​Na področju komunikacije se stroka še kako zaveda pomena izražanja občutij. Temu je običajno namenjena neverbalna komunikacija tj. izražanje s pomočjo telesa, glasu ter dodatkov na telesu (oblačila, frizure, nakit ...). Seveda pa takšne neverbalne komunikacije ne moremo neposredno prenesti v pisna sporočila, v našem primeru npr. elektronsko korespondenco.

Smeški in drugi ti. "emoticoni" so torej zelo priročno sredstvo, kako osebi na drugi strani sporočamo, v kakšnem čustvenem stanju se nahajamo, kakšno čustveno ozadje ima naše sporočilo ter o želimo, da ga prejemnik občuti, ko ga bo prebral.

Znanost je že nekaj časa nazaj potrdila, da se ob ogledu nasmejanega obraza na spletu aktivira isti del naših možganov, kot se aktivira pri stiku z nasmejano osebo v živo. Ob tem je tudi zanimivo, da je uporaba smeškov primerna tudi v poslovni korespondenci, seveda kontekstu primerno. Predvsem je pomembno to, da če dodate smeška na koncu, npr. pod vašim imenom v podpisu, to ne bo prav nič škodovalo vaši kredibilnosti.

Uporaba smeškov bo ublažila tudi ostrino naše kritike oz. pričarala toplejšo atmosfero, kadar odgovarjamo na ostrejše pripombe. Ljudje bodo preko njih veliko verjetneje prepoznali vaše dobre namere, kot pa če jih ne vključite v besedilo. Še več, uporaba smeškov sega celo na področje razumevanja kompetentnosti sogovornika. Taktna uporaba smeškov namreč prispeva k naši zaznavi sogovornika kot bolj kompetentnega, delovno okolje, kjer je njihova uporaba pogosta, pa kot bolj toplo, prijetno in nasploh bolj zaželjeno.

Uporaba smeškov in drugih "emojijev" torej postaja sestavni del naše komunikacije. Seveda je pri takšni uporabi potrebna pazljivost, predvsem glede na kontekst pisanja in odnos, ki ga imamo s sogovornikom.

Podobno, kot moramo paziti pri uporabi velikih tiskanih črk. Sčasoma smo uporabo takšnih črk namreč sprejeli kot kričanje, če pa med črke dodajamo še presledek, pa tako zapisane besede razumemo celo kot zelo jezno dopovedovanje.

Za konec pa vseeno zapišemo, da ne glede na to, da uporaba smeškov in drugih znakov nezadržno postaja sestavni del naše medsebojne komunikacije, tudi tukaj velja, da ne pretiravamo z njihovo uporabo, predvsem pa da ob njih ne pozabimo na moč in lepoto klasično zapisane besede.

Tudi vi ob rojstvu svojega otroka niste dobili zraven priročnika, kako ga pravilno vzgajati?
Lepo, da nisem edini. Me pa, kot nekoga, ki se ukvarja s komunikacijo in osebnostnim razvojem, vseeno malo čudi, kako radi pri vzgoji otrok zanemarjamo svoje obnašanje. Otroci se namreč večinoma učijo z zgledom in ne toliko z nasvetom. Koga je potem pravzaprav potrebno vzgajati? ... 

" ... Marjan Šarec je do sedaj pokazal predvsem veliko spretnosti pri nastopih in neposredni komunikaciji z volivci. Osebna urejenost ter znanje nastopanja, mu ob nizkem nivoju zahtevnosti besednih zvez ter pogosti uporabi prispodob, s pomočjo katerih si ljudje lažje ustvarijo predstavo o čem sploh govori, zagotavljajo visoko splošno priljubljenost.

​Še vedno pa mu manjka nekoliko več izvirnosti, jasnosti in ostrine v duelih s političnimi partnerji in nasprotniki. Koristi mu, da je uspel nekoliko umiriti nihanja pri sprejemanju odmevnejših političnih odločitev (primer sendvič ipd.).

Žal pa še vedno prevečkrat deluje kot nekakšen ujetnik Levice, zadnja afera njegove stranke LMŠ pri kadrovanju Igorja Šoltesa na čelo Uradnega lista, pa ga dodatno tudi javno postavlja v neposredno povezavo s ti. "rdečimi" strici iz ozadja in s tem povezanimi nečednimi rabotami, katerim javno seveda nasprotuje. Potrebuje bistveno več politične modrosti, saj je kredibilnost nekaj, kar se gradi na dolgi rok, izgubi pa lahko tudi čez noč. ... "
​

Osebna urejenost in primernost oprave glede na okolje, sta še kako pomembna za celotno podjetje. Dober videz, ki ga npr. o podjetju dajejo zaposleni, je praviloma nekaj, za kar si mnoga podjetja tudi načrtno prizadevajo. Prav glede oblačil so se z leti razvila ti. pravila oblačenja na delovnem mestu (angl. “dress code”), ki zaposlenim pomagajo, da se lažje prilagodijo kulturi v podjetju in jo, nenazadnje, tudi vzdržujejo. Večina ljudi na takšna pravila gleda kot na nekaj, kar jih omejuje v življenju, redki pa razumejo, da takšna pravila tudi osvobajajo.

Za boljše razumevanje, dodajmo še nekoliko žgečkljiv vidik. Statistike že leta in leta govorijo, da je daleč največ skokov čez plot prav v službenem okolju. Osebno me to prav nič ne preseneča. Če že s kom, potem je verjetno res bolje z nekom, s katerim se poznamo, kot pa z nekom, o katerem ne vemo praktično nič. A zadeva je nekoliko globlja, kot se mogoče zdi, saj je neposredno povezana prav s prej omenjeno “zmedenostjo”, ki lahko začne obladovati naše misli in nehote tudi rušiti poslovne rezultate.

Vem, da sem ponovno na sami meji moraliziranja. A dejstvo je, da če do skoka čez plot pride, se mora proces zapeljevanja nekje pred tem pač začeti. Temu začetku popularno pravimo kar flirtanje. Gre za oddajanje verbalnih, predvsem pa neverbalnih signalov o tem, da bi si z izbrano osebo želeli deliti tudi nekoliko bolj intimne trenutke. Moški praviloma vstopamo v proces zapeljevanja tako, da opozarjamo na svoje moške atribute, ženske pa kot tisti spremenljivi del enačbe, ki te moške napore opazi (ali pa ne) in s svojimi odzivi daje povratno informacijo (ali pa tudi ne). Povratna informacija je praviloma najprej sicer očesni stik, celotni oblak povratnih informacij pa lahko opišemo tudi z eno besedo: dostopnost.

Očesni stik

Na Zahodu, torej pri nas v Sloveniji, širše po Evropi ter severni Ameriki se zelo dobro zavedamo, kako zelo pomemben je očesni stik, ne glede na spol. Dober očesni stik pri nas pomeni, da smo pozorni, spoštljivi in odprti. Že na Bližnjem Vzhodu v muslimanskem svetu lahko opazimo, da je dober očesni stik med sogovornikoma ločen po spolu. Pri istem spolu je odraz zaupanja in iskrenosti, medtem ko je vsak očesni stik, ki traja več kot trenutek ali dva med sogovornikoma nasprotnega spola, razumljen kot neolikan. Še več, v Aziji in Afriki, pogosto tudi v Latinski Ameriki, je podaljšan očesni stik razumljen kot izzivanje, na Japonskem pa bomo pri sogovorniku opazili nelagodje, pogosto bo razumljeno tudi kot pomanjkanje spoštovanja vsakič, ko se bomo ujeli z očmi dlje kot zgolj bežen trenutek.
Gibanje glave
Medtem, ko pri nas prikimavanje razumemo kot pritrjevanje, na Japonskem s tem sporočajo zgolj, da ste bili slišani, ne pa tudi dogovorjeni. Že v Bolgariji in deloma tudi v Grčiji bo prikimavanje v resnici odkimavanje, v Indiji pa ima gibanje glave (zibanje, prikimavanje, odkimavanje ...) skoraj samostojno abecedo. Pogosto je zabavno, dokler se ne zapletemo in kaj tudi razumemo narobe.

Nos

Kadar se v Sloveniji useknemo v robček, pogosto to storimo tako, da se ali malo umaknemo ali to storimo tako, da vsaj glavo obrnemo v stran. Na Japonskem to storite intimno, v toaletah, saj boste v javnosti izpadli popolnoma neotesani. V zvezi z nosom še zapišimo, da če se Italijan potapka po nosu, to pomeni "Pazi!", če pa nam to pokaže Anglež, nam sporoča, da to kar govori, govori zaupno.

Poljubljanje ob pozdravljanju

Včasih se ob pozdravu, predvsem z ljudmi, s katerimi se že poznamo, tudi poljubimo. V Argentini, Kolumbiji, Čilu in Peruju se poljubimo enkrat, v Sloveniji, Španiji, Italiji, Grčiji, Nemčiji, Madžarski, Romuniji, Hrvaški in Braziliji se ob pozdravu poljubimo dvakrat, v Srbiji, Belgiji, Nizozemski, Rusiji, Črni gori, Egiptu in v Švici pa trikrat. Vedno pa se dobro pozanimajmo in opazujmo, kaj počnejo domačini, še posebej v državah z različnimi kuturami kot je npr. Bosna, kjer se prilagodimo glede na hrvaški, srpski ali muslimanski vpiv. Kot zanimivost naj omenimo še Francijo: v Parizu je običajno poljubljanje dvakrat, v Provansi trikrat, v dolini Loare pa celo štirikrat.

Dotikanje

V splošnem glede dotikanja na začetku sledimo maksimi, da manj je več, na začetku pa se ga sploh raje izogibajmo, dokler sogovornika seveda dobro ne poznamo. Sicer se vam lahko zdi vse skupaj popolnoma sprejemljivo in skladno tudi z vašimi prepričanji, a gre za zelo spolzko področje. Omenimo le enega od skrajnih primerov tj. v nekaterih židovskih ločinah bo njegova žena edina ženska, katere se bo moški dotaknil v svojem celem življenju. Na Japonskem, v Avstraliji, večini Severne Evrope in na Portugalskem je npr. dotikanje manj pogosto, v nekoliko bolj “latino” kulturah (Italija, Španija, Francija, Grčija in Turčija) pa se dotikanje celo spodbuja. Za vsak slučaj zapišimo: glave sogovornika se NIKOLI ne dotikajmo.

Rokovanje

Pogosto mislimo, da o rokovanju vemo vse in da ni več kaj prav veliko za povedati o tem. Pravilno rokovanje pomeni, da sta dlani poravnani vertikalno, do konca nasedeta druga v drugo, stisk je krepak, ne premočan ter roki zanihata dva do trikrat. A vseeno velja nekaj opozoril: medtem, ko je v Skandinaviji en močen nihaj ob pozdravljanju popolnoma dovolj, je drugje po Evropi rokovanje nekoliko daljše (dva do tri nihaje), pogosto pa se dodaja stik tudi z drugo roko. Običajno nad komolec sogovornikove roke ali pa se sogovornikovo dlan prekrije. To pa je lahko precej nevarno npr. v stikih s Turki, saj pri njih velja močnejši stisk roke za rahlo nevljudno gesto, v nekaterih Afriških deželah, kot je npr. Botswana, pa je plaho rokovanje popolnoma običajno. Še to, moški se v islamskih državah nikoli ne rokuje z žensko izven svojega družinskega kroga.

Pozdravljanje

V Sloveniji (in drugje po Evropi) je običajen pozdrav: “Dober dan, sem ta in ta ... ” ter rokovanje, na Japonskem se priklonijo, v državah Latinske Amerike sledi rahel objem, pogosto tudi med moškimi, v Franciji sledi tudi navidezni poljub na lica, v Mongoliji pa ne bo nič neobičajnega, če vas bo sogovornik potrepljal tudi po hrbtu.
Osebni prostor
Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste se pogovarjali s kom, ki je stal popolnoma pred vašim nosom? Problem je, da kaj dosti ne morete storiti. Če se odmaknete, bo šel za vami. Če stopite vanj, tvegate trk z glavama, če kaj rečete, boste izpadli pa nevljudni. A naj se to sliši še tako nevzdržno pri nas v Sloveniji, je v nekaterih kulturah to, da nimate pravega osebnega prostora, nič posebnega. Npr. pri Kitajcih je popolnoma sprejemljivo, da še posebej v poslovnem svetu, osebnega prostora praktično sploh ni, medsebojno dotikanje pa je pogosto zelo intenzivno.

Geste z rokami

Geste z rokami so pogosto najbolj izpostavljen vidik govorice telesa, ko govorimo o razumevanju med kulturami. Predvsem velja velika pozornost, preden se v tuji deželi začnemo izrazati na takšen način. V šali npr. pravimo, da se je italijanskega jezika zelo lahko naučiti. Samo s pomočjo geste, kjer dlan obrnemo navzgor in prste združimo tako, da se skupaj dotikajo konic prstov, nas bo baje razumelo več kot pol Italije. A šalo na stran.

Stvari gredo namreč pri gestah z dlanmi lahko hitro narobe. Znameniti V z kazalcem in sredincem, ki simbolizira zmago (angl. Victory) to res pomeni le, če vidite dlan in niste v Grčiji (tam bodo užaljeni). V Nemčiji npr. ni pomembno, kako je obrnjena dlan, če pa notranje strani dlani ne vidite, vas v Veliki Britaniji, Avstraliji, Novi Zelandiji ali na Malti, govorec “nekam pošilja”, v Franciji to pomeni “mir”, v ZDA pa število dve. Podobno pomenijo tudi iztegnjeni štirje prsti pri nas zgolj število štiri (npr. štiri pive, prosim), na Japonskem pa bo naš sogovornik globoko užaljen zaradi takšne geste.

Pazite tudi s samo enim iztegnjenim prstom. Iztegnjeni kazalec kaže na ukazovalnost, iztegnjeni sredinec pa niti ne potrebuje posebne razlage. Znamenita rockerska gesta, ko zapremo samo palec, sredinec in prstanec, kazalec in mezinec pa kažeta rogove, je v bistvu zaničevalna gesta med moškimi, češ, tvoje dekle te je (ali bo) prevaralo. Pazljivo s tem predvsem pri Italijanih.
​
Za konec zapišimo, da so razlike v govorici telesa po svetu še kako resnične. Če nismo prepričani, kaj je prav in kaj narobe, dovolimo sogovorniku, naj on vodi pogovor. Tako bomo na varnem, saj bomo zgolj sledili pogovoru. Predvsem pa izkoristimo priložnost in se izobrazimo na tem področju.

Vsi vemo, da opravljati res ni lepo. A roko na srce, včasih prav paše. S sebe nekako stresemo gnev, ki sploh ni nujno tako velik. Mogoče gre včasih zgolj za trenutek slabosti ali pa jezo celo na kaj čisto tretjega, pa se z bežnim znancem nimamo kaj drugega pogovarjati kot o osebi, katero poznava oba. ​...

Ključne besede: opravljanje, kramljanje,  

Glede na moje področje delovanja sem posebej pozoren na izjave tistih, ki dosegajo izjemne uspehe. Prav presunljivo je, kolikokrat je po njihovem razlog za doseganje vrhunskih uspehov samozavest: samozavestno govorjenje, samozavestno nastopanje, samozavestno obnašanje ipd.

Niste še nikoli slišali kakšnega politika, podjetnika ali vrhunskega športnika, ki je v kamero zatrjeval, da je razlog njegovih uspehov samozavest in prepričanost v zmago? ​

Pa je temu res tako? 

Partnerski odnos nas včasih osvobaja, včasih nas pa lahko tudi duši. Do neke mere se z vstopom v odnos sicer odrečemo delu svoje svobode, hkrati pa imamo svoja pričakovanja, kako naj bi se razvijala takšna skupna prihodnost.
Življenje od nas zahteva, da se naučimo postavljati tudi težka vprašanja ter razvijemo samozavest, da nanje poiščemo tudi ustrezne odgovore. V nadaljevanju si poglejmo sedem takšnih izzivov, ko bi se nam morale prižgati opozorilne luči, da se odnos ne razvija v pravo smer. 

Gregor Perič

Ocena nastopa: 6
V soočenje je štartal sproščeno, nadzorovano, z gibanjem rok v t. i. ravnini resnice. Skozi celoten nastop je sicer v idejah deloval konsistentno, zbrano, žal pa dlje je soočenje trajalo, bolj bledo je postajalo vse skupaj. Obramba odločitev predsednika svoje stranke Mira Cerarja kot nekdanjega predsednika vlade in nekaj očitkov Tanji Fajon in Romani Tomc, da nimata kaj veliko pokazati v obstoječih mandatih, je več ali manj vse, kar si bomo sploh zapomnili.


Zmago Jelinčič Plemeniti

Ocena nastopa: 7
Odlikuje ga preprosto, jasno in neposredno govorjenje, ki je lahko razumljivo vsem. S svojimi napadi na sogovornike vnaša dinamiko, krepi svojo minutažo pod reflektorji in si zagotavlja svoj prostor. Žal pa takšni napadi pogosto dajejo videz pobalinstva, ki tiho ruši njegovo kredibilnost in posledično tudi pri volivcih sproža vprašanje podpore takšnemu početju kot splošnemu vzorcu obnašanja v politiki. Z njegovimi trditvami se hitro lahko strinjamo, z načinom poseganja v besedo, glasnimi medklici in posploševanjem pa nekoliko težje.


Irena Joveva

Ocena nastopa: 5
Sam nastop je bil bolj nastop PR predstavnice predsednika stranke kot pa kaj drugega. Če dodam še besedna mašila v smislu 'kar se mene tiče', ki govorijo predvsem o stopnji samozavesti (aroganca vs. podrejenost) na parketu, je vse skupaj bolj klavrna predstava. Če se mi zdi še nekako logično, da svojega predsednika zagovarjaš 'po službeni dolžnosti', pa mi je malo manj logičen, celo kratkoviden, vstop v dialog glede migrantov z Romano Tomc, ki se je na koncu izkazal kot pravi mali fiasko. Obnašanje, kot da je že vse odločeno in da je položaj v Bruslju 110% zagotovljen, ji bo zagotovo odnesel kar nekaj simpatij, ki si jih sicer (mogoče) pridobiva z mladostnim zagonom in razigranostjo.

Ljudmila Novak

Ocena nastopa: 9
Nastop, ki izraža suverenost govorca pri nastopu in ravnotežje v idejah med možnostmi predlaganja različnih ukrepov v EU inštitucijah in njihovimi možnostmi za izvedbo, je vedno prijeten tako za oko kot tudi za globlji razmislek. Za razliko od nekaterih drugih kandidatov si prav zaradi 'materinskega' podajanja stališč lahko privošči tudi nekaj več ostrine (npr. vprašanja o tem, kdo financira levičarje ipd.). Takšna ostrina ji bo šla namreč prej v korist kot pa kaj drugega. Bila je tudi ena redkih, ki je jasno opozorila na pomen prednosti našega članstva v EU. Kot slabost ji tokrat vseeno štejem nekoliko preveliko domačijskost, pristop, ki preveč spominja na dobro mamo kot pa na poslanko v EU parlamentu.


Romana Tomc

Ocena nastopa: 9
V začetnih minutah soočenja je, če se zatečem k športni retoriki, prejela kar nekaj direktnih napadov predvsem od Tanje Fajon, na katera pa ali ni znala ali pa ni hotela odgovoriti enako ostro. Njen nizek in umirjen glas, damska drža ter kilometrina na političnem parketu so tokrat pokazali svojo moč, da je, ponovno po športno, obstala na nogah in nadaljevala 'borbo'. Pogrešal sem sicer več evropskih tem in ne toliko obrambe pred očitki na račun desno usmerjenih politčinih pogledov. Zakaj je voditeljica ob vseh napadih čutila še potrebo po vprašanju o možnostih povezave s skrajno francosko desničarko Le Penovo, mi ni jasno. Odgovor Tomčeve, ki ni mogel skriti presenečenja nas absurdnostjo vprašanja, pa seveda govori sam zase. Pozdravljam trdno, uglajeno držo, pogrešam pa več ostrine v odgovorih na neposredne napade političnih tekmecev.


Tanja Fajon

Ocena nastopa: 10
Tehnično dober nastop, tako verbalno kot tudi neverbalno. Izbira rdeče barve obleke, ki izraža moč in energijo, je učinkovala kot odličen kontrast v studiu, kot naravno povabilo gledalcem k pozornosti nanjo. Odločitev, da svoj nastop usmeri v napadalno retoriko in obnašanje predvsem proti Romani Tomc, ji je že takoj na začetku omogočil nekaj več manevrskega prostora, saj je ostale (razen Jelinčiča) po hitrem postopku uspela postaviti v obrambni položaj. Dobro je tudi izkoristila moč retoričnega uokvirjanja ('framing'), moči rekvizitov (sporne fotografije) ter sklicevanja na široko ozadje svojega dela in tematik v EU parlamentu. Slednje gledalcu deluje namreč zelo strokovno in konkretno, v resnici pa gre za precej splošne trditve.


Violeta Tomić

Ocena nastopa: 7
Ob običajnem arzenalu napadov na desno politično opcijo in medije, ki ji po njenem niso najbolj naklonjeni, je tokrat delovala nekoliko naveličano in izpeto. Mogoče celo utrujeno od soočenj in več ali manj govorjenja o enih in istih stvareh. Zelo zanimiva je bila izmenjava 'nizkih udarcev' z Jelinčičem o tem, kje je zaposlena njena hči in kaj je kdo delal v preteklosti, saj jih je dobro prestala. Sam bi ji sicer predlagal nekoliko manj arogantno obrazno mimiko in posledično tudi drže telesa med nastopi, ji pa tega ne štejem preveč v minus, saj tako nastopa ves čas.

Igor Šoltes

Ocena nastopa: 8
Igor Šoltes deluje kot vino, saj se mi zdi iz nastopa v nastop boljši. Uvodne tematike o korupciji je sicer dobro izkoristil na začetku, ko je opozoril na svoje izkušnje s tem področjem, nato pa se je začel zapletati in bledeti. Nastop z dobro obrazno mimiko in zavzemanjem prostora je ob nekaj konkretnih predlogih (npr. enotna migracijska politika ipd.) učinkovito opravil svojo nalogo. Pogrešam pa več konkretnih idej in predlogov, s katerimi bi se pri odločitvah o izboru kandidata lažje povezal tudi na volišču.


Angelika Mlinar

Ocena nastopa: 7
Angelika Mlinar mi že ves čas teh soočenj deluje kot prijetna osvežitev političnega prostora. Kot sicer 'nov' obraz, v bistvu pa 'star politik'. Njeno trdno vztrajanje na stališčih, da ljudje zahtevajo konkretne ukrepe in ne praznih floskul, je dobro izhodišče. Fokus na tem, da EU potrebuje skupno politiko in odločen nastop proti desnim skrajnežem, pa je igra na dolge proge, ki pa ji v dani situaciji mogoče ne pomaga toliko, kot bi si želela. Zdi se mi, da zaradi jezikovnih omejitev ni enakovredna v bolj agresivnih dialogih, se pa zagotovo lahko zanese na znanje in izkušnje, ki žarijo iz nje.


Andrej Šiško

Ocena: 6
Pri njegovih nastopih vedno na tihem stavim sam s seboj, pri kateri sekundi nastopa ali replike bo prišlo do eksplozije čustev. Vendar pa me je tudi tokrat prijetno presenetil. Pozdravljam njegovo kapico, ki je njegov zaščitni znak na nastopih, nekoliko manj pa njegove napade na nevladne organizacije vsepovprek in stališče, da je EU eno samo leglo korupcije. Skrajna stališča res mogoče na prvi pogled zahtevajo tudi skrajno retoriko, vseeno pa v skupnem velja pravilo, da vsakomur lahko povemo vse, odvisno je le, kako mu to povemo.


Gorazd Pretnar

Ocena: 6
Za razliko od prejšnjih nastopov je tokrat deloval precej bolj zbrano, umirjeno in preudarno. Imidž, ki ga gradi na stroki, je tokrat solidno dopolnil z obnašanjem. Promocija politike, ki temelji na dejstvih, je zagotovo dobrodošla ideja, ki deluje sveže kljub temu, da v resnici ni. Glede na očiten napredek pri svojih nastopih pred kamero iz soočenja v soočenje menim, da bo na dolgi rok dober kandidat in zanesljiva izbira za vse, ki jim je, v okviru politike, okolje v ospredju.


Urša Zgojznik

Ocena: 6
Priznam, da sem pričakoval nekoliko več. Deluje mi kot oseba, ki v sebi skriva veliko več, kot pa to potem pokaže pred kamerami. K skupnem nekoliko slabšem vtisu je botrovala tudi nekoliko manj posrečena izbira oblačil z veliko vzorci, ki pred kamero vlečejo pozornost nase in ne na vsebino povedanega. Nekoliko več dinamike, več gibanja oz. zavzemanja prostora in kdaj pa kdaj kakšen nasmešek bi v skupnem zagotovo pomenili boljši vtis.


Bernard Brščič

Ocena: 8
Tog, klen, artikuliran, predvsem pa glasen nastop, ki je že kar njegova blagovna znamka. Žal se v nastopu prevečkrat čuti načitanost, saj uporaba zahtevnega besednega zaklada hitro deluje preveč akademsko. Podobno tudi omembe različnih meddržavnih sporazumov in podobnih dokumentov, o katerih nedvomno ve, kaj govori, a so žal javnosti to nekoliko manj pomembne (in znane) zadeve. Predvsem so to manj zanimive podrobnosti in je tako dragoceni čas v soju žarometov po nepotrebnem porabljen za postranske stvari.

Povezava na članek: TUKAJ

Pripravljeno za: Večer (TUKAJ)

Polfinalni nastop slovenske pesmi na Evrosongu 2019 je prinesel napredovanje Slovenije v finale. Novica me je razveselila, hkrati pa do neke mere potrdila moja ugibanja, da zna biti nastop kot celota na koncu pravzaprav uspeh.

Mentalna sivina, ki ovija njun nastop, predvsem govorico telesa, mi namreč nikakor ni pisana na kožo. Ne pesem in ne nastop mi na začetku nista bila prav preveč všeč. Praktično negibna izvajalca na odru, ona komaj odpira usta, on pa se giblje v nekih čudnih, nekoliko hektičnih gibih, ko sta s pogledi prikovana drug na drugega, ni ravno nek nastop. Na hitro bi človek dejal, da gre prej za goro treme in "furanje svoje fore" zato, da opravičiš svojo nemoč na odru, kot pa karkoli drugega.

Vseeno pa ne smemo pozabiti, da so časi, ko se je glasba poslušala zgolj z ušesi, že zdavnaj minili. Mediji, predvsem televizija, nam je na glasbenem področju (MTV ipd.) odprla popolnoma nov pogled na glasbo. V bistvu je televizija zgolj omogočila neverbalni komunikaciji polno prisotnost v našem sprejemanju celovite sporočilne vrednosti pesmi.

Precej suvereno lahko zato zapišem, da sta izvajalca Zala Kralj in Gašper Šantelj v pesmi Sebi, s staliča skladnosti vsebine in forme, sporočilo pesmi odlično dopolnila s svojim nastopom. Dojela sta moč neverbalne komunikacije in na zanimiv način z obnašanjem uspela izraziti vzdušje, ki izhaja iz pesmi, s tem dodala samemu nastopu svojo posebnost, posledično prepoznavnost in ... uspela. 

Čestitke!

PS: Nastop mi, resnici na ljubo, tudi danes ni nič bolj všeč, čestitke so pa iskrene. :)

PSPS: Postanite mojster neverbalne komunikacije: TUKAJ
​

 Izbrane tematike so bile nekoliko bolj pisane na kožo skrajnim pogledom razvoja EU. To je dobro izkoristil Zmago Jelinčič, ki s svojo preprosto retoriko, besednim pompom in glasnimi replikami tudi takrat, ko ni čas zanje, zna izkoristiti svoj trenutek pod žarometi.

Milan Zver je vsebinsko sicer deloval korektno, njegov nastop pa je čisto preveč formalen, uniformen, spravljiv, z eno besedo: bled. O čem je že govoril?

Ireni Jovevi dobronamerno predlagam kakšen resen tečaj javnega nastopanja. Razumem, da ji ni lahko na začetku politične poti, vendar pa ji bo negativna obrazna mimika ter nizek nivo uporabe slovenskega jezika, v kombinaciji z očitnim nepoznavanjem pomembnejših mednarodnih tematik (npr. Trianonska pogodba), sčasoma zagotovo zaprl vrata do src EU volivcev.

Violeta Tomič je sicer prepoznavna s svojim nekoliko arogantnim nastopom, ki pa prav zato hitro vodi v konflikt. To smo lahko videli takoj, ko je, politično izjemno kratkovidno, nalila bencin na ogenj Jelinčiču z idejo, da smo si pač sami krivi, da begunci prihajajo k nam. Je res sama sebi najšibkejši člen?

Višek soočenja pa je zame, s sicer drugače korektnim nastopom, dosegla Tanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že tretjič kandidira na mesto poslanke kljub temu, da je nekoč zagovarjala idejo, da bi EU poslanci morali imeli največ dva mandata. Njen odgovor, da so jo v kandidaturo napeljale okoliščine, ki kažejo na to, da bi šla Evropa brez njene prisotnosti lahko v napačno smer, mi je, milo rečeno, izvabil nasmešek na ustnice.
​
Še dobro, da je tam že toliko let, saj bi brez nje verjetno že zdavnaj vse skupaj šlo v maloro.  ​

​#JavnoNastopanje #GovoricaTelesa #EUvolitve19 #komentar

Kot smo omenili v prejšnjem delu (TUKAJ) je aktivno poslušanje orodje uspešnih in veščina, ki se je je mogoče naučiti. Če smo se zadnjič ukvarjali z verbalnim delom, pa je tokrat na vrsti neverbalni del aktivnega poslušanja. 

​Začeli bomo z očesnim stikom.

Oči namreč v ljudskem izročilu veljajo za ogledalo duše, imajo izjemno sporočilno vrednost in tega se intuitivno zavedamo vsi. Skozi oči namreč na neki način dovolimo svetu izven sebe, da se nas dotakne tudi znotraj. Z očmi iščemo druge, vidimo druge in navezujemo stike z drugimi. Sporočamo, da smo tukaj, da nas nekdo zanima in da cenimo osebo, s katero se družimo v tem trenutku. Rečemo si, da si želimo biti razumljeni in primerno cenjeni, vendar ob tem mislimo, da si želimo biti predvsem videni, opaženi.

Nasmešek kaže sogovorcu, da ga spremljamo ter da ne nasprotujemo sporočilu, ki ga sprejemamo. Če nasmešek podkrepimo še z občasnim prikimavanjem, bo takšno obnašanje več kot dobrodošlo in razumljeno, kot da res poslušamo in tudi slišimo sporočilo. Ob vsem tem pa z nasmeškom tudi sporočamo, da se v sogovornikovi družbi počutimo dobro.
​
Drža telesa naj bi bila odprta tj. predvsem se izogibajmo križanju rok na prsih. Takšna drža je dovoljena le, če je roke na prsih prekrižal tudi govorec in ga na takšen način načrtno zrcalimo. Aktivni poslušalec se občasno nagne naprej k govorcu, občasno prikima, se pogosto med sedenjem s telesom nagne tudi na stran, glavo pa rad podpre z odprto dlanjo, kjer kazalec kaže navzgor ob licu, z ostalimi prsti, predvsem s skrčenim sredincem, pa se rahlo dotika ustnic, brkov ali brade.

Zrcaljenje teles je izjemno mogočna tehnika, če je uporabljena načrtno in pravilno. Zrcaljenje je, kot naravni pojav, posledica dobrega počutja s sogovornikom in to nezavedno zaznavamo prav vsi. Telesi se v primeru dobrega počutja nezavedno usklajujeta v sinhrono (zrcalno) gibanje oz. drže in takrat tudi pravimo, da sta sogovorca na "isti frekvenci" pogovora. To lahko načrtno izrabimo v svojo korist in z načrtnim zavzemanjem zrcalnih drž aktivno posežemo v komunikacijo in izrazimo točno to kar želimo, aktivno poslušanje.

Neverbalni motilci pozornosti so pogledovanje na telefon ali uro, igračkanje s svinčnikom, lasmi ali nohti, vztrajno popravljanje oblačil ali intenzivno presedanje po stolu, čečkanje po papirju pred seboj ipd.

Omenjeni motilci seveda sporočajo vse prej kot to, da nekoga aktivno, zbrano poslušamo in zato velja, da se omenjenih motilcev čim bolj izogibamo med pogovorom oz. aktivnim poslušanjem.
​
Kot zadnji napotek za aktivno poslušanje, pa omenimo načrtno dotikanje sogovorca. Dotikanje ima na področju govorice telesa prav posebno vlogo, saj je neposredno povezano s kemičnimi reakcijami v telesu. Vsakič, ko se nas kdo dotakne, to spodbuja delovanje žlez z notranjim izločanjem, kar neposredno vodi v različna občutja. Pravilno dotikanje sproža predvsem izločanje oxytocina, ki ga popularno imenujemo kar hormon bližine. Torej, večkrat se bomo sogovornika dotaknili, bližje in bolj povezano se bo čutil z nami. To seveda ne pomeni dotikanje kar vse povprek, temveč spontano, predvsem pa rahlo in kratko dotikanje na delih telesa, ki veljajo za nevtralne cone dotikanja (npr. zunanja stran roke med komolcem in ramo). To najlažje storimo v povezavi s pozitivnim pritrjevanjem, ko dotik deluje povsem naravno in spontano.

Aktivno poslušanje je torej orodje uspešnih in veščina dobre komunikacije, ki se je je mogoče naučiti. Pomaga nam k boljšim odnosom, boljšemu razumevanju sporočila in boljšim odločitvam.  

Edvard Kadič

PS: Delavnice o aktivnem poslušanju so sestavni del tečajev - Soft Skills - o mehkih veščinah dela z ljudmi, ki jih izvajamo v našem Zavodu Delta. 

Pridružite se nam lahko tudi v DELTA AKADEMIJI (klikni)

Pogosto slišimo zahteve po prilagoditvi komunikacije glede na trditve o odstotkih, ki naj bi določali obseg prenosa signalov znotraj medosebne komunikacije, bolj znano kot Mehrabianovo pravilo, 55-38-7. Skladno s temi zahtevami naj bi 55% sporočila prejeli preko govorica telesa, 38% preko uporabe glasu in le 7% preko vsebine besed. To je seveda popularno (nestrokovno) posploševanje, katerega edina uporabna vrednost niso odstotki temveč ugotovitev, da je neverbalni kanal močnejši od verbalnega. Mar res razumete kar 93% pakistanskega filma?

Jaz ga zagotovo ne, kljub temu, da naj bi bilo vsebine besed zgolj 7% v skupnem sporočilu. Znanstvene raziskave res potrjujejo, da je pri medosebni komunikaciji večino časa sporočilo razumljeno pretežno preko neverbalnega kanala sporazumevanja, saj se vloga posameznega kanala spreminja glede na kontekst, vsebino, specifike kanala, jakost šumov v komunikaciji ipd. Zato bomo verbalne vidike aktivnega poslušanja tokrat zgolj omenili, medtem ko pa se bomo neverbalnih lotili nekoliko bolj poglobljeno v drugem delu tega članka.

Za aktivno poslušanje moramo verbalno dati poudarek predvsem na pozitivno pritrjevanje in spraševanje, neverbalno pa na nekoliko več dejavnikov, ki segajo od mojih velikih treh stebrov dobre neverbalne komunikacije (očesni stik, nasmeh in drža telesa), pa do posebnih tehnik, ko so zrcaljenje, izogibanje neverbalnim motilcem v pogovoru in načrtno usmerjeno dotikanje.

Pozitivno pritrjevanje pomeni občasno uporabo besed: »zanimivo«, »odlično«, »zelo dobro«, »presenetljivo« ipd., ki jih pogosto usklajujemo oz. dopolnjujemo s prikimavanjem. Vseeno pa velja opozorilo, da se s tem ne pretirava, saj lahko pri govorcu nehote sprožimo tudi rahlo zmedo ali nelagodje, če govorec besede zazna kasneje, ali jih razume kot poudarek na drugačnih mestih, kot bi si to želeli sami. Če do tega vseeno pride, moramo seveda v nadaljevanju podrobneje pojasniti, kaj je točno bilo s tem mišljeno.

Spraševanje, ki je nekakšen osrednji verbalni signal aktivnega poslušanja, služi predvsem za poglabljanje razumevanja slišanega in lažje sledenje pogovoru. Spraševanje posredno vodi tudi v občasno razčiščevanje slišanega in delanje zaključkov. Prav posebno vlogo imajo v tem primeru odprta vprašanja, preko katerih preverjamo, če smo res dobro razumeli slišano, govorec pa lahko svoje misli še razširi in po potrebi tudi še dopolni.

Nadaljevanje TUKAJ

PS: Aktivno poslušanje je MEHKA VEŠČINA dela z ljudmi. Pridružite se nam na seminarjih, delavnicah in predavanjih!

​PSPS: Več o DELTA AKADEMIJI TUKAJ

Aktivno poslušanje je sestavni del ti. mehkih veščin dela z ljudmi. 

Če nas trde veščine spravijo v službo, nam mehke veščine tam pomagajo ostati in napredovati. 

Poglej si video: TUKAJ

Nekaj besed o neverbalni komunikaciji pri zapeljevanju. Valentinovo je pred vrati! :)
Povezava do članka: TUKAJ

​Na področju coachinga kot stroke smo v zadnjih dvajsetih letih prešli od razumevanja razvoja posameznika, ki je temeljilo na hierarhičnih »ex-katedra« metodah, na tako imenovane vitke, lateralne, agilne metode, ki ne temeljijo več zgolj na prenosu znanja, temveč predvsem na jasnih okvirjih in smernicah razvoja ter spodbujanju strank k samostojnemu iskanju znanj z namenom, da se posameznik osebnostno (in strokovno) razvija, čim bolj prilagojeno njemu samemu.

Danes živimo v družbi obilja, tako glede blaga in storitev kot tudi glede informacij. Če je bila še 20 let nazaj konkurenčna prednost coacha imeti informacije in jih nuditi na trgu kot dodano vrednost strankam, to danes preprosto ni več mogoče. Ko smo nekateri začeli intenzivno pro- movirati »sharing is caring« tudi na po- dročju strokovnih tematik, povezanih s coachingom, so nas drugi začeli napadati, da rušimo same temelje kategorije, saj kar naenkrat brez informacij ni več nič, kar naj bi bilo (po njihovo, seveda) res prava dodana vrednost sodelovanja med na primer podjetjem in coachem.
​
Leta 2019 smo priče, da to ni tako, celo vse prej kot to. Danes je ena od večjih idej v tej kategoriji kratica H2H »human-to-human«, dober stik z (dobrimi, strokovnimi in prijaznimi) ljudmi in ne posest »čudežnih« informacij, s katerimi se premagujejo tekmeci.

Prav je, da verjamete, da imate dober izdelek ali odlično storitev, vendar verje- tno (žal) niste edini in ima podoben izdelek ali storitev še vsaj pet podjetij, ki so vsa dosegljiva s preprostim klikom na spletu. Pri ljudeh pa je seveda nekoliko drugače in tega se današnje generacije mladih, še posebej tisti, ki se šele zaposlujejo, zelo dobro zavedajo.

Kot nekdo, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že več kot 20 let, zelo dobro vem, da imamo v večini organizacij, ne glede na velikost podjetja, dejavnost ali izobrazbeno strukturo, lahko opravka s strokovno, komunikacijsko in osebnostno odraslimi ljudmi ali pa z nedoraslimi, takšnimi, ki so ostali ali v nekem drugem času ali pa živijo v vzpo- rednem svetu in z ljudmi skoraj ne znajo več neposredno komunicirati. Glede na zapisano je seveda na mestu vprašanje, kam gre torej razvoj kategorije coachinga.

​Personifikacija

Personifikacija blagovnih znamk je danes nekaj popolnoma običajnega in predstavlja celo osrednji način, kako blagovne znamke nagovarjajo potrošnike. Personifikacija na področju kategorije osebnostnega razvoja torej pomeni, da bodo (bomo) coachi prihodnosti morali za vsakega naročnika (stranko) posebej najti ustrezne poti, ki jo nagovorijo k uravnoteženju virtualnih in realnih kanalov komunikacije ter s tem posledično tudi osebnostnega razvoja. Ideja H2H zahteva, da vsakomur in za vsakogar posebej poiščemo ustrezne nagovore, poti izražanja in podporo pri nadaljnjem razvoju. Gre torej za omogočanje povezovanja individualnosti posameznika s spremembami, ki jim je posameznik dnevno izpostavljen in s tem gre za zagotavljanje njegove konkurenčne prednosti.

Menim, da bo treba v prihodnje še več pozornosti usmerjati k drobljenju in izbiri znanj, ki bodo posebej prilagojena posamezniku in ciljem njegovega razvoja ter povezana s cilji organizacije, znotraj katere deluje. Intenzivnost sodelovanja med coachem in stranko bo deloma prešla iz polnega osebnega stika na delno virtualno (in časovno)  eksibilno podpo- ro, ki bo tehnološko seveda še bolj napredna in komunikacijsko skladna z duhom časa, v katerega vstopamo.

PS: Članek je bil pripravljen za strokovno revijo HR&M, št. 20, feb/mar 2019, letnik 5.

O samozavesti v poslovnem svetu sem tokrat nagovoril udeležence 6. Interact konference, ki se je letos, 25. in 26. januarja odvijala v Portorožu z glavnim motom: "Podjetnik bom."

Odlična energija, znanja in pripravljenost za učenje.

Bilo je super!