Gregor Perič

Ocena nastopa: 6
V soočenje je štartal sproščeno, nadzorovano, z gibanjem rok v t. i. ravnini resnice. Skozi celoten nastop je sicer v idejah deloval konsistentno, zbrano, žal pa dlje je soočenje trajalo, bolj bledo je postajalo vse skupaj. Obramba odločitev predsednika svoje stranke Mira Cerarja kot nekdanjega predsednika vlade in nekaj očitkov Tanji Fajon in Romani Tomc, da nimata kaj veliko pokazati v obstoječih mandatih, je več ali manj vse, kar si bomo sploh zapomnili.


Zmago Jelinčič Plemeniti

Ocena nastopa: 7
Odlikuje ga preprosto, jasno in neposredno govorjenje, ki je lahko razumljivo vsem. S svojimi napadi na sogovornike vnaša dinamiko, krepi svojo minutažo pod reflektorji in si zagotavlja svoj prostor. Žal pa takšni napadi pogosto dajejo videz pobalinstva, ki tiho ruši njegovo kredibilnost in posledično tudi pri volivcih sproža vprašanje podpore takšnemu početju kot splošnemu vzorcu obnašanja v politiki. Z njegovimi trditvami se hitro lahko strinjamo, z načinom poseganja v besedo, glasnimi medklici in posploševanjem pa nekoliko težje.


Irena Joveva

Ocena nastopa: 5
Sam nastop je bil bolj nastop PR predstavnice predsednika stranke kot pa kaj drugega. Če dodam še besedna mašila v smislu 'kar se mene tiče', ki govorijo predvsem o stopnji samozavesti (aroganca vs. podrejenost) na parketu, je vse skupaj bolj klavrna predstava. Če se mi zdi še nekako logično, da svojega predsednika zagovarjaš 'po službeni dolžnosti', pa mi je malo manj logičen, celo kratkoviden, vstop v dialog glede migrantov z Romano Tomc, ki se je na koncu izkazal kot pravi mali fiasko. Obnašanje, kot da je že vse odločeno in da je položaj v Bruslju 110% zagotovljen, ji bo zagotovo odnesel kar nekaj simpatij, ki si jih sicer (mogoče) pridobiva z mladostnim zagonom in razigranostjo.

Ljudmila Novak

Ocena nastopa: 9
Nastop, ki izraža suverenost govorca pri nastopu in ravnotežje v idejah med možnostmi predlaganja različnih ukrepov v EU inštitucijah in njihovimi možnostmi za izvedbo, je vedno prijeten tako za oko kot tudi za globlji razmislek. Za razliko od nekaterih drugih kandidatov si prav zaradi 'materinskega' podajanja stališč lahko privošči tudi nekaj več ostrine (npr. vprašanja o tem, kdo financira levičarje ipd.). Takšna ostrina ji bo šla namreč prej v korist kot pa kaj drugega. Bila je tudi ena redkih, ki je jasno opozorila na pomen prednosti našega članstva v EU. Kot slabost ji tokrat vseeno štejem nekoliko preveliko domačijskost, pristop, ki preveč spominja na dobro mamo kot pa na poslanko v EU parlamentu.


Romana Tomc

Ocena nastopa: 9
V začetnih minutah soočenja je, če se zatečem k športni retoriki, prejela kar nekaj direktnih napadov predvsem od Tanje Fajon, na katera pa ali ni znala ali pa ni hotela odgovoriti enako ostro. Njen nizek in umirjen glas, damska drža ter kilometrina na političnem parketu so tokrat pokazali svojo moč, da je, ponovno po športno, obstala na nogah in nadaljevala 'borbo'. Pogrešal sem sicer več evropskih tem in ne toliko obrambe pred očitki na račun desno usmerjenih politčinih pogledov. Zakaj je voditeljica ob vseh napadih čutila še potrebo po vprašanju o možnostih povezave s skrajno francosko desničarko Le Penovo, mi ni jasno. Odgovor Tomčeve, ki ni mogel skriti presenečenja nas absurdnostjo vprašanja, pa seveda govori sam zase. Pozdravljam trdno, uglajeno držo, pogrešam pa več ostrine v odgovorih na neposredne napade političnih tekmecev.


Tanja Fajon

Ocena nastopa: 10
Tehnično dober nastop, tako verbalno kot tudi neverbalno. Izbira rdeče barve obleke, ki izraža moč in energijo, je učinkovala kot odličen kontrast v studiu, kot naravno povabilo gledalcem k pozornosti nanjo. Odločitev, da svoj nastop usmeri v napadalno retoriko in obnašanje predvsem proti Romani Tomc, ji je že takoj na začetku omogočil nekaj več manevrskega prostora, saj je ostale (razen Jelinčiča) po hitrem postopku uspela postaviti v obrambni položaj. Dobro je tudi izkoristila moč retoričnega uokvirjanja ('framing'), moči rekvizitov (sporne fotografije) ter sklicevanja na široko ozadje svojega dela in tematik v EU parlamentu. Slednje gledalcu deluje namreč zelo strokovno in konkretno, v resnici pa gre za precej splošne trditve.


Violeta Tomić

Ocena nastopa: 7
Ob običajnem arzenalu napadov na desno politično opcijo in medije, ki ji po njenem niso najbolj naklonjeni, je tokrat delovala nekoliko naveličano in izpeto. Mogoče celo utrujeno od soočenj in več ali manj govorjenja o enih in istih stvareh. Zelo zanimiva je bila izmenjava 'nizkih udarcev' z Jelinčičem o tem, kje je zaposlena njena hči in kaj je kdo delal v preteklosti, saj jih je dobro prestala. Sam bi ji sicer predlagal nekoliko manj arogantno obrazno mimiko in posledično tudi drže telesa med nastopi, ji pa tega ne štejem preveč v minus, saj tako nastopa ves čas.

Igor Šoltes

Ocena nastopa: 8
Igor Šoltes deluje kot vino, saj se mi zdi iz nastopa v nastop boljši. Uvodne tematike o korupciji je sicer dobro izkoristil na začetku, ko je opozoril na svoje izkušnje s tem področjem, nato pa se je začel zapletati in bledeti. Nastop z dobro obrazno mimiko in zavzemanjem prostora je ob nekaj konkretnih predlogih (npr. enotna migracijska politika ipd.) učinkovito opravil svojo nalogo. Pogrešam pa več konkretnih idej in predlogov, s katerimi bi se pri odločitvah o izboru kandidata lažje povezal tudi na volišču.


Angelika Mlinar

Ocena nastopa: 7
Angelika Mlinar mi že ves čas teh soočenj deluje kot prijetna osvežitev političnega prostora. Kot sicer 'nov' obraz, v bistvu pa 'star politik'. Njeno trdno vztrajanje na stališčih, da ljudje zahtevajo konkretne ukrepe in ne praznih floskul, je dobro izhodišče. Fokus na tem, da EU potrebuje skupno politiko in odločen nastop proti desnim skrajnežem, pa je igra na dolge proge, ki pa ji v dani situaciji mogoče ne pomaga toliko, kot bi si želela. Zdi se mi, da zaradi jezikovnih omejitev ni enakovredna v bolj agresivnih dialogih, se pa zagotovo lahko zanese na znanje in izkušnje, ki žarijo iz nje.


Andrej Šiško

Ocena: 6
Pri njegovih nastopih vedno na tihem stavim sam s seboj, pri kateri sekundi nastopa ali replike bo prišlo do eksplozije čustev. Vendar pa me je tudi tokrat prijetno presenetil. Pozdravljam njegovo kapico, ki je njegov zaščitni znak na nastopih, nekoliko manj pa njegove napade na nevladne organizacije vsepovprek in stališče, da je EU eno samo leglo korupcije. Skrajna stališča res mogoče na prvi pogled zahtevajo tudi skrajno retoriko, vseeno pa v skupnem velja pravilo, da vsakomur lahko povemo vse, odvisno je le, kako mu to povemo.


Gorazd Pretnar

Ocena: 6
Za razliko od prejšnjih nastopov je tokrat deloval precej bolj zbrano, umirjeno in preudarno. Imidž, ki ga gradi na stroki, je tokrat solidno dopolnil z obnašanjem. Promocija politike, ki temelji na dejstvih, je zagotovo dobrodošla ideja, ki deluje sveže kljub temu, da v resnici ni. Glede na očiten napredek pri svojih nastopih pred kamero iz soočenja v soočenje menim, da bo na dolgi rok dober kandidat in zanesljiva izbira za vse, ki jim je, v okviru politike, okolje v ospredju.


Urša Zgojznik

Ocena: 6
Priznam, da sem pričakoval nekoliko več. Deluje mi kot oseba, ki v sebi skriva veliko več, kot pa to potem pokaže pred kamerami. K skupnem nekoliko slabšem vtisu je botrovala tudi nekoliko manj posrečena izbira oblačil z veliko vzorci, ki pred kamero vlečejo pozornost nase in ne na vsebino povedanega. Nekoliko več dinamike, več gibanja oz. zavzemanja prostora in kdaj pa kdaj kakšen nasmešek bi v skupnem zagotovo pomenili boljši vtis.


Bernard Brščič

Ocena: 8
Tog, klen, artikuliran, predvsem pa glasen nastop, ki je že kar njegova blagovna znamka. Žal se v nastopu prevečkrat čuti načitanost, saj uporaba zahtevnega besednega zaklada hitro deluje preveč akademsko. Podobno tudi omembe različnih meddržavnih sporazumov in podobnih dokumentov, o katerih nedvomno ve, kaj govori, a so žal javnosti to nekoliko manj pomembne (in znane) zadeve. Predvsem so to manj zanimive podrobnosti in je tako dragoceni čas v soju žarometov po nepotrebnem porabljen za postranske stvari.

Povezava na članek: TUKAJ

Pripravljeno za: Večer (TUKAJ)

 Izbrane tematike so bile nekoliko bolj pisane na kožo skrajnim pogledom razvoja EU. To je dobro izkoristil Zmago Jelinčič, ki s svojo preprosto retoriko, besednim pompom in glasnimi replikami tudi takrat, ko ni čas zanje, zna izkoristiti svoj trenutek pod žarometi.

Milan Zver je vsebinsko sicer deloval korektno, njegov nastop pa je čisto preveč formalen, uniformen, spravljiv, z eno besedo: bled. O čem je že govoril?

Ireni Jovevi dobronamerno predlagam kakšen resen tečaj javnega nastopanja. Razumem, da ji ni lahko na začetku politične poti, vendar pa ji bo negativna obrazna mimika ter nizek nivo uporabe slovenskega jezika, v kombinaciji z očitnim nepoznavanjem pomembnejših mednarodnih tematik (npr. Trianonska pogodba), sčasoma zagotovo zaprl vrata do src EU volivcev.

Violeta Tomič je sicer prepoznavna s svojim nekoliko arogantnim nastopom, ki pa prav zato hitro vodi v konflikt. To smo lahko videli takoj, ko je, politično izjemno kratkovidno, nalila bencin na ogenj Jelinčiču z idejo, da smo si pač sami krivi, da begunci prihajajo k nam. Je res sama sebi najšibkejši člen?

Višek soočenja pa je zame, s sicer drugače korektnim nastopom, dosegla Tanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že tretjič kandidira na mesto poslanke kljub temu, da je nekoč zagovarjala idejo, da bi EU poslanci morali imeli največ dva mandata. Njen odgovor, da so jo v kandidaturo napeljale okoliščine, ki kažejo na to, da bi šla Evropa brez njene prisotnosti lahko v napačno smer, mi je, milo rečeno, izvabil nasmešek na ustnice.
​
Še dobro, da je tam že toliko let, saj bi brez nje verjetno že zdavnaj vse skupaj šlo v maloro.  ​

​#JavnoNastopanje #GovoricaTelesa #EUvolitve19 #komentar

Nekaj besed o neverbalni komunikaciji pri zapeljevanju. Valentinovo je pred vrati! :)
Povezava do članka: TUKAJ

​Na področju coachinga kot stroke smo v zadnjih dvajsetih letih prešli od razumevanja razvoja posameznika, ki je temeljilo na hierarhičnih »ex-katedra« metodah, na tako imenovane vitke, lateralne, agilne metode, ki ne temeljijo več zgolj na prenosu znanja, temveč predvsem na jasnih okvirjih in smernicah razvoja ter spodbujanju strank k samostojnemu iskanju znanj z namenom, da se posameznik osebnostno (in strokovno) razvija, čim bolj prilagojeno njemu samemu.

Danes živimo v družbi obilja, tako glede blaga in storitev kot tudi glede informacij. Če je bila še 20 let nazaj konkurenčna prednost coacha imeti informacije in jih nuditi na trgu kot dodano vrednost strankam, to danes preprosto ni več mogoče. Ko smo nekateri začeli intenzivno pro- movirati »sharing is caring« tudi na po- dročju strokovnih tematik, povezanih s coachingom, so nas drugi začeli napadati, da rušimo same temelje kategorije, saj kar naenkrat brez informacij ni več nič, kar naj bi bilo (po njihovo, seveda) res prava dodana vrednost sodelovanja med na primer podjetjem in coachem.
​
Leta 2019 smo priče, da to ni tako, celo vse prej kot to. Danes je ena od večjih idej v tej kategoriji kratica H2H »human-to-human«, dober stik z (dobrimi, strokovnimi in prijaznimi) ljudmi in ne posest »čudežnih« informacij, s katerimi se premagujejo tekmeci.

Prav je, da verjamete, da imate dober izdelek ali odlično storitev, vendar verje- tno (žal) niste edini in ima podoben izdelek ali storitev še vsaj pet podjetij, ki so vsa dosegljiva s preprostim klikom na spletu. Pri ljudeh pa je seveda nekoliko drugače in tega se današnje generacije mladih, še posebej tisti, ki se šele zaposlujejo, zelo dobro zavedajo.

Kot nekdo, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že več kot 20 let, zelo dobro vem, da imamo v večini organizacij, ne glede na velikost podjetja, dejavnost ali izobrazbeno strukturo, lahko opravka s strokovno, komunikacijsko in osebnostno odraslimi ljudmi ali pa z nedoraslimi, takšnimi, ki so ostali ali v nekem drugem času ali pa živijo v vzpo- rednem svetu in z ljudmi skoraj ne znajo več neposredno komunicirati. Glede na zapisano je seveda na mestu vprašanje, kam gre torej razvoj kategorije coachinga.

​Personifikacija

Personifikacija blagovnih znamk je danes nekaj popolnoma običajnega in predstavlja celo osrednji način, kako blagovne znamke nagovarjajo potrošnike. Personifikacija na področju kategorije osebnostnega razvoja torej pomeni, da bodo (bomo) coachi prihodnosti morali za vsakega naročnika (stranko) posebej najti ustrezne poti, ki jo nagovorijo k uravnoteženju virtualnih in realnih kanalov komunikacije ter s tem posledično tudi osebnostnega razvoja. Ideja H2H zahteva, da vsakomur in za vsakogar posebej poiščemo ustrezne nagovore, poti izražanja in podporo pri nadaljnjem razvoju. Gre torej za omogočanje povezovanja individualnosti posameznika s spremembami, ki jim je posameznik dnevno izpostavljen in s tem gre za zagotavljanje njegove konkurenčne prednosti.

Menim, da bo treba v prihodnje še več pozornosti usmerjati k drobljenju in izbiri znanj, ki bodo posebej prilagojena posamezniku in ciljem njegovega razvoja ter povezana s cilji organizacije, znotraj katere deluje. Intenzivnost sodelovanja med coachem in stranko bo deloma prešla iz polnega osebnega stika na delno virtualno (in časovno)  eksibilno podpo- ro, ki bo tehnološko seveda še bolj napredna in komunikacijsko skladna z duhom časa, v katerega vstopamo.

PS: Članek je bil pripravljen za strokovno revijo HR&M, št. 20, feb/mar 2019, letnik 5.

 Pred nami so lokalne volitve in veliko kandidatov, ki so za svojo izvolitev pripravljeni obljubiti in narediti marsikaj. Slast vladanja in pogled z najvišjega stolčka družbene hierarhije, je včasih tako mamljiv, da se v vsej vnemi kaj hitro lahko pripetijo tudi manjši (ali večji) spodrsljaji. 

Takšen "spodrsljaj" se je tokrat zgodil tudi Fištravcu pri fotografijah. Dlje, ko sem gledal zgornjo fotografijo, manj mi je bilo jasno, kaj je Fištravec s to fotografijo sploh želel sporočiti volivcem. 

" Pri pogledu na fotografije lahko takoj opazimo, da s Fištravcem "nekaj ni v redu". Milo rečeno. Znašel se je v družbi krepkih fantov, pravih mačotov, ki se temu primerno tudi razkazujejo. Pri njih opazimo ali visoko dvignjene "kaj mi pa moreš" brade in poglede z viška ali pa spuščene brade ter pogled izpod čela, ki nakazuje na ocenjevanje nasprotnika in pripravo na boj.

Fištravec pa stoji tam med njimi kot kakšen fantek iz njihovega bloka, ki se je nekako zrinil med njih, saj potrebuje zaščito pred mulci iz sosednje ulice.

S svojo bočno postavitvijo med njimi, prosečim pogledom in rahlim nagibom glave sporoča: "Imejte me radi, prosim, naredim vse, samo volite zame. " Vse prej kot nekdo, ki je sposoben samozavestno in demokratično upravljati s tako čudovitim in raznolikim mestom, kot je prav mesto Maribor.

Edvard Kadič za Svet 24, dne 6. 11. 2018  "

Vprašanje:

" Pred dnevi sem se znašel v enem od velikih nakupovalnih centrov, no ja, pravzaprav sem se tam kar naenkrat znašel v nepregledni množici deklet, ki so nekoga čakale. Hitro sem izvedel, da se med nami nekje daleč spredaj na odru nahaja zvezdnik iz ene od turških nadaljevank. Ko sem opazoval dekleta okoli sebe, sem ugotovil, da to večinoma sploh niso “zmedene” najstnice, kot bi človek mogoče pričakoval. Tam so bile ženske praktično vseh starosti, izjemno veliko je bilo tudi žensk srednjih let, ki so prišle tja zaradi zvezdnika (!) in ne kot spremljevalke svojih hčera. Saj razumem najstnice … ampak, da urejene, pametne, lepe ženske srednjih let čakajo uro ali več zato, da vidijo igralca neke “žajfaste” nadaljevanke v živo? Zakaj?"  


Odgovor: 

Hehehe, saj mu kar malo zavidava, kajne? No ja, šalo na stran. Menim, da obstajajo vsaj trije razlogi, o katerih je vredno razmisliti v tej povezavi.

Prvi razlog je verjetno vpliv moči družbene potrditve. Položaj v družbi za vse nas igra precej pomembno vlogo v življenju. Trdim, da nikomur med nami ni popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo o nas. Iz tega lahko sklepamo, da je pozitivno mnenje drugih o nas seveda bolj zaželjeno, kot pa zavračanje. V današnjem svetu družabnih omrežij je eden od vidikov potrditve naše “vrednosti” v družbi tudi ti. všečkanje in (pozitivno) komentiranje pod fotografijami. Torej, eden od motivov čakanja na zvezdnika je tako verjetno tudi ideja iti k njemu na oder in se z njim fotografirati, nato pa to fotografijo objaviti na Facebooku in se potem sončiti v pozornosti naših prijateljev in znancev na družabnem omrežju. Slovenija ni ravno center svetovnega glamourja, zato nam takšna fotografija že vnaprej zagotavlja velik odmev.

Naslednji razlog je dejstvo, da zvezdniki skozi svoj lik pogosto tvegajo na načine, kot mi verjetno ne bi nikoli. Ob tem pa mi, kot gledalci, ves čas spremljamo tudi ozadje takšnega tveganja (povezane osebe, okolje ...). Če zdaj to povežemo z žensko srednjih let, ki ima za seboj praviloma že kar nekaj izkušenj v življenju, med njimi seveda tudi padcev in težkih trenutkov, ji takšen širši vpogled v tveganja, katera sama verjetno ni več pripravljena sprejemati, pomeni na nek način ne samo podoživljanje možnosti, temveč celo nekakšno odrešitev iz svojih pomislekov in zagat, s katerimi se sama srečuje. Če dodamo še možnost spoznati takšnega zvezdnika tudi v živo in si potrditi, da gre za (normalno) osebo, ki se, tako kot mi, srečuje tudi s popolnoma običajnimi življenjskimi izzivi to vodi v sklep, da z nami res ni nič narobe.

Kot tretji, vendar pa ne nujno tudi zadnji razlog, pa velja omeniti tudi fizično lepoto zvezdnika. Ta po starosti in sami vlogi v nadaljevanki nagovarja nekoliko starejša dekleta in ne najstnice. Na račun lepote je pogosto slišati krilatico, da je lepota v očeh opazovalca. Mogoče je res, vendar ne v celoti. Na področju neverbalne komunikacije v tej zvezi obstajajo splošne značilnosti, ki so povezane z geometrijo, simetrijo, barvami, kulturnim okoljem itd. in ki nam na tihem narekujejo odločitev, da je nekaj lepše od drugega. Omenjeni zvezdnik je zagotovo primer lepega moškega in vsi mi se, praviloma, veliko raje družimo z lepimi ljudem.

... 
​
[Odgovor na vprašanje bralca je bil pripravljen za tednik Škandal, 4. junij 2018] 

Dilema, s katero se ukvarjate, je danes pogostejša, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Sam sem res pristaš ti. stare dunajske šole, ki prisega na moško iniciativo, vendar pa se vseeno zavedajmo, da smo leta 2018 in da so določene norme v stikih med moškim in žensko vseeno že preteklost.
​
Znanstvene raziskave pravijo, da ženska odda 15 do 18 neverbalnih signalov, preden jih moški zazna kot povabilo v igro zapeljevanja. Moški smo torej precej manj dovzetni za subtilne signale zapeljevanja, kot pa ste zanje dovzetne ženske. Če k temu prištejemo še virtualno odtujenost, ki jo v razvoj odnosov danes vnašajo družabna omrežja, ste na dobri poti, da brez vaše iniciative res ne bo nič.

Vseeno pa nikar ne odkorakajte naravnost k njemu in ga ne vprašajte, kaj hudiča se gre, da ne pride do vas in vam plača pijačo. Verjetno boste videli samo še pete, ko bo pobegnil skozi vrata. Če pustiva šalo ob strani, je res najbolje, da se usmerite v ustvarjanje priložnosti za stik.
Najprej pozorno spremljajte njegovo govorico telesa. Če ste mu všeč, bo poskušal zavzeti takšen položaj, da ga boste lahko res dobro opazili. Rinil bo v središče vašega polja pogledov, postal bo nekoliko glasnejši in poizkušal bo pritegniti vašo pozornost (z glasom, gibanjem ipd.).

Če boste opazili kaj od omenjenega, pojdite v akcijo in bodite proaktivni. Ko on npr. stopi k točilnemu pultu, stopite tudi vi in spregovorite kaj npr. o vročini v lokalu, koncu službe, pričakovanju vikenda ipd. Ko gre mimo vas, se naredite nekoliko nerodni, da vam bo moral kaj pomagati ali pa vas bo vsaj “prisiljen” ogovoriti. Ste prepričani, da v lokalu ni nikogar, ki vaju oba pozna? Izkoristite takšno osebo, da vaju seznani. Kakorkoli, bodite kreativni, predvsem pa žensko pretkani, pa vas nihče ne bo označil za kaj neprimernega. Če se bo odzval na ponujeno “naključno” priložnost, ste na dobri poti.

Vseeno pa upoštevajte tudi možnost, da ste mu sicer všeč, vseeno pa mu ni do stika z vami. Da mogoče kje drugje na vas čaka kdo pogumnejši, predvsem pa bolj zainteresiran za vas kot je ta, na kogar se nanaša vaše vprašanje. Saj veste, če si nečesa res želimo, najdemo tudi pot, če ne, pa izgovor.

Srečno!

PS: Članek je bil pripravljen za tednik Škandal24, 14. 5. 2018

Na vabilo časopisne hiše Delo sem 8.5.2018 komentiral predvolilno soočenje na TV Slovenija. 

PS: Več o delavnici Samozavestno javno nastopanje TUKAJ

Dejstvo je, da je v raziskavah o lastnostih, ki si jih med zapeljevanjem najbolj želimo pri potencialnih partnerjih, samozavest praviloma na enem od vodilnih mest. Seveda pa se je treba vprašati, zakaj je tako in zakaj je prav samozavest tista, ki nam tako hitro zmehča kolena, ko smo v družbi takšnih ljudi. 

ZAKAJ TOREJ?

​1. Če ti ne maraš sebe … zakaj bi te maral/-a jaz?
Samozavest kaže na višjo stopnjo zavedanja o sebi in s tem tudi na več ljubezni do sebe. Ljudje že na daleč vidimo, da je samozavestni ženski ali moškemu mar zase in iz tega sklepamo, da mu oz. ji bo mar tudi za nas, če se bomo zbližali tudi intimno. Da jim bo mar, da bo v postelji lepo tudi nam.

2. Če ti ne verjameš vase … zakaj bi ti verjel/-a jaz?
V prodaji je znano, da težko prodaš karkoli, če ne verjameš v svoj izdelek. Torej, če sam ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, ti tudi drugi ne bodo verjeli. Iti v posteljo z nekom, ki najprej zahteva ugasnjeno luč, nato pa ne da nič od sebe in zgolj čaka, kaj se mu bo zgodilo, ni ravno preveč prijetno. Če partnerja ob tem še ves čas sprašuje ali je vse v redu in kako naj se obrne, je razmislek o pobegu iz postelje kaj hitro v ospredju.

3. Če ti vse vidiš grdo … zakaj bi te jaz videl/-a lepo?
Samozavestni ljudje razmišljajo pozitivno. Zavedajo se, da je življenje sestavljeno tako iz pozitivnih kot tudi negativnih trenutkov. Sami so se odločili, da bodo razmišljali o lepih stvareh in s takšno naravnanostjo pomagali tudi drugim, da bo njihovo življenje lepše. Zavedajo se, da gre v postelji lahko tudi marsikaj narobe in da to ne bo pokvarilo lepih trenutkov ne njim in ne partnerju ali partnerici z njo ali z njim.

4. Če ti ne veš kam … zakaj bi ti sledil/a jaz?
Ljudje se radi družimo z ljudmi, ki vedo kaj želijo. Težko bomo sledili osebi, ki sama ne ve kaj hoče in kam želi iti. V družbi takšnih ljudi nas postane strah, saj takšno beganje v vse smeri pomeni veliko verjetnost, da bo slej ko prej šlo tudi marsikaj narobe. Samozavestna oseba jasno izraža namero ali želi le na hitro v posteljo ali pa si želi poroke.

5. Če kompliciraš ti … zakaj bi si življenje kompliciral/a tudi jaz?
Samozavestni ljudje so enostavni. To ne pomeni, da je z njimi življenje vedno lahko. Res pa ves čas vemo, kaj želijo. To povedo naravnost in tako se tudi obnašajo. Jasno izrazijo kaj jim je v postelji všeč in kaj ne, hkrati pa tudi ne komplicirajo za vsako malenkost, če se zgodi kaj, kar jim ni posebej všeč.  

Srečno!

V tedniku Demokracija so 29. 3. 2018 predstavili mojo zgodbo. Kdaj, zakaj in kako sem zaplaval v te vode ... in zakaj so te tematike tako pomembne za vse nas. Vabljeni k branju.

Več ali manj gre namreč za prežvečene arhetipske zgodbe, ki jih komaj polnoletne bloggerke na "trendy" portalih, za en evro na tipkano stran, enkrat oblačijo v izjemno Maggy iz Illinoisa (kdo-in-od-kod?), drugič pa v 23 uspešnih marelic iz Južne Floride, ki so vsaka zase izpeljale "neverjeten življenjski preobrat".

Resnici na ljubo, ko iz omenjenih zgodbic otresete kup pridevnikov in visoko zvenečih besed, dobite le nekaj solz, vzdihovanja in poceni čustvene navezave na "izjemno življenjsko zgodbo" novodobne Pepelke, ki se je pogumno izvila iz zatiranja in smradu pepela, ki ji ga je na predpražnik njenega življenja nasul, po možnosti kar ... moški.

Na področju osebnostnega razvoja je že desetletja znana "modrost", da denar narediš najlažje tako, da s svojimi seminarji naslavljaš ženske. Joga ušes, ženstveno meditiranje o koreninicah dreves ... ni važno, le da je pod oznako prebujanja ženstvenosti in ženske energije.

Če v okviru osebnostnega razvoja naslavljaš namreč moške, preprosto nihče ne pride. Ženske tako ali tako ne, moški pa še manj. Saj veste, po moško pač le spiješ pivo ali pof* kakšno češpljo, pa je osebnostni razvoj zagotovljen.

V korak s takšnim pristopom sodi tudi nagovarjanje žensk k prevzemanju moške vloge. Trend, ki se je razvil v zadnjih letih in ki doživlja svoj vrhunec na družabnih omrežjih prav skozi nekritično deljene pogrošnih besedil o tem, kako lahko za vse poskrbi kar ona sama. Ko spremljam ves ta trud za všečke na takšen način, se večkrat vprašam, kaj je pravzaprav narobe s tem, da je moški - moški in ženska - ženska?

Vse skupaj me spominja na idejo, s katero nas je uspešno posilila kozmetična industrija, da je vsak naravni človeški vonj pravzaprav smrad, in ga je nujno potrebno prekriti z raznimi dezodoranti in parfumi. Kakšen moški pa si, če ne uporabljaš ...?

Poženščenost slovenskih moških tako danes postaja vedno bolj pereč problem. Ne dolgo nazaj mi je prijateljica poslala celo besedilo, v katerem se pisec ženskam opravičuje (!) za vse gorje (!), ki smo ga ženskam baje skozi zgodovino zakrivili moški.

Saj načeloma bi to neumnost preskočil, rekel hvala in jo tudi pozabil, ko pa sem si ogledal, kolikokrat je bilo to besedilo deljeno po omrežjih, me je skoraj zadela kap. Tega, da so ga delile povečini zgolj ženske, verjetno ni potrebno poudarjati prav posebej.

Priznam da me malo moti, da se prej omenjeni mamin sinko, v svoji notranji bitki za osvoboditev izpod maminega predpasnika javno izpoveduje in opravičuje ženskam v mojem imenu. Česa drugega, kot kakšno leto vojaškega škornja, si v mojih očeh sploh ne zasluži. Naj bo raje dober moški, predvsem pa človek in bo kar hitro vse v redu.

Žal pa v Sloveniji res ni prav veliko dobrih zgledov. Balkansko moško napihovanje po Sloveniji ne deluje, pijančevanje tudi ne, akcijski filmi s pištolami za pasom in nekakšno nadvlado nad vsem kar leze tudi ne, Instagram fotografije sanjskega življenjskega sloga, ki je tako ali tako nedosegljiv, tudi ne, uspehi naših športnikov pa tudi ne morejo biti prav dolgo obliž za vse kar po dolgem in počez.

Zanimivo, da se mi prav vsakič, ko na Facebooku objavim vpis v (novo) skupino "Alfa moški", pod takšno objavo nabere kup ostrih komentarjev. Saj razumem, da je tema žgečkljiva in vesel sem, da kdo to sploh prebere. Vseeno pa je pri tem samo po sebi dovolj zgovorno dejstvo, da so komentarji moških praviloma žaljivo pljuvanje po takšnih srečanjih, komentarji žensk pa zahvale, ker se hvalabogu kdo sploh ukvarja s čim takšnim tudi pri nas.

Če je oče v gostilni ali pa ga sploh ni nikjer, fanta pa vzgaja ženska sama, bo pač postal poženščen fant. Postal bo fant, ki se obnaša in razmišlja tako, kot je njegova mama mislila, da naj bi se obnašal in razmišljal kot fant. Kaj pa naj postane?

Biti moški v današnjem svetu ni tako lahko, kot se zdi. Ni pa tudi tako težko. Predvsem mislim, da bo brez pravega preboja na področju osebnostnega razvoja tudi za moške, vedno težje. Dobrih mentorjev in zgledov že zdaj primanjkuje, pa tudi vsak ni dober za vsakogar.

Osebnostni razvoj ni nekaj, kar bi bilo rezervirano zgolj za ženske. Šport, pivo, ženske in avtomobili so lahko čisto dober okvir tematik za moške debate, vseeno pa bo glede na trend potrebno storiti tudi nekaj več.

Mogoče za začetek stopiti v stik s kom, ki se s tem ukvarja in stopiti korak ven iz svoje cone udobja?

Za začetek bo že pol koraka čisto dovolj.

Srečno!

PS: Tekst je bil napisan za Playboy.si  TUKAJ

PS PS: Več o skupinah Alfa moški TUKAJ

" ... Kadič se nekoliko strinja o podobnosti obnašanja Šarca in Drnovška: Šarec je kot tip politika nekoliko bolj zadržan pri nastopanju, pri izjavah dovolj premišljen in politično korekten, pri obnašanju med ljudmi pa tudi nekako slovensko tog, včasih celo malo štorast. ... "

V poslovnem okolju velja nekakšno nenapisano pravilo, da bolj so oblačila izzivalna, nižja je kredibilnost osebe, ki jih nosi. Velja tako za moške, kot tudi za ženske. To pa seveda ne pomeni, da s tako oblečeno osebi ne bomo sodelovali. Pomeni le, da bo kredibilnost takšne osebe v očeh poslovnih partnerjev pač nižja. Še najlažje bi to pojasnili z namišljenim moškim (ali ženskim!) komentarjem v smislu:
“Kaj pa veš, kako je dobila službo ...”.
Grobo? Da. Neprimerno? Seveda. Resnično? Ne.
Ampak …

Osebna urejenost in primernost oprave glede na okolje, sta v poslovnem svetu še kako pomembna dejavnika. Dober videz, ki ga o podjetju dajejo zaposleni, je praviloma nekaj, za kar si podjetja tudi načrtno prizadevajo. Prav glede oblačil so se z leti razvila ti. pravila oblačenja na delovnem mestu (“dress code”), ki zaposlenim pomagajo, da se lažje prilagodijo kulturi v podjetju in jo, nenazadnje, tudi vzdržujejo.Res pa je po svoje zanimivo, da pa kaj dlje od oblačil pri različnih kodeksih obnašanja pridemo le redko.

Statistike npr. že leta in leta govorijo o tem, da je daleč največ skokov čez plot prav v službenem okolju.

Osebno me to prav nič ne moti in roko na srce, tudi ne preseneča. Če že s kom, potem je verjetno res bolje z nekom, s katerim se poznamo kot pa z nekom, o katerem ne vemo praktično nič. A zadeva je nekoliko globlja, kot se mogoče zdi. Ima neposredno povezavo prav s prej omenjeno “zmedenostjo”, ki lahko začne obladovati naše misli in nehote tudi rušiti poslovanje.

Vem, da sem ponovno na sami meji moraliziranja. A dejstvo je, da če do skoka čez plot pride, se mora proces zapeljevanja nekje pred tem pač začeti.

Temu začetku popularno pravimo kar flirtanje. Gre za oddajanje verbalnih, predvsem pa neverbalnih signalov o tem, da bi si z izbrano osebo želeli deliti tudi nekoliko bolj intimne trenutke. V prvi fazi gre običajno zgolj za nezavedno izražanje teh svojih občutij, to izražanje pa občasno preraste tudi v precej bolj zavestna dejanja.

Ta pa so hitro lahko precej moteča in seveda tudi neprimerna. Moški namreč praviloma vstopajo v proces zapeljevanja tako, da opozarjajo na svoje moške atribute, ženske pa kot tisti spremenljivi del enačbe, ki te atribute opazi (ali pa ne) in da povratno informacijo (ali pa ne).

PS: članek je bil pripravljen za Revijo ADMA (September 2017, Planet GV)

" Zaporedje gest Donalda Trumpa med nedavno evropsko turnejo bi lažje pripisali diktatorju ali nevzgojenemu mulcu kot demokratično izvoljenemu predsedniku, ...] 

Nikar mu ne posuj postelje z vrtnicami!
"Pri moških praviloma vedno delujejo majhne pozornosti, ki so povezane s seksom, športom ali tehniko. Le pretiravaj ne z njimi. Z razlogom se imenujejo majhne. Če jih bo preveč, se bo lahko počutil napadenega," svetuje Edvard Kadič, avtor knjig o zapeljevanju ter strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj.

V reviji Suzy o objemanju:

​ON - PRIJATELJICA?
A vrnimo se raje v današnji čas. Čas, ko ženske od nas moških pogosto zahtevajo, da naj se obnašamo tako, kot se obnašajo one. Da naj čustvujemo kot one, da naj razpravljamo o čustvih kot one, da naj se med seboj čustveno povezujemo tako, kot se povezujejo one. Preprosto, da naj ure in ure moški sedimo skupaj in se pogovorjamo o čustvih, kot ste to sposobne ve. Mnoga dekleta in žene danes od svojih partnerjev zahtevajo, da so oni pravzaprav njihove prijateljice.

No, draga dekleta, naj vam nalijem čistega vina. Moški preprosto nismo ženske. Narava ali pa Bog, kar vam je ljubše, nas je naredil drugačne. Moški čustva ne procesiramo na enak način kot ve. Ne čutimo dogodkov enako kot jih čutite dekleta in ne razpravljamo o vsakem dogodku kot o viru tisočerih možnosti in neskončno različnih skritih pomenov v ozadju.

Seveda obstaja tudi mnogo podobnosti v našem moško ženskem delovanju, razmišljanju in čustvovanju. Vendar pa bo brez razumevanja razlik, naša komunikacija lahko precej hitro obsojena na propad. Prav te razlike namreč pogosto v naše odnose vnašajo precej frustracije.

On po prepiru utihne in se noče pogovarjati o ničemer, njo pa takšna tišina ubija in se hoče pogovarjati … o vsem.