0 Comments
Tudi vi ob rojstvu svojega otroka niste dobili zraven priročnika, kako ga pravilno vzgajati?
Lepo, da nisem edini. Me pa, kot nekoga, ki se ukvarja s komunikacijo in osebnostnim razvojem, vseeno malo čudi, kako radi pri vzgoji otrok zanemarjamo svoje obnašanje. Otroci se namreč večinoma učijo z zgledom in ne toliko z nasvetom. Koga je potem pravzaprav potrebno vzgajati? ... Vsi vemo, da opravljati res ni lepo. A roko na srce, včasih prav paše. S sebe nekako stresemo gnev, ki sploh ni nujno tako velik. Mogoče gre včasih zgolj za trenutek slabosti ali pa jezo celo na kaj čisto tretjega, pa se z bežnim znancem nimamo kaj drugega pogovarjati kot o osebi, katero poznava oba. ...
Ključne besede: opravljanje, kramljanje, Nekaj dni nazaj je moj zapis na Twitterju dvignil ogromno prahu tako na omrežjih, kot v medijih. Šlo je za trenutek nekakšnega ogorčenja ob poslušanju idej politikov, ki se ali ne zavedajo situacije ali pa se javno ne smejo izrekati o tem, ker to ni skladno z njihovo politično idejo, zmožnostmi, navodili šefov ipd. Seveda pa obstaja tudi možnost, da pojma nimajo, kaj počnejo. Glede na moje področje delovanja sem posebej pozoren na izjave tistih, ki dosegajo izjemne uspehe. Prav presunljivo je, kolikokrat je po njihovem razlog za doseganje vrhunskih uspehov samozavest: samozavestno govorjenje, samozavestno nastopanje, samozavestno obnašanje ipd. Niste še nikoli slišali kakšnega politika, podjetnika ali vrhunskega športnika, ki je v kamero zatrjeval, da je razlog njegovih uspehov samozavest in prepričanost v zmago? Pa je temu res tako? Je npr. Ronaldova samozavest razlog njegovih zmag? V svetu je na tisoče in tisoče samozvestnih fantov in deklet, ki igrajo nogomet. Ronaldovi uspehi so predvsem posledica njegovega trdega dela in talenta, ne pa njegove samozavesti. Veliko raje bi imel njegov talent, kot pa njegovo samozavest, saj prav talent v tem primeru vodi k samozavesti in ne obratno. Veliko raje bi šel na operacijo k srčnemu kirurgu, ki ima znanje ali pa v džunglo Amazonije z vodnikom, ki ima znanje in talent, kot pa zgolj samozavest. Že slutite, kam merim? Kompetentnost pomeni, kako dobri ste v nečem, samozavest pa, kako mislite, da ste dobri v nečem. Kompetentnost je sposobnost, samozavest pa prepričanje v to sposobnost. Samozavestno prepričanje se lahko nanaša ali na naučene spretnosti kot so petje, vodenje ljudi, deskanje na snegu ipd., ali pa na osebnostne poteze kot so npr. prijetnost, vztrajnost, kreativnost ipd. Naša stopnja samozavesti je močno pogojena z našim razmišljanjem o tem, kako dobri smo v nečem. Ko slišite kakšno slovensko pesem na radiu in ne veste kdo jo izvaja, to kaj prav veliko ne bo vplivalo na vašo samozavest. Če niste seveda glasbeni urednik in se ravno ne nahajate v razpravi o slovenski glasbi z drugimi glasbenimi uredniki. Če nam nekaj ni pomembno in nima prav visoke vrednosti v družbi, verjetno prav veliko ne bo vplivalo na našo samozavest. Če pa ste plavalec, ki se pripravlja na olimpijske igre in ne verjamete, da lahko dosežete olimpijsko normo, pa bo to verjetno celo odločilno vplivalo na vaše rezultate. V resničnem svetu samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. Ugotavljanje, ali samozavest nekega politika ali vodilnega managerja ustreza tudi njegovim kompetencam, je vse prej kot enostavna. Ko vam nekdo reče, da je dober v nečem, lahko le ugibate ali je korektno in nepristransko ocenil svoje sposobnosti in seveda, ali vam res govori resnico ali ne. Na ta problem so opozorile že številne študije s tem, ko so analizirali oba vidika, kako ljudje mislijo, da so dobri v nečem (samozavest) in kako so tudi dejansko (merljivo) dobri v nečem (kompetentnost). Rezultati so pokazali, da je prekrivanje omenjenih dveh vidikov zgolj okoli 10%. Torej, zgolj cca 10% res samozavestnih ljudi je tudi res kompetentnih. Poglejmo si to kar na konkretnem primeru: Samozavesten nastop pri občinstvu sproži občutek, da govorec razume tematiko in da obvladuje področje, o katerem govori. To dolgoročno pomeni izgradnjo zaupanja vanj in njegovo početje. Ljudje mu verjamejo, mu zaupajo in mu sledijo. (Če mu pri tem pomagajo še mediji, ki ga potrjujejo kot strokovnjaka, nam drugega že skoraj ne preostane, da verjamemo, da res ve, kaj poćne. Tudi če pojma nima za kaj gre!) Na ta problem sta med drugim opozorila že Dunning in Krueger leta 1999 (in leta 2000 prejela tudi Ig Nobelovo nagrado za psihologijo), ko sta dejala, da se neusposobljeni posamezniki ne zavedajo lastnega (nizkega) nivoja znanja o določenem področju. To vodi k slabim odločitvam in zmotnim zaključkom. Posameznikom tako lastna nesposobnost preprečuje, da bi spoznali svoje napake. Po drugi strani pa visoko usposobljeni posamezniki podcenjujejo svojo usposobljenost, saj napačno predpostavljajo, da so naloge, ki so enostavne za njih, enostavne tudi za druge ljudi. Torej, "butasti" verjame, da ima 100% prav, modri pa dopušča možnost, da se tudi moti. V praksi to pomeni, da samozavestni nastop odpira vrata tudi političnim idejam, ki nimajo nobene realne osnove ali pa npr. napredovanju kljub temu, da nekdo ni dovolj kompetenten na svojem področju. Na to temo poznamo celo ti. Petrovo načelo, ki pravi, da na položaje pridejo ljudje, ki niso sposobni opravljati zahtevanih nalog. Da napredujejo toliko časa, da dosežejo svoj limit sposobnosti in stopijo na stopnico nesposobnosti, ko se ustavijo. Posledično bi lahko humorno zapisali, da nam vladajo v bistvu nesposobni, saj sposobni še vedno napredujejo navzgor. Da temu načelu podlega predvsem javni sektor, ni potrebno posebej razlagati, kajne?
Na dolgi rok je to seveda lahko pogubno za družbo kot celoto. Kar naenkrat lahko bolje razumemo, zakaj nas vodijo in nam vladajo precej manj kompetentni ljudje, kot si mi to želimo in si seveda tudi zaslužimo. Zato je prav, da smo veliko bolj kritični predvsem do znanja in kompetenc vodilnih. Srečno! PS: Če želite biti resnično samozavestni ali svojo samozavet zgolj dodatno okrepiti, se mi lahko pridružite na kakšnem od mojih Masterclassov na temo samozavesti, kliknite TUKAJ Seveda tudi sam berem različne bloge, nasvete in super truper diete, kjer večinoma 30-letniki svetujejo (večinoma) +50-letnikom, kako naj shujšajo, hodijo v fitnesu in praviloma jejo samo še piščanca in solato. Iz lastnih izkušenj, potem ko sem slabih 40 let preživel z vsaj 20 kg preveč (BMI in podobne meritve) vem, da je vse skupaj nekoliko drugače.
Sicer je res vsakdo med nami nekoliko poseben, v skupnem pa glede delovanja telesa ni velikih razlik. Razni preparati, super moderne diete in podobni predlogi, zagotovo imajo nekakšen domet delovanja. Žal se njihov domet večinoma konča v tvoji denarnici, redko gre tudi naprej nad špeh. Moje opažanje glede hujšanja je, da je potrebno upoštevati predvsem: 1. da se telo hrani z mešanico različnih sestavin iz okolja, kjer živimo, 2. da mora biti poraba kalorij večja od njihovega vnosa, 3. da se špeha najhitreje znebiš tako, da zmanjšaš vnos sladkorja in ogljikovih hidratov, 4. da telovadba ni namenjena hujšanju, temveč oblikovanju telesa, zdravem razmišljanju in vitalnosti (razen kolikor vpliva na tč.2) in 5. da je potrebno piti dovolj vode. Alkohol telesu škoduje in zavira hujšanje. ❗️Zdaj pa še verjetno tisto najpomembnejše: Za trajno preobrazbo (beri: adijo odvečnemu špehu za vse večne čase), je potrebno delati na sebi predvsem mentalno. Ves čas. POMEMBNO: Ko začneš hujšati, začneš sproščati vsa tista občutja, misli ipd., ki si jih ujela-a in NE predelal-a skozi čas ... v špeh. Ko shujšaš nekaj kil, se razgališ tudi duševno, dotakneš se misli, občutij in vzorcev razmišljanja, ki sprožajo bolečino ... in se zrediš nazaj, če jih ne predelaš zdaj. Pa še kakšno kilo več pridobiš, da so omenjeni vzorci bolj na varnem. Tako enostavno je to. ( Nisem pa rekel, da je lahko.) Srečno! PS: Predlog: Vključi se v Delta Life Coaching TUKAJ - Preberi (v angl. jeziku): Članek v Forbes o hujšanju TUKAJ Po številnih letih dela z ljudmi na področju razvoja samozavesti, treningov javnega nastopanja in boljše komunikacije z ljudmi okoli sebe opažam, da so prvi koraki človeka, ki se spreminja, res komaj vidni in grozljivo "depresivni". Tiste male navade, ki jih je treba spremeniti in na novo osvojiti, so pogosto očem res globoko skrite. Šele čez čas se povežejo v sistem, ki zmaguje. To je vse prej kot motivacijsko in pogosto se zatekam v besedno zvezo "saj sem vam rekel" zgolj zato, da človek lahko ozavesti svojo pot in bolje razume, da gre za njegove dosežke, njegov trud in njegove nove navade. Ne samozavest niti uspeh namreč nista danosti, temveč sta nekaj, kar se dosega, gradi, kar se razvija. Kar drugi ljudje običajno vidijo, je zgolj vrh naporov posameznika in njegov preboj, ne vidijo pa vseh tistih malih stvari v ozadju, prejokanih noči in trenutkov, ko je človek razmišljal o tem, da bi odstopil. Ne vidijo vseh tistih malih potez in dnevnih odločitev, ki so morale biti izpeljane in sprejete, da bi se lahko ustvarile navade, ki človeka potem v skupnem vodijo do cilja in ga naredijo bolj samozavestnega oz. uspešnega. Seveda si na tihem vsi želimo, da bi svoje cilje dosegli kar čez noč. Vendar pa se naš nov (samozavestni, zmagovalni) "sistem" razvija počasi, korak za korakom. Žal moram zapisati, da razvoj trdne samozavesti v določenih situacijah ni tako linearen, kot je po drugi strani linearno vlaganje napora v razvoj zmagovalnih navad. Vse skupaj je bolj je podobno razvoju rastline, kot pa linearni matematični enačbi. Ko posadimo seme, dolgo časa ni nič vidno. Ko pa sčasoma rastlina požene steblo, se kmalu in tudi relativno hitro pred našimi očmi razvije čudovita cvetlica. Vseeno pa moramo kar nekaj časa počakati in vztrajati pri negi, da rastlina obrodi tudi sad in novo seme.
Za razvoj samozavesti ali doseganje uspeha je torej najprej potreben čas, zagotovo pa pri tem pomaga potrpežljivost, odločenost in seveda dober trener. PS: Vpis v novo generacijo programa Delta Life Coaching I. TUKAJ Ljudje že stoletja nosimo maske in se pri tem večinoma zabavamo. Praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom, maske pa nam ob zabavi omogočajo tudi skrivanje ter izživljanje nekaterih osebnostnih vidikov, ki bi brez maske verjetno ostali še naprej skriti v nas. Etimološko je beseda "maska", ki je prvotno pomenila zgolj odrsko masko, vir latinski besedi "persona", ki pomeni posameznikove lastnosti oz. značilnosti. V slovenščini te posameznikove lastnosti označimo z besedo osebnost. Se še spomnite filma Maska z Jimom Careyem v glavni vlogi? Kdor si je namreč nataknil tisto masko, je sprožil preobrazbo v svoj alter ego. Ljudje si ves čas natikamo različne maske. Od umetnega nasmeha, dodelanega make-upa, pa vse do najnovejših očal in slušalk, za katerimi se uspešno skrijemo oz. živimo v svojem svetu. Zakaj to počnemo? Zaradi zelo različnih razlogov, od želje po ugajanju, vključitvi v družbo, do načrtnega prikrivanja svojih slabosti (fizičnih ali emocionalnih) in strahu. Nekateri se brez maske ne počutijo npr. dorasli vlogi, ki jim je zaupana. Menijo, če ne nosijo obleke in se ne obnašajo na določen npr. vzvišen, aroganten in odrezav način, jih sodelaci ne bodo jemali resno. Drugi nosijo maske zato, da se bolje vključijo v družbo. Npr. če se vse sodelavke vpadljivo ličijo in oblačijo ekstravagantno, se (če smo ženska seveda) začnemo ličiti in ekstravagantno oblačiti tudi mi. Lahko bi dejali, da če vsi okoli nas nosijo maske, jih nosimo tudi mi. Tretji uporabljajo maske v intimnem okolju zato, da se lahko dotaknejo svojih skritih poželenj, kompleksov in zadržkov, četrti nosijo (politične) maske zato, da jih drugi lažje prepoznajo in jim pripišejo določeno vlogo ter vpliv v družbi in tako naprej. Življenje za masko je na dolgi rok psihično lahko precej zahtevno. Prav zato velja posebej omeniti ti. sindrom prevaranta, ki je v psihologiji znan od konca 70-ih let prejšnjega stoletja. Na trenutke ali ves čas, v določenem kontekstu ali posamezni situaciji, se počutimo kot prevaranti, saj se bojimo, da svet okoli nas ne bi izvedel, da mogoče nismo tako uspešni, pametni, odločni, samozavestni ... kot se kažemo navzven. Zato si raje nadenemo ustrezno masko in poiskušamo preživeti na tak način.
Če se ves čas prilagajaš, nosiš enkrat takšno masko in drugič drugačno ... kdo sploh si? Kaj pa, ko včasih potrebuješ dve, tri maske naenkrat? Stalna skrb za pravo masko in pravilno obnašanje nas sčasoma začne tudi izčrpavati, psihično ubijati. Mogoče res še kdo drug obvlada enake dejavnosti kot mi, zagotovo pa nima enake osebnosti (lastne, izvirne, osebne maske!), kot je prav naša na nas. Dovolimo si torej živeti, se gibati in ustvarjati takšni, kot smo, brez mask. Ne bojmo se sebe, svojih občutij in svojega telesa. Samozavestna oseba se v svojem telesu prosto giblje in naj maska ostane zgolj kot zabava, za pustna rajanja in podobne priložnosti. Avtentično življenje nas namreč osvobaja, ni naporno in deluje kot nekakšna igra. Igra našega življenja, ki se ji moramo včasih ponovno odpreti in si jo dovoliti igrati. PS: - Več o Delta Life Coaching Akademiji TUKAJ Coaching je, v vseh svojih izvedbenih oblikah (life-, executive-, performance- ...), postal osrednji dejavnik razvoja uspešnih posameznikov in podjetij. Za razliko od mentorstva, ki se v obilju informacij in hitrega tehnološkega razvoja umika v ozadje, coaching prevzema osrednjo vlogo pri načrtnem razvoju kadrov. Smernice razvoja družbe kažejo, da bo na tem področju prišlo do nekaterih bistvenih sprememb, na katere velja opozoriti. Na področju coachinga kot stroke smo v zadnjih dvajsetih letih prešli od razumevanja razvoja posameznika, ki je temeljilo na hierarhičnih »ex-katedra« metodah, na tako imenovane vitke, lateralne, agilne metode, ki ne temeljijo več zgolj na prenosu znanja, temveč predvsem na jasnih okvirjih in smernicah razvoja ter spodbujanju strank k samostojnemu iskanju znanj z namenom, da se posameznik osebnostno (in strokovno) razvija, čim bolj prilagojeno njemu samemu. Danes živimo v družbi obilja, tako glede blaga in storitev kot tudi glede informacij. Če je bila še 20 let nazaj konkurenčna prednost coacha imeti informacije in jih nuditi na trgu kot dodano vrednost strankam, to danes preprosto ni več mogoče. Ko smo nekateri začeli intenzivno pro- movirati »sharing is caring« tudi na po- dročju strokovnih tematik, povezanih s coachingom, so nas drugi začeli napadati, da rušimo same temelje kategorije, saj kar naenkrat brez informacij ni več nič, kar naj bi bilo (po njihovo, seveda) res prava dodana vrednost sodelovanja med na primer podjetjem in coachem. Leta 2019 smo priče, da to ni tako, celo vse prej kot to. Danes je ena od večjih idej v tej kategoriji kratica H2H »human-to-human«, dober stik z (dobrimi, strokovnimi in prijaznimi) ljudmi in ne posest »čudežnih« informacij, s katerimi se premagujejo tekmeci. Prav je, da verjamete, da imate dober izdelek ali odlično storitev, vendar verje- tno (žal) niste edini in ima podoben izdelek ali storitev še vsaj pet podjetij, ki so vsa dosegljiva s preprostim klikom na spletu. Pri ljudeh pa je seveda nekoliko drugače in tega se današnje generacije mladih, še posebej tisti, ki se šele zaposlujejo, zelo dobro zavedajo. Kot nekdo, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že več kot 20 let, zelo dobro vem, da imamo v večini organizacij, ne glede na velikost podjetja, dejavnost ali izobrazbeno strukturo, lahko opravka s strokovno, komunikacijsko in osebnostno odraslimi ljudmi ali pa z nedoraslimi, takšnimi, ki so ostali ali v nekem drugem času ali pa živijo v vzpo- rednem svetu in z ljudmi skoraj ne znajo več neposredno komunicirati. Glede na zapisano je seveda na mestu vprašanje, kam gre torej razvoj kategorije coachinga. Mobilnost Eden od bolj očitnih trendov zadnjih nekaj let je zagotovo selitev pozornosti na mobilne aplikacije. Kamor koli se obrnete, povsod vas ponudniki internetnih storitev nagovarjajo, da uporabite njihove mobilne aplikacije. Vendar pa uporaba mobilne tehnologije ni zgolj zična. Gre za potrebo po spremembi razumevanja načina, kako biti v stiku z našimi strankami ali zaposlenimi, kako skrbeti za naše odnose z njimi in med njimi ter seveda, kako jim po mobilni tehnologiji omogočiti izpeljavo zahtev in prehodov, ki jih od njih zahteva proces coachinga. Vsepovsod lahko že opazimo, da je vedno manj klasičnih zapiskov in vedno več interaktivnega digitalnega gradiva. Tok razvoja nas vodi v smer, ko bomo lahko praktično vse opravili, kar online. Ne samo preverili stanja na cestah, zapiskov kolegov v Dropboxu in rezervirali hotela,temveč tudi pregledali vaje za naslednje coaching srečanje, napisali povzetek, odkljukali želene tematike za naslednji mesec in tako naprej. V prihodnje bo na področju coachinga zagotovo še več elektronske in neposredne online komunikacije, zato je pravi izziv že danes, kako to komunikacijo čim bolj učinkovito pripraviti na prihodnost. Kako torej vzpostaviti takšno platformo, po kateri bodo lahko naše stranke enostavno dostopale do informacij, določale temat- ska področja, opravljale naloge, povzetke in vaje. Esencializem Esencializem, nazor, kjer se načrtno išče le bistvo idej, rešitev in strategij, je neka- kšen »naravni sovražnik« izgubljanja smeri v obilju informacij. Gre za način coachinga, ki ves čas ohranjanja pozornost na res bistvenih, esencialnih stvareh, ne glede na kategorijo, položaj ali vlogo posameznika v organizaciji. Ljudje postajamo vedno bolj zahtevni in pogosto tudi nekoliko nestrpni pri iskanju novih znanj, ki jih potrebujemo za doseganje ciljev oziroma nas v danem trenutku zanimajo. Zakaj bi se ukvarjali z nekaj bistvenimi in nekaj splošnimi znanji (pogosto razumljenimi kot balast), če se lahko samo z bistvenimi? Moderno okolje organizacij je predvsem okolje stalnih sprememb in vodje prihodnosti so predvsem ljudje, ki res dobro razumejo izrek, da je edina stalnica v naših življenjih prav sprememba. Če želimo slediti takšnemu ritmu in skozi coaching omogočati razvoj in podporo posameznikom, je razvoj »izbirčnosti« pravzaprav nujen. Razvoj tehnologij in s tem tudi dostopnost do velike količine informacij, omogoča precej neoviran dostop tudi »motilcem« človeške pozornosti, predvsem pa tudi napačnim predpostavkam in napačnim rešitvam, ki lahko resno ogrozijo nadalj- nji razvoj. Personifikacija Personifikacija blagovnih znamk je danes nekaj popolnoma običajnega in predstavlja celo osrednji način, kako blagovne znamke nagovarjajo potrošnike. Personifikacija na področju kategorije osebnostnega razvoja torej pomeni, da bodo (bomo) coachi prihodnosti morali za vsakega naročnika (stranko) posebej najti ustrezne poti, ki jo nagovorijo k uravnoteženju virtualnih in realnih kanalov komunikacije ter s tem posledično tudi osebnostnega razvoja. Ideja H2H zahteva, da vsakomur in za vsakogar posebej poiščemo ustrezne nagovore, poti izražanja in podporo pri nadaljnjem razvoju. Gre torej za omogočanje povezovanja individualnosti posameznika s spremembami, ki jim je posameznik dnevno izpostavljen in s tem gre za zagotavljanje njegove konkurenčne prednosti. Menim, da bo treba v prihodnje še več pozornosti usmerjati k drobljenju in izbiri znanj, ki bodo posebej prilagojena posamezniku in ciljem njegovega razvoja ter povezana s cilji organizacije, znotraj katere deluje. Intenzivnost sodelovanja med coachem in stranko bo deloma prešla iz polnega osebnega stika na delno virtualno (in časovno) eksibilno podpo- ro, ki bo tehnološko seveda še bolj napredna in komunikacijsko skladna z duhom časa, v katerega vstopamo. PS: Članek je bil pripravljen za strokovno revijo HR&M, št. 20, feb/mar 2019, letnik 5. Nikoli nisem bil poseben ljubitelj glasbe skupine Queen. Tistih nekaj velikih uspešnic (We are the Champion, Radio ga-ga, Mamma ... ) seveda, drugo pa me pušča precej hladnega. Vseeno sem si pred dnevi v kinu ogledal film Bohemian Rhapsody, film o glasbeni skupini Queen oziroma bolje rečeno, o pevcu te skupine, Freddiju Mercuryju. Iz kinodvorane pa sem odšel prijetno presenečen. Dobil nisem le prijetne zgodbe o skupini Queen in nekaj dobre glasbe, temveč predvsem vpogled v Freddijevo intimno doživljanje sebe in svoje vloge v javnosti. Skozi cel film sem namreč lahko zasledoval Freddijevo željo, da bi ga ljudje prepoznali takšnega, kot je bil, da bi bil res dobro razumljen, torej, da bi prepoznali njegovo avtentičnost. Ampak, kaj to sploh je? Kaj sploh pomeni »biti to, kar si?« V svoji knjigi »Govorica telesa in osebna karizma« sem v drugem delu, kjer pišem o osebni karizmi, med drugimi lastnosti navedel in širše opisal prav avtentičnost tj. biti to, kar si. Privlačnost avtentičnosti je več kot očitna. Si lahko zamislite, kaj bi se zgodilo, če se nam, kar naenkrat, ne bi bilo več treba ukvarjati s tem, kaj si drugi mislijo o nas? Seveda tudi sam rad mislim in govorim o tem, da se nam ni treba obremenjevati z mnenjem drugih o nas. Pa vendar, gre kdaj res popolnoma brez tega? Kako naj bo človek torej avtentičen, popolnoma to, kar je, ne glede na vse? Nekaj nasvetov: 1. Ne laži! Očitno, kajne? Mogoče res, a le na prvo žogo. Večina nas je bila vzgojena, da naj tako ali drugače ugajamo ljudem. Da naj poskrbimo, da nas bodo ljudje čim bolje sprejeli in ne, da naj ves čas govorimo samo resnico. Vzgojeni smo torej bili, da naj resnico nekoliko prilagodimo, če je treba. Da naj uporabljamo tako imenovane neškodljive laži, da naj se po potrebi včasih nekoliko tudi pretvarjamo, kdaj kaj tudi zaigramo zato, da bo vse skupaj sprejemljivo za vse. Vendar pa je pretvarjanje, resnici na ljubo, zgolj oblika laganja. Tudi, če to počnemo le zato, da nekoga obvarujemo, je to še vedno le laganje. Laganje pa je zelo stresna dejavnost tako za naše telo kot tudi za naše možgane. 2. Povej resnico … na pravi način! Ne, ne zanikam prejšnje točke. Obstaja namreč velika razlika med spoštovanjem resnice v življenju in življenjem, ko vedno poveš tisto, kar imaš na jeziku. Včasih preprosto ni primerno izraziti točno tisto, kar mislimo. To pa ne pomeni nujno, da se moramo zlagati. Lahko smo tiho … in si pač mislimo svoje. Vseeno pa vedno tudi ne gre tako. Če že moramo povedati kar mislimo in vemo, da bomo sogovornika s tem prizadeli, pazimo, da povemo le svojo resnico in ne sodimo o tem, kar mi mislimo, da je resnica za našega sogovornika. PRIMER: NE: To, kar počneš, je grozno in skrajni čas je, da greš v zapor, da boš dojel, kaj počneš narobe. DA: Mislim, da to, kar počneš, ni v redu in ob tem ne morem biti tiho. 3. Drži se svoje resnice! Stara ljudska modrost pravi, da imamo v življenju opraviti s tremi vrstami stvari. Z mojimi, tvojimi in nedosegljivimi. Avtentičnost je vedno imeti opravka le z mojimi in ne imeti opravka s tvojimi stvarmi. To ljudje radi zamenjujejo, predvsem tako, da raje »pomagajo« drugim, kot pa da bi se ukvarjali s seboj in svojimi stvarmi. Kdo so drugi in kaj so njihove stvari, so predvsem … njihove stvari in ne naše. 4. Poslušaj svoje telo! V svoji knjigi »Samozavest je seksi« sem skozi izrek »Če razmišljaš kot limona, se tudi obnašaš kot limona« želel pokazati, da je telo vedno z nami, da je naš neločljivi del. Če k temu dodamo še, da je včasih res težko ugotoviti, kdo smo in kaj si želimo, se nam kot na dlani, pokaže možnost, da se za odgovore obrnemo kar na svoje telo. Telo namreč vedno zelo dobro ve, kako se počutimo ob kakšni ideji, tudi če se teh občutij ne zavedamo. Recite glasno: »Obožujem gripo!« ali pa »Navdušen sem, ko me kdo na cesti pošteno nadere!« in potem opazujte svoje telo. Opazili boste čuden občutek v želodcu, mogoče nihaj čeljusti, mogoče rahel odmik telesa nazaj ali pa samo kisel nasmeh ob takšni ideji. Ko torej izjavimo nekaj, kar podzavestno sovražimo, nam telo ta občutja sporoči skozi drobne, a opazne gibe, trzaje ali kombinacijo teh. 5. Bodi blag/a do sebe! Biti »to, kar si« ne pomeni tudi biti popoln. Popoln je Bog, mi smo pa samo ljudje in ena od lastnosti človeka je prav ta, da ni popoln. Da je občasno zmeden, da občasno dela tudi napake in da je občasno vse prej kot popoln. Če torej ljubimo in hvalimo le tiste stvari pri sebi, ki so lepe, močne ali pametne, zavračamo stvari, ki nas naredijo resnične. Prav to pa je nasprotje avtentičnosti. Začnemo skrivati to, kar je resnično in kazati na zunaj le tisto, kar je po naše res privlačno, čeprav je to nekakšno vsiljevanje. Edino, kar res lahko storimo, je, da svoje slabosti sprejmemo z razumevanjem in sočutjem. To ne pomeni, da se ne mislimo izboljšati temveč predvsem to, da smo veliko bolj blagi do sebe. Ljubiti in sprejemati sebe, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi je, konec koncev, edina pot do prave avtentičnosti. Predvsem pa je to tudi razlog, zakaj nas avtentičnost, to je dovoliti si biti to, kar si, tako osvobaja, osrečuje in bolje povezuje z ljudmi okoli nas. Srečno! Med včerajšnjo četrtfinalno tekmo med Rusijo in Hrvaško sem neskončno užival v prizorih, ko sta si na vip tribuni hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarovič in ruski predsednik Dimitrij Medvedjev izmenjevala čestitke. Oba imenovana imata dober smisel za humor in sta se več kot očitno ob tem tudi prijetno zabavala. Hrvaška predsednica, ki je na tekmo prišla oblečena v nacionalne rdeče bele “kockice”, je na vip tribuni izstopala kot kakšna plesalka sambe med pogrebci in tako v celoti izkoristila trenutek, ki se ji je za promocijo države (in sebe!) ponudil pred celotnim svetovnim avditorijem. Je mogoče kdo ni opazil? Vseeno pa je s stališča sporočilnosti govorice telesa takšna oprava več kot pomembna, saj so oblačila sestavni del neverbalne komunikacije. Poglejmo si te "kockice" torej nekoliko širše. Govorica telesa je namreč zgolj odraz stanja v človekovem polju emocij, tokrat v nacionalnem polju čustev. Ko na Hrvaškem zvečer vidiš tridesetletnike v kockastih majicah, ko na pol pijani nekje na rivi glasno razpravljajo o tekočih zadevah, se ti to zdi še kar normalno. Kljub temu, da tiste dni v igri ni prav nobena hrvaška reprezentanca, ne v nogometu, ne v košarki in ne v nacionalno obskurnem kriketu. Vseeno pa se te zjutraj dotakne, ko v trgovini vidiš še ne leto dni starega otroka, oblečenega v kockasti body ali nekoliko kasneje, na plaži, tri leta staro deklico, ko v kockastih kopalkah z dedom nabira školjke. Najprej jih verjetno označiš kar za fanatike in nato hitro dodaš, da ti svojega otroka že ne boš oblačil v zeleno belo modre odtenke slovenskih reprezentačnih barv. V adidasove tri črtice ja, v nike kljukico ja, v Desigual zmešnjavo barv ja, slovenske reprezentančne barve … ne.
Kam pa pridemo s to maškerado? Mislim, da hrvatom mnogi, slovenci pa še posebej, tako ali drugače zavidajo njihovo kockasto domoljubje. Gre namreč za res enostaven, a izjemno močan način nacionalne prepoznavnosti, ki ima korenine v sami biti hrvaške zavesti. Tam, od koder se črpa nacionalna moč, ki z lahkoto presega npr. trenutno precej izpostavljen strah pred migranti. Sporočilo, na čigavem teritoriju se nahajate, je več kot očitno in nihče, ne politiki, ne športniki in ne tujci niso toliko nori, da bi kakorkoli posegli v to (osje) gnezdo. Kljub temu, da bi si sicer želel, da bi hrvaško predsednico Kolindo zaneslo in bi si po zmagi nad Rusijo v navijaškem žaru slekla tudi majico, tega verjetno (žal) ne bom doživel. Ona zgolj zastopa hrvaško državo in jo na mednarodnem parketu temu primerno tudi promovira. Ker gojim močna čustva do svoje države Slovenije pa ob tem držim pesti, da bom tudi v Sloveniji večkrat doživel uporabo triglava ali reprezentačne kombinacije barv tudi izven športne dvorane ali stadiona. Seveda, če se po slovensko najprej uspemo dogovoriti, kaj je naše, kaj njihovo in kdo od večnih metuzalemov, ki vedrijo in oblačijo na slovenskem nebu nacionalnih interesov, bo od tega dovolj imel. Kaj bo ostalo Sloveniji na dolgi rok, očitno za odločevalce pri koritu ni tako pomebno. Zato Hrvaški čestitke za prepoznavno nogometno zmago nad Rusijo, Sloveniji, moji deželi, pa vso srečo tako pri nogometu v prihodnje, kot seveda pri čim bolj prepoznavni nacionalni identiteti in čustvih, ki vse to spremljajo in se odražajo tudi skozi nacionalna neverbalna sporočila oz. govorico telesa naroda. Srečno. PS: Trenutno vpisujemo v - Delta Life Coaching I. 1. Bodi blag-a s seboj. 2. Zaupaj vase. Vedno. 3. Bodi potrpežljiv-a. 4. Vztrajaj. 5. Delaj le eno stvar naenkrat. 6. Pazi na svoj fokus. 7. Do ciljev vodijo poti, ne izgovori. 8. Uspeh ni nikoli posledica naključja. 9. Izgubljenega dne ne bo nikoli več nazaj. +1 ... Ves čas se uči in vlagaj vase.
Dejstvo je, da je v raziskavah o lastnostih, ki si jih med zapeljevanjem najbolj želimo pri potencialnih partnerjih, samozavest praviloma na enem od vodilnih mest. Seveda pa se je treba vprašati, zakaj je tako in zakaj je prav samozavest tista, ki nam tako hitro zmehča kolena, ko smo v družbi takšnih ljudi. ZAKAJ TOREJ?
1. Če ti ne maraš sebe … zakaj bi te maral/-a jaz? Samozavest kaže na višjo stopnjo zavedanja o sebi in s tem tudi na več ljubezni do sebe. Ljudje že na daleč vidimo, da je samozavestni ženski ali moškemu mar zase in iz tega sklepamo, da mu oz. ji bo mar tudi za nas, če se bomo zbližali tudi intimno. Da jim bo mar, da bo v postelji lepo tudi nam. 2. Če ti ne verjameš vase … zakaj bi ti verjel/-a jaz? V prodaji je znano, da težko prodaš karkoli, če ne verjameš v svoj izdelek. Torej, če sam ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, ti tudi drugi ne bodo verjeli. Iti v posteljo z nekom, ki najprej zahteva ugasnjeno luč, nato pa ne da nič od sebe in zgolj čaka, kaj se mu bo zgodilo, ni ravno preveč prijetno. Če partnerja ob tem še ves čas sprašuje ali je vse v redu in kako naj se obrne, je razmislek o pobegu iz postelje kaj hitro v ospredju. 3. Če ti vse vidiš grdo … zakaj bi te jaz videl/-a lepo? Samozavestni ljudje razmišljajo pozitivno. Zavedajo se, da je življenje sestavljeno tako iz pozitivnih kot tudi negativnih trenutkov. Sami so se odločili, da bodo razmišljali o lepih stvareh in s takšno naravnanostjo pomagali tudi drugim, da bo njihovo življenje lepše. Zavedajo se, da gre v postelji lahko tudi marsikaj narobe in da to ne bo pokvarilo lepih trenutkov ne njim in ne partnerju ali partnerici z njo ali z njim. 4. Če ti ne veš kam … zakaj bi ti sledil/a jaz? Ljudje se radi družimo z ljudmi, ki vedo kaj želijo. Težko bomo sledili osebi, ki sama ne ve kaj hoče in kam želi iti. V družbi takšnih ljudi nas postane strah, saj takšno beganje v vse smeri pomeni veliko verjetnost, da bo slej ko prej šlo tudi marsikaj narobe. Samozavestna oseba jasno izraža namero ali želi le na hitro v posteljo ali pa si želi poroke. 5. Če kompliciraš ti … zakaj bi si življenje kompliciral/a tudi jaz? Samozavestni ljudje so enostavni. To ne pomeni, da je z njimi življenje vedno lahko. Res pa ves čas vemo, kaj želijo. To povedo naravnost in tako se tudi obnašajo. Jasno izrazijo kaj jim je v postelji všeč in kaj ne, hkrati pa tudi ne komplicirajo za vsako malenkost, če se zgodi kaj, kar jim ni posebej všeč. Srečno! V voditeljico Barbaro Polutnik Brusnik sva se na Koroškem radiu, v oddaji Odstiranja tokrat pogovarjala o samozavesti, samozavestni govorici telesa in na splošno o zmagovalni naravnanosti. Prijetno poslušanje. :)
Vsak dan znova me navdaja čudenje, kako se nekatera besedila množično delijo naokoli po družabnih omrežjih in posledično tudi množično poneumljajo ljudi. Dlje spremljam vse skupaj, manj mi je jasno, kaj se pravzaprav dogaja z nekakšno splošno inteligenco v tej moji državi. Več ali manj gre namreč za prežvečene arhetipske zgodbe, ki jih komaj polnoletne bloggerke na "trendy" portalih, za en evro na tipkano stran, enkrat oblačijo v izjemno Maggy iz Illinoisa (kdo-in-od-kod?), drugič pa v 23 uspešnih marelic iz Južne Floride, ki so vsaka zase izpeljale "neverjeten življenjski preobrat".
Resnici na ljubo, ko iz omenjenih zgodbic otresete kup pridevnikov in visoko zvenečih besed, dobite le nekaj solz, vzdihovanja in poceni čustvene navezave na "izjemno življenjsko zgodbo" novodobne Pepelke, ki se je pogumno izvila iz zatiranja in smradu pepela, ki ji ga je na predpražnik njenega življenja nasul, po možnosti kar ... moški. Na področju osebnostnega razvoja je že desetletja znana "modrost", da denar narediš najlažje tako, da s svojimi seminarji naslavljaš ženske. Joga ušes, ženstveno meditiranje o koreninicah dreves ... ni važno, le da je pod oznako prebujanja ženstvenosti in ženske energije. Če v okviru osebnostnega razvoja naslavljaš namreč moške, preprosto nihče ne pride. Ženske tako ali tako ne, moški pa še manj. Saj veste, po moško pač le spiješ pivo ali pof* kakšno češpljo, pa je osebnostni razvoj zagotovljen. V korak s takšnim pristopom sodi tudi nagovarjanje žensk k prevzemanju moške vloge. Trend, ki se je razvil v zadnjih letih in ki doživlja svoj vrhunec na družabnih omrežjih prav skozi nekritično deljene pogrošnih besedil o tem, kako lahko za vse poskrbi kar ona sama. Ko spremljam ves ta trud za všečke na takšen način, se večkrat vprašam, kaj je pravzaprav narobe s tem, da je moški - moški in ženska - ženska? Vse skupaj me spominja na idejo, s katero nas je uspešno posilila kozmetična industrija, da je vsak naravni človeški vonj pravzaprav smrad, in ga je nujno potrebno prekriti z raznimi dezodoranti in parfumi. Kakšen moški pa si, če ne uporabljaš ...? Poženščenost slovenskih moških tako danes postaja vedno bolj pereč problem. Ne dolgo nazaj mi je prijateljica poslala celo besedilo, v katerem se pisec ženskam opravičuje (!) za vse gorje (!), ki smo ga ženskam baje skozi zgodovino zakrivili moški. Saj načeloma bi to neumnost preskočil, rekel hvala in jo tudi pozabil, ko pa sem si ogledal, kolikokrat je bilo to besedilo deljeno po omrežjih, me je skoraj zadela kap. Tega, da so ga delile povečini zgolj ženske, verjetno ni potrebno poudarjati prav posebej. Priznam da me malo moti, da se prej omenjeni mamin sinko, v svoji notranji bitki za osvoboditev izpod maminega predpasnika javno izpoveduje in opravičuje ženskam v mojem imenu. Česa drugega, kot kakšno leto vojaškega škornja, si v mojih očeh sploh ne zasluži. Naj bo raje dober moški, predvsem pa človek in bo kar hitro vse v redu. Žal pa v Sloveniji res ni prav veliko dobrih zgledov. Balkansko moško napihovanje po Sloveniji ne deluje, pijančevanje tudi ne, akcijski filmi s pištolami za pasom in nekakšno nadvlado nad vsem kar leze tudi ne, Instagram fotografije sanjskega življenjskega sloga, ki je tako ali tako nedosegljiv, tudi ne, uspehi naših športnikov pa tudi ne morejo biti prav dolgo obliž za vse kar po dolgem in počez. Zanimivo, da se mi prav vsakič, ko na Facebooku objavim vpis v (novo) skupino "Alfa moški", pod takšno objavo nabere kup ostrih komentarjev. Saj razumem, da je tema žgečkljiva in vesel sem, da kdo to sploh prebere. Vseeno pa je pri tem samo po sebi dovolj zgovorno dejstvo, da so komentarji moških praviloma žaljivo pljuvanje po takšnih srečanjih, komentarji žensk pa zahvale, ker se hvalabogu kdo sploh ukvarja s čim takšnim tudi pri nas. Če je oče v gostilni ali pa ga sploh ni nikjer, fanta pa vzgaja ženska sama, bo pač postal poženščen fant. Postal bo fant, ki se obnaša in razmišlja tako, kot je njegova mama mislila, da naj bi se obnašal in razmišljal kot fant. Kaj pa naj postane? Biti moški v današnjem svetu ni tako lahko, kot se zdi. Ni pa tudi tako težko. Predvsem mislim, da bo brez pravega preboja na področju osebnostnega razvoja tudi za moške, vedno težje. Dobrih mentorjev in zgledov že zdaj primanjkuje, pa tudi vsak ni dober za vsakogar. Osebnostni razvoj ni nekaj, kar bi bilo rezervirano zgolj za ženske. Šport, pivo, ženske in avtomobili so lahko čisto dober okvir tematik za moške debate, vseeno pa bo glede na trend potrebno storiti tudi nekaj več. Mogoče za začetek stopiti v stik s kom, ki se s tem ukvarja in stopiti korak ven iz svoje cone udobja? Za začetek bo že pol koraka čisto dovolj. Srečno! PS: Tekst je bil napisan za Playboy.si TUKAJ PS PS: Več o skupinah Alfa moški TUKAJ V Goriški knjižnici Franceta Bevak je v ponedeljek, 19. februarja 2018, potekala predstavitev knjige Samozavest je seksi!, ki je pritegnila številne obiskovalce - željne novih znanj.
Ob dinamični predstavitvi je potekalo tudi prijetno druženje.Super je bilo. - Prijave na delavnico: Samozavestno javno nastopanje - Prijave na delavnico: Govorica telesa Vljudno vabljeni! V knjižnici Mirana Jarca Novo mesto je v torek, 30. januarja 2018, potekala predstavitev knjige Samozavest je seksi!, ki je pritegnila številne obiskovalce - željne novih znanj.
Ob dinamični predstavitvi je potekalo tudi prijetno druženje.Super je bilo. - Prijave na delavnico: Samozavestno javno nastopanje - Prijave na delavnico: Govorica telesa Vljudno vabljeni! Na povabilo Waldorfske šole Maribor sem v četrtek, 11. januarja 2018, izvedel predavanje o neverbalni komunikaciji za učitelje in starše otrok, ki obiskujejo omenjeno šolo. Spregovoril sem o zgledu, razmerju med videnim in izgovorjenim ter o zavedanju, da otroci ves čas spremljajo vse pri svojih starših. Hvala za povabilo, bilo je zelo prijetno. PS: - Prijave na delavnico: Samozavestno javno nastopanje - Prijave na delavnico: Govorica telesa O Melanii Trump, ubijalskem stisku rok Pahorja in Šarca, o samozavesti, predvsem pa o novi knjigi Samozavest je seksi! sva v oddaji Iz oči v oči poklepetala z voditeljico Marjanco Scheicher. Prijavnica na brezplačna predavanja po Sloveniji: TUKAJ Posnetek oddaje Iz oči v oči z Marjanco Scheicher o samozavesti, govorici telesa in novi knjigi Samozavest je seksi! Na pikniku vašega podjetja sodelujete v precej nezanimivem pogovoru. Sicer je res dolgočasno, vendar pa je dobra stran takšnega kramljanja, da lahko izza temnih očal v miru opazujete ljudi. Predvsem tiste, ki jih (še) ne poznate. Grrr, tisti lepotec tam pri žaru ... pa kako se vsi smejijo njegovim šalam. Kaj pa tista vitka črnolaska, ki se tako lepo giblje? Oči večine moških so ves čas na njej. Hm, in tisti novi iz komerciale? Prav nič mu ni nerodno v živordečih nogavicah, ki tako izstopajo, ko se mu hlačnice med sedenjem nekoliko privihajo navzgor. “Ah, ko bi le jaz imel oz. imela toliko samozavesti, da bi se tako nosila med ljudmi, da bi znal govoriti takšne zgodbice, da bi …” [vpišite po svoje] Ste se že kdaj ujeli v takšno razmišljanje? Verjamem, da ste se. In prav nič fino ni. A pozor! Primerjate jabolka in hruške!!! Še več. Takšno razmišljanje je v resnici zelo nevarno, saj ruši vašo samozavest. Medtem, ko po eni strani opazujete druge, ki se vam kažejo v najlepši možni luči, imate po drugi strani neposreden vpogled vase, z vsemi prednostmi in seveda tudi slabostmi. (!) Primerjate torej predstavo za gledalce, ki jo uprizarjajo drugi in svojo predstavo, ki pa ob glavnem odru vključuje tudi vpogled v celotno ozadje (zaodrje, “backstage”). A žal se vse skupaj pogosto tukaj ne konča. Na dolgi rok boste na takšen način precej verjetno zamajali vašo samopodobo in se tako začeli resno ovirati v svojem življenju. Ena od definicij samozavesti namreč pravi, da gre za občutek pripadnosti temu trenutku. Povedano drugače: je že prav, da ste tam kjer ste ... takšni kot ste. Seveda je možno kaj izboljšati. Vedno se najde kaj. Kar spoznajte bolje tisto vitko črnolasko, modrookega lepotca tam pri žaru ali novega kolega iz komerciale. Kaj kmalu boste opazili, da Vam zavidajo marsikaj. Srečno! PS: Vpisujemo v novo skupino Delta Life Coaching (več TUKAJ) Smo leta 2017 in živimo v času enakosti spolov. Ženske dokazujete, da ste enako sposobne za vloge, ki so, še par desetletij nazaj, tradicionalno pripadale moškim. Prevzemate vodenje podjetij, vodilne vloge v politiki, prevladujete na glasbenih lestvicah, ste enako in vedno pogosteje tudi že bolje plačane v filmski industriji, prav tako tudi dosegate in presegate izjemne športne rezultate svojih moških vrstnikov. Prav tako pa prevzemate vodenje tudi v odnosih med moškim in žensko tj. v partnerskih zvezah. Nekateri moški vas zato vidijo kot »možače«, kot agresivne in prav nič ženstvene. Menijo celo, da tako prevzemate vlogo, ki glede na biološke danosti (npr. fizična moč moškega), pripada moškemu. Hitro se namreč počutijo podrejeno, ogroženo, celo oropani moškosti. Drugim moškim pa se ženska iniciativa zdi očarljiva, zapeljiva, pogosto tudi seksi. Všeč jim je, saj se tako razbremenijo. Ni jim več potrebno razmišljati, kaj naj storijo, da vam bo prav, kam naj vas peljejo, kako naj vas poljubijo, katere položaje naj zavzamejo v postelji in podobno. Preprosto jim poveste kaj hočete, kam želite iti in kako naj se ravna z vami tudi v intimnih trenutkih. Pri razmisleku o prednostih in slabostih "močne" ženske se bom zaradi širine te tematike v nadaljevanju tega teksta usmeril predvsem v pojem prevzemanja iniciative z ženske strani. Resnici na ljubo je odnos do tega pojma v veliki meri odvisen od vaših pogledov na vlogo spola v zvezi. Vseeno pa boste, kot sem omenil že zgoraj, pri zmenkarijah danes priča veliko večji količini iniciative z ženske strani, kot pa je to bilo v še ne tako daljni preteklosti. Kot bom pokazal v nadaljevanju na konkretnih primerih, zagovarjam nekoliko več moške iniciative, v splošnem pa nimam nič proti občasni ženski iniciativi. Kje je potem ta "meja", tista prava mera ženske iniciative?Primer: ženska jasno pove, česa si želi Seveda danes ženskam ni več treba sprejemati dejanj ali slediti moškim, če gre za neumnosti. Prav je, da ženske poveste svoje mnenje in da poveste, kaj si želite. A dejstvo je, da nekateri moški to cenijo, drugi pa ne prav preveč. Toliko, kot po eni strani takšni komentarji razbremenijo moškega pri notranjem spraševanju o tem, kaj si partnerka želi, po drugi strani lahko te isti komentarji odpihnejo tisto prefinjeno tančico skrivnostnosti, ki je tako zelo dobrodošla v zvezi. Večina si preprosto želi presenetiti svoje dekle, jo razvajati na svoj način, si želi biti spontan in tudi na takšen način drugačen od potencialnih tekmecev. Prava mera se v tem primeru skriva v spoznanju, da če kar naenkrat vse postane poznano in predvidljivo, tudi spolna napetost oz. kemija počasi, a zagotovo mine. Primer: ženska narekuje tempo (vabi ven, izbira lokal ipd.) Moški še kako dobro poznajo ti. »prvo minuto« tj. trenutek, ko se pristopi k dekletu. Smiselno enako velja potem tudi v nadaljevanju, kjer se od njih pričakuje, da bodo opravili večino govorjenja v procesu spoznavanja, da bodo oni povabili na prvi zmenek, da bodo oni izbrali restavracijo in, ne nazadnje, da bodo oni prvi poljubili in ne čakali, da bo ona poljubila njih. Nekateri moški imajo prav zato radi, da ženska prevzema iniciativo, saj se tako počutijo deloma razbremenjeni. Pa še »močna« ženska je izbrala ravno njih. Kljub temu pa je potrebno upoštevati, da je na nek način pritrdilni odgovor na vabilo na zmenek ali poljub, za moške tudi nekakšna »zmaga«. Daje jim občutek, da so nekaj dosegli, da jim je uspelo oz. da so dekletu všeč, če sprejema njihovo vodenje. Prava mera je torej nekakšen seštevek malih »zmag«, ki jih moški (nujno!) potrebuje za svoj notranji občutek vrednosti. Da je v očeh svoje izbranke videti zmagovalec oz. alfa moški. Primer: ženska ves čas jasno izraža svoje mnenje Podrejene ženske so počasi, a zagotovo stvar preteklosti. Ženska današnjega časa je močna, artikulirana, izobražena in neodvisna. Pri tem je zanimivo, da tudi v splošnem ljudje bolj cenimo tiste ljudi (moške in ženske), ki imajo močna prepričanja in ki jasno izražajo svoje ideje. Tudi zato nekateri moški ne marajo preveč podrejenih žensk. Vidijo jih kot dolgočasne, pasivne in na nek način težavne, saj ves čas terjajo nekakšna »navodila« in sprejemanje odločitev namesto njih. Vseeno pa je potrebno paziti, da jasno izraženo mnenje ne povzroča stalnega pregovarjanja in skoraj volitve za prav vsako malenkost. Moški se namreč pri jasno izraženih ženskih stališčih kaj hitro počutijo tudi napadeni. V ozadju je moško razumevanje sveta, ki je precej bolj hierarhično strukturirano, kot pa je ženski pogled na svet. Takšno jasno izražanje mnenja o prav vsaki stvari jih preprosto odbija. Tudi zato takšnim moškim »podrejene« ženske delujejo bolj sprejemljive, privlačne in seksi. Prava mera se v tem primeru skriva v jasno izraženem mnenju skozi vrednote in ne »dlakocepljenje« okoli vsake malenkosti. Povedano drugače, naj se on »po moško« zaletava s svojimi odločitvami, ona pa naj ob tem čvrsto drži svojo linijo odločitev, ki temeljijo na vrednotah, ki jih sama zagovarja. Primer: ženska ves čas zasipa z majhnimi pozornostmi Ko se dotaknemo vprašanja majhnih pozornostih do moškega, ne moremo kar tako mimo prispodobe, da so fantje potomci lovcev, dekleta pa potomke nabiralk. Temeljna razlika v moški in ženski energiji namreč je, da gre pri moškem za aktivni, usmerjen princip delovanja, pri ženski pa za pasivni, povezovalni princip. Pri drobnih pozornostih zato velja namig, da kljub enakosti spolov dopuščajte več moške svojeglavosti, kot pa da jih »obremenjujete« s konkretnimi majhnimi pozornostmi v smislu crkljanja z npr. čokoladicami. Ko si on želi iti s prijatelji na pivo (iti v lov), naj gre na pivo. Ko si želi iti na nogometno tekmo, naj gre. Če pravi, da se ne želi družiti s sosedom, ga ne pregovarjajte in mu ne vsiljujte »širšega zornega kota« ter pomanjkanje »socialnih veščin«. Pri moških praviloma vedno delujejo majhne pozornosti, ki so povezane s seksom, športom ali tehniko. Ko bosta v tehnični trgovini in veste, da si želi nove klešče (že petnajste!), mu jih za spremembo enkrat kupite in ga ne prepričujte, da jih ne potrebuje. Kupite mu že tisti navijaški šal in naj vsaj doma pred televizorjem skače v polni bojni opremi, če ga že na tekmo ne pustite. Pošljite mu sms s sporočilom, kakšen seks si želite danes, ne pošiljajte pa mu celih referatov o tem, kaj vse potem pričakujete od njega. Le pretiravajte ne z majhnimi pozornostmi. Z razlogom se imenujejo »majhne«. Če jih bo preveč, se bo počutil napadenega ali bo celo dobil občutek, da ste vedno in povsod okoli njega. V tem primeru upoštevajte izrek, da »manj je več«. Pri ženski iniciativi gre torej iskati "pravo mero" v njeni dobrodošlosti, ne pa pretiranosti. Tako, kot je zmerna uporaba »stare dunajske šole« kot je npr. pomoč pri oblačenju plašča ali odmik stola pri mizi v lokalu dobrodošla in privlačna v vaših očeh na eni strani, pa po drugi strani zmerna ženska iniciativa prav tako nosi s seboj svoj čar. Gre na nek način za izražanje drznosti, za načrtno usmerjanje moškega pogleda na vas. Odgovor na naslovno vprašanje je DA, podrobnosti pa se skrivajo v razmerju 2/3 v dobro iniciative. Povedano z besedo, iniciativa da, vendar ne preveč. Moški potrebuje občutek da je "alfa" v očeh svojega dekleta. To, da ste ga izbrale, ni dovolj. Ves čas potrebuje nekaj potrditve in prav občasno prepuščanje iniciative je sestavni del tega potrjevanja. Zanimivo, da ob vsem tem, močno žensko prav to prepuščanje iniciative v moških očeh naredi še močnejšo. Srečno! Edvard Kadič - Program za ženske (klikni): Kako osvojiti moškega 35+ - Program za moške (klikni): Alfa moški Moška samozavest se sicer kaže na različne način, zavzemanje prostora pa sodi med najpogostejše neverbalne signale na tem področju. Med moškimi lahko potem vse skupaj zelo hitro preide v nekakšno neverbalno šopirjenje in s tem sporočanje, da je drugim moškim prehod / dostop / pristop prepovedan.
A kaj hitro se vse skupaj spremeni, ko pride mimo ženska ... ;) Pogovor o psihološkem profilu Slovenije v letu 2016 v oddaji Aktualno (Nova24 TV), z dr.Borutom Pogačnikom in voditeljico oddaje Sofijo Piko Simić
Ste že kdaj počeli kaj, pri čemer so vam ure minile kot minute? Ste že kdaj med svojimi opravili popolnoma pozabili na čas, vi pa ste se potem počutili popolnoma mirni, spočiti, polni energije?
Pionir na področju raziskav v zvezi s to tematiko je Mihaly Csikszentmihalyi, madžarsko-ameriški psiholog, rojen 29. Septembra 1934 na Reki (Hrvaška), ki je pri 22-ih letih emigriral v ZDA. Doktoriral je na Univerzi v Chicagu in kasneje tam postal tudi vodja Oddelka za psihologijo. Postal je znan kot eden od začetnikov ti. pozitivne psihologije, ki se je v svojih raziskavah lotil razumevanja korenin kreativnosti in produktivnosti. Sčasoma je njegova ideja o toku postala precej tesno povezana tudi s koncepti sreče in veselja.
Kaj je to "biti v toku" in kako vstopiti vanj? Csikszentmihalyi je področje “biti v toku” neposredno nagovoril s svojo študijo o dejavnikih počutja (angl. Optimal Experience in Work and Leisure), kjer beseda teče o ti. dejavnikih optimalnega počutja. Študija nam pokaže, da ljudje najlažje dosežemo svoj "tok" (svoj zanos, tudi “cono”) tako, da se ukvarjamo z dejavnostmi, ki nam po eni strani predstavljajo izziv, po drugi strani pa imamo potrebna znanja in veščine za razreševanje omenjenega izziva. Prav ravnovesje med znanji in izivom je ključno za naš zanos z dejavnostjo. SSKJ, zanos in "biti v toku"? Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) zanos definira kot močno čustveno vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa. Za naše čim boljše praktično razumevanje besedne zveze “biti v toku” lahko torej zapišemo, da gre v bistvu za optimalno doživljanje sebe in sveta, ki je posledica naše intenzivne vključenosti v naše trenutne dejavnosti. Kdaj smo zares srečni pri svojem delu? Kako je v resnici to stanje zanosa pomembno za nas izhaja iz študij, ki jih je sicer res spodbudilo Csikszentmihaly-jevo delo, katere pa je kasneje razvil Matt Killingsworth. Ugotovitve nedvoumno kažejo, da smo veliko bolj srečni, kadar smo res osredotočeni. Torej, kadar smo res v toku tega, kar počnemo in ne takrat, ko želimo naenkrat narediti več stvari oz. kadar nam pozornost bega naokoli. Znanost je glede “toka” tudi odkrila, da smo v njem najlažje takrat, ko smo osredotočeni na dejavnosti, ki so neposredno pred nami. Če se med plezanjem ali slikanjem počutimo v toku, je namreč naša celotna pozornost usmerjena na plezanje ali slikanje. Pri tem je prav posebej zanimivo, da medtem, ko smo v toku, popolnoma pozabimo nase. Pozabimo torej na vse tiste cilje, opomnike in vse druge majhne ali velike stvari, ki nas sicer ves čas obdajajo. In vedno, ko slišimo ljudi govoriti o zanosu, praktično vedno govorijo tudi o tem, da je čas preprosto nehal obstajati. Da so jim ure minile kot minute. Srečno!
Če vas ta tema zanima nekoliko bolj podrobno vam predlagam, da si ogledate spodnji video:
Star rek pravi, da ko ti je za nekaj res mar, vstajanje zjutraj ni problem. No ja, recimo da res pri najpomembnejših stvareh. Pri malo manj pomembnih, pa zna biti včasih precej zanimivo. Včasih se res ni težko motivirati. Kar naenkrat se znajdemo v vrtincu dogodkov, polni energije, volje in pripravljenosti na dejanja, o katerih drugače ne bi niti upali sanjati. Drugič pa … no ja, hodniki odlašanja postanejo tako temačni, da je zanimivo vse drugo le dokončanje projekta ne. Pri poizkusih definiranja motivacije je dandanes daleč najbolj popularna definicija, da gre v bistvu za voljo storiti (dokončati), kar smo si zastavili. Gre torej za nekakšen nabor psiholoških dejavnikov, ki vodijo k dejanjem. Steven Pressfield v svoji knjigi “The War of Art” [2012] poda nekoliko manj znanstveno, a nič manj zanimivo definicijo motivacije. Pravi: “V nekem trenutku bolečina NE NAREDITI postane večja ob bolečine NAREDITI.” Torej, v nekem trenutku nam je lažje stopiti iz cone udobja in nekaj spremeniti, kot pa ostati tam in ne narediti nič. Lažje je iti ven v svet, delovati in se izpostavljati prepihu dogodkov, kot pa še naprej mirovati, gledati televizijo in se valjati po kavču. Zdi se nam lažje klicati ljudi, jih spraševati, če bodo kaj kupili od nas ter ob tem pogosteje občutiti grenkobo odgovora “ne”, kot pa občutiti grenkobo po pogledu na naš prazen bančni račun. Res je, vsaka odločitev ima svojo ceno. Vendar pa je takrat, ko smo motivirani, to ceno lažje plačati. Lažje namreč prenašamo nelagodje ob našem delovanju, kot pa bolečino, če ne storimo nič. Pri motivaciji gre torej za korak čez mentalni prag. Čez točko, ko postane postane bolj boleče ne narediti, kot pa narediti. To se nam pogosto zgodi šele po daljšem obdobju odlašanja, v zadnjih trenutkih pred končnim rokom za dokončanje. Pri motivaciji je tudi zelo zanimivo, da pogosto postanemo motivirani šele POTEM, ko že začnemo z delovanjem in ne prej. Dandanes je vsepovsod okoli nas polno raznih knjig, video posnetkov, predavanj itd., ki nas želijo motivirati. Vendar pozor! Mnogi zato zdrsnejo v napačno prepričanje, da bodo bolj motivirani zgolj tako, da bodo spremljali zgoraj omenjeno. Torej, šli na kakšno motivacijsko predavanje, prebrali knjigo in podobno. Do določene mere imajo seveda vpliv tudi takšna udejstvovanja. A če želite narediti resen korak naprej, morate preiti iz omenjene PASIVNE oblike motivacije v AKTIVNO. Naj v podporo temu zapisu omenim vsaj eno od lastnih izkušenj in sicer gre za obiskovanje fitnes kluba. Že Newton je pri svojih zakonitostih izpostavil, da bo telo, ki se giblje, težilo k gibanju. Ko enkrat torej začnemo delovati, je lažje ostati v delovanju, kot pa prenehati in kasneje spet poizkušati znova z delovanjem. Naj za konec tega prispevka omenim še sledeče: večino motivacije potrebujemo na začetku. Upor je največji, dokler se delo ne začne. Ko pa enkrat pričnemo z delovanjem, bo napredek veliko bolj naraven, kot se sprva zdi. Povedano drugače, zaključiti je običajno veliko lažje, kot pa začeti. Torej je ključno, da sploh začnemo. A kako? Večina ljudi troši bistveno preveč časa in energije na napačnih delih procesa doseganja ciljev. Pri Delta metodi zagovarjamo “avtomatizacijo” prvih korakov. Pri mojem delovniku in vključitvi "sitne dejavnosti" tj. fitnesa se npr. obnese 3x tedensko, zjutraj ob 6h. Na takšen način namreč lahko lažje strukturiram tudi preostali del dneva tj. kdaj imam potem čas za tuširanje, prve sestanke itd. Enako velja npr. tudi za prodajo. Če nimate sistema, kdaj klicati stranke, kdaj se dogovarjati za predstavitve in kdaj si delati zapiske, boste večino časa preživeli v razmišljanju o vsem tem in v bistvu ves čas igrali loterijo, da boste nekaj že zadeli. Nekoč. Vzpostavitev urnika dejavnosti se sliši kar nekako preveč preprosto. Vendar pa vzpostavlja rutino. Vzpostavlja okvirje, znotraj katerih lahko dejansko živijo vaši cilji. Vzpostavlja navade, ki potem služijo za presojo rezultatov. Če rezultati niso dobri, ni vedno potrebno menjati celotne rutine. Pogosto je dovolj le označiti slabe navade, jih ustrezno prilagoditi ali zamenjati in proces postane čez noč zgodba o uspehu. Ne čakajte na motivacijo ali navdih. Zastavite si urnik in ustvarite si svoje zmagovalne navade. Prav to je razlika med profesionalcem in amaterjem. Profesionalec si zastavi urnik in se ga drži, amater pa čaka na navdih in pravi trenutek. Srečno! PS: Prihodnjič več o tem, kako se motivirati tudi takrat, ko se ti RES ne ljubi ;) |