Robert Waltl in Jan Bučar

Ključne besede: obraz, roke, telo, poziranje, veselje, dobra volja, nasmeh

Govorica telesa, Javno nastopanje

Kdo je šef in kdo podrejeni? Je njuno obnašanje normalno? Kaj sporočajo roke, kaj pogledi?

Ključne besede: roke, telo, podrejenost, oči

​Govorica telesa, Javno nastopanje

Verjetno na plaži ni bolj sitne situacije kot to, da pridemo uživati mir, sonce in šumenje valov, nato pa se nam čez čas pridruži glasna skupina, ki se na pol prazni plaži namesti le nekaj centimetrov od našega ležalnika. Ne le, da smo namesto uživanja v šumenju valov prisiljeni k poslušanju njihovih pogovorov, temveč smo po možnosti vključeni tudi v njihove vzgojne metode otrok ali celo v njihove družabne igre, običajno kot prostor, kamor jim ves čas bežijo žoge. Obratno pa je prav tako moteče, če ves čas stojimo in se razgledujemo po sosedih in plaži kot kakšen honorarni "bademajster". Spoštovanje (osebnega) prostora obiskovalcev je izjemno pomembno izhodišče za razumevanje osnov dobre neverbalne komunikacije med ljudmi. ​

3. OBNAŠANJE OTROK ​

Sončna očala so v poletnih dneh zelo zaželjena in tudi potrebna dodatna oprema, saj pred močnimi sončnimi zažrki ščitijo naše oči in občutljivo kožo okoli njih. Vseeno pa pazimo na njihovo uporabo, ko se s kom pogovarjamo. Izhodišče je, da ni vljudno, če se z nekom pogovarjamo in pri tem s sončnimi očali zakrivamo oči. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku, ko se srečamo, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in spremljanje dogajanja z očmi med samim pogovorom. Če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči. ​

Tadej Pišek in Lara Komar

​Ključne besede: obraz, roke, telo, noge, smeh, sproščenost, dramatičnost  

Vsi vemo, da opravljati res ni lepo. A roko na srce, včasih prav paše. S sebe nekako stresemo gnev, ki sploh ni nujno tako velik. Mogoče gre včasih zgolj za trenutek slabosti ali pa jezo celo na kaj čisto tretjega, pa se z bežnim znancem nimamo kaj drugega pogovarjati kot o osebi, katero poznava oba. ​...

Ključne besede: opravljanje, kramljanje,  

V 28. številki Demokracije je tokrat izšel intervju z menoj. Z novinarjem sva se pogovarjala o mojem delu, samozavesti, blefiranju politikov, predsedniku vlade Marjanu Šarcu itd.
​Super izkušnja in hvala uredništvu.

Bine Volčič in Vid Valič v elementu

​Ključne besede: obraz, roke, telo, zabava, smeh, sproščenost, dramatičnost  

Partnerski odnos nas včasih osvobaja, včasih nas pa lahko tudi duši. Do neke mere se z vstopom v odnos sicer odrečemo delu svoje svobode, hkrati pa imamo svoja pričakovanja, kako naj bi se razvijala takšna skupna prihodnost.
Življenje od nas zahteva, da se naučimo postavljati tudi težka vprašanja ter razvijemo samozavest, da nanje poiščemo tudi ustrezne odgovore. V nadaljevanju si poglejmo sedem takšnih izzivov, ko bi se nam morale prižgati opozorilne luči, da se odnos ne razvija v pravo smer. 

Miki nam kaže "rogove", popularno rockersko gesto, s katero sporoča, da jima z ženo po žilah teče rokerska kri in da ga "žurata na polno".
 
Vendar pa pazljivo s to gesto. Predvsem v angleško govorečem okolju (in tudi večinoma pri nas) pomeni res točno to, kar nam kaže Miki.
​
V Španiji, Grčiji in prav posebej v Italiji, pa je nikar ne kažite prehitro. Gesta se npr. pri naših zahodnih sosedih imenuje "corna" in moškemu, kateremu se jo pokaže, sporoča, da mu njegovo dekle ni zvesto.  Gre za preko 2500 let staro gesto, ki v izvornem smislu ponazarja bikove rogove, v prenesenem pa hudičeve rogove oz. nezvestobo.​

Ključne besede: geste, roke, zabava, rogovi, govorica telesa 
#govoricatelesa #rogovi #rock #gesta

[Svet24] Tokrat sem pod drobnogled vzel Predsednika RS Boruta Pahorja.
Ključne besede: rokovanje, križanje rok, Adamov list, državniška drža, umirjanje stresa ... 
​#GovoricaTelesa #javnoNastopanje

Gregor Perič

Ocena nastopa: 6
V soočenje je štartal sproščeno, nadzorovano, z gibanjem rok v t. i. ravnini resnice. Skozi celoten nastop je sicer v idejah deloval konsistentno, zbrano, žal pa dlje je soočenje trajalo, bolj bledo je postajalo vse skupaj. Obramba odločitev predsednika svoje stranke Mira Cerarja kot nekdanjega predsednika vlade in nekaj očitkov Tanji Fajon in Romani Tomc, da nimata kaj veliko pokazati v obstoječih mandatih, je več ali manj vse, kar si bomo sploh zapomnili.


Zmago Jelinčič Plemeniti

Ocena nastopa: 7
Odlikuje ga preprosto, jasno in neposredno govorjenje, ki je lahko razumljivo vsem. S svojimi napadi na sogovornike vnaša dinamiko, krepi svojo minutažo pod reflektorji in si zagotavlja svoj prostor. Žal pa takšni napadi pogosto dajejo videz pobalinstva, ki tiho ruši njegovo kredibilnost in posledično tudi pri volivcih sproža vprašanje podpore takšnemu početju kot splošnemu vzorcu obnašanja v politiki. Z njegovimi trditvami se hitro lahko strinjamo, z načinom poseganja v besedo, glasnimi medklici in posploševanjem pa nekoliko težje.


Irena Joveva

Ocena nastopa: 5
Sam nastop je bil bolj nastop PR predstavnice predsednika stranke kot pa kaj drugega. Če dodam še besedna mašila v smislu 'kar se mene tiče', ki govorijo predvsem o stopnji samozavesti (aroganca vs. podrejenost) na parketu, je vse skupaj bolj klavrna predstava. Če se mi zdi še nekako logično, da svojega predsednika zagovarjaš 'po službeni dolžnosti', pa mi je malo manj logičen, celo kratkoviden, vstop v dialog glede migrantov z Romano Tomc, ki se je na koncu izkazal kot pravi mali fiasko. Obnašanje, kot da je že vse odločeno in da je položaj v Bruslju 110% zagotovljen, ji bo zagotovo odnesel kar nekaj simpatij, ki si jih sicer (mogoče) pridobiva z mladostnim zagonom in razigranostjo.

Ljudmila Novak

Ocena nastopa: 9
Nastop, ki izraža suverenost govorca pri nastopu in ravnotežje v idejah med možnostmi predlaganja različnih ukrepov v EU inštitucijah in njihovimi možnostmi za izvedbo, je vedno prijeten tako za oko kot tudi za globlji razmislek. Za razliko od nekaterih drugih kandidatov si prav zaradi 'materinskega' podajanja stališč lahko privošči tudi nekaj več ostrine (npr. vprašanja o tem, kdo financira levičarje ipd.). Takšna ostrina ji bo šla namreč prej v korist kot pa kaj drugega. Bila je tudi ena redkih, ki je jasno opozorila na pomen prednosti našega članstva v EU. Kot slabost ji tokrat vseeno štejem nekoliko preveliko domačijskost, pristop, ki preveč spominja na dobro mamo kot pa na poslanko v EU parlamentu.


Romana Tomc

Ocena nastopa: 9
V začetnih minutah soočenja je, če se zatečem k športni retoriki, prejela kar nekaj direktnih napadov predvsem od Tanje Fajon, na katera pa ali ni znala ali pa ni hotela odgovoriti enako ostro. Njen nizek in umirjen glas, damska drža ter kilometrina na političnem parketu so tokrat pokazali svojo moč, da je, ponovno po športno, obstala na nogah in nadaljevala 'borbo'. Pogrešal sem sicer več evropskih tem in ne toliko obrambe pred očitki na račun desno usmerjenih politčinih pogledov. Zakaj je voditeljica ob vseh napadih čutila še potrebo po vprašanju o možnostih povezave s skrajno francosko desničarko Le Penovo, mi ni jasno. Odgovor Tomčeve, ki ni mogel skriti presenečenja nas absurdnostjo vprašanja, pa seveda govori sam zase. Pozdravljam trdno, uglajeno držo, pogrešam pa več ostrine v odgovorih na neposredne napade političnih tekmecev.


Tanja Fajon

Ocena nastopa: 10
Tehnično dober nastop, tako verbalno kot tudi neverbalno. Izbira rdeče barve obleke, ki izraža moč in energijo, je učinkovala kot odličen kontrast v studiu, kot naravno povabilo gledalcem k pozornosti nanjo. Odločitev, da svoj nastop usmeri v napadalno retoriko in obnašanje predvsem proti Romani Tomc, ji je že takoj na začetku omogočil nekaj več manevrskega prostora, saj je ostale (razen Jelinčiča) po hitrem postopku uspela postaviti v obrambni položaj. Dobro je tudi izkoristila moč retoričnega uokvirjanja ('framing'), moči rekvizitov (sporne fotografije) ter sklicevanja na široko ozadje svojega dela in tematik v EU parlamentu. Slednje gledalcu deluje namreč zelo strokovno in konkretno, v resnici pa gre za precej splošne trditve.


Violeta Tomić

Ocena nastopa: 7
Ob običajnem arzenalu napadov na desno politično opcijo in medije, ki ji po njenem niso najbolj naklonjeni, je tokrat delovala nekoliko naveličano in izpeto. Mogoče celo utrujeno od soočenj in več ali manj govorjenja o enih in istih stvareh. Zelo zanimiva je bila izmenjava 'nizkih udarcev' z Jelinčičem o tem, kje je zaposlena njena hči in kaj je kdo delal v preteklosti, saj jih je dobro prestala. Sam bi ji sicer predlagal nekoliko manj arogantno obrazno mimiko in posledično tudi drže telesa med nastopi, ji pa tega ne štejem preveč v minus, saj tako nastopa ves čas.

Igor Šoltes

Ocena nastopa: 8
Igor Šoltes deluje kot vino, saj se mi zdi iz nastopa v nastop boljši. Uvodne tematike o korupciji je sicer dobro izkoristil na začetku, ko je opozoril na svoje izkušnje s tem področjem, nato pa se je začel zapletati in bledeti. Nastop z dobro obrazno mimiko in zavzemanjem prostora je ob nekaj konkretnih predlogih (npr. enotna migracijska politika ipd.) učinkovito opravil svojo nalogo. Pogrešam pa več konkretnih idej in predlogov, s katerimi bi se pri odločitvah o izboru kandidata lažje povezal tudi na volišču.


Angelika Mlinar

Ocena nastopa: 7
Angelika Mlinar mi že ves čas teh soočenj deluje kot prijetna osvežitev političnega prostora. Kot sicer 'nov' obraz, v bistvu pa 'star politik'. Njeno trdno vztrajanje na stališčih, da ljudje zahtevajo konkretne ukrepe in ne praznih floskul, je dobro izhodišče. Fokus na tem, da EU potrebuje skupno politiko in odločen nastop proti desnim skrajnežem, pa je igra na dolge proge, ki pa ji v dani situaciji mogoče ne pomaga toliko, kot bi si želela. Zdi se mi, da zaradi jezikovnih omejitev ni enakovredna v bolj agresivnih dialogih, se pa zagotovo lahko zanese na znanje in izkušnje, ki žarijo iz nje.


Andrej Šiško

Ocena: 6
Pri njegovih nastopih vedno na tihem stavim sam s seboj, pri kateri sekundi nastopa ali replike bo prišlo do eksplozije čustev. Vendar pa me je tudi tokrat prijetno presenetil. Pozdravljam njegovo kapico, ki je njegov zaščitni znak na nastopih, nekoliko manj pa njegove napade na nevladne organizacije vsepovprek in stališče, da je EU eno samo leglo korupcije. Skrajna stališča res mogoče na prvi pogled zahtevajo tudi skrajno retoriko, vseeno pa v skupnem velja pravilo, da vsakomur lahko povemo vse, odvisno je le, kako mu to povemo.


Gorazd Pretnar

Ocena: 6
Za razliko od prejšnjih nastopov je tokrat deloval precej bolj zbrano, umirjeno in preudarno. Imidž, ki ga gradi na stroki, je tokrat solidno dopolnil z obnašanjem. Promocija politike, ki temelji na dejstvih, je zagotovo dobrodošla ideja, ki deluje sveže kljub temu, da v resnici ni. Glede na očiten napredek pri svojih nastopih pred kamero iz soočenja v soočenje menim, da bo na dolgi rok dober kandidat in zanesljiva izbira za vse, ki jim je, v okviru politike, okolje v ospredju.


Urša Zgojznik

Ocena: 6
Priznam, da sem pričakoval nekoliko več. Deluje mi kot oseba, ki v sebi skriva veliko več, kot pa to potem pokaže pred kamerami. K skupnem nekoliko slabšem vtisu je botrovala tudi nekoliko manj posrečena izbira oblačil z veliko vzorci, ki pred kamero vlečejo pozornost nase in ne na vsebino povedanega. Nekoliko več dinamike, več gibanja oz. zavzemanja prostora in kdaj pa kdaj kakšen nasmešek bi v skupnem zagotovo pomenili boljši vtis.


Bernard Brščič

Ocena: 8
Tog, klen, artikuliran, predvsem pa glasen nastop, ki je že kar njegova blagovna znamka. Žal se v nastopu prevečkrat čuti načitanost, saj uporaba zahtevnega besednega zaklada hitro deluje preveč akademsko. Podobno tudi omembe različnih meddržavnih sporazumov in podobnih dokumentov, o katerih nedvomno ve, kaj govori, a so žal javnosti to nekoliko manj pomembne (in znane) zadeve. Predvsem so to manj zanimive podrobnosti in je tako dragoceni čas v soju žarometov po nepotrebnem porabljen za postranske stvari.

Povezava na članek: TUKAJ

Pripravljeno za: Večer (TUKAJ)

 Izbrane tematike so bile nekoliko bolj pisane na kožo skrajnim pogledom razvoja EU. To je dobro izkoristil Zmago Jelinčič, ki s svojo preprosto retoriko, besednim pompom in glasnimi replikami tudi takrat, ko ni čas zanje, zna izkoristiti svoj trenutek pod žarometi.

Milan Zver je vsebinsko sicer deloval korektno, njegov nastop pa je čisto preveč formalen, uniformen, spravljiv, z eno besedo: bled. O čem je že govoril?

Ireni Jovevi dobronamerno predlagam kakšen resen tečaj javnega nastopanja. Razumem, da ji ni lahko na začetku politične poti, vendar pa ji bo negativna obrazna mimika ter nizek nivo uporabe slovenskega jezika, v kombinaciji z očitnim nepoznavanjem pomembnejših mednarodnih tematik (npr. Trianonska pogodba), sčasoma zagotovo zaprl vrata do src EU volivcev.

Violeta Tomič je sicer prepoznavna s svojim nekoliko arogantnim nastopom, ki pa prav zato hitro vodi v konflikt. To smo lahko videli takoj, ko je, politično izjemno kratkovidno, nalila bencin na ogenj Jelinčiču z idejo, da smo si pač sami krivi, da begunci prihajajo k nam. Je res sama sebi najšibkejši člen?

Višek soočenja pa je zame, s sicer drugače korektnim nastopom, dosegla Tanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že tretjič kandidira na mesto poslanke kljub temu, da je nekoč zagovarjala idejo, da bi EU poslanci morali imeli največ dva mandata. Njen odgovor, da so jo v kandidaturo napeljale okoliščine, ki kažejo na to, da bi šla Evropa brez njene prisotnosti lahko v napačno smer, mi je, milo rečeno, izvabil nasmešek na ustnice.
​
Še dobro, da je tam že toliko let, saj bi brez nje verjetno že zdavnaj vse skupaj šlo v maloro.  ​

​#JavnoNastopanje #GovoricaTelesa #EUvolitve19 #komentar

Nekaj besed o neverbalni komunikaciji pri zapeljevanju. Valentinovo je pred vrati! :)
Povezava do članka: TUKAJ

​Na področju coachinga kot stroke smo v zadnjih dvajsetih letih prešli od razumevanja razvoja posameznika, ki je temeljilo na hierarhičnih »ex-katedra« metodah, na tako imenovane vitke, lateralne, agilne metode, ki ne temeljijo več zgolj na prenosu znanja, temveč predvsem na jasnih okvirjih in smernicah razvoja ter spodbujanju strank k samostojnemu iskanju znanj z namenom, da se posameznik osebnostno (in strokovno) razvija, čim bolj prilagojeno njemu samemu.

Danes živimo v družbi obilja, tako glede blaga in storitev kot tudi glede informacij. Če je bila še 20 let nazaj konkurenčna prednost coacha imeti informacije in jih nuditi na trgu kot dodano vrednost strankam, to danes preprosto ni več mogoče. Ko smo nekateri začeli intenzivno pro- movirati »sharing is caring« tudi na po- dročju strokovnih tematik, povezanih s coachingom, so nas drugi začeli napadati, da rušimo same temelje kategorije, saj kar naenkrat brez informacij ni več nič, kar naj bi bilo (po njihovo, seveda) res prava dodana vrednost sodelovanja med na primer podjetjem in coachem.
​
Leta 2019 smo priče, da to ni tako, celo vse prej kot to. Danes je ena od večjih idej v tej kategoriji kratica H2H »human-to-human«, dober stik z (dobrimi, strokovnimi in prijaznimi) ljudmi in ne posest »čudežnih« informacij, s katerimi se premagujejo tekmeci.

Prav je, da verjamete, da imate dober izdelek ali odlično storitev, vendar verje- tno (žal) niste edini in ima podoben izdelek ali storitev še vsaj pet podjetij, ki so vsa dosegljiva s preprostim klikom na spletu. Pri ljudeh pa je seveda nekoliko drugače in tega se današnje generacije mladih, še posebej tisti, ki se šele zaposlujejo, zelo dobro zavedajo.

Kot nekdo, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že več kot 20 let, zelo dobro vem, da imamo v večini organizacij, ne glede na velikost podjetja, dejavnost ali izobrazbeno strukturo, lahko opravka s strokovno, komunikacijsko in osebnostno odraslimi ljudmi ali pa z nedoraslimi, takšnimi, ki so ostali ali v nekem drugem času ali pa živijo v vzpo- rednem svetu in z ljudmi skoraj ne znajo več neposredno komunicirati. Glede na zapisano je seveda na mestu vprašanje, kam gre torej razvoj kategorije coachinga.

​Personifikacija

Personifikacija blagovnih znamk je danes nekaj popolnoma običajnega in predstavlja celo osrednji način, kako blagovne znamke nagovarjajo potrošnike. Personifikacija na področju kategorije osebnostnega razvoja torej pomeni, da bodo (bomo) coachi prihodnosti morali za vsakega naročnika (stranko) posebej najti ustrezne poti, ki jo nagovorijo k uravnoteženju virtualnih in realnih kanalov komunikacije ter s tem posledično tudi osebnostnega razvoja. Ideja H2H zahteva, da vsakomur in za vsakogar posebej poiščemo ustrezne nagovore, poti izražanja in podporo pri nadaljnjem razvoju. Gre torej za omogočanje povezovanja individualnosti posameznika s spremembami, ki jim je posameznik dnevno izpostavljen in s tem gre za zagotavljanje njegove konkurenčne prednosti.

Menim, da bo treba v prihodnje še več pozornosti usmerjati k drobljenju in izbiri znanj, ki bodo posebej prilagojena posamezniku in ciljem njegovega razvoja ter povezana s cilji organizacije, znotraj katere deluje. Intenzivnost sodelovanja med coachem in stranko bo deloma prešla iz polnega osebnega stika na delno virtualno (in časovno)  eksibilno podpo- ro, ki bo tehnološko seveda še bolj napredna in komunikacijsko skladna z duhom časa, v katerega vstopamo.

PS: Članek je bil pripravljen za strokovno revijo HR&M, št. 20, feb/mar 2019, letnik 5.

 Pred nami so lokalne volitve in veliko kandidatov, ki so za svojo izvolitev pripravljeni obljubiti in narediti marsikaj. Slast vladanja in pogled z najvišjega stolčka družbene hierarhije, je včasih tako mamljiv, da se v vsej vnemi kaj hitro lahko pripetijo tudi manjši (ali večji) spodrsljaji. 

Takšen "spodrsljaj" se je tokrat zgodil tudi Fištravcu pri fotografijah. Dlje, ko sem gledal zgornjo fotografijo, manj mi je bilo jasno, kaj je Fištravec s to fotografijo sploh želel sporočiti volivcem. 

" Pri pogledu na fotografije lahko takoj opazimo, da s Fištravcem "nekaj ni v redu". Milo rečeno. Znašel se je v družbi krepkih fantov, pravih mačotov, ki se temu primerno tudi razkazujejo. Pri njih opazimo ali visoko dvignjene "kaj mi pa moreš" brade in poglede z viška ali pa spuščene brade ter pogled izpod čela, ki nakazuje na ocenjevanje nasprotnika in pripravo na boj.

Fištravec pa stoji tam med njimi kot kakšen fantek iz njihovega bloka, ki se je nekako zrinil med njih, saj potrebuje zaščito pred mulci iz sosednje ulice.

S svojo bočno postavitvijo med njimi, prosečim pogledom in rahlim nagibom glave sporoča: "Imejte me radi, prosim, naredim vse, samo volite zame. " Vse prej kot nekdo, ki je sposoben samozavestno in demokratično upravljati s tako čudovitim in raznolikim mestom, kot je prav mesto Maribor.

Edvard Kadič za Svet 24, dne 6. 11. 2018  "

Vprašanje:

" Pred dnevi sem se znašel v enem od velikih nakupovalnih centrov, no ja, pravzaprav sem se tam kar naenkrat znašel v nepregledni množici deklet, ki so nekoga čakale. Hitro sem izvedel, da se med nami nekje daleč spredaj na odru nahaja zvezdnik iz ene od turških nadaljevank. Ko sem opazoval dekleta okoli sebe, sem ugotovil, da to večinoma sploh niso “zmedene” najstnice, kot bi človek mogoče pričakoval. Tam so bile ženske praktično vseh starosti, izjemno veliko je bilo tudi žensk srednjih let, ki so prišle tja zaradi zvezdnika (!) in ne kot spremljevalke svojih hčera. Saj razumem najstnice … ampak, da urejene, pametne, lepe ženske srednjih let čakajo uro ali več zato, da vidijo igralca neke “žajfaste” nadaljevanke v živo? Zakaj?"  


Odgovor: 

Hehehe, saj mu kar malo zavidava, kajne? No ja, šalo na stran. Menim, da obstajajo vsaj trije razlogi, o katerih je vredno razmisliti v tej povezavi.

Prvi razlog je verjetno vpliv moči družbene potrditve. Položaj v družbi za vse nas igra precej pomembno vlogo v življenju. Trdim, da nikomur med nami ni popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo o nas. Iz tega lahko sklepamo, da je pozitivno mnenje drugih o nas seveda bolj zaželjeno, kot pa zavračanje. V današnjem svetu družabnih omrežij je eden od vidikov potrditve naše “vrednosti” v družbi tudi ti. všečkanje in (pozitivno) komentiranje pod fotografijami. Torej, eden od motivov čakanja na zvezdnika je tako verjetno tudi ideja iti k njemu na oder in se z njim fotografirati, nato pa to fotografijo objaviti na Facebooku in se potem sončiti v pozornosti naših prijateljev in znancev na družabnem omrežju. Slovenija ni ravno center svetovnega glamourja, zato nam takšna fotografija že vnaprej zagotavlja velik odmev.

Naslednji razlog je dejstvo, da zvezdniki skozi svoj lik pogosto tvegajo na načine, kot mi verjetno ne bi nikoli. Ob tem pa mi, kot gledalci, ves čas spremljamo tudi ozadje takšnega tveganja (povezane osebe, okolje ...). Če zdaj to povežemo z žensko srednjih let, ki ima za seboj praviloma že kar nekaj izkušenj v življenju, med njimi seveda tudi padcev in težkih trenutkov, ji takšen širši vpogled v tveganja, katera sama verjetno ni več pripravljena sprejemati, pomeni na nek način ne samo podoživljanje možnosti, temveč celo nekakšno odrešitev iz svojih pomislekov in zagat, s katerimi se sama srečuje. Če dodamo še možnost spoznati takšnega zvezdnika tudi v živo in si potrditi, da gre za (normalno) osebo, ki se, tako kot mi, srečuje tudi s popolnoma običajnimi življenjskimi izzivi to vodi v sklep, da z nami res ni nič narobe.

Kot tretji, vendar pa ne nujno tudi zadnji razlog, pa velja omeniti tudi fizično lepoto zvezdnika. Ta po starosti in sami vlogi v nadaljevanki nagovarja nekoliko starejša dekleta in ne najstnice. Na račun lepote je pogosto slišati krilatico, da je lepota v očeh opazovalca. Mogoče je res, vendar ne v celoti. Na področju neverbalne komunikacije v tej zvezi obstajajo splošne značilnosti, ki so povezane z geometrijo, simetrijo, barvami, kulturnim okoljem itd. in ki nam na tihem narekujejo odločitev, da je nekaj lepše od drugega. Omenjeni zvezdnik je zagotovo primer lepega moškega in vsi mi se, praviloma, veliko raje družimo z lepimi ljudem.

... 
​
[Odgovor na vprašanje bralca je bil pripravljen za tednik Škandal, 4. junij 2018]