|
Spremljanje drugega soočenja kandidatov za poslance v EU parlamentu na TV Slovenija je ponudilo vpogled v bistveno razliko med parlamentarnimi in izven parlamentarnimi strankami. Gre za razlike v smislu konkretnosti, drznosti in odločnosti, in sicer v prid izven parlamentarnim strankam. Ni pa to seveda nujno tudi v najboljšem interesu Slovenije v EU parlamentu.  Foto: Robert Balen Gregor Perič je na soočenju odlično štartal z besedno zvezo, da po njegovem Evropa zmore več. To bi stranka mogoče lahko uporabila celo kot predvolilni slogan. V nadaljevanju pa se je začel zapletati v preveč stvari in izgubil jasnost, ki ga je sicer že v prejšnjem soočenju na TV Slovenija pozitivno zaznamovala. Bil je tudi eden redkih, ki je z idejo, da je treba Britance tudi po odhodu držati čim bližje, pokazal, da ima nekakšno vizijo za prihodnje. Še vedno pa vztrajam, da bi vsem nam med nastopom lahko namenil tudi kakšen nasmešek. Patricija Šulin se je izkazala kot jasna, predvsem pa konsistentna in trdna sogovornica, ki ve kaj govori. Odlično je izkoristila priložnost za demonstracijo svojih retoričnih veščin, ki ji jo je ponudil Jelinčič, ko jo je napadel glede (neobstoja) sežigalnic v Sloveniji. Mogoče bi si lahko izborila več časa in močneje zaznamovala soočenje. Aleksander Sašo Slaček Brlek je na začetku deloval simpatičen, artikuliran, zanimiv govorec, kot nekakšna osvežitev na političnem parketu. Dokler ni začel mantrati o 'barabah na desnici'. Mar res nihče v Levici ni sposoben ubesediti svojih idej samostojno, brez nekakšne opozicije desnici? Pa smo volivci res tako neumni, da ne znamo ločiti idej tudi sami zase, ter to potem nagraditi (ali kaznovati) na volitvah? Bomo videli. Lojze Peterle je za razliko od Slačka na trenutke deloval utrujeno. Ušesom že znan pristop k problemom s čebelicami, osebnimi druženji z volivci in lastno analizo vzrokov za Brexit, je tokrat deloval zastarelo. Kot da je to zaznala tudi voditeljica, ki mu je ponudila priložnost izhoda iz ropotarnice poslanske prazgodovine s podvprašanjem, kaj lahko sploh še ponudi volivcem. Sam bi sicer pričakoval odgovor v smislu modrosti in dobrih povezav, sledil pa je politični pamflet, da mora Slovenija v EU nastopati enotno. No ja. Pri Matjažu Nemcu se včasih sprašujem, ali gledam Matjaža ali Boruta, predsednika Pahorja seveda. Odličen nastop, prijeten tako za oči kot ušesa, v ozadju pa en velik kup praznega, puhlega in za vsako ceno všečnega. Eno samo posploševanje, ko naši problemi kar naenkrat niso več problemi Evropske unije, temveč kar celega sveta. Z lahkoto se strinjam z njegovo trditvijo, da se danes v EU vsebina umika lažnim novicam, a če bo šel Nemec po tej poti naprej, se bo njegova vsebina slej ko prej uprla tudi formi. Dober nastop brez vsebine je podobno kot vreča, od katere pričakujemo, da bo stala prazna. Težko bo šlo. Igor Šoltes me je danes pozitivno presenetil. Izkazal se je kot sogovornik, ki zna spregovoriti tudi o konkretnih stvareh kot npr. o financiranju EU, novih delovnih mestih in skrbi za starejše. Prav posebej pa pozdravljam njegovo vprašanje, kaj je s slovenskim dolgoročnim energetskim programom. Klemen Grošelj deluje zelo suvereno, vsebinsko polno, predvsem pa izkazuje globlje razumevanje tematik, o katerih govori. Na trenutke mi je deloval bolj primeren za kakšnega ministra v slovenski vladi kot pa za potopitev v sivino poslanskih sedežev v Bruslju. Zmago Jelinčič tudi tokrat ni razočaral s svojo neposrednostjo, vseeno pa na trenutke pogrešam več globine v stavčnih zvezah in manj težnje k populizmu. Posebej, ko odpira kvalitetne teme, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov trenutno pometene pod preprogo. Tokrat je bila takšna tema npr. vprašanje (ne)dogovora s Hrvati okoli plačil za delež elektrike itd. Nuklearne elektrarne Krško. Angelika Mlinar ima velik potencial, na kar je s svojo zbranostjo in osredotočenostjo opozorila že na dosedanjih soočenjih. Vseeno se ne morem znebiti občutka, da še ni prišel njen čas. Z lahkoto se namreč poistovetim z njenim pozivom našim poslancem v EU k složnosti, težko pa verjamem, da bi se to res tudi zgodilo. Držim pesti. Andrej Šiško je pokazal, da vsaj do določene mere zmore nadzorovati svoja čustva in tokrat nismo bili deležni besa prav pri vsakem odgovoru voditelju. Priznati pa mu je treba tudi pogum, saj je zelo jasno izpostavil, da se nasilje ne dogaja zgolj nad ženskami, temveč tudi nad moškimi, in da je potrebno preganjati obe vrsti nasilja enakovredno. Gorazd Pretnar žal stavi samo na vsebino, prav nič kaj dosti pa ga ne zanima sam nastop. Škoda. Vsebinsko mu kaj veliko ni za oporekati, pregovarjanje z voditeljem, zavračanje vprašanj ter slabo artikulirani, nedokončani stavki pa bolj spominjajo na nekakšen upor sedmošolca pri uri biologije kot pa na nastop v TV soočenju za volitve za EU parlament. Urša Zgojznik se je zatekla k vedno všečnim temam, kot sta npr. da je mladim prihodnost ukradena in da se moramo pogovarjati o konkretnih, ne pa o splošnih stvareh. Kaj veliko konkretnih predlogov pa žal nismo slišali potem v nadaljevanju. Mogoče bi jih, če bi bilo na voljo več časa. Pa ga ni in soočenje je mimo. Bernard Brščič s svojim prepoznavnim togim klenim nastopom tudi tokrat ni razočaral. Vseeno pa se je začutila napetost, kako se čim bolje distancirati od Andreja Šiška in občasne podobnosti njunih idej. Zanimiva poteza glede zagovora obstoječe (TEŠ6) energetske politike bi se lahko celo obrestovala, saj deluje kot glas razuma, ki kljubuje eskotičnim pozivom k superzelenim energetskim politikam, ki pa so trenutno predvsem predvolilni gradovi v oblakih. Za konec še k nesrečnemu Petru Golobu. V času njegove prisotnosti v studiu žal nismo slišali veliko izven področja korupcije in pozivov k reševanju problemov pri njihovem izvoru. Žal ni imel priložnosti razviti svojih pogledov skozi nadaljnja vprašanja, ker je omedlel in predčasno zapustil soočenje. Kot smo izvedeli kasneje, je z njim zdravsteno vse v redu.  Pripravljeno za: Večer (TUKAJ)
0 Comments
Polfinalni nastop slovenske pesmi na Evrosongu 2019 je prinesel napredovanje Slovenije v finale. Novica me je razveselila, hkrati pa do neke mere potrdila moja ugibanja, da zna biti nastop kot celota na koncu pravzaprav uspeh. Mentalna sivina, ki ovija njun nastop, predvsem govorico telesa, mi namreč nikakor ni pisana na kožo. Ne pesem in ne nastop mi na začetku nista bila prav preveč všeč. Praktično negibna izvajalca na odru, ona komaj odpira usta, on pa se giblje v nekih čudnih, nekoliko hektičnih gibih, ko sta s pogledi prikovana drug na drugega, ni ravno nek nastop. Na hitro bi človek dejal, da gre prej za goro treme in "furanje svoje fore" zato, da opravičiš svojo nemoč na odru, kot pa karkoli drugega.
Vseeno pa ne smemo pozabiti, da so časi, ko se je glasba poslušala zgolj z ušesi, že zdavnaj minili. Mediji, predvsem televizija, nam je na glasbenem področju (MTV ipd.) odprla popolnoma nov pogled na glasbo. V bistvu je televizija zgolj omogočila neverbalni komunikaciji polno prisotnost v našem sprejemanju celovite sporočilne vrednosti pesmi. Precej suvereno lahko zato zapišem, da sta izvajalca Zala Kralj in Gašper Šantelj v pesmi Sebi, s staliča skladnosti vsebine in forme, sporočilo pesmi odlično dopolnila s svojim nastopom. Dojela sta moč neverbalne komunikacije in na zanimiv način z obnašanjem uspela izraziti vzdušje, ki izhaja iz pesmi, s tem dodala samemu nastopu svojo posebnost, posledično prepoznavnost in ... uspela. Čestitke! PS: Nastop mi, resnici na ljubo, tudi danes ni nič bolj všeč, čestitke so pa iskrene. :) PSPS: Postanite mojster neverbalne komunikacije: TUKAJ Izbrane tematike so bile nekoliko bolj pisane na kožo skrajnim pogledom razvoja EU. To je dobro izkoristil Zmago Jelinčič, ki s svojo preprosto retoriko, besednim pompom in glasnimi replikami tudi takrat, ko ni čas zanje, zna izkoristiti svoj trenutek pod žarometi. Milan Zver je vsebinsko sicer deloval korektno, njegov nastop pa je čisto preveč formalen, uniformen, spravljiv, z eno besedo: bled. O čem je že govoril?  Foto: TV Slovenija Angelika Mlinar, kljub poznavanju tematik, kot koroška slovenka deluje nekoliko eksotično in v tem trenutku preprosto še prezgodaj za resno kandidaturo. Podobno prezgodaj deluje tudi Gregor Perič, ki ima s korektnimi odgovori in nastopom (kateremu manjka le malo več nasmeška in sproščenosti), dobro podlago za nadaljne pridobivanje simpatij volivnega telesa. V nasprotju z omenjenima, pa Ljudmila Novak, s svojim dobrim nastopom in jasnim govorjenjem, deluje kot oseba, katere čas je prišel za odhod v Bruselj. Zakaj je Igor Šoltes, vnuk Edvarda Kardelja, čutil potrebo po izpostavljanju Kardeljevega imena v povezavi z Univerzo v Ljubljani v časih, kjer se na lokalnem političnem parketu še vedno bije bitka med "rdečimi" in "belimi", ve samo on. Svoj nastop bi sicer lahko začinil tudi s čim drugim. Glede na njegovo kariero na računskem sodišču, bi mu volivci verjetno z veseljem prisluhnili npr. okoli kakšnih stroškov, izdatkov, statistike ali celo nepravilnosti financiranja EU ter njegovih možnosti vplivanja na vse to skupaj.  Ireni Jovevi dobronamerno predlagam kakšen resen tečaj javnega nastopanja. Razumem, da ji ni lahko na začetku politične poti, vendar pa ji bo negativna obrazna mimika ter nizek nivo uporabe slovenskega jezika, v kombinaciji z očitnim nepoznavanjem pomembnejših mednarodnih tematik (npr. Trianonska pogodba), sčasoma zagotovo zaprl vrata do src EU volivcev.
Violeta Tomič je sicer prepoznavna s svojim nekoliko arogantnim nastopom, ki pa prav zato hitro vodi v konflikt. To smo lahko videli takoj, ko je, politično izjemno kratkovidno, nalila bencin na ogenj Jelinčiču z idejo, da smo si pač sami krivi, da begunci prihajajo k nam. Je res sama sebi najšibkejši člen? Višek soočenja pa je zame, s sicer drugače korektnim nastopom, dosegla Tanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že tretjič kandidira na mesto poslanke kljub temu, da je nekoč zagovarjala idejo, da bi EU poslanci morali imeli največ dva mandata. Njen odgovor, da so jo v kandidaturo napeljale okoliščine, ki kažejo na to, da bi šla Evropa brez njene prisotnosti lahko v napačno smer, mi je, milo rečeno, izvabil nasmešek na ustnice. Še dobro, da je tam že toliko let, saj bi brez nje verjetno že zdavnaj vse skupaj šlo v maloro. #JavnoNastopanje #GovoricaTelesa #EUvolitve19 #komentar Kot smo omenili v prejšnjem delu (TUKAJ) je aktivno poslušanje orodje uspešnih in veščina, ki se je je mogoče naučiti. Če smo se zadnjič ukvarjali z verbalnim delom, pa je tokrat na vrsti neverbalni del aktivnega poslušanja. Začeli bomo z očesnim stikom.  Oči namreč v ljudskem izročilu veljajo za ogledalo duše, imajo izjemno sporočilno vrednost in tega se intuitivno zavedamo vsi. Skozi oči namreč na neki način dovolimo svetu izven sebe, da se nas dotakne tudi znotraj. Z očmi iščemo druge, vidimo druge in navezujemo stike z drugimi. Sporočamo, da smo tukaj, da nas nekdo zanima in da cenimo osebo, s katero se družimo v tem trenutku. Rečemo si, da si želimo biti razumljeni in primerno cenjeni, vendar ob tem mislimo, da si želimo biti predvsem videni, opaženi. Nasmešek kaže sogovorcu, da ga spremljamo ter da ne nasprotujemo sporočilu, ki ga sprejemamo. Če nasmešek podkrepimo še z občasnim prikimavanjem, bo takšno obnašanje več kot dobrodošlo in razumljeno, kot da res poslušamo in tudi slišimo sporočilo. Ob vsem tem pa z nasmeškom tudi sporočamo, da se v sogovornikovi družbi počutimo dobro. Drža telesa naj bi bila odprta tj. predvsem se izogibajmo križanju rok na prsih. Takšna drža je dovoljena le, če je roke na prsih prekrižal tudi govorec in ga na takšen način načrtno zrcalimo. Aktivni poslušalec se občasno nagne naprej k govorcu, občasno prikima, se pogosto med sedenjem s telesom nagne tudi na stran, glavo pa rad podpre z odprto dlanjo, kjer kazalec kaže navzgor ob licu, z ostalimi prsti, predvsem s skrčenim sredincem, pa se rahlo dotika ustnic, brkov ali brade. Zrcaljenje teles je izjemno mogočna tehnika, če je uporabljena načrtno in pravilno. Zrcaljenje je, kot naravni pojav, posledica dobrega počutja s sogovornikom in to nezavedno zaznavamo prav vsi. Telesi se v primeru dobrega počutja nezavedno usklajujeta v sinhrono (zrcalno) gibanje oz. drže in takrat tudi pravimo, da sta sogovorca na "isti frekvenci" pogovora. To lahko načrtno izrabimo v svojo korist in z načrtnim zavzemanjem zrcalnih drž aktivno posežemo v komunikacijo in izrazimo točno to kar želimo, aktivno poslušanje. Neverbalni motilci pozornosti so pogledovanje na telefon ali uro, igračkanje s svinčnikom, lasmi ali nohti, vztrajno popravljanje oblačil ali intenzivno presedanje po stolu, čečkanje po papirju pred seboj ipd.  Omenjeni motilci seveda sporočajo vse prej kot to, da nekoga aktivno, zbrano poslušamo in zato velja, da se omenjenih motilcev čim bolj izogibamo med pogovorom oz. aktivnim poslušanjem.
Kot zadnji napotek za aktivno poslušanje, pa omenimo načrtno dotikanje sogovorca. Dotikanje ima na področju govorice telesa prav posebno vlogo, saj je neposredno povezano s kemičnimi reakcijami v telesu. Vsakič, ko se nas kdo dotakne, to spodbuja delovanje žlez z notranjim izločanjem, kar neposredno vodi v različna občutja. Pravilno dotikanje sproža predvsem izločanje oxytocina, ki ga popularno imenujemo kar hormon bližine. Torej, večkrat se bomo sogovornika dotaknili, bližje in bolj povezano se bo čutil z nami. To seveda ne pomeni dotikanje kar vse povprek, temveč spontano, predvsem pa rahlo in kratko dotikanje na delih telesa, ki veljajo za nevtralne cone dotikanja (npr. zunanja stran roke med komolcem in ramo). To najlažje storimo v povezavi s pozitivnim pritrjevanjem, ko dotik deluje povsem naravno in spontano. Aktivno poslušanje je torej orodje uspešnih in veščina dobre komunikacije, ki se je je mogoče naučiti. Pomaga nam k boljšim odnosom, boljšemu razumevanju sporočila in boljšim odločitvam. Edvard Kadič PS: Delavnice o aktivnem poslušanju so sestavni del tečajev - Soft Skills - o mehkih veščinah dela z ljudmi, ki jih izvajamo v našem Zavodu Delta. Pridružite se nam lahko tudi v DELTA AKADEMIJI (klikni) Poslušanje je zelo pomemben del komunikacije. Nanaša se tako na našo okolico kot tudi na našo notranjost. Njegov pomen je iz leta v leto večji, saj je vpliv tehnologije predvsem kot motilca v pogovoru včasih že tako visok, da pogovori postajajo težki, sklepi takšnih dogovorov pa slabo razumljeni, nedorečeni in pogosto kasneje tudi slabo izpeljani.  V nadaljevanju se bomo ukvarjali predvsem s poslušanjem navzven. Vseeno pa vsaj omenimo tudi to - poslušanje navznoter, ko večinoma mislimo zgolj na preneseni pomen besede, torej na upoštevanje svojih misli in občutij v odgovorih, ki jih potem ubesedimo ali pokažemo. Navzven lahko poslušamo aktivno ali pasivno, ločimo pa najmanj tri ravni kakovosti poslušanja: 1. Razumevanje sporočila, kjer smiselno sestavljamo verbalne in neverbalne signale govorca. 2. Razumevanje besed, ko razumemo besede, ne pa nujno tudi vse pomene teh. 3. Zaznavanje, kjer besede sicer slišimo, a ne razumemo pomena in jih zato običajno ignoriramo. Pasivno poslušanje je npr. sedenje na sestanku in spremljanje brez aktivnega vključevanja v razpravo, poslušanje radijske postaje med vožnjo avtomobila ali poslušanje pogovora skupine ljudi za našim hrbtom, ko stojimo na prehodu za pešce. Aktivno poslušanje pa pomeni našo polno vključenost v pogovor s posameznikom ali skupino, v vlogi poslušalca, z našimi mislimi, občutji in dejanji, tj. z govorico telesa. Govorec tako dobi občutek, da smo do njega pozorni, sam proces aktivnega poslušanja pa nam omogoča višjo raven razumevanja, kot bi jo dosegli med pasivnim spremljanjem.  Takšnega načina poslušanja se je potrebno, predvsem pa možno naučiti. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da so nekateri naravno boljši poslušalci in drugi slabši, praksa kaže, da se aktivnega poslušanja lahko enako nauči vsakdo. Aktivno poslušanje preprosto ni nekaj, kar se zgodi kar samo po sebi, temveč je aktiven proces, v katerem pride do zavestne odločitve, da bomo poslušali in tudi razumeli govorčevo sporočilo. V svoji dolgoletni praksi pri razvoju komunikacijskih veščin v podjetjih me vedno znova preseneča, kako težko je posameznikom poslušati na prvih srečanjih in kako so med prvimi stiki ves čas »na trnih«, da mi bodo svoje povedali ne glede na to, kaj bom dejal in kakšen bo moj odziv.
Aktivni poslušalec mora namreč precej dolgo po začetku pogovora ostati nevtralen. Brez sodb in brez posebnih stališč o tem, kar posluša. To je danes vedno težje, saj zahteva potrpljenje. Pritisk neverjetne količine nepomembnih stvari na nas od vsepovsod je tako velik, da ustvarja najprej občutek pomembnosti nekje drugje in ne v tematiki pogovora, potem pa še občutek, da nam bo zmanjkalo časa za druge stvari, če bomo počakali, da govorec zaključi svojo misel. Treba se je zadržati in ne skakati v pogovor z vprašanji ali komentarji vsakič, ko za trenutek nastane tišina. Aktivno poslušanje namreč vključuje tudi radodarnost do govorca s časom, ki mu ga naklonimo, da lahko slednji v miru razvije svojo misel. Aktivno poslušanje pa moramo tudi pokazati, in sicer tako neverbalno kot tudi verbalno.  Pogosto slišimo zahteve po prilagoditvi komunikacije glede na trditve o odstotkih, ki naj bi določali obseg prenosa signalov znotraj medosebne komunikacije, bolj znano kot Mehrabianovo pravilo, 55-38-7. Skladno s temi zahtevami naj bi 55% sporočila prejeli preko govorica telesa, 38% preko uporabe glasu in le 7% preko vsebine besed. To je seveda popularno (nestrokovno) posploševanje, katerega edina uporabna vrednost niso odstotki temveč ugotovitev, da je neverbalni kanal močnejši od verbalnega. Mar res razumete kar 93% pakistanskega filma? Jaz ga zagotovo ne, kljub temu, da naj bi bilo vsebine besed zgolj 7% v skupnem sporočilu. Znanstvene raziskave res potrjujejo, da je pri medosebni komunikaciji večino časa sporočilo razumljeno pretežno preko neverbalnega kanala sporazumevanja, saj se vloga posameznega kanala spreminja glede na kontekst, vsebino, specifike kanala, jakost šumov v komunikaciji ipd. Zato bomo verbalne vidike aktivnega poslušanja tokrat zgolj omenili, medtem ko pa se bomo neverbalnih lotili nekoliko bolj poglobljeno v drugem delu tega članka. Za aktivno poslušanje moramo verbalno dati poudarek predvsem na pozitivno pritrjevanje in spraševanje, neverbalno pa na nekoliko več dejavnikov, ki segajo od mojih velikih treh stebrov dobre neverbalne komunikacije (očesni stik, nasmeh in drža telesa), pa do posebnih tehnik, ko so zrcaljenje, izogibanje neverbalnim motilcem v pogovoru in načrtno usmerjeno dotikanje. Pozitivno pritrjevanje pomeni občasno uporabo besed: »zanimivo«, »odlično«, »zelo dobro«, »presenetljivo« ipd., ki jih pogosto usklajujemo oz. dopolnjujemo s prikimavanjem. Vseeno pa velja opozorilo, da se s tem ne pretirava, saj lahko pri govorcu nehote sprožimo tudi rahlo zmedo ali nelagodje, če govorec besede zazna kasneje, ali jih razume kot poudarek na drugačnih mestih, kot bi si to želeli sami. Če do tega vseeno pride, moramo seveda v nadaljevanju podrobneje pojasniti, kaj je točno bilo s tem mišljeno. Spraševanje, ki je nekakšen osrednji verbalni signal aktivnega poslušanja, služi predvsem za poglabljanje razumevanja slišanega in lažje sledenje pogovoru. Spraševanje posredno vodi tudi v občasno razčiščevanje slišanega in delanje zaključkov. Prav posebno vlogo imajo v tem primeru odprta vprašanja, preko katerih preverjamo, če smo res dobro razumeli slišano, govorec pa lahko svoje misli še razširi in po potrebi tudi še dopolni. Nadaljevanje TUKAJ PS: Aktivno poslušanje je MEHKA VEŠČINA dela z ljudmi. Pridružite se nam na seminarjih, delavnicah in predavanjih!
PSPS: Več o DELTA AKADEMIJI TUKAJ Aktivno poslušanje je sestavni del ti. mehkih veščin dela z ljudmi. Če nas trde veščine spravijo v službo, nam mehke veščine tam pomagajo ostati in napredovati. Poglej si video: TUKAJ  Nekaj besed o neverbalni komunikaciji pri zapeljevanju. Valentinovo je pred vrati! :) Povezava do članka: TUKAJ  Coaching je, v vseh svojih izvedbenih oblikah (life-, executive-, performance- ...), postal osrednji dejavnik razvoja uspešnih posameznikov in podjetij. Za razliko od mentorstva, ki se v obilju informacij in hitrega tehnološkega razvoja umika v ozadje, coaching prevzema osrednjo vlogo pri načrtnem razvoju kadrov. Smernice razvoja družbe kažejo, da bo na tem področju prišlo do nekaterih bistvenih sprememb, na katere velja opozoriti.  Na področju coachinga kot stroke smo v zadnjih dvajsetih letih prešli od razumevanja razvoja posameznika, ki je temeljilo na hierarhičnih »ex-katedra« metodah, na tako imenovane vitke, lateralne, agilne metode, ki ne temeljijo več zgolj na prenosu znanja, temveč predvsem na jasnih okvirjih in smernicah razvoja ter spodbujanju strank k samostojnemu iskanju znanj z namenom, da se posameznik osebnostno (in strokovno) razvija, čim bolj prilagojeno njemu samemu. Danes živimo v družbi obilja, tako glede blaga in storitev kot tudi glede informacij. Če je bila še 20 let nazaj konkurenčna prednost coacha imeti informacije in jih nuditi na trgu kot dodano vrednost strankam, to danes preprosto ni več mogoče. Ko smo nekateri začeli intenzivno pro- movirati »sharing is caring« tudi na po- dročju strokovnih tematik, povezanih s coachingom, so nas drugi začeli napadati, da rušimo same temelje kategorije, saj kar naenkrat brez informacij ni več nič, kar naj bi bilo (po njihovo, seveda) res prava dodana vrednost sodelovanja med na primer podjetjem in coachem. Leta 2019 smo priče, da to ni tako, celo vse prej kot to. Danes je ena od večjih idej v tej kategoriji kratica H2H »human-to-human«, dober stik z (dobrimi, strokovnimi in prijaznimi) ljudmi in ne posest »čudežnih« informacij, s katerimi se premagujejo tekmeci. Prav je, da verjamete, da imate dober izdelek ali odlično storitev, vendar verje- tno (žal) niste edini in ima podoben izdelek ali storitev še vsaj pet podjetij, ki so vsa dosegljiva s preprostim klikom na spletu. Pri ljudeh pa je seveda nekoliko drugače in tega se današnje generacije mladih, še posebej tisti, ki se šele zaposlujejo, zelo dobro zavedajo. Kot nekdo, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že več kot 20 let, zelo dobro vem, da imamo v večini organizacij, ne glede na velikost podjetja, dejavnost ali izobrazbeno strukturo, lahko opravka s strokovno, komunikacijsko in osebnostno odraslimi ljudmi ali pa z nedoraslimi, takšnimi, ki so ostali ali v nekem drugem času ali pa živijo v vzpo- rednem svetu in z ljudmi skoraj ne znajo več neposredno komunicirati. Glede na zapisano je seveda na mestu vprašanje, kam gre torej razvoj kategorije coachinga.  Mobilnost Eden od bolj očitnih trendov zadnjih nekaj let je zagotovo selitev pozornosti na mobilne aplikacije. Kamor koli se obrnete, povsod vas ponudniki internetnih storitev nagovarjajo, da uporabite njihove mobilne aplikacije. Vendar pa uporaba mobilne tehnologije ni zgolj zična. Gre za potrebo po spremembi razumevanja načina, kako biti v stiku z našimi strankami ali zaposlenimi, kako skrbeti za naše odnose z njimi in med njimi ter seveda, kako jim po mobilni tehnologiji omogočiti izpeljavo zahtev in prehodov, ki jih od njih zahteva proces coachinga. Vsepovsod lahko že opazimo, da je vedno manj klasičnih zapiskov in vedno več interaktivnega digitalnega gradiva. Tok razvoja nas vodi v smer, ko bomo lahko praktično vse opravili, kar online. Ne samo preverili stanja na cestah, zapiskov kolegov v Dropboxu in rezervirali hotela,temveč tudi pregledali vaje za naslednje coaching srečanje, napisali povzetek, odkljukali želene tematike za naslednji mesec in tako naprej. V prihodnje bo na področju coachinga zagotovo še več elektronske in neposredne online komunikacije, zato je pravi izziv že danes, kako to komunikacijo čim bolj učinkovito pripraviti na prihodnost. Kako torej vzpostaviti takšno platformo, po kateri bodo lahko naše stranke enostavno dostopale do informacij, določale temat- ska področja, opravljale naloge, povzetke in vaje.  Esencializem Esencializem, nazor, kjer se načrtno išče le bistvo idej, rešitev in strategij, je neka- kšen »naravni sovražnik« izgubljanja smeri v obilju informacij. Gre za način coachinga, ki ves čas ohranjanja pozornost na res bistvenih, esencialnih stvareh, ne glede na kategorijo, položaj ali vlogo posameznika v organizaciji. Ljudje postajamo vedno bolj zahtevni in pogosto tudi nekoliko nestrpni pri iskanju novih znanj, ki jih potrebujemo za doseganje ciljev oziroma nas v danem trenutku zanimajo. Zakaj bi se ukvarjali z nekaj bistvenimi in nekaj splošnimi znanji (pogosto razumljenimi kot balast), če se lahko samo z bistvenimi? Moderno okolje organizacij je predvsem okolje stalnih sprememb in vodje prihodnosti so predvsem ljudje, ki res dobro razumejo izrek, da je edina stalnica v naših življenjih prav sprememba. Če želimo slediti takšnemu ritmu in skozi coaching omogočati razvoj in podporo posameznikom, je razvoj »izbirčnosti« pravzaprav nujen. Razvoj tehnologij in s tem tudi dostopnost do velike količine informacij, omogoča precej neoviran dostop tudi »motilcem« človeške pozornosti, predvsem pa tudi napačnim predpostavkam in napačnim rešitvam, ki lahko resno ogrozijo nadalj- nji razvoj.  Personifikacija Personifikacija blagovnih znamk je danes nekaj popolnoma običajnega in predstavlja celo osrednji način, kako blagovne znamke nagovarjajo potrošnike. Personifikacija na področju kategorije osebnostnega razvoja torej pomeni, da bodo (bomo) coachi prihodnosti morali za vsakega naročnika (stranko) posebej najti ustrezne poti, ki jo nagovorijo k uravnoteženju virtualnih in realnih kanalov komunikacije ter s tem posledično tudi osebnostnega razvoja. Ideja H2H zahteva, da vsakomur in za vsakogar posebej poiščemo ustrezne nagovore, poti izražanja in podporo pri nadaljnjem razvoju. Gre torej za omogočanje povezovanja individualnosti posameznika s spremembami, ki jim je posameznik dnevno izpostavljen in s tem gre za zagotavljanje njegove konkurenčne prednosti. Menim, da bo treba v prihodnje še več pozornosti usmerjati k drobljenju in izbiri znanj, ki bodo posebej prilagojena posamezniku in ciljem njegovega razvoja ter povezana s cilji organizacije, znotraj katere deluje. Intenzivnost sodelovanja med coachem in stranko bo deloma prešla iz polnega osebnega stika na delno virtualno (in časovno) eksibilno podpo- ro, ki bo tehnološko seveda še bolj napredna in komunikacijsko skladna z duhom časa, v katerega vstopamo. PS: Članek je bil pripravljen za strokovno revijo HR&M, št. 20, feb/mar 2019, letnik 5.
O razvoju osebne karizme in samozavesti v poslovnem svetu na 6. Interact konferenci v Portorožu28/1/2019 O samozavesti v poslovnem svetu sem tokrat nagovoril udeležence 6. Interact konference, ki se je letos, 25. in 26. januarja odvijala v Portorožu z glavnim motom: "Podjetnik bom."  »Podjetnik bom« je glavni moto letošnje Interact konference, ki se je 25. in 26. januarja 2019 odvila v Portorožu. Tokratna Interact konferenca je bila posvečena podjetništvu in dobrim podjetniškim idejam. Zanimive poklice, nasvete o podjetništvu, odličnost in podjetniške vrednote so udeleženci spoznavali z Dejanom Roljičem, serijskim podjetnikom, Davidom Urankarjem, televizijskim voditeljem, Ano Lukner Roljič, uspešno podjetnico, Sašem Knezom, ustanoviteljem letalske šole Akademija 4, Matejem Gostišo, ki v svoji poslovni poti združuje korporativno kariero in podjetništvo ter mojo malenkostjo.   Odlična energija, znanja in pripravljenost za učenje. Bilo je super!  Nikoli nisem bil poseben ljubitelj glasbe skupine Queen. Tistih nekaj velikih uspešnic (We are the Champion, Radio ga-ga, Mamma ... ) seveda, drugo pa me pušča precej hladnega. Vseeno sem si pred dnevi v kinu ogledal film Bohemian Rhapsody, film o glasbeni skupini Queen oziroma bolje rečeno, o pevcu te skupine, Freddiju Mercuryju.  Iz kinodvorane pa sem odšel prijetno presenečen. Dobil nisem le prijetne zgodbe o skupini Queen in nekaj dobre glasbe, temveč predvsem vpogled v Freddijevo intimno doživljanje sebe in svoje vloge v javnosti. Skozi cel film sem namreč lahko zasledoval Freddijevo željo, da bi ga ljudje prepoznali takšnega, kot je bil, da bi bil res dobro razumljen, torej, da bi prepoznali njegovo avtentičnost. Ampak, kaj to sploh je? Kaj sploh pomeni »biti to, kar si?« V svoji knjigi »Govorica telesa in osebna karizma« sem v drugem delu, kjer pišem o osebni karizmi, med drugimi lastnosti navedel in širše opisal prav avtentičnost tj. biti to, kar si. Privlačnost avtentičnosti je več kot očitna. Si lahko zamislite, kaj bi se zgodilo, če se nam, kar naenkrat, ne bi bilo več treba ukvarjati s tem, kaj si drugi mislijo o nas? Seveda tudi sam rad mislim in govorim o tem, da se nam ni treba obremenjevati z mnenjem drugih o nas. Pa vendar, gre kdaj res popolnoma brez tega? Kako naj bo človek torej avtentičen, popolnoma to, kar je, ne glede na vse? Nekaj nasvetov:  1. Ne laži! Očitno, kajne? Mogoče res, a le na prvo žogo. Večina nas je bila vzgojena, da naj tako ali drugače ugajamo ljudem. Da naj poskrbimo, da nas bodo ljudje čim bolje sprejeli in ne, da naj ves čas govorimo samo resnico. Vzgojeni smo torej bili, da naj resnico nekoliko prilagodimo, če je treba. Da naj uporabljamo tako imenovane neškodljive laži, da naj se po potrebi včasih nekoliko tudi pretvarjamo, kdaj kaj tudi zaigramo zato, da bo vse skupaj sprejemljivo za vse. Vendar pa je pretvarjanje, resnici na ljubo, zgolj oblika laganja. Tudi, če to počnemo le zato, da nekoga obvarujemo, je to še vedno le laganje. Laganje pa je zelo stresna dejavnost tako za naše telo kot tudi za naše možgane. 2. Povej resnico … na pravi način! Ne, ne zanikam prejšnje točke. Obstaja namreč velika razlika med spoštovanjem resnice v življenju in življenjem, ko vedno poveš tisto, kar imaš na jeziku. Včasih preprosto ni primerno izraziti točno tisto, kar mislimo. To pa ne pomeni nujno, da se moramo zlagati. Lahko smo tiho … in si pač mislimo svoje. Vseeno pa vedno tudi ne gre tako. Če že moramo povedati kar mislimo in vemo, da bomo sogovornika s tem prizadeli, pazimo, da povemo le svojo resnico in ne sodimo o tem, kar mi mislimo, da je resnica za našega sogovornika. PRIMER: NE: To, kar počneš, je grozno in skrajni čas je, da greš v zapor, da boš dojel, kaj počneš narobe. DA: Mislim, da to, kar počneš, ni v redu in ob tem ne morem biti tiho. 3. Drži se svoje resnice! Stara ljudska modrost pravi, da imamo v življenju opraviti s tremi vrstami stvari. Z mojimi, tvojimi in nedosegljivimi. Avtentičnost je vedno imeti opravka le z mojimi in ne imeti opravka s tvojimi stvarmi. To ljudje radi zamenjujejo, predvsem tako, da raje »pomagajo« drugim, kot pa da bi se ukvarjali s seboj in svojimi stvarmi. Kdo so drugi in kaj so njihove stvari, so predvsem … njihove stvari in ne naše. 4. Poslušaj svoje telo! V svoji knjigi »Samozavest je seksi« sem skozi izrek »Če razmišljaš kot limona, se tudi obnašaš kot limona« želel pokazati, da je telo vedno z nami, da je naš neločljivi del. Če k temu dodamo še, da je včasih res težko ugotoviti, kdo smo in kaj si želimo, se nam kot na dlani, pokaže možnost, da se za odgovore obrnemo kar na svoje telo.  Telo namreč vedno zelo dobro ve, kako se počutimo ob kakšni ideji, tudi če se teh občutij ne zavedamo. Recite glasno: »Obožujem gripo!« ali pa »Navdušen sem, ko me kdo na cesti pošteno nadere!« in potem opazujte svoje telo. Opazili boste čuden občutek v želodcu, mogoče nihaj čeljusti, mogoče rahel odmik telesa nazaj ali pa samo kisel nasmeh ob takšni ideji. Ko torej izjavimo nekaj, kar podzavestno sovražimo, nam telo ta občutja sporoči skozi drobne, a opazne gibe, trzaje ali kombinacijo teh. 5. Bodi blag/a do sebe! Biti »to, kar si« ne pomeni tudi biti popoln. Popoln je Bog, mi smo pa samo ljudje in ena od lastnosti človeka je prav ta, da ni popoln. Da je občasno zmeden, da občasno dela tudi napake in da je občasno vse prej kot popoln. Če torej ljubimo in hvalimo le tiste stvari pri sebi, ki so lepe, močne ali pametne, zavračamo stvari, ki nas naredijo resnične. Prav to pa je nasprotje avtentičnosti. Začnemo skrivati to, kar je resnično in kazati na zunaj le tisto, kar je po naše res privlačno, čeprav je to nekakšno vsiljevanje. Edino, kar res lahko storimo, je, da svoje slabosti sprejmemo z razumevanjem in sočutjem. To ne pomeni, da se ne mislimo izboljšati temveč predvsem to, da smo veliko bolj blagi do sebe. Ljubiti in sprejemati sebe, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi je, konec koncev, edina pot do prave avtentičnosti. Predvsem pa je to tudi razlog, zakaj nas avtentičnost, to je dovoliti si biti to, kar si, tako osvobaja, osrečuje in bolje povezuje z ljudmi okoli nas. Srečno!  Letošnje svetovno prvenstvo v nogometu je postreglo s kar nekaj zanimivostmi, ob katerih smo se lahko neškodljivo hahljali. Od različnih šal na račun izpadlih reprezentanc z največjimi zvedniki kot npr.:
"Kakšna je razlika med tabo, Neymarjem in Ronaldom? Nobene, vsi boste spremljali finale preko TV ekrana", pa do čustvenega navijanja hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović. Prav slednja pa je, tudi zaradi naše neposredne bližine, s svojim obnašanjem dvignila precej prahu. Vprašanje ali je takšno obnašanje primerno ali ne, je samo po sebi precej nehvaležno. Nogometne tekme so vedno precej čustveno nabiti dogodki, finale svetovnega prvenstva pa še posebej. Vseeno pa je govorica telesa hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović, na zaključni dan svetovnega prvenstva v nogometu, odražala predvsem pomanjkanje nadzora nad čustvi in pretiravanje pri njihovem razkazovanju. Slednje je bilo še posebej očitno na zaključni prireditvi, ob podelitvi pokala in medalj. Šlo je namreč za svečano podelitev, ko ljudje od predsednice pričakujejo državniško, ne pa navijaške drže. Od visokih politikov se na takšnih prireditvah pričakuje izražanje dostojanstva in usmerjanje pozornosti tja, kamor mora iti, torej k francoski in hrvaški reprezentaci v tem primeru. Hrvaška predsednica je do neke mere zagotovo ukradla šov reprezentatom, njeno pretiravanje pa ji je tokrat prej škodilo, kot koristilo. Izpostavila se je namreč kot oseba, ki je zgrabila priložnost soja žarometov z obema rokama in pritegnila pozornost nase, namesto da bi ga usmerila k športnim herojem nogometnega prvenstva. Med včerajšnjo četrtfinalno tekmo med Rusijo in Hrvaško sem neskončno užival v prizorih, ko sta si na vip tribuni hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarovič in ruski predsednik Dimitrij Medvedjev izmenjevala čestitke. Oba imenovana imata dober smisel za humor in sta se več kot očitno ob tem tudi prijetno zabavala.  Hrvaška predsednica, ki je na tekmo prišla oblečena v nacionalne rdeče bele “kockice”, je na vip tribuni izstopala kot kakšna plesalka sambe med pogrebci in tako v celoti izkoristila trenutek, ki se ji je za promocijo države (in sebe!) ponudil pred celotnim svetovnim avditorijem. Je mogoče kdo ni opazil? Vseeno pa je s stališča sporočilnosti govorice telesa takšna oprava več kot pomembna, saj so oblačila sestavni del neverbalne komunikacije. Poglejmo si te "kockice" torej nekoliko širše. Govorica telesa je namreč zgolj odraz stanja v človekovem polju emocij, tokrat v nacionalnem polju čustev. Ko na Hrvaškem zvečer vidiš tridesetletnike v kockastih majicah, ko na pol pijani nekje na rivi glasno razpravljajo o tekočih zadevah, se ti to zdi še kar normalno. Kljub temu, da tiste dni v igri ni prav nobena hrvaška reprezentanca, ne v nogometu, ne v košarki in ne v nacionalno obskurnem kriketu. Vseeno pa se te zjutraj dotakne, ko v trgovini vidiš še ne leto dni starega otroka, oblečenega v kockasti body ali nekoliko kasneje, na plaži, tri leta staro deklico, ko v kockastih kopalkah z dedom nabira školjke.  Vir: Dubrovački Dnevnik (internet) Najprej jih verjetno označiš kar za fanatike in nato hitro dodaš, da ti svojega otroka že ne boš oblačil v zeleno belo modre odtenke slovenskih reprezentačnih barv. V adidasove tri črtice ja, v nike kljukico ja, v Desigual zmešnjavo barv ja, slovenske reprezentančne barve … ne.
Kam pa pridemo s to maškerado? Mislim, da hrvatom mnogi, slovenci pa še posebej, tako ali drugače zavidajo njihovo kockasto domoljubje. Gre namreč za res enostaven, a izjemno močan način nacionalne prepoznavnosti, ki ima korenine v sami biti hrvaške zavesti. Tam, od koder se črpa nacionalna moč, ki z lahkoto presega npr. trenutno precej izpostavljen strah pred migranti. Sporočilo, na čigavem teritoriju se nahajate, je več kot očitno in nihče, ne politiki, ne športniki in ne tujci niso toliko nori, da bi kakorkoli posegli v to (osje) gnezdo. Kljub temu, da bi si sicer želel, da bi hrvaško predsednico Kolindo zaneslo in bi si po zmagi nad Rusijo v navijaškem žaru slekla tudi majico, tega verjetno (žal) ne bom doživel. Ona zgolj zastopa hrvaško državo in jo na mednarodnem parketu temu primerno tudi promovira. Ker gojim močna čustva do svoje države Slovenije pa ob tem držim pesti, da bom tudi v Sloveniji večkrat doživel uporabo triglava ali reprezentačne kombinacije barv tudi izven športne dvorane ali stadiona. Seveda, če se po slovensko najprej uspemo dogovoriti, kaj je naše, kaj njihovo in kdo od večnih metuzalemov, ki vedrijo in oblačijo na slovenskem nebu nacionalnih interesov, bo od tega dovolj imel. Kaj bo ostalo Sloveniji na dolgi rok, očitno za odločevalce pri koritu ni tako pomebno. Zato Hrvaški čestitke za prepoznavno nogometno zmago nad Rusijo, Sloveniji, moji deželi, pa vso srečo tako pri nogometu v prihodnje, kot seveda pri čim bolj prepoznavni nacionalni identiteti in čustvih, ki vse to spremljajo in se odražajo tudi skozi nacionalna neverbalna sporočila oz. govorico telesa naroda. Srečno. PS: Trenutno vpisujemo v - tečaj mehkih veščin dela z ljudmi, začetek September 2018) - šolo za life coaching (Delta Life Coaching I.), začetek Oktober 2018  Če smo živi, bomo občutili tudi strah in dejstvo je, da se strahu ne bomo nikoli popolnoma otresli. Gre za eno od naših čustev, takšni smo pač rojeni. Tako kot ima bik rogove, gora vrh in računalnik svoj ekran, tako ima človek čustva. Strah je lahko naš zaveznik, lahko pa tudi naš nasprotnik. S pomočjo strahu okrepimo našo pozornost na res pomembno, telo pa preusmerja energijo v okrepitev vzdržljivosti in večjo pripravljenost na beg oz. na boj. Žal pa lahko tudi otrpnemo in si uničimo svojo prihodnost. Ko nas zgrabi strah (trema), predvsem ne čakajmo predolgo. Dlje časa bomo čakali, težje nam bo.  Ko sem pripravljal knjigo Zapeljevanje, priročnik za moške, sem se srečal s pravilom »treh sekund«. Pravilo pravi, da naj se fant čim prej (v roku treh sekund) odloči ali bo pristopil ali ne, saj mu bo v nasprotnem iz trenutka v trenutek težje. Strah se bo samo še večal in vedno večja erjetnost je, da fant verjetno sploh ne bo pristopil k dekletu. Ne glede na to, kako močno si to želi. Pravilo »treh sekund« mi pride zelo prav npr. na konferencah, kjer nastopam kot eden od govorcev. Na dogodek pridem le nekaj minut pred nastopom, saj si ne želim, da se v meni nabira trema oz. razmišljanje o ostalih nastopajočih v smislu ali so boljši ali slabši od mene, kaj so povedali in kaj niso ipd. Še najraje vidim, da sem na sporedu čim prej, da čim prej opravim svoj nastop, nato pa v miru in neobremenjeno prisluhnem ostalim.  Univerzumu (Bogu, komurkoli, v kar pač verjamete) z zastavljenim ciljem ali dejavnostjo, ki jo nameravate opraviti sporočate, da ste pripravljeni nekaj tudi zares storiti. Ter seveda posledično sprejeti tudi darove, ki iz dobro opravljenega dela izhajajo.
Potem pa ne zmorete opraviti nastopa, dvigniti slušalke in prvič poklicati stranke, se postaviti zase na sestanku ipd. Ste torej res vredni svojih ciljev, denarja, nagrade? Zgrabite bika za roge in nehajte že jamrati!  Vprašanje: " Pred dnevi sem se znašel v enem od velikih nakupovalnih centrov, no ja, pravzaprav sem se tam kar naenkrat znašel v nepregledni množici deklet, ki so nekoga čakale. Hitro sem izvedel, da se med nami nekje daleč spredaj na odru nahaja zvezdnik iz ene od turških nadaljevank. Ko sem opazoval dekleta okoli sebe, sem ugotovil, da to večinoma sploh niso “zmedene” najstnice, kot bi človek mogoče pričakoval. Tam so bile ženske praktično vseh starosti, izjemno veliko je bilo tudi žensk srednjih let, ki so prišle tja zaradi zvezdnika (!) in ne kot spremljevalke svojih hčera. Saj razumem najstnice … ampak, da urejene, pametne, lepe ženske srednjih let čakajo uro ali več zato, da vidijo igralca neke “žajfaste” nadaljevanke v živo? Zakaj?" Odgovor: Hehehe, saj mu kar malo zavidava, kajne? No ja, šalo na stran. Menim, da obstajajo vsaj trije razlogi, o katerih je vredno razmisliti v tej povezavi. Prvi razlog je verjetno vpliv moči družbene potrditve. Položaj v družbi za vse nas igra precej pomembno vlogo v življenju. Trdim, da nikomur med nami ni popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo o nas. Iz tega lahko sklepamo, da je pozitivno mnenje drugih o nas seveda bolj zaželjeno, kot pa zavračanje. V današnjem svetu družabnih omrežij je eden od vidikov potrditve naše “vrednosti” v družbi tudi ti. všečkanje in (pozitivno) komentiranje pod fotografijami. Torej, eden od motivov čakanja na zvezdnika je tako verjetno tudi ideja iti k njemu na oder in se z njim fotografirati, nato pa to fotografijo objaviti na Facebooku in se potem sončiti v pozornosti naših prijateljev in znancev na družabnem omrežju. Slovenija ni ravno center svetovnega glamourja, zato nam takšna fotografija že vnaprej zagotavlja velik odmev. Naslednji razlog je dejstvo, da zvezdniki skozi svoj lik pogosto tvegajo na načine, kot mi verjetno ne bi nikoli. Ob tem pa mi, kot gledalci, ves čas spremljamo tudi ozadje takšnega tveganja (povezane osebe, okolje ...). Če zdaj to povežemo z žensko srednjih let, ki ima za seboj praviloma že kar nekaj izkušenj v življenju, med njimi seveda tudi padcev in težkih trenutkov, ji takšen širši vpogled v tveganja, katera sama verjetno ni več pripravljena sprejemati, pomeni na nek način ne samo podoživljanje možnosti, temveč celo nekakšno odrešitev iz svojih pomislekov in zagat, s katerimi se sama srečuje. Če dodamo še možnost spoznati takšnega zvezdnika tudi v živo in si potrditi, da gre za (normalno) osebo, ki se, tako kot mi, srečuje tudi s popolnoma običajnimi življenjskimi izzivi to vodi v sklep, da z nami res ni nič narobe. Kot tretji, vendar pa ne nujno tudi zadnji razlog, pa velja omeniti tudi fizično lepoto zvezdnika. Ta po starosti in sami vlogi v nadaljevanki nagovarja nekoliko starejša dekleta in ne najstnice. Na račun lepote je pogosto slišati krilatico, da je lepota v očeh opazovalca. Mogoče je res, vendar ne v celoti. Na področju neverbalne komunikacije v tej zvezi obstajajo splošne značilnosti, ki so povezane z geometrijo, simetrijo, barvami, kulturnim okoljem itd. in ki nam na tihem narekujejo odločitev, da je nekaj lepše od drugega. Omenjeni zvezdnik je zagotovo primer lepega moškega in vsi mi se, praviloma, veliko raje družimo z lepimi ljudem. ... [Odgovor na vprašanje bralca je bil pripravljen za tednik Škandal, 4. junij 2018] 
Velika poroka je za nami in Meghan in Harry sta poročena. Protokol je tekel, vreme kot po naročilu, mladoporočenca žareča, svatje zadovoljni … kaj si lahko še želimo več? Dlje časa sem spremljal poroko, bolj se mi je potrjevala teza, na katero sem stavil že pred pričetkom ceremonije. Gre za zaljubljen par, ki ob vsem pompu in hrupu okoli njiju, kjerkoli se že pojavita v javnosti, uspe ohraniti zelo visoko stopnjo zasebnosti in dobrega medsebojnega počutja. Res pa je prišlo do nekaterih vidikov, na katere velja opozoriti tudi zato, da se lahko iz tega kaj naučimo. 1. Očesni stik  Foto: AP.Associated Press Med mladoporočencema je bilo opaziti izjemno veliko očesnih stikov. To je sicer normalno na "običajnih" porokah, na takšnih, kjer pa strogi protokol narekuje časovnico itd., pa niti ne. Mogoče je tudi zato Harry na trenutke deloval, kot da išče oporo v svoji nevesti, Meghan pa je, nasprotno, ves čas delovala zelo suvereno in trenutku primerno. 2. Dotikanje Tako kot pri očesnem stiku, se je zgodba ponavljala tudi pri dotikanju z rokami.  Foto: AFP Drug drugemu sta ves čas dajala oporo, pri Harryju pa smo nekajkrat lahko opazili dvig dlani preko višine brade in celo dotik obraza. Slednje v takšnem okolju kaže na povišano notranjo napetost, rahlo zmedo in pomanjkanje samozavesti. 3. Nevestina obleka  Foto: Getty pool Ne mislim soditi o dizajnu itd., zagotovo pa neverbalni element celotne komunikacije o stanju duha med njima, dopolnjuje tudi obleka. Pri nevestini obleki smo lahko opazili zelo čiste, nevtralne in pravzaprav na nek način celo skromne poteze same obleke. Meghhan nam torej sporoča, da v zakonu štejejo predvsem vidiki, ki nimajo prave zveze z denarjem oz. materialnim obiljem. Lepo ... in veliko sreče jima želim. " Edvard, po službi gremo s kolegicami večkrat na pijačo v bližnji lokal. Tja z družbo zahaja tudi moški, ki mi je zelo všeč. Večkrat sem zaznala, da me opazuje in zdi se mi, da sem mu všeč tudi jaz. Vendar pa do sedaj ni ne pristopil niti me ni ogovoril. Kakšno je tvoje mnenje o tem ali naj čakam, naj mu konkretno namignem ali naj celo kar pristopim in ga ogovorim. Bojim se, se me ne bo ustrašil ali da bom razumljena kot nekakšna lovača, ki lovi moške po lokalih. "  Dilema, s katero se ukvarjate, je danes pogostejša, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Sam sem res pristaš ti. stare dunajske šole, ki prisega na moško iniciativo, vendar pa se vseeno zavedajmo, da smo leta 2018 in da so določene norme v stikih med moškim in žensko vseeno že preteklost. Znanstvene raziskave pravijo, da ženska odda 15 do 18 neverbalnih signalov, preden jih moški zazna kot povabilo v igro zapeljevanja. Moški smo torej precej manj dovzetni za subtilne signale zapeljevanja, kot pa ste zanje dovzetne ženske. Če k temu prištejemo še virtualno odtujenost, ki jo v razvoj odnosov danes vnašajo družabna omrežja, ste na dobri poti, da brez vaše iniciative res ne bo nič. Vseeno pa nikar ne odkorakajte naravnost k njemu in ga ne vprašajte, kaj hudiča se gre, da ne pride do vas in vam plača pijačo. Verjetno boste videli samo še pete, ko bo pobegnil skozi vrata. Če pustiva šalo ob strani, je res najbolje, da se usmerite v ustvarjanje priložnosti za stik. Najprej pozorno spremljajte njegovo govorico telesa. Če ste mu všeč, bo poskušal zavzeti takšen položaj, da ga boste lahko res dobro opazili. Rinil bo v središče vašega polja pogledov, postal bo nekoliko glasnejši in poizkušal bo pritegniti vašo pozornost (z glasom, gibanjem ipd.). Če boste opazili kaj od omenjenega, pojdite v akcijo in bodite proaktivni. Ko on npr. stopi k točilnemu pultu, stopite tudi vi in spregovorite kaj npr. o vročini v lokalu, koncu službe, pričakovanju vikenda ipd. Ko gre mimo vas, se naredite nekoliko nerodni, da vam bo moral kaj pomagati ali pa vas bo vsaj “prisiljen” ogovoriti. Ste prepričani, da v lokalu ni nikogar, ki vaju oba pozna? Izkoristite takšno osebo, da vaju seznani. Kakorkoli, bodite kreativni, predvsem pa žensko pretkani, pa vas nihče ne bo označil za kaj neprimernega. Če se bo odzval na ponujeno “naključno” priložnost, ste na dobri poti. Vseeno pa upoštevajte tudi možnost, da ste mu sicer všeč, vseeno pa mu ni do stika z vami. Da mogoče kje drugje na vas čaka kdo pogumnejši, predvsem pa bolj zainteresiran za vas kot je ta, na kogar se nanaša vaše vprašanje. Saj veste, če si nečesa res želimo, najdemo tudi pot, če ne, pa izgovor. Srečno! PS: Članek je bil pripravljen za tednik Škandal24, 14. 5. 2018  Na vabilo časopisne hiše Delo sem 8.5.2018 komentiral predvolilno soočenje na TV Slovenija.  Dejstvo je, da je v raziskavah o lastnostih, ki si jih med zapeljevanjem najbolj želimo pri potencialnih partnerjih, samozavest praviloma na enem od vodilnih mest. Seveda pa se je treba vprašati, zakaj je tako in zakaj je prav samozavest tista, ki nam tako hitro zmehča kolena, ko smo v družbi takšnih ljudi.  Foto: DKNY ZAKAJ TOREJ? 1. Če ti ne maraš sebe … zakaj bi te maral/-a jaz? Samozavest kaže na višjo stopnjo zavedanja o sebi in s tem tudi na več ljubezni do sebe. Ljudje že na daleč vidimo, da je samozavestni ženski ali moškemu mar zase in iz tega sklepamo, da mu oz. ji bo mar tudi za nas, če se bomo zbližali tudi intimno. Da jim bo mar, da bo v postelji lepo tudi nam. 2. Če ti ne verjameš vase … zakaj bi ti verjel/-a jaz? V prodaji je znano, da težko prodaš karkoli, če ne verjameš v svoj izdelek. Torej, če sam ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, ti tudi drugi ne bodo verjeli. Iti v posteljo z nekom, ki najprej zahteva ugasnjeno luč, nato pa ne da nič od sebe in zgolj čaka, kaj se mu bo zgodilo, ni ravno preveč prijetno. Če partnerja ob tem še ves čas sprašuje ali je vse v redu in kako naj se obrne, je razmislek o pobegu iz postelje kaj hitro v ospredju. 3. Če ti vse vidiš grdo … zakaj bi te jaz videl/-a lepo? Samozavestni ljudje razmišljajo pozitivno. Zavedajo se, da je življenje sestavljeno tako iz pozitivnih kot tudi negativnih trenutkov. Sami so se odločili, da bodo razmišljali o lepih stvareh in s takšno naravnanostjo pomagali tudi drugim, da bo njihovo življenje lepše. Zavedajo se, da gre v postelji lahko tudi marsikaj narobe in da to ne bo pokvarilo lepih trenutkov ne njim in ne partnerju ali partnerici z njo ali z njim. 4. Če ti ne veš kam … zakaj bi ti sledil/a jaz? Ljudje se radi družimo z ljudmi, ki vedo kaj želijo. Težko bomo sledili osebi, ki sama ne ve kaj hoče in kam želi iti. V družbi takšnih ljudi nas postane strah, saj takšno beganje v vse smeri pomeni veliko verjetnost, da bo slej ko prej šlo tudi marsikaj narobe. Samozavestna oseba jasno izraža namero ali želi le na hitro v posteljo ali pa si želi poroke. 5. Če kompliciraš ti … zakaj bi si življenje kompliciral/a tudi jaz? Samozavestni ljudje so enostavni. To ne pomeni, da je z njimi življenje vedno lahko. Res pa ves čas vemo, kaj želijo. To povedo naravnost in tako se tudi obnašajo. Jasno izrazijo kaj jim je v postelji všeč in kaj ne, hkrati pa tudi ne komplicirajo za vsako malenkost, če se zgodi kaj, kar jim ni posebej všeč. Srečno!  Z Urško Pirš sva se tokrat pogovarjala o samozavest, govorici telesa, predvsem pa o prihajajojčem dogodku Samozavest je seksi v Ljubljani, 17. 4. 2018 v dvorani SMELT. ... od 7:50 minute dalje ... več o dogodku: Samozavest je seksi (klikni) |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|