoza tudi med "navadnimi" ljudmi, govorijo na trenutke celo nekoliko komična dejstva o izpraznjenih policah po trgovinah, kjer je glavno vlogo prevzel kar WC papir. V prvi oddaji Tarča, dne 23. 4. 2020, so nas avtorji oddaje seznanili z njihovim videnjem situacije pri nabavi zaščitne opreme. Ekipa nam je najprej predstavila svoj okvir zgodbe, debata pa naj bi se nato nadaljevala v improviziran studiu pred stavbo RTV (verjetno zaradi varnostnih priporočil o medsebojni razdalji udeležencev). Na moje presenečenje se vse skupaj ni prelevilo v diskusijo, temveč v enostransko interpretacijo razvoja dogodkov, potrditev in utrjevanje okvira zgodbe avtorjev Tarče. Tarče se namreč nista udeležila kar dva od treh osrednjih akterjev zgodbe tj. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in Minister za obrambo Matej Tonin. V studiu so se tako ob voditeljici Eriki Žnidaršič znašli predsednika strank Dejan Židan (SD) in Marjan Šarec (LMŠ, tudi prejšnji predsednik vlade) ter uslužbenec Zavoda RS za Blagovne rezerve Ivan Gale. Slednji se je kot vodja splošnega sektorja in namestnik direktorja omenjenega zavoda znašel kot tretji akter v tej zgodbi, predvsem kot pomemben člen izvedbe nabav, saj je bil njegov predpostavljeni, torej glavni in odgovorni, takrat na bolniški zaradi okužbe. Menim, da sta ministra s svojo zavrnitvijo prihoda v oddajo storila napako, kar sem povedal tudi na glas na Twitterju, takoj po prvi oddaji.  Podobno kot pri prvem vtisu, ko možgani potrebujejo izhodišče, na katerega kasneje "nalagajo" vtise, jih primerjajo med seboj in na daljši rok potem uredijo v trajni odnos do osebe, je smiselno enako tudi pri zgodbi. Če vam nekdo pove zgodbo na dovolj prepričljiv način (glej tudi "Zakaj nas večinoma vodijo bleferji") je to smiselno enako kot pri prvem vtisu. Gre za izhodišče (okvir), na podlagi katerega bomo potem v nadaljevanju delovali in se odzivali. Ministra sta tako izpustila priložnost, da bi sooblikovala zgodbo, takoj na licu mesta posegla v konstruiranje zgodbe avtorjev oddaje ter ustavila oz. usmerila utrjevanje okvirja zgodbe s pomočjo ostalih gostov. Osrednji lik omenjene zgodbe je (ob ministrih) tako postal Ivan Gale. Sam ga vidim kot uslužbenca, ki je dosegel svoje karierne sanje z varno in umirjeno službo v javni upravi ter upanjem, da bo do upokojitve počasi a napovedljivo mirno priplul z dobro plačo in ugodnostmi, ki jih zavetje državne službe nudi.  Žal pa se je zgodila katastrofa svetovnih razsežnosti in kar naenkrat se je Ivan Gale znašel v očesu orkana. Znašel se je sredi vrtinca interesov, brez dvoma tudi pritiskov, predvsem pa zahtev po hitrem, občasno tudi nujnem in takojšnjem ukrepanju. Z lahkoto mu verjamem, da so se nanj izvajali pritiski. Sam teh pritiskov, po skoraj tridesetih letih zasebništva in s tem dela praktično 24/7 ne vidim tako grozljivo kot on, mu pa seveda verjamem, da mu ni bilo lahko. Verjetno pa ga je pri tem začelo loviti tudi spoznanje, da se njegovo vlogo v javnosti lahko interpretira tako ali drugače in da je prav, da svoje videnje zgodbe predstavi tudi javnosti in se tako na nek način tudi "zavaruje". Njegovo obnašanje pred kamero je to tudi potrdilo. Pogosto križanje nog, ki govorijo o tem, da namerava vztrajati do konca, podpiranje telesa s slonenjem na govorniškem podestu, ki govori o teži bremena, ki ga čuti in zelo izrazne obrazne grimase, ki govorijo o pomanjkanju nadzora nad notranjo stisko tako zaradi tematike kot zaradi neznanja nastopanja pred kamerami govorijo o tem, da trdno verjame v svoj prav in da se je pripravljen boriti do konca za svojo resnico. (Opomba: To ne pomeni, da ima tudi prav, temveč le, da verjame, da ima prav.) Njegova sogovornika v studiu, Šarec in Židan, pa sta bila tam kot nekakšna Statler in Waldorf, znamenita starčka iz gledališke lože Muppet Showa, ki potrjujeta okvir zgodbe Tarče in jo še podpihujeta, da bo zgodba seveda čim večja in čim bolj udarna.  Šarec in Židan sta delovala kot Statler in Waldorf (Muppet Show) Kot prvokategorna politika sta svoj nastop neverbalno oddelala solidno. To je pa tudi vse. Priložnosti, ki se jima je ponudila za "napad" na vladno koalicijo, preprosto nista izkoristila. Nekaj splošnih floskul, mantranje o nepravilnostih ter pozivi k odstopu so premalo. Sklepam, da ni bilo dovolj znanja, argumentov, še manj pa "cojones", da se iz zgodbe izvleče kaj več. Mislim, da bi bil Luka Mesec primernejši gost in posledično bi bil tudi izplen bistveno večji. Tudi danes, dan po drugi Tarči, vztrajam pri svojem stališču, da bi se ministra morala udeležiti prve oddaje. Diskreditacija celotne slovenske politike, ki se dogaja v našem medijskem prostoru s tem, ko se v oddaje vabi goste brez pravega medsebojnega rangiranja, novinarjem nudi okolje, kjer lahko brez pravega upora javnosti tvorijo karkoli želijo. O tem je v oddaji Faktor (vir) spregovoril tudi dr. Igor Lukšič, ki je opozoril prav na to, da neustrezno rangiranje gostov spravlja goste v neenakopraven položaj. Minister ima popolnoma drugačen pogled in sliko na zgodbo kot npr. nekdo, ki projekte vodi na izvedbeni ravni in obratno. Prav to je lepo pokazala druga Tarča. Izplen oddaje je pravzaprav ničen glede samih dejstev, glede interpretacije dejstev pa se je vsaj vzpostavilo ravnovesje, ki je zaradi neudeležbe manjkalo v prvi oddaji. V drugi oddaji so se namreč v studiu, ob Ivanu Galetu, znašli kar trije politični prvokategorniki in sicer ministra Počivalšek in Tonin ter Jelka Godec, državna seketarka za področje zdravstva v Kabinetu predsednika vlade ter podpredsednica najmočnejše stranke SDS.  Vir: Oddaja Tarča, arhiv MMC RTV Tako Jelka Godec kot Matej Tonin sta z načinom podajanja in samim nastopom, kjer je bila, presenetljivo, osrednja odlika njuna potrpežljivost (Tonin je npr. prvič besedo dobil šele po 50-ih minutah oddaje), svoje delo opravila s čisto desetko. Jasno, argumentirano, brez navijanja in s strinjanjem Ivana Galeta sta barko, ki je bila do tedaj še vedno občutno nagnjena v smer škode koaliciji, občutno poravnala. Pozor, kar trije prvokategorniki so bili potrebni, da so uravnovesili izhodiščni okvir tj. interpretacijo poteka dogodkov avtorjev oddaje! Ivan Gale je potrdil moje ugotovitve na njegov račun po prvi oddaji. Trdno verjame, da se je njemu in celotnemu sistemu nabave zaščitne opreme zgodila krivica s prednostno obravnavo posameznih dobaviteljev in pozivanjem, da se z njimi posel izpelje. Njegove reakcije v studiu so to ponovno potrdile, z veliko gotovostjo pa lahko tudi dodam, da v vsem tem soju žarometov tudi že uživa. Kot je humorno dejal TV voditelj in politični komentator Aljuš Pertinač na Twitterju, zakaj bi drugače sploh hodil v studio in se spuščal v debate s političnimi prvokategorniki?  Žal se ne morem znebiti občutka, da bo prav Gale na koncu ostal največji osmoljenec celotne zgodbe, zato tudi držim pesti zanj kot sočloveka, ne glede na moja prepričanja o motivih in razlogih njegovega izpostavljanja v javnosti. Še posebej, kot sem že zapisal zgoraj, ker celotna oddaja ni prav nič posebnega dodala k razjasnitvi zgodbe. Mogoče tudi zato, ker gre mogoče le za konstrukt brez prave vsebine ali pa zgolj zato, ker je prostor za razčiščevanja drugje in ne pred očmi javnosti? Mogoče, zakaj pa ne. Počivalšek je bil tokrat pod dvojnim bremenom. Najprej gre za breme same konstrukcije zgodbe (okvirja) iz prve oddaje, v kateri ni sodeloval in zato ni mogel vplivati nanjo, nato pa še breme utrjevanja okvirja zgodbe v tednu med eno in drugo Tarčo. Temu primerno je bilo tudi njegovo obnašanje.  Ivan Gale in Zdravko Počivalšek, (Vir: RTV Slovenja) Argumenti, da je šlo za nabave, primerljive z nabavami v vojnih časih, ko gre lahko za trenutne spremembe pri cenah, otežene poti dobav in kup pasti, ki prežijo na naivne kupce v vojnih časih (spomnimo se samo Toninovega izginulega tovornjaka in Pečečnikovega besednega lapsusa s krajo opreme), niso dosegali drugih gledalcev, zgolj že prej prepričane. Tega se je iz minute v minuto vedno močnje zavedal tudi sam, saj je postajal vedno bolj nervozen, razdražen, občasno tudi jezen in nekajkrat vidno presenečen nad dejstvom, da na drugi strani obstaja popolna gluhost za njegove argumente. Vztrajanje pri izrečenem in ostro reagiranje na prekinjanje voditeljice med njegovimi odgovori, si tokrat lahko šteje med arzenal močnejših orožij v verbalni bitki, ki je potekala v oddaji. Okvir, da pri nabavi zaščitne opreme nekaj smrdi, se je namreč cel teden utrjeval tako skozi osrednji medij RTV Slovenije, kot tudi skozi druge vplivne medije in skozi socialna omrežja. Ali je bil del tega utrjevanja načrtovan ali ne, težko sodim. Glede na moje poznavanje komunikacije in specialnih tehnik bojevanja na tem področju, pa se mi zdi vseeno nekoliko čudno, da se že popoldne, pred prvo oddajo Tarče, pojavijo pozivi k interpelaciji ministra Počivalška, takoj po oddaji zvečer sledi prenos v širšo javnost preko fotografij grafita (nekdo je moral iti ven in ga napisati, poslikati in dovolj močno lansirati v javnost, da ga sploh opazimo, kajne!),  Vir: Facebook naslednje jutro, ko tudi ostali mediji povzamejo zgodbo in se v medijih začnejo valiti razni komentarji kolumnistov ipd., pa je ustanovljena tudi FB skupina, ki ima nato do večera že kar 40.000 članov!
Večini, ki omrežje Facebook uporabljamo tudi za promocijo svojih storitev, se zdi zavidanja vredno opravljeno delo, da prostovoljno (!?) povabiš vsaj 100.000 ljudi, da se jih je vsaj 40.000 skupini tudi pridruži. In to v enem dnevu! Naključje? Mogoče da, zdi pa se mi malo verjetno. Ob koncu pa se mi o "govorici telesa" same oddaje zdi pomembno zapisati še vsaj dvoje: prvič, resno novinarstvo se mora seveda še kako paziti videza pristranosti. Pristrano vstopanje v zgodbo se mi zdi do neke mere sicer normalno. Novinar ne živi na Marsu temveč v okolju in znotraj svojih prepričanj, ki nedvomno vplivajo na sam okvir zgodbe. V primeru Tarče je to razvidno iz stališč, besedne strukture nagovorov in odnosa voditeljice Erike Žnidarščič do odgovorov "obtoženih" ministrov. Samo soočenje gostov pa bi nato moralo voditi do nepristranosti pri pogovoru o poteku dogodkov in samih dejstvih. To se v prvi oddaji Tarče zagotovo ni zgodilo in je senca pristranosti močno okrnila ugled celotne oddaje in njenih avtorjev, razen občutnega trenutnega dviga gledanosti pa močno otežila videz profesionalnosti tudi druge oddaje, ki je sledila teden dni zatem. Drugič, pa želim kot državljan zelo jasno sporočiti, da osebne preference do posameznih političnih akterjev in njihovih idej nikakor ne smejo zmanjševati vloge raziskovalnega novinarstva, postavljanja neprijetnih vprašanj, tako novinarjev kot nas vseh, ter nujnega usmerjanja pogleda javnosti v žarišča, ki potencialno pomenijo izbruhe nepravilnosti, korupcije in klientelizma. Seveda pa je lahko usmerjanje pogleda javnosti v eno smer tudi vodenje pogleda javnosti stran od drugod. Srečno. Ključne besede: RTV Slovenija, Faktor, programski svet
Tudi vi radi opravljate? Ne imejte preveč slabe vesti zaradi tega. Sicer res ni lepo, vseeno pa psihologi pravijo, da je to popolnoma normalno, včasih celo terapevtsko blagodejno. Res pa gre tudi za prikrito sredstvo nadzora, ki ga uporabljamo tako ženske, kot tudi moški. Ampak, zakaj in kako to pravzaprav spoh počnemo?  Opravljanje je v splošnem zgolj govorjenje o nekom, ki ni prisoten ali vsaj ni aktivno vključen v pogovor, gre pa za pogovor o njegovih oz. njenih lastnostih, opazkah, dejanjih, namerah, pogledih na svet ipd., kjer imajo sporočila za manjkajočo osebo negativen predznak. V psihologiji je že kar nekaj časa znano stališče, da je negativnih misli v našem razmišljanju približno sedemkrat več kot pozitivnih. To je bilo v pradavnini še kako smiselno, saj smo se morali ustrezno zaščititi in skoraj v vsem videti nekaj slabega. Človek namreč nima ne čekanov, ne rogov, ne oklepa ali kakšne drugačne zunanje fizične zaščite temveč ima možgane ter sposobnost abstraktnega razmišljanja.  Žal pa je danes, mnogo tisočletij kasneje, to tudi eden od razlogov, da je včasih življenje pravi pekel. Ko nas stisne v kot, hitro v vsem vidimo nekaj slabega in brez pomoči prijateljev ali včasih celo strokovne pomoči, je izhod iz takšnega položaja lahko precej zahteven. Ker smo pozorni predvsem na misli negativne narave, to je da smo proti nečemu (oz. da je nekaj proti nam), da nečesa ne odobravamo, da ne verjamemo nekomu, da zavidamo nekomu dosežke ..., opravljanje postane skoraj logična dejavnost, s pomočjo katere krepimo tudi svoje socialne stike z okolico in jo tako seveda tudi nadzorujemo. Negativno govorjenje o nekom, ki ni prisoten, krepi naše stike z osebo, ki je prisotna. Skozi kritično govorjenje o tretji osebi ustvarjamo namreč vzdušje, kjer se lahko izražajo naše vrednote, pogledi na življenje, smisel za humor, da nas lahko bolje spozna. Dober prodajalec bo na primer zelo hitro pridobil našo pozornost (tudi zaupanje) tako, da bo z nami delil kakšno skrivnost. Uporabil bo čarobne besede, kot so: »Naj vam zaupam skrivnost o tem izdelku« ali pa »Tega vam ne bi smel povedati, vendar je ...« Če malo bolje pomislimo, do opravljanja in tračev ni več daleč.  Osebi, ki je z nami, torej zaupamo nekaj »skrivnostnega« o nekom tretjem. Nekaj posebnega, kar bo vedel le tisti, ki se pogovarja z nami. Če »skrivnost« dodatno podkrepimo še z besedami: »Samo tega pa res ne povej osebi XY!« to postane učinkovita strategija, da si pridobimo dodatno zaupanje sogovorca. Ob tem ga med vrsticami tudi nagovarjamo, da naj nam tudi on zaupa svoje skrivnosti o osebi, ki ni z nami. Saj je vendar lahko popolnoma brez skrbi, če smo mu pa že mi zaupali stvari, ki ne smejo priti na ušesa drugim. Nekako tako, kot da greste na obisk k nekomu, ki vam je prinesel darilo, ko je bil pri vas. Seveda nesete darilo, kajne? Gre za recipročnost, za vračanje usluge. Jaz vam povem nekaj zaupnega ... vi pa meni. Z opravljanjem si z drugimi delimo tudi naše skrbi, v drugih iščemo podporo, predvsem pa posredno govorimo o sebi. Opravljamo namreč največkrat zato, ker se počutimo ogroženi oziroma menimo, da z nami niso ravnali pravično, zato preko opravljanja želimo situacijo obrniti sebi v prid. Pri tem je tudi zanimivo, da če dva v družbi opravljata, se bodo ostali na opravljanje odzvali pozitivno in ju bodo podprli v njunih pogledih. Praviloma bodo ženske močneje podprle udeleženca opravljanja kot moški. Tudi sicer imajo ženske nekoliko drugačen vzorec opravljanja kot moški. Opravljanje in moški  Moški raje opravljajo s svojimi (intimnimi) partnerji in nasploh niso preveč navdušeni za opravljanje izven tega kroga. Praviloma jih zanimajo le informacije o drugih moških tj. zanima jih neformalen (hierarhičen) položaj znotraj družbe. Po domače, zanima jih ali je sosed boljši od njih ali ne. Količina časa, ki ga dva moška porabita za opravljanje, je dober pokazatelj kakovosti stika med njima, še posebej, če je opravljanje povezano z dosežki. Večkrat opravljata oz. več časa porabita za takšno dejavnost, boljši je odnos med njima Opravljanje in ženske  Pri ženskah pa je vse skupaj nekoliko drugače. Ženske porabijo bistveno več časa za opravljanje in veliko verjetneje opravljajo svoj krog prijateljic in družine kot moški, količina časa pa ni tako neposreden pokazatelj kakovosti odnosa. Enako rade opravljajo tako s svojimi partnerji, kot tudi s svojimi ženskimi prijateljicami in znankami, za razliko od moških pa so ženske dobesedno "obsedene" z informacijami o drugih ženskah. Žal pa ta obsedenost ni vedno tako nedolžna, saj je praviloma opravljanje med ženskami veliko bolj agresivno in tekmovalno. Mlajše ženske večinoma več opravljajo "tekmice", verjetno zaradi tekmovalnosti okoli potencialnih partnerjev, ki je intenzivnejše pri mlajših osebah. Kar je razumljivo, saj so še v življenjskem obdobju reprodukcije. Tematika ženskega opravljanja je praviloma uperjena proti značilnostim obravnavane (tretje) ženske, ki so ključne za ugled in položaj v tem starostnem obdobju: fizični izgled in zadeve, povezane s področjem spolnosti (koliko je imela partnerjev, kakšna je do njih ipd.). Na področju razumevanja govorice telesa tudi velja, da so ženske boljše pri razumevanju signalov govorice telesa od moških. Tudi to lahko razložimo evolucijsko in sicer tako, da imajo moški zaradi naravnih danosti na voljo uporabo sile, ženske pa ne oz. vsaj ne v takšni meri kot moški. Ženske so veliko bolj pod pritiskom razumevanja delovanja mreže socialnih stikov. Kje in kako morajo omrežje nagovoriti, da potem preko mreže dosežejo točno tisti rezultat (ali osebo), ki so jo želele doseči. Moškim se to ne zdi tako zelo pomembno, saj so prepričani, da če bo šlo karkoli resno narobe, bodo lahko neskladja rešili s silo in se ne ukvarjajo toliko z razumevanjem pomenov "med vrsticami". Glede na povedano nas torej ne sme čuditi, da se agresija, ki se prenaša znotraj socialnih stikov naprej do "tarče" (npr. prijateljica dobesedno zahteva od druge prijateljice, da se ne druži s tretjo, ker je takšna in takšna), veliko pogostejši pojav pri ženskah kot pri moških. Običajen cilj takšne agresije je namreč izključitev osebe iz družbe ali socialnega omrežja in kot nam potrjuje človeška zgodovina, je takšen pristop tudi zelo učinkovit. Kadar gre npr. za mobing in je izvajalec mobinga ženska, je posredna agresija v odnosih običajen način delovanja in njena žrtev je v večini primerov tudi ženska. Pritisk, v katerem se v takšnih primerih znajdejo žrtve, je res velik. Če k temu še dodamo, da so ženske bolj občutljive kot moški na posredno agresijo, ni čudno, da jih takšni pritiski tudi bistveno močneje prizadenejo. Vseeno pa ob koncu velja dodati, da veliko bolj intenzivno in agresivno opravljanje med ženskami še ne pomeni, da so ženske tudi sicer bolj agresivne ali zlobne kot so moški. Spola se pri opravljanju med seboj le razlikujeta po načinu izvajanja agresije. Tudi moški se seveda zapletajo v opravljanje in izključevanje drugih iz socialnih krogov, kadar je to potrebno. Enako, kot se tudi ženske po potrebi obnašajo agresivno in uporabljajo fizično silo. Pridružite se nam: Del teksta je bil objavljen tudi v reviji Nika (priloga Dnevnika in Nedeljskega dnevnika)   Ključne besede: opravljanje, govorica telesa, agresija, ogroženost
Do konca prejšnjega stoletja je veljalo, da je v primeru izbruha situacije, ki jo označimo z izrazom "krizna", časovno okno za primeren odgovor 12 do 24 ur po njenem nastanku. Z razvojem informacijske družbe, pa se je to časovno okno počasi skrčilo in danes imamo situacijo, ko takšno časovno okno traja le še dobro uro ali manj.  Spremenilo pa se je še nekaj izjemno pomembnega. Moderno družbo preveva duh spektakla. Socialna omrežja so vnesla vidik, ki ga klasična "bernaysova" ideja odnosov z javnostmi ni poznala na takšen način, kot ga poznamo danes. Pod izrazom "duh spektakla" mislim predvsem na potrebo, da ovekovečimo vse kar le lahko in to storimo na takšen način, da se približamo idejam idealne sporočilne vrednosti. Kot bi oživeli Platonov svet idej in ga materializirali skozi socialna omrežja. Ste že kdaj videli na Instagramu slabo spečeno torto? Že sliši se čudno, kajne? Mogoče ste, vendar le kot nekakšen sarkazem ali kaj podobnega, kot resno objavo pa zagotovo ne.  Zanimivo, da se takšen pristop k dramatiziranju in ustvarjanju spektakla v naših življenjih s pomočjo družabnih omrežij, sklada tudi z osnovami teorije laganja in sicer, da ljudje lažemo na tri načine: - z zamenjavo dejstva (trdim, da npr. nisem bil nekje kljub temu, da sem tam bil), - z olepševanjem dejstev in - z molkom tj. izpuščanjem dejstev v pogovoru. Danes so klasični mediji (predvsem TV, tisk in radio) tudi zato pod velikim pritiskom. Če določen tok idej ni dovolj močno podprt še s stranskimi podtokovi informacij, osrednji medij neke struje (ideje) preprosto ne uspe pokriti dovolj širokega polja in javno mnenje se hitro lahko obrne proti njemu.  Torej, če nekdo, ki za komuniciranje bistva svoje ideje uporablja zgolj npr. neko TV postajo in zraven ne zagotavlja dovolj širokega pokritja celotne medijske pokrajine (tisk, radio, bloggerji, twitter, facebook, instagram, tiktok ...), bo izpostavljen visoki stopnji tveganja. Postane namreč ranljiv, saj bo konkurenčna opcija zaradi širjenja svojega vpliva skozi čas in širino medijske krajine (pojav ti. snežne kepe) sčasoma preprosto prevzela npr. dotično TV postajo (ali zgolj z menjavo urednika ali kapitalsko) in jo vključila v svojo medijsko krajino ter tako postala še močnejša, omenjeno idejo ali opcijo, ki je pred tem obvladovala omenjeno TV postajo, pa preprosto odplaknila s prizorišča. Ali je drevo sploh padlo v gozdu, če ga ni nihče videl, ne slišal, niti o njem nič napisal ali povedal?  Uspeh je le redko posledica naključja. Če želimo v modernih časih ustrezno krizno komunicirati, moramo upoštevati vse prej opisane vidike razvoja moderne družbe in biti proaktivni. V današnjem svetu so vložki visoki tako v smislu denarja, kot tudi ostalih vidikov delovanja (čas, energija, znanje, kakovost informacij ...), da časa za sedenje na lovorikah preprosto ni. Če ste vrhunski zdravnik in zraven še državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, vam to ne zagotavlja, da vas javnost ne bo raztrgala, če se ne boste zavedali moči spektakla in temu primerno komunicirali. Podoben primer se je pred kratkim zgodil tudi med novinarji, ko je bila spregledana moč zaledja medija, v katerem novinarka dela s tem, da se je spustila v bitko z javnostjo na odprti fronti tj. preko socialnega omrežja Twitter. Govorim seveda o primeru novinarke Pop TV Suzani Perman, ki je bila zaradi vodenja pogovorne oddaje s prvakom stranke SMC Zdravkom Počivalškom v eni od oddaj oddaj na Pop TV, kasneje na družabnih omrežjih deležna (milo rečeno!) neprimernih oznak in žaljivk. Ko pa je želela javno izpostaviti svojo bolečino in celo obračunati z nestrpneži na omrežjih, pa je bilo samo še slabše. Moč in zaledje, ki ji ga zagotavlja dežnik medijske hiše, je na odprtem polju socianih omrežij vreden bore malo.  Situacija, ki potrebuje krizno komuniciranje, običajno ne nastane najavljena v naprej, temveč praktično čez noč. Manjša in srednja podjetja se za takšne primere zanašajo na sposobnosti lastnikov ali direktorjev, za večja podjetja in javne ustanove, pa običajno obstaja nekakšen načrt oz. protokol kriznega komuniciranja, ki se ga v takšnih primerih aktivira in uporablja. Ob zadnji krizi tj. s korona virusom, smo v Sloveniji priče razvoju dogodkov, ki so zame kot opazovalca in človeka, ki se tudi profesionalno ukvarja s tem področjem, vse prej kot spodbudni. Naj naštejem le nekaj takšnih vidikov, ki človeku dajo misliti, da bi lahko bilo veliko bolje. 1. Protokol kriznega komuniciranja Očitno je, da ne obstaja dovolj jasen protokol kriznega upravljanja, še manj komuniciranja v fazi priprave na epidemijo virusa. Ne obstaja torej nekakšen načrt, ki bi strokovno pokril osnovne elemente kot so: kdo komunicira, kdaj se komunicira in kje se komunicira. Državna sekretarka, ki ima hvalabogu nekaj smisla za komunikacijo, je vržena v vodo in naj plava z novinarji. Sicer zdravnica, ki brez dvoma ve kaj počne po strokovni (medicinski) plati , vendar pa se nahaja na terenu komunikacije, ki ga ne pozna najbolje. Zakaj pa bi ga sploh morala? In še pomembneje, je bilo to predvideno ali je bilo po načelu: ne bom jaz, daj ti? Da je šele po nekaj dneh prišel nekdo, ki ji je vsaj nekoliko pomagal pri sami tiskovni konferenci z mikrofoni itd. je pa še dodaten problem. Dalje, redna dinamika tiskovnih konferenc se je vzpostavila šele po tednu dni glasnega kričanja socialnih omrežij po manjku informacij in še huje, raznih dezinformacij o razvoju situacije. Sporočiti le nekaj osnovnih informacij v smislu "ne delajte panike, umivajte si roke, pazite na fizične stike z drugimi, ostalo si pa preberite na internetu" je zagotovo in odločno premalo, pa še kanal posredovanja informacij je zgrešen. Otroci in starejši niso prisotni na internetu na tak način, še manj pa na straneh NIJZ. Če omenim, da so prav otroci potencialno najpomembnejši raznašalci okužbe, starejši ljudje pa najbolj ogroženi, bodi dovolj za resen razmislek. 2. Nosilne fraze Vsako krizno komuniciranje temelji na odkriti, jasni in konsistentni komunikaciji. Ljudje v kriznih trenutkih še bolj slišimo samo tisto, kar želimo slišati in ko se nas polasti panika, moramo biti izpostavljeni drdranju enih in istih fraz, da se nas vsaj za silo primejo. - "Novinarsko konferenco začenjamo z zadnjimi podatki o številu okuženih, ki je ...", - "Krizni center opozarja na to in to, področni centri javljajo to in to ...", - "Več informacij je na voljo na občinah, poštah, na spletni strani ..." Gre za ponavljanje enih in istih fraz v enakem zaporedju, enako kot je npr. struktura tv poročil vedno enaka: vreme, uvodnik, novice doma, novice v tujini, šport, vreme itd. To ljudje potrebujemo, saj morajo možgani vzpostaviti sprožilce za sprejemanje novih informacij, ker preklopijo na krizno delovanje, ko je racionalna presoja omejena ali celo popolnoma zamegljena. 3. Forma komunikacije Ste se kdaj vprašali, zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki (kot je sicer vedno!) temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z našimi vojaki v Iraku in so le-ti naslednji dan prišli domov? Ali pa zakaj je bil italijanski premier s kriznega zasedanja italijanske vlade o korona virusu v puloverju? Zakaj predsednik (Obama, Pahor, Trump ...) na vojaških vajah nagovarja vojake v usnjeni vojaški jakni? Zato, da sporoča akcijo, pripravljenost, zavedanje, nujnost.  Zakaj je bil hrvaški premier Plenkovič na krizni seji vlade o korona virusu fotografiran, ko sedi na koncu mize in s tem v središču fotografije, okoli mize (okoli njega) pa člani vlade, ki vneto razpravljajo? Zato, da je dajal videz kontrole in pripravljenosti na konkretne ukrepe. Kako pa je na slovenskih tiskovnih konferencah? Ko se je minister za zdravje Šabeder prvič pojavil na tiskovni konferenci o korona virusu, je bil tam skoraj odveč. Strokovnjaki za državno sekretarko stojijo pred steno Ministrstva za zdravje bolj kot obdolženci in ne kot strokovnjaki, ki imajo situacijo pod nadzorom. Bi bilo res težko zagotoviti mizo, da se lahko usedejo in nagovorijo novinarje v sedečem položaju?
Zakaj postavljati strokovnjake v položaj, ki ga niso vajeni? Telo bo naravno lezlo v obrambno držo in komuniciralo manjko samozavesti in nadzora. Si narod, ki se boji epidemije virusa res želi gledati strokovnjake, ki jih je (navidezno) strah vsega skupaj? S par nasveti in ukrepi strokovnjaka za neverbalno komunikacijo bi to rešili tako, kot je treba.
Ne bom več našteval dalje, saj ni moj namen toliko kritizirati, kot na konkretnem primeru opozoriti na dejstvo, da je naloga državnih inštitucij, da poskrbijo tako za varnost (npr. zdravje v tem primeru) kot tudi za občutek varnosti in nadzora nad situacijo. V primeru izbruha krizne situacije je pot, ki varuje vpletene pred neželjenim razpletom dogodkov sestavljena predvsem iz dobrega načrtovanja, testiranja izvedbe (oz. vaje) in popravkov samih načrtov glede na izkušnje vaj oz. dejanskih situacij, če že obstajajo. Kot sem dejal že uvodoma, je uspeh redko posledica naključja. Zato menim, da bi bilo dobro, da se iz vsega tega tudi čim več naučimo. Upam, da smo se, predvsem pa tudi upam, da ne bo treba tega več ponavljati, razen za vajo. Žal o slednjem močno dvomim, zato bom za konec raje dejal: nasvidenje v naslednji krizi. Ste za ali proti skokom čez plot? Ste se že kdaj vprašali, zakaj ljudje svoj partnerje sploh varajo? Ali še globlje, zakaj varajo celo tisti, ki so v svojih zvezah srečni? Kaj sploh točno mislimo z izrazom "nezvestoba"? Je to seks z nekom drugim ali "samo" erotična masaža s srečnim koncem? Gre mogoče za virtualno ljubezensko zgodbo brez fizičnega stika ali tedensko menjavanje partnerjev? Ključne besede: prevara, nezvestoba, varanje, skok čez plot, osebnostni razvoj   Poroka je tako lep in pomemben dogodek, da se marsikdo upravičeno vpraša, kako naj se na poroki pravzaprav obnaša, da bo vse lepo in prav. V nadaljevanju se bomo zato tokrat dotaknili praktičnh vidikov obnašanja ter govorice telesa na takšnem dogodku. Najprej, mladoporočenca sta na poroki „glavna“, kar praviloma pomeni, da poznata vse prisotne. No ja, ne nujno res vse, zagotovo pa se morata do vseh obnašati, kot da jih. Za vas je pomembno predvsem dejstvo, da ste bili povabljeni zato, ker si ženin in nevesta želita deliti svoje res posebne trenutke tudi z vami. Čisto mogoče je, da ste bili (zaradi npr. omejitev s prostorom, denarjem ipd.) izbrani med številnimi drugimi njunimi prijatelji, zato bodite z vabilom in navodili za obnašanje na poroki res pazljivi. ...   Ključne besede: poroka, govorica telesa, obnašanje, bonton
Napovednik: " V oddaji Odkrito bomo spregovorili o stanju duha slovenske družbe. Kakšno ogledalo ji ponuja politika in koliko se nas je dotaknila kriza vrednot. V studijo bodo psihiater Matjaž Lunaček, strokovnjak za govorico telesa Edvard Kadič in ekonomist dr. Yuri Sidorovich. " Klikni: Oddaja  Tokrat o zabavah, še posebej pa o novoletnih zabavah, darilih in obnašanju. Ključne besede: obnašanje, govorica telesa, darila, oblačila, selfie ...   
|
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
||||||||||
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|