Tudi vi ob rojstvu svojega otroka niste dobili zraven priročnika, kako ga pravilno vzgajati?
Lepo, da nisem edini. Me pa, kot nekoga, ki se ukvarja s komunikacijo in osebnostnim razvojem, vseeno malo čudi, kako radi pri vzgoji otrok zanemarjamo svoje obnašanje. Otroci se namreč večinoma učijo z zgledom in ne toliko z nasvetom. Koga je potem pravzaprav potrebno vzgajati? ... 

Vsi vemo, da opravljati res ni lepo. A roko na srce, včasih prav paše. S sebe nekako stresemo gnev, ki sploh ni nujno tako velik. Mogoče gre včasih zgolj za trenutek slabosti ali pa jezo celo na kaj čisto tretjega, pa se z bežnim znancem nimamo kaj drugega pogovarjati kot o osebi, katero poznava oba. ​...

Ključne besede: opravljanje, kramljanje,  

Glede na moje področje delovanja sem posebej pozoren na izjave tistih, ki dosegajo izjemne uspehe. Prav presunljivo je, kolikokrat je po njihovem razlog za doseganje vrhunskih uspehov samozavest: samozavestno govorjenje, samozavestno nastopanje, samozavestno obnašanje ipd.

Niste še nikoli slišali kakšnega politika, podjetnika ali vrhunskega športnika, ki je v kamero zatrjeval, da je razlog njegovih uspehov samozavest in prepričanost v zmago? ​

Pa je temu res tako? 

Iz lastnih izkušenj, potem ko sem slabih 40 let preživel z vsaj 20 kg preveč (BMI in podobne meritve) vem, da je vse skupaj nekoliko drugače.

​Sicer je res vsakdo med nami nekoliko poseben, v skupnem pa glede delovanja telesa ni velikih razlik. Razni preparati, super moderne diete in podobni predlogi, zagotovo imajo nekakšen domet delovanja. Žal se njihov domet večinoma konča v tvoji denarnici, redko gre tudi naprej nad špeh.

Moje opažanje glede hujšanja je, da je potrebno upoštevati predvsem:

1. da se telo hrani z mešanico različnih sestavin iz okolja, kjer živimo,

2. da mora biti poraba kalorij večja od njihovega vnosa,

3. da se špeha najhitreje znebiš tako, da zmanjšaš vnos sladkorja in ogljikovih hidratov,

4. da telovadba ni namenjena hujšanju, temveč oblikovanju telesa, zdravem razmišljanju in vitalnosti (razen kolikor vpliva na tč.2) in

5. da je potrebno piti dovolj vode. Alkohol telesu škoduje in zavira hujšanje.

 ❗️Zdaj pa še verjetno tisto najpomembnejše:

Za trajno preobrazbo (beri: adijo odvečnemu špehu za vse večne čase), je potrebno delati na sebi predvsem mentalno. Ves čas.

POMEMBNO:

Ko začneš hujšati, začneš sproščati vsa tista občutja, misli ipd., ki si jih ujela-a in NE predelal-a skozi čas ... v špeh.

Ko shujšaš nekaj kil, se razgališ tudi duševno, dotakneš se misli, občutij in vzorcev razmišljanja, ki sprožajo bolečino ... in se zrediš nazaj, če jih ne predelaš zdaj. Pa še kakšno kilo več pridobiš, da so omenjeni vzorci bolj na varnem.

Tako enostavno je to. ( Nisem pa rekel, da je lahko.)

Srečno!

PS: Predlog: Vključi se v Delta Life Coaching TUKAJ
       -  Preberi (v angl. jeziku): Članek v Forbes o hujšanju TUKAJ

Tiste male navade, ki jih je treba spremeniti in na novo osvojiti, so pogosto očem res globoko skrite. Šele čez čas se povežejo v sistem, ki zmaguje. To je vse prej kot motivacijsko in pogosto se zatekam v besedno zvezo "saj sem vam rekel" zgolj zato, da človek lahko ozavesti svojo pot in bolje razume, da gre za njegove dosežke, njegov trud in njegove nove navade.

Ne samozavest niti uspeh namreč nista danosti, temveč sta nekaj, kar se dosega, gradi, kar se razvija.

Kar drugi ljudje običajno vidijo, je zgolj vrh naporov posameznika in njegov preboj, ne vidijo pa vseh tistih malih stvari v ozadju, prejokanih noči in trenutkov, ko je človek razmišljal o tem, da bi odstopil. Ne vidijo vseh tistih malih potez in dnevnih odločitev, ki so morale biti izpeljane in sprejete, da bi se lahko ustvarile navade, ki človeka potem v skupnem vodijo do cilja in ga naredijo bolj samozavestnega oz. uspešnega.

Ko posadimo seme, dolgo časa ni nič vidno. Ko pa sčasoma rastlina požene steblo, se kmalu in tudi relativno hitro pred našimi očmi razvije čudovita cvetlica. Vseeno pa moramo kar nekaj časa počakati in vztrajati pri negi, da rastlina obrodi tudi sad in novo seme.

Za razvoj samozavesti ali doseganje uspeha je torej najprej potreben čas, zagotovo pa pri tem pomaga potrpežljivost, odločenost in seveda dober trener.
​
PS: Vpis v novo generacijo programa Delta Life Coaching I. TUKAJ

Ljudje že stoletja nosimo maske in se pri tem večinoma zabavamo. Praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom, maske pa nam ob zabavi omogočajo tudi skrivanje ter izživljanje nekaterih osebnostnih vidikov, ki bi brez maske verjetno ostali še naprej skriti v nas. ​

Etimološko je beseda "maska", ki je prvotno pomenila zgolj odrsko masko, vir latinski besedi "persona", ki pomeni posameznikove lastnosti oz. značilnosti. V slovenščini te posameznikove lastnosti označimo z besedo osebnost.

Se še spomnite filma Maska z Jimom Careyem v glavni vlogi? Kdor si je namreč nataknil tisto masko, je sprožil preobrazbo v svoj alter ego.

Ljudje si ves čas natikamo različne maske. Od umetnega nasmeha, dodelanega make-upa, pa vse do najnovejših očal in slušalk, za katerimi se uspešno skrijemo oz. živimo v svojem svetu.

Zakaj to počnemo?

​Zaradi zelo različnih razlogov, od želje po ugajanju, vključitvi v družbo, do načrtnega prikrivanja svojih slabosti (fizičnih ali emocionalnih) in strahu. Nekateri se brez maske ne počutijo npr. dorasli vlogi, ki jim je zaupana. Menijo, če ne nosijo obleke in se ne obnašajo na določen npr. vzvišen, aroganten in odrezav način, jih sodelaci ne bodo jemali resno.

Drugi nosijo maske zato, da se bolje vključijo v družbo. Npr. če se vse sodelavke vpadljivo ličijo in oblačijo ekstravagantno, se (če smo ženska seveda) začnemo ličiti in ekstravagantno oblačiti tudi mi. Lahko bi dejali, da če vsi okoli nas nosijo maske, jih nosimo tudi mi.
​
Tretji uporabljajo maske v intimnem okolju zato, da se lahko dotaknejo svojih skritih poželenj, kompleksov in zadržkov, četrti nosijo (politične) maske zato, da jih drugi lažje prepoznajo in jim pripišejo določeno vlogo ter vpliv v družbi in tako naprej.

​Na področju coachinga kot stroke smo v zadnjih dvajsetih letih prešli od razumevanja razvoja posameznika, ki je temeljilo na hierarhičnih »ex-katedra« metodah, na tako imenovane vitke, lateralne, agilne metode, ki ne temeljijo več zgolj na prenosu znanja, temveč predvsem na jasnih okvirjih in smernicah razvoja ter spodbujanju strank k samostojnemu iskanju znanj z namenom, da se posameznik osebnostno (in strokovno) razvija, čim bolj prilagojeno njemu samemu.

Danes živimo v družbi obilja, tako glede blaga in storitev kot tudi glede informacij. Če je bila še 20 let nazaj konkurenčna prednost coacha imeti informacije in jih nuditi na trgu kot dodano vrednost strankam, to danes preprosto ni več mogoče. Ko smo nekateri začeli intenzivno pro- movirati »sharing is caring« tudi na po- dročju strokovnih tematik, povezanih s coachingom, so nas drugi začeli napadati, da rušimo same temelje kategorije, saj kar naenkrat brez informacij ni več nič, kar naj bi bilo (po njihovo, seveda) res prava dodana vrednost sodelovanja med na primer podjetjem in coachem.
​
Leta 2019 smo priče, da to ni tako, celo vse prej kot to. Danes je ena od večjih idej v tej kategoriji kratica H2H »human-to-human«, dober stik z (dobrimi, strokovnimi in prijaznimi) ljudmi in ne posest »čudežnih« informacij, s katerimi se premagujejo tekmeci.

Prav je, da verjamete, da imate dober izdelek ali odlično storitev, vendar verje- tno (žal) niste edini in ima podoben izdelek ali storitev še vsaj pet podjetij, ki so vsa dosegljiva s preprostim klikom na spletu. Pri ljudeh pa je seveda nekoliko drugače in tega se današnje generacije mladih, še posebej tisti, ki se šele zaposlujejo, zelo dobro zavedajo.

Kot nekdo, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že več kot 20 let, zelo dobro vem, da imamo v večini organizacij, ne glede na velikost podjetja, dejavnost ali izobrazbeno strukturo, lahko opravka s strokovno, komunikacijsko in osebnostno odraslimi ljudmi ali pa z nedoraslimi, takšnimi, ki so ostali ali v nekem drugem času ali pa živijo v vzpo- rednem svetu in z ljudmi skoraj ne znajo več neposredno komunicirati. Glede na zapisano je seveda na mestu vprašanje, kam gre torej razvoj kategorije coachinga.

​Personifikacija

Personifikacija blagovnih znamk je danes nekaj popolnoma običajnega in predstavlja celo osrednji način, kako blagovne znamke nagovarjajo potrošnike. Personifikacija na področju kategorije osebnostnega razvoja torej pomeni, da bodo (bomo) coachi prihodnosti morali za vsakega naročnika (stranko) posebej najti ustrezne poti, ki jo nagovorijo k uravnoteženju virtualnih in realnih kanalov komunikacije ter s tem posledično tudi osebnostnega razvoja. Ideja H2H zahteva, da vsakomur in za vsakogar posebej poiščemo ustrezne nagovore, poti izražanja in podporo pri nadaljnjem razvoju. Gre torej za omogočanje povezovanja individualnosti posameznika s spremembami, ki jim je posameznik dnevno izpostavljen in s tem gre za zagotavljanje njegove konkurenčne prednosti.

Menim, da bo treba v prihodnje še več pozornosti usmerjati k drobljenju in izbiri znanj, ki bodo posebej prilagojena posamezniku in ciljem njegovega razvoja ter povezana s cilji organizacije, znotraj katere deluje. Intenzivnost sodelovanja med coachem in stranko bo deloma prešla iz polnega osebnega stika na delno virtualno (in časovno)  eksibilno podpo- ro, ki bo tehnološko seveda še bolj napredna in komunikacijsko skladna z duhom časa, v katerega vstopamo.

PS: Članek je bil pripravljen za strokovno revijo HR&M, št. 20, feb/mar 2019, letnik 5.

Med včerajšnjo četrtfinalno tekmo med Rusijo in Hrvaško sem neskončno užival v prizorih, ko sta si na vip tribuni hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarovič in ruski predsednik Dimitrij Medvedjev izmenjevala čestitke. Oba imenovana imata dober smisel za humor in sta se več kot očitno ob tem tudi prijetno zabavala.   

Hrvaška predsednica, ki je na tekmo prišla oblečena v nacionalne rdeče bele “kockice”, je na vip tribuni izstopala kot kakšna plesalka sambe med pogrebci in tako v celoti izkoristila trenutek, ki se ji je za promocijo države (in sebe!) ponudil pred celotnim svetovnim avditorijem.  Je mogoče kdo ni opazil?

Vseeno pa je s stališča sporočilnosti govorice telesa takšna oprava več kot pomembna, saj so oblačila sestavni del neverbalne komunikacije. 
Poglejmo si te "kockice" torej nekoliko širše. Govorica telesa je namreč zgolj odraz stanja v človekovem polju emocij, tokrat v nacionalnem polju čustev.

Ko na Hrvaškem zvečer vidiš tridesetletnike v kockastih majicah, ko na pol pijani nekje na rivi glasno razpravljajo o tekočih zadevah, se ti to zdi še kar normalno. Kljub temu, da tiste dni v igri ni prav nobena hrvaška reprezentanca, ne v nogometu, ne v košarki in ne v nacionalno obskurnem kriketu. Vseeno pa se te zjutraj dotakne, ko v trgovini vidiš še ne leto dni starega otroka, oblečenega v kockasti body ali nekoliko kasneje, na plaži, tri leta staro deklico, ko v kockastih kopalkah z dedom nabira školjke.

Najprej jih verjetno označiš kar za fanatike in nato hitro dodaš, da ti svojega otroka že ne boš oblačil v zeleno belo modre odtenke slovenskih reprezentačnih barv. V adidasove tri črtice ja, v nike kljukico ja, v Desigual zmešnjavo barv ja, slovenske reprezentančne barve … ne.  
Kam pa pridemo s to maškerado?

Mislim, da hrvatom mnogi, slovenci pa še posebej, tako ali drugače zavidajo njihovo kockasto domoljubje. Gre namreč za res enostaven, a izjemno močan način nacionalne prepoznavnosti, ki ima korenine v sami biti hrvaške zavesti. Tam, od koder se črpa nacionalna moč, ki z lahkoto presega npr. trenutno precej izpostavljen strah pred migranti. Sporočilo, na čigavem teritoriju se nahajate, je več kot očitno in nihče, ne politiki, ne športniki in ne tujci niso toliko nori, da bi kakorkoli posegli v to (osje) gnezdo.

Kljub temu, da bi si sicer želel, da bi hrvaško predsednico Kolindo zaneslo in bi si po zmagi nad Rusijo v navijaškem žaru slekla tudi majico, tega verjetno (žal) ne bom doživel. Ona zgolj zastopa hrvaško državo in jo na mednarodnem parketu temu primerno tudi promovira. 

Ker gojim močna čustva do svoje države Slovenije pa ob tem držim pesti, da bom tudi v Sloveniji večkrat doživel uporabo triglava ali reprezentačne kombinacije barv tudi izven športne dvorane ali stadiona. 

Seveda, če se po slovensko najprej uspemo dogovoriti, kaj je naše, kaj njihovo in kdo od večnih metuzalemov, ki vedrijo in oblačijo na slovenskem nebu nacionalnih interesov, bo od tega dovolj imel. Kaj bo ostalo Sloveniji na dolgi rok, očitno za odločevalce pri koritu ni tako pomebno. 

Zato Hrvaški čestitke za prepoznavno nogometno zmago nad Rusijo, Sloveniji, moji deželi, pa vso srečo tako pri nogometu v prihodnje, kot seveda pri čim bolj prepoznavni nacionalni identiteti in čustvih, ki vse to spremljajo in se odražajo tudi skozi nacionalna neverbalna sporočila oz. govorico telesa naroda.

Srečno.

PS: Trenutno vpisujemo v 
- Delta Life Coaching I.

Dejstvo je, da je v raziskavah o lastnostih, ki si jih med zapeljevanjem najbolj želimo pri potencialnih partnerjih, samozavest praviloma na enem od vodilnih mest. Seveda pa se je treba vprašati, zakaj je tako in zakaj je prav samozavest tista, ki nam tako hitro zmehča kolena, ko smo v družbi takšnih ljudi. 

ZAKAJ TOREJ?

​1. Če ti ne maraš sebe … zakaj bi te maral/-a jaz?
Samozavest kaže na višjo stopnjo zavedanja o sebi in s tem tudi na več ljubezni do sebe. Ljudje že na daleč vidimo, da je samozavestni ženski ali moškemu mar zase in iz tega sklepamo, da mu oz. ji bo mar tudi za nas, če se bomo zbližali tudi intimno. Da jim bo mar, da bo v postelji lepo tudi nam.

2. Če ti ne verjameš vase … zakaj bi ti verjel/-a jaz?
V prodaji je znano, da težko prodaš karkoli, če ne verjameš v svoj izdelek. Torej, če sam ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, ti tudi drugi ne bodo verjeli. Iti v posteljo z nekom, ki najprej zahteva ugasnjeno luč, nato pa ne da nič od sebe in zgolj čaka, kaj se mu bo zgodilo, ni ravno preveč prijetno. Če partnerja ob tem še ves čas sprašuje ali je vse v redu in kako naj se obrne, je razmislek o pobegu iz postelje kaj hitro v ospredju.

3. Če ti vse vidiš grdo … zakaj bi te jaz videl/-a lepo?
Samozavestni ljudje razmišljajo pozitivno. Zavedajo se, da je življenje sestavljeno tako iz pozitivnih kot tudi negativnih trenutkov. Sami so se odločili, da bodo razmišljali o lepih stvareh in s takšno naravnanostjo pomagali tudi drugim, da bo njihovo življenje lepše. Zavedajo se, da gre v postelji lahko tudi marsikaj narobe in da to ne bo pokvarilo lepih trenutkov ne njim in ne partnerju ali partnerici z njo ali z njim.

4. Če ti ne veš kam … zakaj bi ti sledil/a jaz?
Ljudje se radi družimo z ljudmi, ki vedo kaj želijo. Težko bomo sledili osebi, ki sama ne ve kaj hoče in kam želi iti. V družbi takšnih ljudi nas postane strah, saj takšno beganje v vse smeri pomeni veliko verjetnost, da bo slej ko prej šlo tudi marsikaj narobe. Samozavestna oseba jasno izraža namero ali želi le na hitro v posteljo ali pa si želi poroke.

5. Če kompliciraš ti … zakaj bi si življenje kompliciral/a tudi jaz?
Samozavestni ljudje so enostavni. To ne pomeni, da je z njimi življenje vedno lahko. Res pa ves čas vemo, kaj želijo. To povedo naravnost in tako se tudi obnašajo. Jasno izrazijo kaj jim je v postelji všeč in kaj ne, hkrati pa tudi ne komplicirajo za vsako malenkost, če se zgodi kaj, kar jim ni posebej všeč.  

Srečno!

V voditeljico Barbaro Polutnik Brusnik sva se na Koroškem radiu, v oddaji Odstiranja tokrat pogovarjala o samozavesti, samozavestni govorici telesa in na splošno o zmagovalni naravnanosti. Prijetno poslušanje. :)

Več ali manj gre namreč za prežvečene arhetipske zgodbe, ki jih komaj polnoletne bloggerke na "trendy" portalih, za en evro na tipkano stran, enkrat oblačijo v izjemno Maggy iz Illinoisa (kdo-in-od-kod?), drugič pa v 23 uspešnih marelic iz Južne Floride, ki so vsaka zase izpeljale "neverjeten življenjski preobrat".

Resnici na ljubo, ko iz omenjenih zgodbic otresete kup pridevnikov in visoko zvenečih besed, dobite le nekaj solz, vzdihovanja in poceni čustvene navezave na "izjemno življenjsko zgodbo" novodobne Pepelke, ki se je pogumno izvila iz zatiranja in smradu pepela, ki ji ga je na predpražnik njenega življenja nasul, po možnosti kar ... moški.

Na področju osebnostnega razvoja je že desetletja znana "modrost", da denar narediš najlažje tako, da s svojimi seminarji naslavljaš ženske. Joga ušes, ženstveno meditiranje o koreninicah dreves ... ni važno, le da je pod oznako prebujanja ženstvenosti in ženske energije.

Če v okviru osebnostnega razvoja naslavljaš namreč moške, preprosto nihče ne pride. Ženske tako ali tako ne, moški pa še manj. Saj veste, po moško pač le spiješ pivo ali pof* kakšno češpljo, pa je osebnostni razvoj zagotovljen.

V korak s takšnim pristopom sodi tudi nagovarjanje žensk k prevzemanju moške vloge. Trend, ki se je razvil v zadnjih letih in ki doživlja svoj vrhunec na družabnih omrežjih prav skozi nekritično deljene pogrošnih besedil o tem, kako lahko za vse poskrbi kar ona sama. Ko spremljam ves ta trud za všečke na takšen način, se večkrat vprašam, kaj je pravzaprav narobe s tem, da je moški - moški in ženska - ženska?

Vse skupaj me spominja na idejo, s katero nas je uspešno posilila kozmetična industrija, da je vsak naravni človeški vonj pravzaprav smrad, in ga je nujno potrebno prekriti z raznimi dezodoranti in parfumi. Kakšen moški pa si, če ne uporabljaš ...?

Poženščenost slovenskih moških tako danes postaja vedno bolj pereč problem. Ne dolgo nazaj mi je prijateljica poslala celo besedilo, v katerem se pisec ženskam opravičuje (!) za vse gorje (!), ki smo ga ženskam baje skozi zgodovino zakrivili moški.

Saj načeloma bi to neumnost preskočil, rekel hvala in jo tudi pozabil, ko pa sem si ogledal, kolikokrat je bilo to besedilo deljeno po omrežjih, me je skoraj zadela kap. Tega, da so ga delile povečini zgolj ženske, verjetno ni potrebno poudarjati prav posebej.

Priznam da me malo moti, da se prej omenjeni mamin sinko, v svoji notranji bitki za osvoboditev izpod maminega predpasnika javno izpoveduje in opravičuje ženskam v mojem imenu. Česa drugega, kot kakšno leto vojaškega škornja, si v mojih očeh sploh ne zasluži. Naj bo raje dober moški, predvsem pa človek in bo kar hitro vse v redu.

Žal pa v Sloveniji res ni prav veliko dobrih zgledov. Balkansko moško napihovanje po Sloveniji ne deluje, pijančevanje tudi ne, akcijski filmi s pištolami za pasom in nekakšno nadvlado nad vsem kar leze tudi ne, Instagram fotografije sanjskega življenjskega sloga, ki je tako ali tako nedosegljiv, tudi ne, uspehi naših športnikov pa tudi ne morejo biti prav dolgo obliž za vse kar po dolgem in počez.

Zanimivo, da se mi prav vsakič, ko na Facebooku objavim vpis v (novo) skupino "Alfa moški", pod takšno objavo nabere kup ostrih komentarjev. Saj razumem, da je tema žgečkljiva in vesel sem, da kdo to sploh prebere. Vseeno pa je pri tem samo po sebi dovolj zgovorno dejstvo, da so komentarji moških praviloma žaljivo pljuvanje po takšnih srečanjih, komentarji žensk pa zahvale, ker se hvalabogu kdo sploh ukvarja s čim takšnim tudi pri nas.

Če je oče v gostilni ali pa ga sploh ni nikjer, fanta pa vzgaja ženska sama, bo pač postal poženščen fant. Postal bo fant, ki se obnaša in razmišlja tako, kot je njegova mama mislila, da naj bi se obnašal in razmišljal kot fant. Kaj pa naj postane?

Biti moški v današnjem svetu ni tako lahko, kot se zdi. Ni pa tudi tako težko. Predvsem mislim, da bo brez pravega preboja na področju osebnostnega razvoja tudi za moške, vedno težje. Dobrih mentorjev in zgledov že zdaj primanjkuje, pa tudi vsak ni dober za vsakogar.

Osebnostni razvoj ni nekaj, kar bi bilo rezervirano zgolj za ženske. Šport, pivo, ženske in avtomobili so lahko čisto dober okvir tematik za moške debate, vseeno pa bo glede na trend potrebno storiti tudi nekaj več.

Mogoče za začetek stopiti v stik s kom, ki se s tem ukvarja in stopiti korak ven iz svoje cone udobja?

Za začetek bo že pol koraka čisto dovolj.

Srečno!

PS: Tekst je bil napisan za Playboy.si  TUKAJ

PS PS: Več o skupinah Alfa moški TUKAJ

Na povabilo Waldorfske šole Maribor sem v četrtek, 11. januarja 2018, izvedel predavanje o neverbalni komunikaciji za učitelje in starše otrok, ki obiskujejo omenjeno šolo. Spregovoril sem o zgledu, razmerju med videnim in izgovorjenim ter o zavedanju, da otroci ves čas spremljajo vse pri svojih starših. 
Hvala za povabilo, bilo je zelo prijetno. 

PS: 
- Prijave na delavnico: Samozavestno javno nastopanje
- Prijave na delavnico: Govorica telesa 

 O Melanii Trump, ubijalskem stisku rok Pahorja in Šarca, o samozavesti, predvsem pa o novi knjigi Samozavest je seksi! sva v oddaji Iz oči v oči poklepetala z voditeljico Marjanco Scheicher.
​Prijavnica na brezplačna predavanja po Sloveniji: TUKAJ

Na pikniku vašega podjetja sodelujete v precej nezanimivem pogovoru.  Sicer je res dolgočasno, vendar pa je dobra stran takšnega kramljanja, da lahko izza temnih očal v miru opazujete ljudi. Predvsem tiste, ki jih (še) ne poznate.

Grrr, tisti lepotec tam pri žaru ... pa kako se vsi smejijo njegovim šalam. Kaj pa tista vitka črnolaska, ki se tako lepo giblje? Oči večine moških so ves čas na njej. Hm, in tisti novi iz komerciale? Prav nič mu ni nerodno v živordečih nogavicah, ki tako izstopajo, ko se mu hlačnice med sedenjem nekoliko privihajo navzgor.
​
“Ah, ko bi le jaz imel oz. imela toliko samozavesti, da bi se tako nosila med ljudmi, da bi znal govoriti takšne zgodbice, da bi …” [vpišite po svoje]

Ste se že kdaj ujeli v takšno razmišljanje? Verjamem, da ste se. In prav nič fino ni.

A pozor! Primerjate jabolka in hruške!!!

Še več. Takšno razmišljanje je v resnici zelo nevarno, saj ruši vašo samozavest. Medtem, ko po eni strani opazujete druge, ki se vam kažejo v najlepši možni luči, imate po drugi strani neposreden vpogled vase, z vsemi prednostmi in seveda tudi slabostmi. (!)

Primerjate torej predstavo za gledalce, ki jo uprizarjajo drugi in svojo predstavo, ki pa ob glavnem odru vključuje tudi vpogled v celotno ozadje (zaodrje, “backstage”).

A žal se vse skupaj pogosto tukaj ne konča. Na dolgi rok boste na takšen način precej verjetno  zamajali vašo samopodobo in se tako začeli resno ovirati v svojem življenju.

Ena od definicij samozavesti namreč pravi, da gre za občutek pripadnosti temu trenutku. Povedano drugače: je že prav, da ste tam kjer ste ... takšni kot ste.

Seveda je možno kaj izboljšati. Vedno se najde kaj. Kar spoznajte bolje tisto vitko črnolasko, modrookega lepotca tam pri žaru ali novega kolega iz komerciale. Kaj kmalu boste opazili, da Vam zavidajo marsikaj.

Srečno!

PS: Vpisujemo v novo skupino Delta Life Coaching (več TUKAJ)   ​

​Primer: ženska jasno pove, česa si želi
Seveda danes ženskam ni več treba sprejemati dejanj ali slediti moškim, če gre za neumnosti. Prav je, da ženske poveste svoje mnenje in da poveste, kaj si želite. A dejstvo je, da nekateri moški to cenijo, drugi pa ne prav preveč. Toliko, kot po eni strani takšni komentarji razbremenijo moškega pri notranjem spraševanju o tem, kaj si partnerka želi, po drugi strani lahko te isti komentarji odpihnejo tisto prefinjeno tančico skrivnostnosti, ki je tako zelo dobrodošla v zvezi. Večina si preprosto želi presenetiti svoje dekle, jo razvajati na svoj način, si želi biti spontan in tudi na takšen način drugačen od potencialnih tekmecev.
Prava mera se v tem primeru skriva v spoznanju, da če kar naenkrat vse postane poznano in predvidljivo, tudi spolna napetost oz. kemija počasi, a zagotovo mine.

Primer: ženska narekuje tempo (vabi ven, izbira lokal ipd.)
Moški še kako dobro poznajo ti. »prvo minuto« tj. trenutek, ko se pristopi k dekletu. Smiselno enako velja potem tudi v nadaljevanju, kjer se od njih pričakuje, da bodo opravili večino govorjenja v procesu spoznavanja, da bodo oni povabili na prvi zmenek, da bodo oni izbrali restavracijo in, ne nazadnje, da bodo oni prvi poljubili in ne čakali, da bo ona poljubila njih. Nekateri moški imajo prav zato radi, da ženska prevzema iniciativo, saj se tako počutijo deloma razbremenjeni. Pa še »močna« ženska je izbrala ravno njih. Kljub temu pa je potrebno upoštevati, da je na nek način pritrdilni odgovor na vabilo na zmenek ali poljub, za moške tudi nekakšna »zmaga«. Daje jim občutek, da so nekaj dosegli, da jim je uspelo oz. da so dekletu všeč, če sprejema njihovo vodenje.
Prava mera je torej nekakšen seštevek malih »zmag«, ki jih moški (nujno!) potrebuje za svoj notranji občutek vrednosti. Da je v očeh svoje izbranke videti zmagovalec oz. alfa moški.

Primer: ženska ves čas jasno izraža svoje mnenje
Podrejene ženske so počasi, a zagotovo stvar preteklosti. Ženska današnjega časa je močna, artikulirana, izobražena in neodvisna. Pri tem je zanimivo, da tudi v splošnem ljudje bolj cenimo tiste ljudi (moške in ženske), ki imajo močna prepričanja in ki jasno izražajo svoje ideje. Tudi zato nekateri moški ne marajo preveč podrejenih žensk. Vidijo jih kot dolgočasne, pasivne in na nek način težavne, saj ves čas terjajo nekakšna »navodila« in sprejemanje odločitev namesto njih. Vseeno pa je potrebno paziti, da jasno izraženo mnenje ne povzroča stalnega pregovarjanja in skoraj volitve za prav vsako malenkost. Moški se namreč pri jasno izraženih ženskih stališčih kaj hitro počutijo tudi napadeni. V ozadju je moško razumevanje sveta, ki je precej bolj hierarhično strukturirano, kot pa je ženski pogled na svet. Takšno jasno izražanje mnenja o prav vsaki stvari jih preprosto odbija. Tudi zato takšnim moškim »podrejene« ženske delujejo bolj sprejemljive, privlačne in seksi.
Prava mera se v tem primeru skriva v jasno izraženem mnenju skozi vrednote in ne »dlakocepljenje« okoli vsake malenkosti. Povedano drugače, naj se on »po moško« zaletava s svojimi odločitvami, ona pa naj ob tem čvrsto drži svojo linijo odločitev, ki temeljijo na vrednotah, ki jih sama zagovarja.

Primer: ženska ves čas zasipa z majhnimi pozornostmi
Ko se dotaknemo vprašanja majhnih pozornostih do moškega, ne moremo kar tako mimo prispodobe, da so fantje potomci lovcev, dekleta pa potomke nabiralk. Temeljna razlika v moški in ženski energiji namreč je, da gre pri moškem za aktivni, usmerjen princip delovanja, pri ženski pa za pasivni, povezovalni princip.
Pri drobnih pozornostih zato velja namig, da kljub enakosti spolov dopuščajte več moške svojeglavosti, kot pa da jih »obremenjujete« s konkretnimi majhnimi pozornostmi v smislu crkljanja z npr. čokoladicami. Ko si on želi iti s prijatelji na pivo (iti v lov), naj gre na pivo. Ko si želi iti na nogometno tekmo, naj gre. Če pravi, da se ne želi družiti s sosedom, ga ne pregovarjajte in mu ne vsiljujte »širšega zornega kota« ter pomanjkanje »socialnih veščin«.
Pri moških praviloma vedno delujejo majhne pozornosti, ki so povezane s seksom, športom ali tehniko. Ko bosta v tehnični trgovini in veste, da si želi nove klešče (že petnajste!), mu jih za spremembo enkrat kupite in ga ne prepričujte, da jih ne potrebuje. Kupite mu že tisti navijaški šal in naj vsaj doma pred televizorjem skače v polni bojni opremi, če ga že na tekmo ne pustite. Pošljite mu sms s sporočilom, kakšen seks si želite danes, ne pošiljajte pa mu celih referatov o tem, kaj vse potem pričakujete od njega. Le pretiravajte ne z majhnimi pozornostmi. Z razlogom se imenujejo »majhne«. Če jih bo preveč, se bo počutil napadenega ali bo celo dobil občutek, da ste vedno in povsod okoli njega. V tem primeru upoštevajte izrek, da »manj je več«.

Pri ženski iniciativi gre torej iskati "pravo mero" v njeni dobrodošlosti, ne pa pretiranosti.

Tako, kot je zmerna uporaba »stare dunajske šole« kot je npr. pomoč pri oblačenju plašča ali odmik stola pri mizi v lokalu dobrodošla in privlačna v vaših očeh na eni strani, pa po drugi strani zmerna ženska iniciativa prav tako nosi s seboj svoj čar.

Gre na nek način za izražanje drznosti, za načrtno usmerjanje moškega pogleda na vas. Odgovor na naslovno vprašanje je DA, podrobnosti pa se skrivajo v razmerju 2/3 v dobro iniciative.

Povedano z besedo, iniciativa da, vendar ne preveč. Moški potrebuje občutek da je "alfa" v očeh svojega dekleta. To, da ste ga izbrale, ni dovolj. Ves čas potrebuje nekaj potrditve in prav občasno prepuščanje iniciative je sestavni del tega potrjevanja.

Zanimivo, da ob vsem tem, močno žensko prav to prepuščanje iniciative v moških očeh naredi še močnejšo. 

Srečno!

Edvard Kadič

- Program za ženske (klikni): Kako osvojiti moškega 35+
- Program za moške (klikni): Alfa moški  ​

Pogovor o psihološkem profilu Slovenije v letu 2016 v oddaji Aktualno (Nova24 TV), z dr.Borutom Pogačnikom in voditeljico oddaje Sofijo Piko Simić 

Ste že kdaj počeli kaj, pri čemer so vam ure minile kot minute? Ste že kdaj med svojimi opravili popolnoma pozabili na čas, vi pa ste se potem počutili popolnoma mirni, spočiti, polni energije?

Pionir na področju raziskav v zvezi s to tematiko je Mihaly Csikszentmihalyi, madžarsko-ameriški psiholog, rojen 29. Septembra 1934 na Reki (Hrvaška), ki je pri 22-ih letih emigriral v ZDA. Doktoriral je na Univerzi v Chicagu in kasneje tam postal tudi vodja Oddelka za psihologijo. Postal je znan kot eden od začetnikov ti. pozitivne psihologije, ki se je v svojih raziskavah lotil razumevanja korenin kreativnosti in produktivnosti. Sčasoma je njegova ideja o toku postala precej tesno povezana tudi s koncepti sreče in veselja.

Kaj je to "biti v toku" in kako vstopiti vanj?
Csikszentmihalyi je področje “biti v toku” neposredno nagovoril s svojo študijo o dejavnikih počutja (angl. Optimal Experience in Work and Leisure), kjer beseda teče o ti. dejavnikih optimalnega počutja.

Študija nam pokaže, da ljudje najlažje dosežemo svoj "tok" (svoj zanos, tudi “cono”) tako, da se ukvarjamo z dejavnostmi, ki nam po eni strani predstavljajo izziv, po drugi strani pa imamo potrebna znanja in veščine za razreševanje omenjenega izziva. Prav ravnovesje med znanji in izivom je ključno za naš zanos z dejavnostjo.

SSKJ, zanos in "biti v toku"?
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) zanos definira kot močno čustveno vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa. Za naše čim boljše praktično razumevanje besedne zveze “biti v toku” lahko torej zapišemo, da gre v bistvu za optimalno doživljanje sebe in sveta, ki je posledica naše intenzivne vključenosti v naše trenutne dejavnosti.

Kdaj smo zares srečni pri svojem delu?
Kako je v resnici to stanje zanosa pomembno za nas izhaja iz študij, ki jih je sicer res spodbudilo Csikszentmihaly-jevo delo, katere pa je kasneje razvil Matt Killingsworth. Ugotovitve nedvoumno kažejo, da smo veliko bolj srečni, kadar smo res osredotočeni. Torej, kadar smo res v toku tega, kar počnemo in ne takrat, ko želimo naenkrat narediti več stvari oz. kadar nam pozornost bega naokoli.

Znanost je glede “toka” tudi odkrila, da smo v njem najlažje takrat, ko smo osredotočeni na dejavnosti, ki so neposredno pred nami. Če se med plezanjem ali slikanjem počutimo v toku, je namreč naša celotna pozornost usmerjena na plezanje ali slikanje.

Pri tem je prav posebej zanimivo, da medtem, ko smo v toku, popolnoma pozabimo nase.

Pozabimo torej na vse tiste cilje, opomnike in vse druge majhne ali velike stvari, ki nas sicer ves čas obdajajo. In vedno, ko slišimo ljudi govoriti o zanosu, praktično vedno govorijo tudi o tem, da je čas preprosto nehal obstajati.

​Da so jim ure minile kot minute.

Srečno!

Če vas ta tema zanima nekoliko bolj podrobno vam predlagam, da si ogledate spodnji video:

Star rek pravi, da ko ti je za nekaj res mar, vstajanje zjutraj ni problem. No ja, recimo da res pri najpomembnejših stvareh. Pri malo manj pomembnih, pa zna biti včasih precej zanimivo.  

Včasih se res ni težko motivirati. Kar naenkrat se znajdemo v vrtincu dogodkov, polni energije, volje in pripravljenosti na dejanja, o katerih drugače ne bi niti upali sanjati. Drugič pa … no ja, hodniki odlašanja postanejo tako temačni, da je zanimivo vse drugo le dokončanje projekta ne.

Pri poizkusih definiranja motivacije je dandanes daleč najbolj popularna definicija, da gre v bistvu za voljo storiti (dokončati), kar smo si zastavili. Gre torej za nekakšen nabor psiholoških dejavnikov, ki vodijo k dejanjem.

Steven Pressfield v svoji knjigi “The War of Art” [2012] poda nekoliko manj znanstveno, a nič manj zanimivo definicijo motivacije. Pravi: 

“V nekem trenutku bolečina NE NAREDITI postane večja ob bolečine NAREDITI.”

Torej, v nekem trenutku nam je lažje stopiti iz cone udobja in nekaj spremeniti, kot pa ostati tam in ne narediti nič. Lažje je iti ven v svet, delovati in se izpostavljati prepihu dogodkov, kot pa še naprej mirovati, gledati televizijo in se valjati po kavču. Zdi se nam lažje klicati ljudi, jih spraševati, če bodo kaj kupili od nas ter ob tem pogosteje občutiti grenkobo odgovora “ne”, kot pa občutiti grenkobo po pogledu na naš prazen bančni račun.

Res je, vsaka odločitev ima svojo ceno. Vendar pa je takrat, ko smo motivirani, to ceno lažje plačati. Lažje namreč prenašamo nelagodje ob našem delovanju, kot pa bolečino, če ne storimo nič.

Pri motivaciji gre torej za korak čez mentalni prag. Čez točko, ko postane postane bolj boleče ne narediti, kot pa narediti. To se nam pogosto zgodi šele po daljšem obdobju odlašanja, v zadnjih trenutkih pred končnim rokom za dokončanje.

Že Newton je pri svojih zakonitostih izpostavil, da bo telo, ki se giblje, težilo k gibanju. Ko enkrat torej začnemo delovati, je lažje ostati v delovanju, kot pa prenehati in kasneje spet poizkušati znova z delovanjem.

Naj za konec tega prispevka omenim še sledeče: večino motivacije potrebujemo na začetku. Upor je največji, dokler se delo ne začne. Ko pa enkrat pričnemo z delovanjem, bo napredek veliko bolj naraven, kot se sprva zdi. Povedano drugače, zaključiti je običajno veliko lažje, kot pa začeti.

Torej je ključno, da sploh začnemo. A kako?

Večina ljudi troši bistveno preveč časa in energije na napačnih delih procesa doseganja ciljev. Pri Delta metodi zagovarjamo “avtomatizacijo” prvih korakov. Pri mojem delovniku in vključitvi "sitne dejavnosti" tj. fitnesa se npr. obnese 3x tedensko, zjutraj ob 6h. Na takšen način namreč lahko lažje strukturiram tudi preostali del dneva tj. kdaj imam potem čas za tuširanje, prve sestanke itd. Enako velja npr. tudi za prodajo. Če nimate sistema, kdaj klicati stranke, kdaj se dogovarjati za predstavitve in kdaj si delati zapiske, boste večino časa preživeli v razmišljanju o vsem tem in v bistvu ves čas igrali loterijo, da boste nekaj že zadeli. Nekoč.

Vzpostavitev urnika dejavnosti se sliši kar nekako preveč preprosto. Vendar pa vzpostavlja rutino. Vzpostavlja okvirje, znotraj katerih lahko dejansko živijo vaši cilji. Vzpostavlja navade, ki potem služijo za presojo rezultatov. Če rezultati niso dobri, ni vedno potrebno menjati celotne rutine. Pogosto je dovolj le označiti slabe navade, jih ustrezno prilagoditi ali zamenjati in proces postane čez noč zgodba o uspehu.

Ne čakajte na motivacijo ali navdih. Zastavite si urnik in ustvarite si svoje zmagovalne navade. Prav to je razlika med profesionalcem in amaterjem. 
​Profesionalec si zastavi urnik in se ga drži, amater pa čaka na navdih in pravi trenutek.

Srečno!

​PS: Prihodnjič več o tem, kako se motivirati tudi takrat, ko se ti RES ne ljubi ;)