Uokvirjanja sporočila (angl. "framing") je eno od preverjenih orodij v medijskih kampanjah. Gre za način, kako ustvariti predstavo, ki seveda ne odraža celotne resničnosti temveč točno tisti del, ki ga želimo prikazati. Gre za izkoriščanje naše (biološke) omejenosti, saj nismo sposobni hkrati procesirati celote informacij temveč smo naravno "prisiljeni" izvzeti le njen del in se nato osredotočiti zgolj nanj. Zanimivo je, da to na nek način tudi pojasnjuje, zakaj eni svet vidimo tako, drugi pa drugače.

Če naše razmišljanje povežemo z mediji, lažje razumemo, zakaj tako pogosto slišimo o tem ali onem mediju, da je tak ali drugačen. Saj veste, to je pa čisto levičarski ali pa čisto desničarski medij ipd. Žal moram zapisati, da katerikoli medij promovira nekaj kot "resnično", je glede na povedano, to žal le del celotne slike.

Tisti del, ki pač ustreza okvirju, znotraj katerega medij deluje. To se dela namerno (ne pa nujno zlonamerno!), zaradi različnih razlogov. Lahko so politični, gospodarski, sistemski ipd. Tudi zato za medije velja posebna zakonodaja in je njihova vloga v družbi tako pomembna. Mediji v resnici oblikujejo našo družbo tj. našo realnost, da svet vidimo na točno določen tj. "njihov" način.

Je torej pomembna realnost ali način, kako nanjo gledamo? Znani sociolog Ervin Goffman je že l. 1976 odgovoril, da realnost sama po sebi ni tako pomembna, kot je pomembno, kako mi nanjo gledamo in si jo razlagamo. Informacije namreč večinoma razumemo na način, kot so nam bile predstavljene. Če za mirnega in družabnega sosedovega Tončka, ki ga poznamo že celo življenje, jutri izvemo, da je član kriminalne združbe, ki otrokom prodaja droge, bomo nanj nemudoma začeli gledati drugače, saj okvir določa razlago.

Glede uokvirjanja v političnem prostoru je zato dobro omeniti, da gre pri medijih za več različnih procesov, ki na koncu ustvarjajo okvir in s tem željeno realnost.

Gre za:
- izbor dela resničnosti,
- osredotočanje nanj v poročanju,
- izbor problemov okoli njega,
- promocijo točno določene razlage zakaj je do izbranega dela realnosti prišlo ter
- moralno ovrednotenje problema, ki promovira točno določene rešitve, skladne z izhodiščnim namenom, ki je vodil v izbor točno določenega dela realnosti.

Se sliši zapleteno? Če pustimo ob strani različne oddaje s sumljivim slovesom in voditelje, ki promovirajo le določene politične agende, vzemimo za primer letovanje v nekem oddaljenem kraju npr. v Turčiji.​

​Ko vam v turistični agenciji pokažejo fotografijo izbranega hotela, je razgled iz sobe čudovit, do morja ni daleč, hotel pa je na odmaknjenem kraju, kar pomeni mir. Ko pa pridete tja, ugotovite, da se iz sobe res vidi morje, žal pa ni blizu, saj je hotel na hribu. Pa to, da je za hotelom avtocesta in okoli njega trušč z gradbišča, ker na tej oddaljeni lokaciji od mesta postavljajo tudi druge hotele, vam tudi niso povedali. Postavili so vam okvir idiličnega pogleda skozi okno na morje in vi ste svoje razmišljanje "uokvirili" znotraj vam znanih parametrov.

​Torej, zgodbe, ki smo jim priča v javnosti, še posebej pa v političnih spopadih, niso nujno tudi (v celoti) resnične.

Uokvirjanje je le ena od tehnik, ki jih uporabljamo na področju komunikacije, vendar je zelo pogosta in jo je dobro bolje poznati. Kot aktivni in kritično razmišljujoči državljani moramo namreč biti še kako pozorni in kritični do vseh zgodb, s katerimi prihajamo v stik, naše izbire pa ustvarjajo našo realnost in s tem jutrišnje izbire na volitvah.

Vpisujemo v Delta Life Coaching: TUKAJ

Zapis je bil objavljen v tedniku Demokracija, 11. februarja 2021: 

So pa tukaj tudi ljudje, ki niso najbolj uspešni pri iskanju partnerjev ali partneric. To seveda sčasoma vpliva na samozavest in ena od neželjenih posledic je, da se takšna oseba hitreje in močneje zaljubi v nekoga, ki ji končno nameni vsaj malo več pozornosti. Lahko, da se izbrana oseba le nahaja v nekoliko bolj ranljivem obdobju življenja in mogoče sploh ni razmišljala o novem partnerju, potem pa ima pred seboj nekoga, ki se je močno zaljubil vanjo, ga ne želi prizadeti in ... ostane z njim. Vendar pa sčasoma ta druga oseba le začne opažati, da mogoče ni vse tako popolno in težave so tukaj.

Prav tako omenimo tudi ljudi, ki še nikoli niso bili v resni zvezi in si sploh ne znajo predstavljati, kako bi bilo lahko drugače. Ne vedo, kaj naj iščejo in kaj naj pričakujejo. So pravzaprav srečni v takšni ali drugačni zvezi, saj nimajo niti predstave o tem, kako bi lahko bilo tudi drugače.  So nekako naravno slepi in pravo nasprotje tistih, ki nimajo nobene prave meje pri svojih vzgibih in impulzih. Ti se namreč zaženejo in osvojijo, s časoma pa, ko spregledajo, takšno osebo tudi zapustijo.

Pa za konec nikar ne pozabimo tudi na kemijo in s tem povezano slepoto. Ko se zaljubimo, začne telo proizvajati dopamin in počutimo se srečni. Ko se dopaminu pridruži še adrenalin, ob sreči postanemo še vzhičeni in polni energije. Takšno stanje nato povežemo z osebo, ki nas "dela" srečne in polne energije. Ljudje začnemo ta občutja loviti, kljub temu, da to lahko pomeni, da ne lovimo prave osebe.

Ljubezen torej je res slepa, je pa s tem tudi zapletena. Prav lahko se zgodi, da bo potrebno več kot en sam poiskus, da bomo našli pravo osebo zase. Vseeno pa nam ni potrebno slepo slediti občutjem, temveč lahko uporabimo tudi kanček razuma in vsaj kdaj pa kdaj iz razdalje presodimo ali je izbrana oseba za nas prava ali ne.
- - - 
Pridružite se nam v Delta Akademiji: TUKAJ
- - -
​Članek je bil objavljen tudi v tedniku DEMOKRACIJA, 14. 1. 2021

Tekst je izšel v tedniku Demokracija, dne 31. 12. 2020:

V oddaji Faktor (TV3) o vplivu korona virusa na trenutno situacijo v družbi s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem Aljušem Pertinačem.
Klikni: TUKAJ

Živimo žal v časih, ko je na trenutke res težko biti optimističen. Če cele dneve poslušamo le kritiziranje in jamranje ljudi okoli sebe, tako ali drugače to mora vplivati tudi na nas. Vseeno pa to še ne pomeni, da moramo postati pesimisti in v vseh in vsem videti le slabe stvari. Pravzaprav je ravno zdaj pomembneje kot kadarkoli prej, da ostanemo optimistični, da verjamemo v dober konec in da dajemo zgled tako otrokom kot drugim ljudem okoli nas, da se splača živeti in verjeti, da ta svet prinaša tudi dobro za vse nas.

Zanimivo, da tudi znanost podpira takšno razmišljanje. Več študij, ki je bilo opravljenih na temo povezave med optimizmom in boleznijo je že pokazalo, da je tveganje npr. za bolezni srca in ožilja bistveno nižje pri optimistih kot pri pesimistih. Povedano drugače, če svet vidimo kot dober kraj, bomo na dolgi rok bolj zdravi, kot pa če ga vidimo kot slabega.

Nihče med nami ni rojen optimist ali pesimist, temveč gre za odločitev. Zanimivo, da je celo veliki Einstein nekoč dejal, da je verjetno ena od najpomembnejših človekovih odločitev v življenju ta, da odločimo, ali nas življenje podpira ali pa nas ovira. Gre torej za odločitev ali bomo kozarec, kamor smo vodo natočili do polovice, videli kot na pol poln ali pa kot na pol prazen. Seveda se strinjam, da je na koncu dneva vse skupaj le kozarec z vodo, vseeno pa je pomembno, kako nanj gledamo.

Življenje je namreč na nek način en sam velik niz odločitev. Dan lahko preživimo tako, da ves čas tipkamo po računalniku in se igračkamo po socialnih omrežjih ali pa obdelamo vrt, pospravimo garažo ali preberemo kakšno knjigo. Torej, lahko se odločimo kaj bomo počeli in smiselno enako se lahko tudi odločimo ali bomo naravnani pozitivno ali negativno. Biti optimističen se torej začne z odločitvijo, da bomo optimistični in ne z nekakšnim čudežnim dogodkom ali bliskom iz neba.

Za začetek se začnimo izogibati negativnih ljudi. Saj ste npr. že kdaj slišali za ti. "toksične" ljudi, kajne? Ljudi, ki vam dobesedno izpijejo energijo? To so ljudje, ki so prepričani, da se vse vrti le okoli njih. Najlažje se pred njimi zavarujemo tako, da zelo jasno postavimo svoje meje oz. se jih občasno celo izognemo ali pa vsaj zmanjšamo število stikov z npr. kakšno negativno naravnano sorodnico, od katere vsakič pridemo popolnoma izčrpani, kljub temu, da smo skupaj spili le skodelico kave ali čaja.

Saj nihče ne zanika, da se v življenju ne dogajajo tudi negativne stvari. Seveda se in zanikanje realnosti nam prav nič ne pomaga. Še več, pretiran optimizem je lahko ravno tako nevaren kot pesimizem. Moramo pa razumeti, da gre pri optimizmu predvsem za zaupanje, da se nekje v prihodnosti nahajajo pozitivni odgovori in da smo sposobni doseči takšno stanje v življenju, da bomo srečni, zadovoljni in izpolnjeni.

Bodimo torej pozitivni in to svojo naravnanost delimo tudi še s kom drugim. Seveda nismo Nutela, da bi se ob nas prav vsi takoj počutili dobro. Če pa bomo komu vsaj za trenutek polepšali dan, pa tudi ne bo nič narobe in tudi sami se bomo počutili ob tem veliko bolje. Prav tako tudi pomaga, če vadimo hvaležnost. Pravzaprav je težko sploh biti optimist, če vsaj malo ne začutimo hvaležnosti do tega kar smo, kar imamo in do ljudi, s katerimi se družimo.

Za konec pa še zelo konkreten nasvet, ki se sliši kar malo kičasto in skoraj obrabljeno. Zapišimo si svoje cilje v življenju, potopimo se vsak dan vsaj za nekaj minut vanje in se naslikajmo, kot da smo te svoje cilje že dosegli. Naj nam ne bo nerodno ali celo sram pred nami samimi razmišljati na veliko. Dovolimo si preseči meje vsakdana vsaj za nekaj trenutkov dnevno, dovolimo si izstopiti iz tega sveta, ki ga razumemo kot našo realnost. Vse nekoč namreč mine in tako bo minilo tudi turobno vzdušje.

​Z razmišljanjem na veliko bomo pomagali sebi in življenju, da bo sploh vedelo, kam naj nas odnese v prihodnje.

Članek je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, v slovenskem in anglešem jeziku,
​19. novembra 2020.

 V osnovi obstajajo le trije načini laganja. ​Poznamo uporabo:
- zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan,
- prilaganje resnice (npr. olepševanje) in
- izpustitev dejstev, ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo pomembno.
Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino.

Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako?

Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni.

Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora.

Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno.

Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne.
​
Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge.

​Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ

Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020:

Poslanec Kordiš si vztrajno prizadeva pridobiti nekakšen status "neprilagojenega" dečka v parlamentu in s tem več manevrskega prostora za uporabo neprimernih besed, žaljenje drugače mislečih brez posledic in posledično tudi več prostora za tovrstno retoriko celotne svoje poslanske skupine. To je postalo očitno že kar takoj po omenjeni konfrontaciji z Matjažem Hanom, ko ga je javno v bran vzel njegov strankarski in poslanski kolega Vatovec, češ, res je retorika nekoliko neprimerna, se pa strinjamo z vsebino.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih komunikacija v političnem prostoru precej spremenila. Digitalizacija in globalizacija sta nam sicer res omogočili hitrejši dostop do informacij, hkrati pa sta vnesli v naša življenja tudi pravo poplavo le-teh. Od vseh, ki danes na politični sceni želijo biti opaženi, se vedno bolj pričakujejo novi in novi načini opozarjanja nase, ki pa lahko hitro izpadejo tudi neprimerni npr. glede na vlogo, ki jo ima poslanec Državnega zbora v družbi.

V moderni družbi namreč bistveno hitreje raste obsedenost z videzom, kot pa z vsebino. Skrb za videz, podobo in (dramatično) predstavitev idej, je namreč lahko pri obdelavi sporočila enako pomembna za občinstvo kot to, kaj je dejansko izrečeno. Medtem ko je npr. znani nemški sociolog Beck ta fenomen večinoma povezoval s popularno glasbo in televizijo, so drugi, kot sta npr. Frank Ankersmit ali Dick Pels predstavila dokaze, da politiki še kako načrtno gledajo na (ne)estetiko svojega komuniciranja, ki je pogosto pred vsebino. Takšna estetizacija sporočila je namreč hitreje povezana s čustvovanjem, kar pa spodbuja občutek pristnosti in s tem večjo povezanost z volilno bazo, večjim zaupanjem in posledično z boljšimi rezultati na volitvah.

Naša predstava o politikih iz "starih dobrih časov" je pogosto še vedno povezana z njihovo dobro izobrazbo, osebnim ugledom in starostjo. Čeprav so lastnosti, kot so izobrazba, modrost ali zanesljivost, še vedno potrebne za volilni uspeh, pa je zaupanje, čeprav je bilo vedno pomembno v politiki, dobilo nove dimenzije. Javnost je danes s pomočjo raziskovalnega novinarstva sposobna natančneje opazovati in se potem tudi tesneje (ali ne) poistovetiti s politiki. Gre namreč za osebnosti, ki so kljub njihovem specifičnem delu in s tem tudi specifičnem načinu življenja, ves čas vsem na očeh in so na nek način "takšni kot mi". Poglejmo si samo nedavni primer Aleksandre Pivec in posledic zanjo, kot predsednico stranke in kmetijsko ministrico, zaradi "ubogih" nekaj evrov v obliki sponzorske pijače, jedače in nočitve zanjo in družinske člane.

Komunikacija politikov se tudi zato želi čim bolje prilagoditi logiki medijev. Svetovalci za politično komuniciranje skušajo za vsako ceno pritegniti svoje stranke v ospredje medijskega prostora , poročanje o političnih dogodkih pa postaja zanimivo le, če gre za poročanje o ekscesnih dogodkih ali vsaj z ekscesno retoriko o sicer za širšo javnost precej nezanimivih temah. Včasih se celo zdi, da današnji politiki porabijo veliko več časa za učenje govorjenja in nastopanja, kot pa za samo vsebino. Glede na mojo dejavnost mi sicer tak pristop ustreza, so pa zato politiki sokrivi, da politika kot umetnost možnega izgublja ugled in iz resnega posla postaja navadna tv limonada.​

Vprašanje, ki se mi ob tem seveda zastavlja je, kam to vse skupaj vodi? Bomo ob naslednjem sklicu Državnega zbora presenečeni ugotovili, da v dvorani sedi 90 klovnov in klovnes, ki jih zanima le (samo)promocija in večnost benificij stolčka poslanca v DZ? Seveda pretiravam. Vendar to počnem z namenom, da bi se mi vsi na prihodnjih volitvah bolje zavedali potrebe, da namesto močnih besed, ki okupirajo ekrane in naslovnice revij, potrebujemo močna dejanja, ki koreninijo v dobrobiti naroda in bodo pozitivno zaznamovala našo skupno prihodnost.

Kolumna je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija, 8. 10. 2020:

Bodimo si že na začetku vsaj o dveh stvareh popolnoma na jasnem. Prvič, Tadej Pogačar ne bi mogel zmagati s samo tisto eno etapo, ko je od Rogliča prevzel rumeno majico, če ne bi že prej odlično vozil, zbiral sekunde, napadal in dal vse od sebe. Povedano drugače, če si zmage ne bi zaslužil. Drugič pa, Primož Roglič je vrhunski šampion, elita elite v kolesarskem svetu in vsakdo med nami ter verjetno kar 99,999% svetovne kolesarske elite takoj zamenja svojo uvrstitev na Tour de France z njegovo.

Kaj se nam je torej zgodilo? Kaj se nam je zgodilo, da se počutimo, kot da je bilo Rogliču nekaj vzeto? Nekaj, kar mu je po našem pripadalo? Da moramo, ob grenkih (?!) čestitkah Rogliču, zraven obvezno zapisati tudi nekaj pozitivnega o Pogačarju?

Občutja, ki jih čutimo ob razpletu dogajanja na veliki kolesarski dirki po Franciji, so posledica naših pričakovanj. Pričakovali smo, da bo Roglič v enakem slogu zadeve pripeljal do konca in okronal svojo življenjsko zgodbo, ki je, roko na srce, res primerna tudi za kakšen dober igrani film. Športnik po duši postane skakalec, grozovito pade, se po padcu fizično in mentalno pobere, zaide v kolesarstvo in stopi na zmagovalne stopničke kolesarske dirke vseh dirk. Če k temu dodamo še njegove osebnostne lastnosti, ki so posebej prišle do izraza v zaključku omenjene dirke, se scenarij za športno filmsko uspešnico piše kar sam.

Po drugi strani pa priznam, da o Pogačarju kaj veliko več od tega, da prihaja iz Komende, ne vem. Mogoče zgolj zato, ker se ne zanimam preveč za kolesarstvo, verjetno pa predvsem zato, ker o njem mediji preprosto niso poročali toliko, kot o Rogliču. Medijska izpostavljenost pač rojeva pričakovanja, ki pa imajo lahko pozitivni ali negativni predznak.

Pri medijsko zelo izpostavljenih ljudeh sčasoma dobimo občutek, da jih poznamo, da jih razumemo, z njimi simpatiziramo ali pa jih odklanjamo. Konec koncev, če o nekomu ves čas slišimo npr. le slabe stvari in nismo z njim v neposrednem stiku (kot je to v Sloveniji primer npr. s politiki), si bomo o njem pač mislili slabe stvari. Kot radi rečemo, tam kjer je dim, je blizu tudi ogenj, če so tako povedali na televiziji ali zapisali v časopisu, potem zagotovo nekaj je na tem.

Vendar pa temu ni nujno vedno res tako. Mediji namreč lahko tudi načrtno o nekom poročajo dobro oz. slabo. Pri načrtno negativnem poročanju o nekom pogosto sploh ne gre za nekakšno sovraštvo do izpostavljene osebe. V večini primerov gre le za antipatijo novinarja ali urednika, ki (nehote?) o posamezniku navaja le negativne vidike ali dogodke, pozitivnih pa ne. V skupnem se potem ustvarja slika, kot da gre za negativca. Pomislite na kakšnega prvokategornika na naši politični sceni, ki ga ali jo res ne marate in se vprašajte, zakaj ga voli tako veliko ljudi? So njegovi ali njeni podporniki res norci ali gre za volilno prevaro? Močno dvomim v prvo in v drugo.

Prav tako pa mediji lahko o nekom poročajo več ali manj le pozitivno in prav športniki so čudovit primer. Štukelj, Križaj, Svet, Kozmus, Maze, Dragič, Dončič, Prevc ... in seveda Pogačar in Roglič. Vrhunski športniki, veliki ljudje, veliki rezultati. Ob tem pa izpuščamo novice o vseh zdravstvenih, finančnih ipd. težavah ter seveda o bremenu pričakovanj, ki so ga morali ali pa ga nekateri še vedno nosijo v svoji karieri, ki ga nanje nalagamo navijači ob športnih prireditvah in pred televizijskimi ekrani.

Rogličeva zgodba res kar naravno kliče po pozornosti, ki se pokriva seveda tudi z vrhunskimi rezultati. Brez slednjih vse skupaj sploh ne bi imelo pravega smisla. Pričakovanja so se tako gradila celo dirko in upravičeno smo si zanj želeli končno zmago. Medijski čas, ki je bil namenjen Rogliču, je bil res velik. Lep del dirke je imel rumeno majico, njegova ekipa je vrhunska, pa še slovenec je.

Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in celotno kolesarsko srenjo, bi se drugače pretvoril v "športno jezo", če Pogačar ne bi bil naš in bi Rogliča premagal kakšen Porte, Landa ali kdo drug.

Pričakovanja, ki se rojevajo ob spremljanju medijsko izpostavljenih oseb, nas lahko hitro spravijo v slabo voljo, včasih tudi v dejanja, ki nam niso nujno v čast. Od opravljanja, blatenja po socialnih omrežjih, škodljivega aktivizma (promocija raznih teorij zarot ali pripisovanja dejanj osebam, ki jih niso storila) pa vse do skrajnih nasilnih dejanj.

​Čustva, ki jih gojimo do medijsko izpostavljene osebe tj. do nekoga, ki ga ne poznamo osebno, so torej pogojena s količino informacij o tej osebi in predznaku poročanja o njem ali njej, ki ga potem upoštevamo pri svojih pričakovanjih. 

​Glavni problem torej ni, da se mi ne bi zavedali situacije in ne bi razumsko znali presojati argumentov. Problem je, da se večinoma odločamo s čustvi, razum pa več ali manj uporabljamo zgolj zato, da svoje odločitve opravičimo. Čustveno smo torej zmago želeli in mnogi tudi že pripisali Rogliču, po končnem razpletu pa moramo nekako razumsko opravičiti, zakaj smo veseli (tudi) za Pogačarja.

Dejstvo je, da sta zmagovalca oba. Pogačar zlat, Roglič srebrn, čestitke pa seveda obema.

Pridružite se nam:
- Osebnostni razvoj: Delta Life Coaching
- Komunikacija: Govorica telesa 

Članke je bil objavljen tudi na portalu: Portal plus

Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija in objavljena dne 10. 9. 2020

Kdo mislimo da smo, je torej zelo podobno filmu, ki je posnet po resničnih dogodkih. Pri takšnem filmu seveda ne pričakujemo, da bo v filmu vse do pikice točno tako, kot se je zgodilo. Pričakujemo le, da gre za podobnosti pri okvirni zgodbi, v podrobnostih pa ne nujno. Podrobnosti so tako mogoče res izmišljene, dodane ali pa preprosto izpuščene, vseeno pa je velika slika, ti. "big picture" našega življenja tista odlična zgodba, ki ji je še kako vredno prisluhniti zelo pozorno. Konfabulacija je torej tudi pozitivna motnja, je način, da sploh lahko postajamo to, kar verjamemo da smo.

----
Pridružite se:
- Osebnostni razvoj, program Delta Life Coaching
- Komunikacija, program Govorica telesa

V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest, kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi, zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec.

Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Torej, samozavestnega boksanja ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati.

V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe tj. iz proračuna.

Med obiskom Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne.

Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe.

Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega.

V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima.

Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno.

Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse veš.

* za naslov sem uporabil citat Mika Tysona
​

- - - 
Če želiš okrepiti svojo karizmatičnost med nastopanjem, vodenjem ljudi ali nasploh v stikih z ljudmi, me čim prej kontaktiraj.
Enako velja tudi v primeru, če želiš okrepiti karizmatičnost komunikacije svoje ekipe na poslovnem področju, pri športu ali na drugih področjih delovanja.
​Več o ponudbi TUKAJ

Objavljeno tudi na spletnem portalu Portal Plus tukaj

​
​Prav vsi, tako tisti, ki smo bili prisilno doma in tisti, ki so imeli zaradi narave dela še več obveznosti kot prej, pa smo se na tihem strinjali, da nam je to obdobje prineslo priložnost, da se lahko tudi deloma ali v celoti "resetiramo". Da v miru razmislimo, kaj je sploh pomembno v našem življenju in kaj ni.

Denar je seveda še kako pomemben. Posebej pri mladih, ko je potrebno šele narediti "štalco", da bo mogoče pripeljati tudi kakšno "kravco" ter razviti dom po svoje in na svoj način. Mnogi mladi prav zaradi tega preprosto niso zmogli dlje časa razmišljati o tem, kaj si res želijo početi v življenju. Najprej so morali nekako zvoziti med ambicijami staršev o tem, v kakšnih službah bi morali biti čez 15 let, svojimi tisoč željami po doživetjih in ter pritiski družbe, predvsem socialnih omrežij in različnih televizijskih serij, o tem, kaj je dobro delati, kaj se splača, kaj je "cool" in kaj ni.

​Okužba z novim korona virusom je seveda še kako resna stvar in je vse prej kot samo duhovna. V naša življenja je in še bo vnesla kup čisto konkretnih, fizičnih sprememb. Uporaba mask, vzdrževanje medsebojne razdalje, obremenjevanje kože z razkužili so le nekatere od njih. Je pa to še kako dober čas tudi za globlji razmislek o tem, kaj je res tisto, kar je pomembno v našem življenju in kako naše dnevne rutine prilagoditi tako, da bomo nekateri mogoče manj obremenjeni, drugi bolj srečni, tretji pa mogoče bolj mirni kljub pritiskom in množici negativnih informacij okoli nas.

Stara ljudska modrost pravi, da je vse za nekaj dobro in da vedno obstajata vsaj dve plati iste zgodbe. V veliki meri je tako od nas samih odvisno, v katero plat usmerimo pogled in kako bo to potem ali polepšalo in razsvetlilo ali pa obremenilo in zatemnilo naše življenje.

Če res lahko izbiramo, potem seveda predlagam, da ga usmerimo v lepe stvari. Da tudi vplive korona obdobje izkoristimo, da bo naš svet boljši in da bo za nami ostajalo nekaj, kar bo pozitivno zaznamovalo ta svet.

- - - 
Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 15.7.2020.

Ste za ali proti skokom čez plot? Ste se že kdaj vprašali, zakaj ljudje svoj partnerje sploh varajo? Ali še globlje, zakaj varajo celo tisti, ki so v svojih zvezah srečni? Kaj sploh točno mislimo z izrazom "nezvestoba"? Je to seks z nekom drugim ali "samo" erotična masaža s srečnim koncem? Gre mogoče za virtualno ljubezensko zgodbo brez fizičnega stika ali tedensko menjavanje partnerjev?

​Ključne besede: prevara, nezvestoba, varanje, skok čez plot, osebnostni razvoj 

Pred nami je Martinovo, praznik vina, pojedin in druženja s prijatelji, predvsem pa veselja, smeha in radosti. Gre za zelo star praznik, ki sega celo v čase daleč pred našim štetjem.

Zanimivo, da ga zaradi velike priljubljenosti pri ljudeh tudi cerkev ni odpravila med pokristjanjevanjem. Danes bi dejali, da ga je raje marketinško uredila za svoje potrebe, saj ga ni bistveno spreminjala.
​Le povezala ga je z enim od svojih svetnikov, svetim Martinom, in ga pustila ljudem naprej v veselje praktično nedotaknjenega.  ...

Prenesi si datoteko v .pdf formatu:

Tudi vi ob rojstvu svojega otroka niste dobili zraven priročnika, kako ga pravilno vzgajati?
Lepo, da nisem edini. Me pa, kot nekoga, ki se ukvarja s komunikacijo in osebnostnim razvojem, vseeno malo čudi, kako radi pri vzgoji otrok zanemarjamo svoje obnašanje. Otroci se namreč večinoma učijo z zgledom in ne toliko z nasvetom. Koga je potem pravzaprav potrebno vzgajati? ... 

Vsi vemo, da opravljati res ni lepo. A roko na srce, včasih prav paše. S sebe nekako stresemo gnev, ki sploh ni nujno tako velik. Mogoče gre včasih zgolj za trenutek slabosti ali pa jezo celo na kaj čisto tretjega, pa se z bežnim znancem nimamo kaj drugega pogovarjati kot o osebi, katero poznava oba. ​...

Ključne besede: opravljanje, kramljanje,  

Glede na moje področje delovanja sem posebej pozoren na izjave tistih, ki dosegajo izjemne uspehe. Prav presunljivo je, kolikokrat je po njihovem razlog za doseganje vrhunskih uspehov samozavest: samozavestno govorjenje, samozavestno nastopanje, samozavestno obnašanje ipd.

Niste še nikoli slišali kakšnega politika, podjetnika ali vrhunskega športnika, ki je v kamero zatrjeval, da je razlog njegovih uspehov samozavest in prepričanost v zmago? ​

Pa je temu res tako? 

Iz lastnih izkušenj, potem ko sem slabih 40 let preživel z vsaj 20 kg preveč (BMI in podobne meritve) vem, da je vse skupaj nekoliko drugače.

​Sicer je res vsakdo med nami nekoliko poseben, v skupnem pa glede delovanja telesa ni velikih razlik. Razni preparati, super moderne diete in podobni predlogi, zagotovo imajo nekakšen domet delovanja. Žal se njihov domet večinoma konča v tvoji denarnici, redko gre tudi naprej nad špeh.

Moje opažanje glede hujšanja je, da je potrebno upoštevati predvsem:

1. da se telo hrani z mešanico različnih sestavin iz okolja, kjer živimo,

2. da mora biti poraba kalorij večja od njihovega vnosa,

3. da se špeha najhitreje znebiš tako, da zmanjšaš vnos sladkorja in ogljikovih hidratov,

4. da telovadba ni namenjena hujšanju, temveč oblikovanju telesa, zdravem razmišljanju in vitalnosti (razen kolikor vpliva na tč.2) in

5. da je potrebno piti dovolj vode. Alkohol telesu škoduje in zavira hujšanje.

 ❗️Zdaj pa še verjetno tisto najpomembnejše:

Za trajno preobrazbo (beri: adijo odvečnemu špehu za vse večne čase), je potrebno delati na sebi predvsem mentalno. Ves čas.

POMEMBNO:

Ko začneš hujšati, začneš sproščati vsa tista občutja, misli ipd., ki si jih ujela-a in NE predelal-a skozi čas ... v špeh.

Ko shujšaš nekaj kil, se razgališ tudi duševno, dotakneš se misli, občutij in vzorcev razmišljanja, ki sprožajo bolečino ... in se zrediš nazaj, če jih ne predelaš zdaj. Pa še kakšno kilo več pridobiš, da so omenjeni vzorci bolj na varnem.

Tako enostavno je to. ( Nisem pa rekel, da je lahko.)

Srečno!

PS: Predlog: Vključi se v Delta Life Coaching TUKAJ
       -  Preberi (v angl. jeziku): Članek v Forbes o hujšanju TUKAJ