|
Star rek pravi, da ko ti je za nekaj res mar, vstajanje zjutraj ni problem. No ja, recimo da res pri najpomembnejših stvareh. Pri malo manj pomembnih, pa zna biti včasih precej zanimivo.  Včasih se res ni težko motivirati. Kar naenkrat se znajdemo v vrtincu dogodkov, polni energije, volje in pripravljenosti na dejanja, o katerih drugače ne bi niti upali sanjati. Drugič pa … no ja, hodniki odlašanja postanejo tako temačni, da je zanimivo vse drugo le dokončanje projekta ne. Pri poizkusih definiranja motivacije je dandanes daleč najbolj popularna definicija, da gre v bistvu za voljo storiti (dokončati), kar smo si zastavili. Gre torej za nekakšen nabor psiholoških dejavnikov, ki vodijo k dejanjem. Steven Pressfield v svoji knjigi “The War of Art” [2012] poda nekoliko manj znanstveno, a nič manj zanimivo definicijo motivacije. Pravi: “V nekem trenutku bolečina NE NAREDITI postane večja ob bolečine NAREDITI.” Torej, v nekem trenutku nam je lažje stopiti iz cone udobja in nekaj spremeniti, kot pa ostati tam in ne narediti nič. Lažje je iti ven v svet, delovati in se izpostavljati prepihu dogodkov, kot pa še naprej mirovati, gledati televizijo in se valjati po kavču. Zdi se nam lažje klicati ljudi, jih spraševati, če bodo kaj kupili od nas ter ob tem pogosteje občutiti grenkobo odgovora “ne”, kot pa občutiti grenkobo po pogledu na naš prazen bančni račun. Res je, vsaka odločitev ima svojo ceno. Vendar pa je takrat, ko smo motivirani, to ceno lažje plačati. Lažje namreč prenašamo nelagodje ob našem delovanju, kot pa bolečino, če ne storimo nič. Pri motivaciji gre torej za korak čez mentalni prag. Čez točko, ko postane postane bolj boleče ne narediti, kot pa narediti. To se nam pogosto zgodi šele po daljšem obdobju odlašanja, v zadnjih trenutkih pred končnim rokom za dokončanje.  Pri motivaciji je tudi zelo zanimivo, da pogosto postanemo motivirani šele POTEM, ko že začnemo z delovanjem in ne prej. Dandanes je vsepovsod okoli nas polno raznih knjig, video posnetkov, predavanj itd., ki nas želijo motivirati. Vendar pozor! Mnogi zato zdrsnejo v napačno prepričanje, da bodo bolj motivirani zgolj tako, da bodo spremljali zgoraj omenjeno. Torej, šli na kakšno motivacijsko predavanje, prebrali knjigo in podobno. Do določene mere imajo seveda vpliv tudi takšna udejstvovanja. A če želite narediti resen korak naprej, morate preiti iz omenjene PASIVNE oblike motivacije v AKTIVNO. Naj v podporo temu zapisu omenim vsaj eno od lastnih izkušenj in sicer gre za obiskovanje fitnes kluba. Že Newton je pri svojih zakonitostih izpostavil, da bo telo, ki se giblje, težilo k gibanju. Ko enkrat torej začnemo delovati, je lažje ostati v delovanju, kot pa prenehati in kasneje spet poizkušati znova z delovanjem. Naj za konec tega prispevka omenim še sledeče: večino motivacije potrebujemo na začetku. Upor je največji, dokler se delo ne začne. Ko pa enkrat pričnemo z delovanjem, bo napredek veliko bolj naraven, kot se sprva zdi. Povedano drugače, zaključiti je običajno veliko lažje, kot pa začeti.  Torej je ključno, da sploh začnemo. A kako? Večina ljudi troši bistveno preveč časa in energije na napačnih delih procesa doseganja ciljev. Pri Delta metodi zagovarjamo “avtomatizacijo” prvih korakov. Pri mojem delovniku in vključitvi "sitne dejavnosti" tj. fitnesa se npr. obnese 3x tedensko, zjutraj ob 6h. Na takšen način namreč lahko lažje strukturiram tudi preostali del dneva tj. kdaj imam potem čas za tuširanje, prve sestanke itd. Enako velja npr. tudi za prodajo. Če nimate sistema, kdaj klicati stranke, kdaj se dogovarjati za predstavitve in kdaj si delati zapiske, boste večino časa preživeli v razmišljanju o vsem tem in v bistvu ves čas igrali loterijo, da boste nekaj že zadeli. Nekoč. Vzpostavitev urnika dejavnosti se sliši kar nekako preveč preprosto. Vendar pa vzpostavlja rutino. Vzpostavlja okvirje, znotraj katerih lahko dejansko živijo vaši cilji. Vzpostavlja navade, ki potem služijo za presojo rezultatov. Če rezultati niso dobri, ni vedno potrebno menjati celotne rutine. Pogosto je dovolj le označiti slabe navade, jih ustrezno prilagoditi ali zamenjati in proces postane čez noč zgodba o uspehu. Ne čakajte na motivacijo ali navdih. Zastavite si urnik in ustvarite si svoje zmagovalne navade. Prav to je razlika med profesionalcem in amaterjem. Profesionalec si zastavi urnik in se ga drži, amater pa čaka na navdih in pravi trenutek. Srečno! PS: Prihodnjič več o tem, kako se motivirati tudi takrat, ko se ti RES ne ljubi ;)
0 Comments
Pogosto lahko slišimo, kako je nekdo drug kriv za to, da se ljudje ne počutijo dobro. Včasih so za to vzrok politiki, včasih medicinska sestra pri zdravniku, včasih pa tisti, ki pred nami vozi kot "polž".  Vendar pa ima dobro počutje veliko manjšo zvezo s svetom okoli nas, kot to pogosto radi mislimo. Občutek dobrega počutja je povezan predvsem z našo naravnanostjo do življenja. Nič novega, se strinjam. In ob tem tudi priznam, da mi takšno abstraktno razpredanje ne ustreza najbolj. Prav zato je dobro razumeti, katera dva vidika naravnanosti do življenja morata konkretno biti prepoznana, po potrebi tudi načrtno postavljena v ospredje, da se bomo lahko počutili bolje. Torej, kaj lahko naredim, da bom s svojim življenjem bolj zadovoljen oz. zadovoljna? HVALEŽNOST Pri hvaležnosti gre za čustveni odziv, ko se počutimo počaščeni, da je prišlo do izkušnje prav v zvezi z nami.  Zanimivo je, da ljudje doživljamo hvaležnost večinoma v situacijah, ko nam je res težko ali smo celo življenjsko ogroženi. Ob tem tudi ne pozabimo, da v primeru, ko kaže, da bomo kaj dragocenega izgubili, tej stvari, osebi ali izkušnji, začnemo pripisovati še dodatno vrednost. Vrednotenje in hvaležnost sta tudi sicer precej tesno povezana pojma. Pomen osredotočanja na “blagoslove” v življenju omenjajo različne prakse v psihoterapijah, ne nazadnje tudi vsa večja duhovna izročila po celem svetu. Običajno nam kar predlagajo, da “štejmo blagoslove”. Torej, štejmo jih! Takšno zavestno osredotočanje nam bo služilo kot pomemben del obrambe pred navajenostjo na tok dogodkov in posledično tudi pred resignacijo (npr. izgorelost ipd.), ki bi lahko nastopila ob monotoniji in dolgotrajnih pritiskih sivega vsakdana. Nobena skrivnost namreč ni, da imajo hvaležni ljudje boljše odnose z drugimi, raje delijo svoje stvari z drugimi in nasploh raje sodelujejo z ljudmi okoli sebe. Kot zanimivost naj še omenim, da se raziskovalci na tem področju več ali manj kar strinjajo, da je hvaležnost v bistvu naša duhovna naravnanost, ki nam omogoča lažje in boljše povezovanje z drugimi. SOČUTJE Sočutje izvira iz sposobnosti občutiti drugo bitje in mu pri tem tudi po ev. pomagati, da bi se počutil (še) bolje.  Sočutje je povezano z empatijo. Gre z roko v roki z zavedanjem o ranljivosti življenja ter z razvojem (izboljšanjem) našega imunskega sistema, odpravljanjem strahu in depresije. Zato moramo biti pri sočutju pozorni predvsem na odpor, ki se v nas lahko pojavi kot posledica jeze ob kakšni prevari. Prav prevare so danes namreč pomemben dejavnik, še posebej v poslovnem svetu, kjer je prevelik fokus na učinkovitost in konkurenčnost pogosto uporabljen izgovor, da sočutje preprosto zanemarimo. Ste tudi vi že slišali neumnosti, da čustva v poslovnem svetu nimajo prostora? Upam, da čim manjkrat. Na naših srečanjih, v okviru programa Delta Life Coach , pogosto uporabljam napotek: “Bodite blagi do sebe.” To ni mišljeno pokroviteljsko, vse prej kot to. Sočutje in ljubezen do sebe sta namreč naravno gorivo na poti v ljubezen do drugih. Gre za temelj, nekakšno življenjsko podstat vseh procesov zdravljenja. Hvaležni ljudje so namreč sposobni najti zadovoljstvo v preprostih stvareh. VEČ ali MANJ Prav na sredini se skriva pot do pravega odgovora.  To pa je na nek način drugače od ti. modernega iskanja zadovoljstva, ki temelji na VEČ.
Več stvari, več različnih dejavnosti, več … vsega. A življenje vedno najde pot. Danes ni več tako malo ljudi po svetu, ki se zavestno odločajo tudi za MANJ. Za manj stvari, manj obveznosti, manj informacij. Torej ljudi, ki iščejo poenostavitev življenja. Takšnih, ki iščejo in se odločajo zgolj za temeljne stvari, manj obveznosti in zgolj vitalne informacije. Da so raziskave med njimi pokazale, da imajo več energije in veliko več volje, kot pa vrstniki, ki se odločajo za VEČ, pravzaprav sploh ni presenetljivo. Ne, ne zagovarjam MANJ za vsako ceno. Daleč od tega. Tudi hrepenje po VEČ ima določene prednosti in dobrobiti za naš skupen razvoj. Vseeno pa je zanimivo, da sta se že Demokrit in kasneje tudi znameniti Aristotel zavedala, da je prav zmernost tista prava naravnanost v življenju, ki vodi do dobrega počutja. Torej, na sredini, med VEČ in MANJ. Odgovor na moje naslovno vprašanje "Kako se počutiti bolje?" se torej skriva v nas. Dobro počutje bomo namreč našli nekje na sredini. To iskanje mora nujno vključiti hvaležnost in sočutje ter naprej voditi do naše notranje točke ravnovesja, kjer se naravno srečata naš VEČ in naš MANJ. Srečno! Predstavitev ene od vodilnih life coaching modalitet v JV Evropi tudi na dogodku IZOBRAŽEVALNI MANAGEMENT 2016 na Bledu, v hotelu Astoria (20/21.10.2016). Delta Life Coaching™ je namenjen učinkovitem doseganju zasebnih in poslovnih ciljev. V središču pozornosti DLC (Delta Life Coaching) so osredotočenost na prioritete, karizmatičnost v odnosih in zadovoljstvo z življenjem. V procesu povezujemo učinkovite pristope life coachinga (VKP ipd.), znanosti o sreči (Berkeley), različne vidike komunikacije ter aktualne izsledke neuroznanosti, predvsem na področju odnosov med ljudmi. Predstavitev bo v petek, 21.10.2016:  Več o dogodku: TUKAJ
Star in nekoliko porogljiv izrek pravi, da ko se dobijo ženske skupaj, jih le dež lahko spravi narazen. To se seveda nanaša predvsem na stare čase, ko so se ženske srečevale na ulici med vsakdanjimi opravili, začele kramljati med seboj … in pozabile na čas.  Zanimivo je, kako drugačen pomen imajo besede ženskam in kako drugačen pomen imajo moškim. Dekleta imajo besede preprosto rada. Pogovarjajo se, kramljajo, sočustvujejo, si pišejo maile, “četkajo” na družabnih omrežjih, si pošiljajo spročilca preko SMS, skratka, preko govorjenja in besed se med seboj povezujejo in se tako čutijo povezana. Pri moških pa je zgodba nekoliko drugačna. Seveda se moški tudi pogovarjamo in pri komunikaciji seveda uporabljamo tudi besede. Vendar bistveno manj, predvsem pa precej bolj usmerjeno v tisto, kar res želimo povedati. Moški preprosto ne uporabljamo toliko skritih pomenov “med vrsticami” in posledično takšne pomene tudi hitreje spregledamo. Tudi zato velja, da pri moškem raje spremljajte dejanja in ne toliko besede. Če moški utihne, nam bo z dejanji sporočil, kaj si v resnici misli. BIOLOŠKO DEJSTVO Da obstaja razlika med moškimi in ženskimi možgani, je tudi biološko dejstvo. V ženskih možganih lahko opazimo nekoliko večji limbični sistem tj. predel, ki je namenjen čustvom in tudi nekoliko več povezav med omenjenim delom in hrbtenjačo. Kar govori predvsem o tem, da imajo dekleta nekoliko lažji “dostop” do čustev, kot ga imamo moški. To v resnici ni tako slabo, kot bi človek pomislil na prvo žogo. Ko je bilo nekoč potrebno iti v lov, je bilo usmiljenje do plena prej ovira kot prednost. In lov je bil predvsem moška naloga.  ON - PRIJATELJICA? A vrnimo se raje v današnji čas. Čas, ko ženske od nas moških pogosto zahtevajo, da naj se obnašamo tako, kot se obnašajo one. Da naj čustvujemo kot one, da naj razpravljamo o čustvih kot one, da naj se med seboj čustveno povezujemo tako, kot se povezujejo one. Preprosto, da naj ure in ure moški sedimo skupaj in se pogovorjamo o čustvih, kot ste to sposobne ve. Mnoga dekleta in žene danes od svojih partnerjev zahtevajo, da so oni pravzaprav njihove prijateljice. No, draga dekleta, naj vam nalijem čistega vina. Moški preprosto nismo ženske. Narava ali pa Bog, kar vam je ljubše, nas je naredil drugačne. Moški čustva ne procesiramo na enak način kot ve. Ne čutimo dogodkov enako kot jih čutite dekleta in ne razpravljamo o vsakem dogodku kot o viru tisočerih možnosti in neskončno različnih skritih pomenov v ozadju. Seveda obstaja tudi mnogo podobnosti v našem moško ženskem delovanju, razmišljanju in čustvovanju. Vendar pa bo brez razumevanja razlik, naša komunikacija lahko precej hitro obsojena na propad. Prav te razlike namreč pogosto v naše odnose vnašajo precej frustracije. On po prepiru utihne in se noče pogovarjati o ničemer, njo pa takšna tišina ubija in se hoče pogovarjati … o vsem.  ZLATI MIR Kadar moški v prepiru ali konfliktni situaciji utihnemo, nas pustite pri miru. Umaknemo se v svoj svet, v svojo votlino. Po našem imamo razlog za to in potrebujemo čas, da v miru vse skupaj premislimo. Običajno se umaknemo v garažo, pred televizor ali v delovno sobo. Še enkrat, pustite nas pri miru. Dovolite nam čas zase in ne silite nas v pobeg ven s prijatelji tako, da se želite pogovoriti. Prepir je bil razlog našega umika in naj to v miru zdaj predelamo. Imamo vas radi in se tudi zato ne želimo spuščati globlje v prepir. Ko bo čas, bomo sami prišli iz svoje votline. Vi predvsem živite normalno naprej z dnevnimi obveznostmi, bodite prijazne in se v bistvu obnašajte, kot da se ni zgodilo nič. DRUGAČEN PRISTOP Pri pogovorih z nami zelo pazite tudi na svojo govorico telesa ter zvok svojega glasu. Tako kot ženske, tudi moški zbiramo informacije s pomočjo neverbalne komunikacije. To je še posebej pomembno v konfliktnih situacijah. Ne dvigujte glasu in se ne derite na nas, saj vam to ne bo prav nič pomagalo. Ravno obratno, še hitreje se bomo umaknili iz situacije. Zavedamo se, da bo v naslednjem koraku sledila ploha besed, katerih pa tako ali tako nismo zmožni vseh registrirati. Raje uporabljajte čim bolj mehak glas, nasmešek in očem prijetno gibanje telesa. Moški se težko upiramo takšni mešanici zvoka in gibanja telesa in smo pripravljeni storiti veliko več, pogosto tudi stvari, ki nam drugače ne bi padle niti na pamet. DOLGOČASJE NA OBZORJU Za konec pa naj opozorim še na pomembno “podrobnost”. Moški praviloma ne maramo preveč podrobnosti. (Razen, če govorite o naših kvalitetah!) Podrobnosti o vseh možnih občutjih in drugih “pomembnih” podrobnostih npr. iz pogovora z vašo prijateljico, so zelo dobra in preverjeno uspešno tlakovana pot v neskončno moško dolgočasje. Pred seboj boste opazile moškega, ki je odsoten in samo še kima ter se plastično nasmiha. Moški se pač dobro počutimo tam, kjer se počutimo zmagovalci. Kot nekdo, ki je uspešen, zaželjen in kot nekdo, ki zadevo obvlada. Ne pa kot nekdo, ki se utaplja že pod težo besed. Da ne govorimo potem še o vseh milijon odtenkih občutij. Bom sploh še kdaj lahko izplaval na površje? Srečno! PS: Članek je bil najprej pripravljen za Svet24, objavljen dne 15.9.2016 Seveda je bolje imeti prav, boste dejali. Mogoče res v veliko primerih, vendar pa to ne velja kar povprek. Iz dane situacije se namreč lahko naučimo bistveno več prav takrat, ko nimamo prav.  S stališča osebnostnega razvoja je to veliko večji izziv, kot se zdi na prvi pogled. Ljudje namreč precej težko priznamo, ko nimamo prav. Razlogi, zakaj to počnemo, so različni. Včasih preprosto ne želimo izpasti nevedni, spet drugič se nočemo izpostavljati trdnim dokazom nasprotnih stališč in podobno. Pogosto pa je ozadje takšnega odziva dejstvo, da kritiko in odzive okolice jemljemo preveč osebno. Ste že kdaj slišali, da vidimo in slišimo tisto, kar želimo? Prav omenjeni razlogi in pritisk, ki ga v dani situaciji izvajamo sami nase povzroči, da pogosto slišimo odzive okolice nekoliko drugače, kot so bili izrečeni v resnici. Če je nekdo dejal: “To pa nimaš prav,” lahko hitro slišimo “ti pa nimaš pojma … o ničemer.” Takšen obrat povzroči, da ljudje ne poslušamo, temveč raje reagiramo. Namesto da bi se kaj naučili, se raje branimo. Kljub vsem informacijam, ki jih imamo v današnjem času na razpolago, si mnogi ljudje samozavestno osebo še vedno predstavljajo kot nekoga, ki ima vedno prav. Dejstvo, da nekdo nima prav in to tudi prizna, jim pomeni razkazovanje šibkosti in manjko samozavesti. A je ravno obratno. Samozavestni ljudje priznajo, da nimajo prav, kadar pač nimajo prav. Vseeno pa bodimo previdni. Ko postanemo v nečem res dobri, moramo biti še posebej pozorni na povratne informacije iz okolice. Saj nas prav kvalitetni odzivi (ki so žal pogosto prav v obliki kritike) lahko dvignejo na višjo raven.  Res pa je, da če želimo priznati, da se motimo, moramo vedeti, kdaj se motimo. Da bi bili to sposobni storiti, moramo ohranjati zdravo pamet in jasno presojo. To pa ni vedno preprosto. Ljudje, ki so res dobri v nečem, so bili na svoji poti proti vrhu pogosto izpostavljeni situacijam, ko so bili edini, ki so imel prav. Ostali pa so zavzeto trdili, kako se motijo. A kako vedeti, da se motimo, ko pa vemo, kako pogosto se motijo ostali? Sogovornika najprej preprosto prosimo, da nam za svojo trditev poda kakšen dodaten dokaz, nato pa se poučimo tudi nekoliko širše o vsem skupaj. Kaj si preberimo ali pobrskajmo po internetu. Lahko tudi vprašamo znance oz. ljudi, ki jim zaupamo o tem, ali se jim zdi, da imamo prav ali ne. Če je le mogoče, je dobrodošel tudi kakšen posvet s strokovnjakom na področju, o katerem pač teče pogovor. Brez zbiranja dodatnih informacij bomo zelo težko sprejeli objektivno odločitev. Takšno, ki bo res ustrezno odgovorila na vprašanje ali imamo prav ali ne. Ob zbiranju informacij in ustvarjanju ozadja za našo odločitev, moramo biti pozorni še na eno dimenzijo. Smo kaj takšnega že kdaj slišali? Nam je že kdaj kdo omenil, da nimamo prav? Nam je to že kdo dejal, mi pa smo vseeno vztrajali do danes na tem, da imamo prav? Včasih nam pač kdo kaj reče in se nam zdi, da nima prav. Potem pa nam še nekdo drug to isto omeni, pa spet ne reagiramo. Arabci imajo zelo zanimiv izrek, ki pravi: če se nekaj zgodi enkrat, ni pomembno. Če pa se zgodi dvakrat, je velika verjetnost, da se bo tudi tretjič. V bistvu gre za nekoliko obrnjen pregovor, ki ga poznamo tudi pri nas: v tretje gre rado.  Kar želim povedati je, da sicer res ni nujno, da imajo drugi prav zgolj zato, ker menijo enako. Vseeno pa je dobro, da postanemo pozorni in se res poglobimo v zadevo. Kljub vsemu ne rinimo z glavo skozi zid, če nam ni treba. Če vsi govorijo eno in isto, obstaja vsaj možnost, da imajo tudi prav. Včasih je pravilno namreč tisto, kar smo najprej mislili, da ni. Pravimo, da nam vesolje tudi na takšen način omogoči dostop do res velikih draguljev v življenju. Na takšen način se namreč zavemo meja svoje cone udobja in zmožnosti, ki jih imamo in so nam na razpolago. Seveda pa ob tem ne pozabimo na ljudi, s katerimi smo obkroženi. Njihovi odzivi so namreč izhodišče, na podlagi katerih bomo šli v nadaljne presoje. Logično je, da moramo strementi k temu, da smo obkroženi s kvalitetnimi ljudmi. Le od kvalitetnih ljudi lahko pričakujemo tudi kvalitetne odzive. Ko govorim o kvalitetnih ljudeh, seveda govorim o takšnih, ki so pozitivno naravnani. Njihova vpletenost v pogovor in njihovi odzivi pa odražajo skupni interes, ki ga zasledujejo skupaj z nami. Tako smo hote ali nehote prišli do kakovosti nas samih. Če sem že omenil različne pregovore, bom omenil pa še enega, tokrat slovenskega. Isti ptiči letijo skupaj. Zelo težko bomo obkroženi z ljudmi, ki ne odražajo nas samih. Če želimo biti obkroženi s kvalitenimi ljudmi, ki nam bodo stali ob strani z zares kvalitetnimi odzivi, moramo najprej sami biti kvalitetni. Vsi zase radi mislimo, da smo prav to. In prav je tako. Le ne pozabimo, da je omenjena kvaliteta sestavljena iz pozitivne naravnanosti, iskanja skupnega dobrega za vse in samozavesti, ki si ne dovoli odklona pri samospoštovanju. Če imamo prav, vztrajajmo pri svojem. Če pa nimamo, to priznajmo in se iz tega kaj naučimo. Srečno! PS: Članek je bil najprej zapisan za dnevnik Svet24, 25.8.2016 PSPS: Več o Delta Life Coaching Akademiji: TUKAJ Več o delavnicah Govorica telesa: TUKAJ Dobra zgodba lahko ustvari dober članek, prezentacijo ali nagovor, velja pa tudi obratno. Slaba zgodba lahko uniči še tako skrbno pripravo, odlično izdelano predstavitev ali natreniran nagovor.  Dobra zgodba lahko ustvari dober članek, prezentacijo ali nagovor, velja pa tudi obratno. Slaba zgodba lahko uniči še tako skrbno pripravo, odlično izdelano predstavitev ali natreniran nagovor. Osebno mi je zelo všeč zgodba ustanovitelja Mirosofta, Billa Gatesa. Saj veste, mlad nadebuden fant, ki svoj imperij ustvaril iz nič, iz nekakšne garaže v predmestju. Dejstvo, da je bila njegova mama članica uprave IBM-a, podjetja, ki je obvladovalo svet računalništva v njegovem času, verjetno pri tem ni imelo velike vloge. Ali pač? Resnici na ljubo, mi je prav malo mar kaj je bilo na stvari. Vemo, kaj imamo danes. Želel sem samo pokazati, kako pomembno vlogo imajo zgodbe v našem življenju za npr. motivacijo … in kako hitro lahko tudi spremenimo naš odnos, ko v te iste zgodbe vstopijo nove možnosti. Pripovedovanje zgodb je eden od primarnih načinov komunikacije. Že v pradavnini je bilo prav pripovedovanje zgodb ob ognju tisti veliki dogodek dneva, na katerega so nestrpno čakali mladi in na katerega so se primerno pripravljali starejši člani plemenske skupnosti. Vsi imamo radi dobre zgodbe. Naj bo to zgodba, prikazana v filmu, v knjigi ali preprosto povedana kot npr. pojasnilo prijatelja o tem, kako je uspel preiti določeno prepreko v življenju. Pravo vprašanje je, zakaj nas zgodbe tako močno posrkajo vase? Zakaj nas tako pritegnejo?  Po svoje je odgovor pravzaprav precej enostaven. Če npr. spremljamo predavanje s prezentacijo, kjer “naj bi” spremljali goro dejstev in suhoparno naštevanje podatkov, se v možganih aktivirata dva predela (ti. predel Broca in predel Wernicke). Gre za predela, kjer procesiramo jezik tj. kjer besedam dajemo pomen. To je pa tudi vse, kar se zgodi. Po drugi strani pa se v primeru, ko imamo opravka z zgodbo, ne aktivirajo samo predeli, ki besedam pripisujejo pomene. Aktivirajo se tudi drugi deli, ki bi jih uporabili tudi v primeru, če bi prišlo do dejanskih izkušenj. Torej, če nam nekdo začne razlagati, kako okusno je pripravil sveže jajčne testenine z omako iz domačih paradižnikov z domačega vrta, sveže nabranim origanom in hladno stiskanim oljčnim oljem, se sprožijo tudi tisti deli, ki imajo v naših možganih opravka z našimi čutili. Izrazi, kot so npr. “žameten glas”, “svilnata koža” in “vonj po svežem kruhu” so izrazi, ki so se pravkar dotaknili vašega dela v možganih, ki je zadolženo tudi za čutila. A to še zdaleč ni vsa moč, ki jo imajo nad nami zgodbe. Zgodbe lahko v pogon spravijo tudi cele možgane. Ko ljudem npr. opisujemo izkušnjo, ki je imela zelo globok vpliv na naše razmišljanje, ima ta zgodba v bistvu enak vpliv tudi na naše poslušalce. Možgani govorca in poslušalca se namreč “sinhronizirajo”, med seboj se uskladijo. Povedano nekoliko bolj po domače, če ste imeli kakšno res hudo, veselo, žalostno, grozljivo itd. izkušnjo, bodo vaši poslušalci, če jih dobro pritegnete v zgodbo, vašo izkušnjo tudi sami podoživljali med vašim govorjenjem. Gremo še korak globlje? Vprašajmo se, zakaj je pravzaprav temu tako? Zakaj bi poslušalci z vami podoživljali zgodbo, kot da se vse skupaj dogaja tudi njim? Odgovor je ponovno enostavnejši, kot bi moral biti, da bi vse skupaj lahko zvenelo bolj dramatično. Naši možgani so enostavno povezani na tak način. Vsaka dobra zgodba je, če jo razbijemo na pozamezne sestavne dele, na nek način zgolj povezava vzroka in posledice. In prav to je v samem jedru način, kako človek pravzaprav razmišlja. Ves čas razmišljamo v nekakšnem notranjem monologu. Pri tem sploh ni pomembno, ali razmišljamo o hrani v hladilniku, zunanji politiki ali o rožah za svojo ženo. V glavi si sproti zmišljujemo kratke zgodbice za prav vsako dejavnost ali prihajajoči pogovor.  Zanimivo pa je, da vsakič, ko slišimo zgodbo, želimo to zgodbo nekako spraviti v razmerje z našimi že obstoječimi izkušnjami. Prav zato imajo prispodobe tako močan vpliv na nas. Med brskanjem po možganih za podobnimi izkušnjami kot so v zgodbi, se aktivira del možganov (insularni reženj), ki nam pomaga vzpostaviti odnos do izkušanja bolečine, veselja ali jeze. Prispodobo in dejanski dogodek povežemo avtomatično. Naši možgani iščejo razmerje med vzrokom in posledico nečesa, kar smo že izkusili. Ste se že kdaj zalotili, ko ste poslušali prijatelja ali prijateljico govoriti o nečem, o čemer ste ji vi še deset dni nazaj tako zavzeto razlagali? Zdaj pa ona govori o tem, kot da je to njena ideja? Grozljivo? Gre za normalen človeški pojav. Še več, gre za temelj umetnosti vplivanja na ljudi. Človeka lahko namreč ali prisilimo v nekaj ali pa to stori sam tako, da našo idejo prevzame kot svojo. Prav zgodbe so način, da ustrezno aktiviramo možgane drugih tako, da našo zgodbo prevzamejo kot svojo. V Delta Life Coachingu to dejstvo uporabljamo zato, da ljudje začnejo bolje razumeti svoje omejitve in lažje dojamejo načine, kako z lastnim potencialom te omejitve tudi presegati. [ Več tukaj (klikni) ] Če torej kdaj ne veste, kako ljudi okoli sebe pripraviti, da bi kaj naredili točno tako kot si vi želite, jim povejte zgodbo. Takšno, v kateri je logično, da je prav vaš način daleč najboljši za uspešno izvedbo. Srečno! PS: Vas o zgodbah zanima več? Prijavite se lahko na posebno intenziven 1-dnevni seminar ZGODBE - TEMELJ VPLIVANJA NA LJUDI, ki poteka v okviru Delta Akademije v Ljubljani, več TUKAJ PSPS: Ta članek je bil napisan za dnevnik Svet24, objavljeno dne 18.8.2016
Tokrat sva se s TV voditeljem Iztokom faking Gartnerjem, za spletno stran Alfa-man.com pogovarjala o odnosu do deklet, ki si svoj kruh služijo z goloto. In stvari so šle nekoliko po svoje ... :)) Vabljeni na Alfa-man.com Zrcaljenje je verjetno napomembnejša tehnika, ki jo moramo osvojiti v zvezi z govorico telesa. Gre za držo telesa, ki je zrcalna slika drže telesa sogovorca. [Svet24, 14.7.2016]   " Na tovrstnih dogodkih moramo biti pozorni na kar nekaj vidikov z namenom, da bomo delovali spoštljivo in usklajeno z okolico. ... " [Svet24, 12.5.2016]   V četrtek, 5.5.2016 sva se na radiu Robin z voditeljico Martino Arčon pogovarjala o govorici telesa in ... Zanimivo je bilo. Vabljeni k poslušanju posnetka oddaje!
V četrtek, 28.4.2016 sva se z voditeljico oddaje "Na poti uspeha" Mojco Gros Moškon, pogovarjala o osebni karizmi. Zanimivo je bilo, vabljeni k poslušanju!
Če bi moral na področju govorice telesa izbrati najpogostejše vprašanje, ki zanima ženske v povezavi z zapeljevanjem, naslovno vprašanje zagotovo zmaga. [Svet24. 28.4.2016]   "Je ljubezen res slepa? Tega sicer ne vem, zdi pa se mi, da je hitro lahko nekoliko zmedena. Še posebej v moderni, informacijski dobi. Pa ne govorim zgolj o fotografijah na Facebooku. ... " [Svet24, 14.4.2016]   V Evropi je rokovanje še vedno najpogostejša pozdravna gesta. Tako pri prvem spoznavnem stiku kot pogosto tudi kasneje, ko se sogovornika nekoliko že poznata. Vseeno pa se po te, ko sta se dva že spoznala, glede pozdravljanja stvari nemalokrat malo spremenijo. Rokovanje morda postane odveč, v ospredje pa stopita objem in poljub. [ Svet24, 31.3.2016 ]   Dlje raziskujem področje neverbalne komunikacije, bolj se mi razumevanje razlik med različnimi kulturami na tem področju zdi misija nemogoče. [Svet24, 24.3.2016]   Prijave na seminar: www.GovoricaTelesa.si (klikni)
Dotikanje je ena najstarejših oblik komunikacije. Že ko pridemo na svet, prav s pomočjo dotika začenjamo vzpostavljati stik z zunanjim svetom. Skozi odraščanje in kulturno pogojenost se naše dotikanje nekoliko omeji, vseeno pa ostaja zavedanje, da prav z dotikom sporočamo zelo veliko. [Svet24, 17.3.2016]   Razgovor za službo je naporen za vsakogar med nami, še posebej če se znajdemo v vlogi prosilca. Predvsem psihološko, seveda, saj želimo narediti dober vtis na potencialnega delodajalca. To pa pomeni, da se moramo najprej pripraviti po svojih najboljših močeh in potem, na licu mesta, dati vse od sebe. [dnevnik Svet24, 10.3.2016]   Mirne vesti lahko zapišem, da brez dotika človek zelo težko preživi. Po eni strani gre za eno od najstarejših oblik komunikacije v našem življenju, po drugi strani pa za komunikacijo, ki jje izjemno tesno povezana s kontekstom. To pomeni, da različni ljudje in različne okoliščine dajejo različne pomene istemu dotiku. ... [Svet24, 3.3.2016]   |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|