Pri emblemih gre za likovno znamenje, ki simbolizira pripadnost, dejavnost ali idejo (Wikipedia). Poglejmo si emblem petkovih kolesarjev. Celo Milan Kučan z njim ponosno paradira naokoli, zanos pa je šel celo tako daleč, da z njim niso polepljeni zgolj stebri semaforjev in popackani prehodi za pešče, temveč so aktivisti z njim nasmetili celo Triglav in si, nasprotno od pričakovanega, zato nakopali odpor ljudi ter posledično njegov zaton.   ​

​Zato vas, glede na zapisano torej vabim, da o trenutnih protestih še enkrat premislite. So res spontani, brez organizatorjev in brez načrta ali pa pristojni preprosto ne opravljajo svojega dela? Kaj pa če gre eno z drugim, z roko v roki? Pri velikih denarjih in velikih vložkih je, kot bi dejal Mali princ, bistvo očem pač nevidno. Srečno.

Na takšen način se ljudje ščitijo pred svojimi neuresničenimi željami in ambicijami.

Z usmeritvijo jeze, nemoči, agresije itd. na konkretno osebo ali skupino, njihova želja po uničenju drugače mislečih lahko zaživi v vsej svoji veličini. Zdaj namreč obstaja nekdo, ki nadomešča vse njihove sovražnike. Nekdo, ki se ne more braniti in udariti nazaj, zdaj obstaja grešni kozel.

Vzpostavitev grešnega kozla se začne z obtožbo. Prva obtožba je najtežja in, zanimivo, tudi če je lažna in celo če nima nič opraviti z resničnostjo, za vedno spremeni naše zaznavanje sveta.

Za boljše razumevanje poglejmo na slovensko politično bojišče, kjer osrednjo vlogo igra osebna diskreditacija, s pomočjo katere se potem ruši projekte ali ugled širše skupine (politika, stroka ipd.), ki je na drugi strani političnega spektra.

Breme prve obtožbe se zato načrtno dodeli ali
(1) namensko ustvarjenim portalom ali pa
(2) anonimnim slabo plačanim aktivistom na družabnih omrežjih, praviloma faliranim novinarjem, katerim sta novinarska etika in morala že dolgo španska vas.

Te prve obtožbe se nato načrtno distribuirajo naprej po medijih po načelu, kjer je dim, je zagotovo tudi ogenj. Z vsako naslednjo obtožbo je naše dojemanje sveta samo še bolj popačeno, obtoževanje lažje, breme na grešnem kozlu pa vedno večje, na trenutke celo nevzdržno.

Se spomnite mariborskega ravnatelja, ki si je na koncu vzel celo življenje, ker je bil pritisk, ki se je prek medijev izvajal in stopnjeval nanj zaradi posnetka seksa za zaprtimi vrati kabineta, sčasoma preprosto prevelik?

Splošno nasilje je namreč vedno anonimno nasilje. Grešni kozli so pogosto namreč tisti, ki jih skupina razume kot kršitelje pravil delovanja ali celo tiste, ki posegajo v tabuje. Njihovo delovanje postane grožnja enotnosti, nekakšen rak, ki uničuje vezno tkivo. Uničenje grešnega kozla tako postane način za ponovno povezovanje in poenotenje skupine.

V času večjih sprememb, npr. sprememb političnega sistema in s tem povezane krize vrednot, negativnega trenda poslovanja podjetja in odpuščanj, pandemije ipd. postane zaznavanje realnosti precej izkrivljeno.

Ljudje začnejo iskati krivce zunaj, izven sebe. Iščejo tarče, da lahko nanje projecirajo svoje največje strahove. Zakaj? Ker se nočejo soočiti z realnostjo, ker nočejo sprejeti svoj del odgovornosti in ker nimajo poguma iti skozi novonastale razmere. Nihče namreč noče brezpogojno plačati polne cene. Več ali manj le iščejo načine, kako čim lažje in čim ceneje priti skozi novo nastalo situacijo.

Fenomen grešnega kozla je zanimiv tudi na področju komunikacije, saj je komunikacija kot forma podajanja tematike, priročen grešni kozel za vse po vrsti. Stara maksima na tem področju celo pravi, da ko sogovorniku zmanjka argumentov, mu postane problem tvoja komunikacija.
Saj poznate tisto: "Če bi mi rekel drugače, bi to že zdavnaj uredila."  Bi res?

Nikar ne mislite, da vi pa že ne morete postati grešni kozel, češ, saj ne počnete nič takšnega, širše družbeno pomembnega.
Pred tem ni varen prav nihče. No ja, v bistvu edini, ki do sedaj res niso mogli postati grešni kozel, so bili v resnici novinarji aktivisti. So namreč tisti, ki prvi javno uperijo prst v druge, ob tem elegantno zakrijejo odgovornost svojih botrov in so prepričani, da imajo dovolj moči, da prst lahko držijo uperjen v tarčo toliko časa, da bo grešni kozel preprosto obupal, ker se ne bo zmogel enakovredno braniti.

A tudi tej miselnosti bijejo zadnje ure, saj družbena omrežja vztrajno spreminjajo pašnike, kjer se pasejo vse koze in kozli, tako grešni kot tudi vsi ostali.

Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in tudi objavljeno dne 23.9.2021:

Definicij neverbalne komunikacije je sicer veliko, ena od meni prav posebej ljubih pa je opis profesorice na fakulteti za medije in komunikacijo dr. Tricie Jones (Univerza Temple, Filadelfija, ZDA), ki pravi, da je neverbalna komunikacija v bistvu prav vsa komunikacija, razen jezika samega. Torej, po njenem neverbalna komunikacija obsega tako uporabo glasu, govorico telesa, kot tudi oblačila, uporabo barv itd. Neverbalna komunikacija je namreč tako globoko zasidrana v nas, da bomo v primerih, ko se pomen besed na eni strani in naši zaključki ob opazovanju govorice telesa bistveno razlikujejo, praviloma verjeli govorici telesa. Če vam nekdo v šali pove, kako dobro si je skuhal, obraz pa kremži kot da je bilo zanič, kaj boste verjeli?

Poglejmo si pozdravljanje ob srečanjih po novem. Nekoč smo si segli v roko, mogoče objeli, se včasih med pozdravnim objemom tudi poljubili na lice, danes pa za vse to iščemo ustrezne nadomestke. Pozdravljamo se s komolci, pestmi, nekateri pa se samo priklonijo, podobno kot Japonci. Takšni nadomestki sicer delujejo ljubko in zabavno, vendar pa ves čas tudi sporočajo, da to v našem okolju ni običajen način pozdravljanja. Da nismo avtentični tako, kot smo bili pred pandemijo.

Vključevati moramo začeti tudi druge ti. sekundarne načine neverbalnega sporočanja naše pozornosti. Takšen primer sekundarnega sporočanja je npr. nagibanje k sogovorniku. To sicer počnemo takrat, kadar nas nekaj zanima, kadar želimo bolje prisluhniti in nasploh, kadar nam je sogovornik prijeten. Zanimivo, da to nezavedno počnemo tudi pri komunikaciji npr. na Zoomu, kljub temu, da s sogovornikom nismo v isti sobi, kaj šele na pogovorni razdalji. Spremljanje govorice telesa namreč vključuje tudi nadzor prostora in dotikanje (haptika). Ves čas spremljamo, kje točno se kdo v prostoru nahaja, ali se nam približuje, oddaljuje, bo s svojim gibanjem prečkal našo namišljeno pot gibanja in se nas ob stiku dotaknil ali ne, bo vstopil v naš osebni prostor ali ne itd. Na vsem tem pa je pandemija pustila svoj pečat.

Pandemija je ustvarila spremembe tudi pri bontonu. Kar naenkrat je postalo zelo pomembno, da damo ljudem vedeti, zakaj se z njimi pogovarjamo na nov, pandemiji in zdravstvenim priporočilom prilagojen način. Če npr. na ulici srečate znanca, je po novem dobro, da nekaj metrov pred njim upočasnite korak in se ustavite na medsebojni razdalji meter in pol ter glasno pozdravite z besedami. Gre za jasno sporočilo, da se ne boste samo ustavili, temveč tudi ostali na tej razdalji in posledično ne boste šli v rokovanje.

Ob tem pa pandemija zmanjšuje vlogo neverbalne komunikacije tudi z okrepitvijo pozornosti na medije in tehnologijo. Mladi so že danes tako osredotočeni na pametne telefone, da se marsikomu že danes zdi fizična komunikacija z vrstniki celo naporna in imajo zato že danes raje komunikacijo s pomočjo naprav kot pa neposredno z ljudmi. Uporaba omenjenih naprav pa nam (žal) preprečuje aktivacijo zrcalnih nevronov, ki so ključni za našo empatijo.
Svojo komunikacijo namreč celo življenje "preverjamo" v realnem času v neposrednih stikih z drugimi tako, da "beremo" ljudi okoli nas, jih s pomočjo zrcalnih nevronov na nek način začutimo in se temu primerno tudi orientiramo za naprej. Z uporabo modernih komunikacijskih naprav pa nam je to seveda odvzeto.

Druženje je torej nujno, vendar pa se moramo družiti varno. Kot družba moramo iskati in najti nove načine komuniciranja z ljudmi. Takšne, ki bodo spodbujali tudi empatijo. Zatekanje v upanje, da bo pandemije slej ko prej konec nam ne pomaga. Kaj pa če pride druga?

Res pa je zaradi dostopa do informacij in s tem možnosti njihovega preverjanja, vse skupaj danes predvsem bolj očitno. Lažje preverimo kaj je res nekdo rekel, zapisal ali storil, kot pa kadarkoli prej v zgodovini. Pritisk na komunikacijske veščine v moderni družbi je tudi zato še toliko večji in verjetno daleč največkrat slišani očitek v sporih med ljudmi dandanes je, da ljudje ne znajo prav komunicirati. Nekateri zato želijo bolje nastopati, drugi biti boljši prodajalci, tretji biti bolj uspešni pri nagovarjanju deklet ali fantov ipd. Zanimivo je, da se prav na vseh področjih slej ko prej soočimo s pojmom laganja oz. željo, da nas drugi ne bi mogli kar tako zlahka peljati žejne čez vodo. Želimo si torej, da bi lažnivce prepoznavali brez težav in se jim tako po možnosti že v naprej tudi izognili.

Žal pa je o tem lažje govoriti kot pa to storiti. V našem "modernem" svetu je namreč možnosti za laganje, zavajanje ali prikrivanje toliko, da je takšnim dejavnostim res težko slediti. Priložnosti za delovanje iz teme, iz anonimnih računov na družabnih omrežjih, skozi marketinške nagovore, kjer je resnica precej zmuzljiva reč, je namreč res veliko. Za povrhu pa še posledice laganja niso več nujno tudi dramatične. Ljudje dandanes z lahkoto zamenjajo službe, partnerje ali pa se preprosto preselijo drugam, kjer o njihovih lažeh ne vedo nič. Na nek način lahko celo trdimo, da živimo v času, ko se laganje prej spodbuja, kot pa preganja.

Ob tem je na mestu tudi vprašanje, zakaj evolucijsko ne razvijamo svojih sposobnosti prepoznave laganja enako hitro kot to počne naše okolje? Zakaj nekatere laži tako dobro služijo pri zavajanju npr. starejših, medtem ko mlajši že od daleč vedo, da gre za "spam" (smeti) ali pa obratno, da mladi nekritično verjamejo zapisom mnenjskih voditeljev, medtem ko nekoliko starejši že na daleč "zavohajo" lažne novice?

Eden od možnih odgovorov zagotovo tiči v tem, da nas starši ne pripravijo na takšen razvoj dogodkov. Še več, starši nam namreč ravno tako "lažejo" kot okolica. Se strinjam, da dobronamerno (tudi sam sem starš!), vseeno pa gre na koncu za laganje. Kot starši pogosto želimo npr. varovati svojo zasebnost tako, da otrokom ne povemo vse čisto po resnici o tem kaj počnemo, kdaj kaj počnemo in zakaj kaj počnemo. In ne, ne govorim samo o intimi, temveč tudi o drugih dejavnostih v življenju. Verjetno ste bili tudi vi že kdaj slabe volje, pa ste kljub temu na vprašanje o tem kako ste, odgovorili, da ste dobro. Za naše socialno življenje je takšno laganje še kako pomembno, saj na tak način sporočamo, da nas "malenkosti" ne vržejo kar tako iz ravnotežja in da bomo svoje naloge kljub vsemu opravili do konca. Kar pa je konec koncev blagodejno tudi za našo samozavest in zaupanje vase in v ljudi.

Zaupanje je namreč še kako pomembno. V nasprotju z dvomom, nam bogati življenje, ne glede na ceno, ki jo moramo občasno plačati. Če bi se zanašali na dvom, bi ves čas (tudi lažno!) obtoževali vse okoli sebe. To ni sitno le za tistega, ki dvomi, temveč za oba. Dvom namreč ruši same temelje dobrih odnosov med ljudmi. Težko si privoščimo ves čas dvomiti o tem, kar nam govorijo naši otroci, partner, starši ali prijatelji. Zaupanje tako ni le nekaj, kar je zaželjeno, temveč celo nekaj, kar nam lajša življenje kot takšno.

Vse skupaj gre lahko tako daleč, da si celo želimo biti zavedeni. V pogovornem jeziku to najlažje opišemo z izjavami kot je npr.: "Nočem niti vedeli, koliko denarja je pokradel ..." ali pa: "Dokler ne vem, da me vara, naj kar me." Zanimivo, da imata v takšnem odnosu oba vpletena nekakšno vzajemno korist. Tisti, ki npr. vara, ne želi biti odkrit in tisti, ki je prevaran, noče vedeti, da je prevaran. Nekoliko blažja različica takšnega (lažnega) zaupanja bi bil pogovor med partnerjema po zabavi, ko bi ona njega vprašala, če mu je bila na zabavi kakšna od obiskovalk bolj všeč kot ona. Praktično vsak moški bo odgovoril, da ne. Ne glede na to ali je bila ali ne, si on ne želi, da bi se ona ukvarjala z ljubosumjem in podobnimi negativnimi občutji, ona pa si po drugi strani želi verjeti, da je bila na zabavi daleč najlepša.

Prav vsi smo bili namreč vzgojeni, da smo do ljudi, ki jih spoštujemo ali imamo radi, prijazni in vljudni. Tudi, če se zato včasih zlažemo in tudi, če vemo, da nam včasih lažejo drugi. Žal pa se nam na takšen način tudi nehote privzgoji slepota, da nam mimo našega radarja resnice pobegnejo tudi precej pomembnejše laži.

---
Besedilo je bilo pripravljeno za tednik Demokracija in objavljeno dne 12. 8. 2021: 

V okviru usposabljanj za mentorje, smo skupaj s Termoelektrarno Šoštanj razvili poseben mentorski program, ki je izdelan posebej za potrebe družbe in ki postavlja popolnoma nova merila na področju mentorskih programov v celotni regiji JV Evrope.
​
Na enem od izobraževanj nas je, v spremstvu direktorja Termoelektrarne Šoštanj, g. Mitje Tašlerja (desno), obiskal tudi predsednik Državnega sveta g. Alojz Kovšca.

Uokvirjanja sporočila (angl. "framing") je eno od preverjenih orodij v medijskih kampanjah. Gre za način, kako ustvariti predstavo, ki seveda ne odraža celotne resničnosti temveč točno tisti del, ki ga želimo prikazati. Gre za izkoriščanje naše (biološke) omejenosti, saj nismo sposobni hkrati procesirati celote informacij temveč smo naravno "prisiljeni" izvzeti le njen del in se nato osredotočiti zgolj nanj. Zanimivo je, da to na nek način tudi pojasnjuje, zakaj eni svet vidimo tako, drugi pa drugače.

Če naše razmišljanje povežemo z mediji, lažje razumemo, zakaj tako pogosto slišimo o tem ali onem mediju, da je tak ali drugačen. Saj veste, to je pa čisto levičarski ali pa čisto desničarski medij ipd. Žal moram zapisati, da katerikoli medij promovira nekaj kot "resnično", je glede na povedano, to žal le del celotne slike.

Tisti del, ki pač ustreza okvirju, znotraj katerega medij deluje. To se dela namerno (ne pa nujno zlonamerno!), zaradi različnih razlogov. Lahko so politični, gospodarski, sistemski ipd. Tudi zato za medije velja posebna zakonodaja in je njihova vloga v družbi tako pomembna. Mediji v resnici oblikujejo našo družbo tj. našo realnost, da svet vidimo na točno določen tj. "njihov" način.

Je torej pomembna realnost ali način, kako nanjo gledamo? Znani sociolog Ervin Goffman je že l. 1976 odgovoril, da realnost sama po sebi ni tako pomembna, kot je pomembno, kako mi nanjo gledamo in si jo razlagamo. Informacije namreč večinoma razumemo na način, kot so nam bile predstavljene. Če za mirnega in družabnega sosedovega Tončka, ki ga poznamo že celo življenje, jutri izvemo, da je član kriminalne združbe, ki otrokom prodaja droge, bomo nanj nemudoma začeli gledati drugače, saj okvir določa razlago.

Glede uokvirjanja v političnem prostoru je zato dobro omeniti, da gre pri medijih za več različnih procesov, ki na koncu ustvarjajo okvir in s tem željeno realnost.

Gre za:
- izbor dela resničnosti,
- osredotočanje nanj v poročanju,
- izbor problemov okoli njega,
- promocijo točno določene razlage zakaj je do izbranega dela realnosti prišlo ter
- moralno ovrednotenje problema, ki promovira točno določene rešitve, skladne z izhodiščnim namenom, ki je vodil v izbor točno določenega dela realnosti.

Se sliši zapleteno? Če pustimo ob strani različne oddaje s sumljivim slovesom in voditelje, ki promovirajo le določene politične agende, vzemimo za primer letovanje v nekem oddaljenem kraju npr. v Turčiji.​

​Ko vam v turistični agenciji pokažejo fotografijo izbranega hotela, je razgled iz sobe čudovit, do morja ni daleč, hotel pa je na odmaknjenem kraju, kar pomeni mir. Ko pa pridete tja, ugotovite, da se iz sobe res vidi morje, žal pa ni blizu, saj je hotel na hribu. Pa to, da je za hotelom avtocesta in okoli njega trušč z gradbišča, ker na tej oddaljeni lokaciji od mesta postavljajo tudi druge hotele, vam tudi niso povedali. Postavili so vam okvir idiličnega pogleda skozi okno na morje in vi ste svoje razmišljanje "uokvirili" znotraj vam znanih parametrov.

​Torej, zgodbe, ki smo jim priča v javnosti, še posebej pa v političnih spopadih, niso nujno tudi (v celoti) resnične.

Uokvirjanje je le ena od tehnik, ki jih uporabljamo na področju komunikacije, vendar je zelo pogosta in jo je dobro bolje poznati. Kot aktivni in kritično razmišljujoči državljani moramo namreč biti še kako pozorni in kritični do vseh zgodb, s katerimi prihajamo v stik, naše izbire pa ustvarjajo našo realnost in s tem jutrišnje izbire na volitvah.

Vpisujemo v Delta Life Coaching: TUKAJ

Zapis je bil objavljen v tedniku Demokracija, 11. februarja 2021: 

Ko sem pred leti napisal knjigo Zapeljevanje, priročnik za moške, mi je prijateljica, ki jo je lektorirala, že po nekaj straneh branja dobronamerno svetovala, da naj je raje ne objavljam, saj si bom s to tematiko po nepotrebnem umazal kariero. Moj prvotni namen je bil namreč zgolj napisati knjigo o komunikaciji med spoloma, kasneje pa me je področje zapeljevanja zaradi specifične psihologije tako pritegnilo, da sem prvotni tekst prilagodil novi temi. ​

Seveda je naloga fantov, da se razvijejo v prave moške zahtevna in pri tem je daleč najmočnejši dejavnik prav dober zgled. Vseeno pa velja opozoriti vsaj na tri velike napake, ki jih moški počnejo prav zaradi napačne predstave o tem pojmu.

Prva velika napaka je neupoštevanje, da je dobra komunikacija temelj dobrih odnosov, še posebej v odnosu med spoloma. Pomanjkanje izkušenj pri izražanju občutij, moške naravno vodi v umikanje in zapiranje vase. Sklepajo, da je za njihov status v družbi bolje ne izražati čustev kot zaradi takšnega izražanja biti včasih deležen tudi posmeha in s tem ponižanja v družbi. Mnogim moškim je zato težko sesti npr. s svojo partnerico in se z njo ne pogovarjati po načelu "Ali bo po moje ali pa sploh ne bo" (angl. my way or highway). Vse pač ne more biti po njegovo in včasih so njene ideje preprosto dobre in jih je zato tudi dobro sprejeti.

Druga velika napaka je nekakšno super-viteštvo, potreba reševati probleme vedno, vsem in povsod. Sicer je ideja lepa in običajno tudi izvira iz ljubezni oz. skrbi za sočloveka, vendar pa imamo ljudje različne potrebe. Včasih želimo v težavah biti le slišani, brez posebnih nasvetov, pokroviteljstva in priporočil. Dejstvo je, da veliko stvari oz. situacij v življenju preprosto ne moremo rešiti oz. ni v naši moči, da bi to storili. Včasih je pomembneje biti le prisoten in dati občutek, da nam je mar za sočloveka. Gre torej najprej za sposobnost poslušanja in razmisleka o slišanem, šele potem pa pridejo na vrsto vprašanja, kako lahko pomagamo.

Tretja napaka pa je zanemarjanje potreb in interesov npr. svoje partnerice. Njene želje in interesi so zaznani kot nekaj, kar zvezo ogroža, ne pa dopolnjuje. Namesto, da bi se ji on pridružil pri teku ali obisku opere, raje kritizira in najde tisoč in en razlog, zakaj ne gresta poslušati "tisto cviljenje". Tako na dolgi rok ne gre. Na takšen način moški tudi nehote spregleda možnosti, ki bodo zvezo obogatile, njega pa dodatno postavile še stopničko višje v njenih očeh.

Za konec naj omenim samo še to, da vedno, ko pogovor na kakšnem dogodku nanese na te teme, običajno kakšna ženska omeni, da so pravi moški v Sloveniji danes že prava redkost. S tem se sicer ne strinjam, vseeno pa menim, da bi očetje svojo vlogo zgleda sinovom morali jemati veliko bolj resno. Moški bi morali biti bolj pogumni na vseh ravneh. Tako pri zapeljevanju, kot pri zaščiti šibkejših v vseh oblikah, še posebej pa pri spoštovanju pravil dobre stare dunajske šole. 


Vas te tematike zanimajo? Pridružite se mi: TUKAJ 

Besedilo je bilo objavljeno tudi v tedniku Demokracija, dne 28. januarja 2021

So pa tukaj tudi ljudje, ki niso najbolj uspešni pri iskanju partnerjev ali partneric. To seveda sčasoma vpliva na samozavest in ena od neželjenih posledic je, da se takšna oseba hitreje in močneje zaljubi v nekoga, ki ji končno nameni vsaj malo več pozornosti. Lahko, da se izbrana oseba le nahaja v nekoliko bolj ranljivem obdobju življenja in mogoče sploh ni razmišljala o novem partnerju, potem pa ima pred seboj nekoga, ki se je močno zaljubil vanjo, ga ne želi prizadeti in ... ostane z njim. Vendar pa sčasoma ta druga oseba le začne opažati, da mogoče ni vse tako popolno in težave so tukaj.

Prav tako omenimo tudi ljudi, ki še nikoli niso bili v resni zvezi in si sploh ne znajo predstavljati, kako bi bilo lahko drugače. Ne vedo, kaj naj iščejo in kaj naj pričakujejo. So pravzaprav srečni v takšni ali drugačni zvezi, saj nimajo niti predstave o tem, kako bi lahko bilo tudi drugače.  So nekako naravno slepi in pravo nasprotje tistih, ki nimajo nobene prave meje pri svojih vzgibih in impulzih. Ti se namreč zaženejo in osvojijo, s časoma pa, ko spregledajo, takšno osebo tudi zapustijo.

Pa za konec nikar ne pozabimo tudi na kemijo in s tem povezano slepoto. Ko se zaljubimo, začne telo proizvajati dopamin in počutimo se srečni. Ko se dopaminu pridruži še adrenalin, ob sreči postanemo še vzhičeni in polni energije. Takšno stanje nato povežemo z osebo, ki nas "dela" srečne in polne energije. Ljudje začnemo ta občutja loviti, kljub temu, da to lahko pomeni, da ne lovimo prave osebe.

Ljubezen torej je res slepa, je pa s tem tudi zapletena. Prav lahko se zgodi, da bo potrebno več kot en sam poiskus, da bomo našli pravo osebo zase. Vseeno pa nam ni potrebno slepo slediti občutjem, temveč lahko uporabimo tudi kanček razuma in vsaj kdaj pa kdaj iz razdalje presodimo ali je izbrana oseba za nas prava ali ne.
- - - 
Pridružite se nam v Delta Akademiji: TUKAJ
- - -
​Članek je bil objavljen tudi v tedniku DEMOKRACIJA, 14. 1. 2021

Tekst je izšel v tedniku Demokracija, dne 31. 12. 2020:

Si predstavljate ljubezensko razmerje brez zaupanja? Si predstavljate banko iz slame in ne iz marmorja in cementa? Obisk pri zdravniku brez zaupanja v medicino?

Pri ljudeh lahko zaupanje razberemo tako iz govorice telesa, ko nekdo kaže svoje zanašanje na druge ali iz vsebine, ko bomo zanašanje razbrali ali direktno ali pa posredno. Vendar pa je zaupanje le redko univerzalno.

Če svojemu mladoletnemu otroku brez pomisleka zaupam, da bo iz trgovine prinesel naročeno, se moje zaupanje precej spremeni, če sede za volan avtomobila in mi ponudil, da me kam zapelje. Zaupanje ima namreč tudi svoj čustveni naboj. Če imamo v našem primeru pozitivna občutja glede trgovine, so naša občutja pri otrokovi vožnji avtomobila, vse prej kot pozitivna.

Zaupati ali ne zaupati je človeku prirojeno. Že ko prvič odpremo oči in si nekaj časa ogledujemo čudo, ki nas gleda in se nam smehlja, se možgani povežejo tako, da že po samo nekaj urah sledimo tej osebi in, kar je posebej skrivnostno, celo posnemamo njene gibe (nasmeh ipd.). Smo torej rojena socialna bitja, rojena da navezujemo stik z drugimi in da drugim omogočamo povezavo z nami. Da torej zaupamo ali ne.

Res pa nikoli ne moremo biti popolnoma gotovi v namere drugih, njihov karakter, njihovo motivacijo za posamezna dejanja ali celo dejanja, ki jih bodo naredili v prihodnje. Do včeraj ljubeči očetje in družinske "copate", lahko v trenutku postanejo morilci, posiljevalci ali tirani najhujše vrste. Nerazumevanje, da pri zaupanju ne gre zgolj za pričakovanje bodočega obnašanja, temveč tudi za čustvena stanja, ima lahko visoko ceno.

Politični aktivisti npr. praviloma nagovarjajo, da bodo te ali one obljube njihovih kandidatov vodile v takšno ali drugačno obnašanje v prihodnje, pri tem pa ne upoštevajo, da se pri volivcih lahko sproži tudi negativni sentiment (čustveno stanje!), ko publika preprosto izgubi zaupanje, saj npr. ugotovi, da kandidat nima vsebine in dviguje prah zgolj zaradi prahu in ne skrbi za skupno dobro.

Kaj torej lahko storimo za zmanjšanje naše stopnje dvoma in lažje odločanje o tem ali bomo nekomu zaupali ali ne?

Najprej, bodimo blagi do sebe in začnimo z majhnimi koraki. Zaupanje naravno vsebuje tveganje in temu se ne moremo izogniti. Vseeno pa ga lahko ohranjamo na obvladljivem nivoju, če se tveganja zavedamo že ob vzpostavitvi odnosa.
V svojo komunikacijo vnesimo nekaj zaupanja že takoj na začetku in pozorno spremljajmo, kako se naš odnos razvija.

Pri tem pa ne pozabimo tudi na dvome in dileme, s katerimi se sooča naš sogovornik. Ljudje smo namreč egocentrični in se z lahkoto ujamemo v past, da smo pozorni le nase. Da smo ves čas pozorni le na to, kako delujemo mi, kaj imamo mi za povedati in kakšna je naša stopnja zaupanja. Pri tem pa pozabljamo, da se sogovornik ravno tako sooča z lastnimi dvomi in občasno potrebuje tudi kakšno zagotovilo, da nam lahko zaupa.

Ločujmo tudi vloge in ljudi, ki v njej sodelujejo. Naše zaupanje do policista je lahko precej drugačno, dokler ga prepoznavamo zgolj kot uradno osebo. Potem, ko v njem prepoznamo soseda Aleša, ki je v službi pri Policiji, pa se to lahko hitro spremeni, kajne?

Predvsem pa najprej dobro spoznajmo sebe, preden se trudimo prepoznati druge. Večina ljudi namreč pade v eno od dveh skrajnosti in sicer ali zaupajo preveč in prehitro ali pa premalo in pri tem potrebujejo neskončno veliko časa, da vsaj malo okrepijo svoje zaupanje. Razmislimo, v katero skrajnost sodimo sami. To naj bo potem izhodišče za naprej.

Če hitro zaupate, vendar zaupate napačnim ljudem, se je potrebno naučiti prepoznavati signale, ki jih "napačni" ljudje oddajajo. Če pa dobro prepoznavate omenjene signale, niste pa sposobni razviti razmerja, potem je čas, da resno razmislite o svojem obnašanju do drugih ljudi.
​
Le zaupajte si, da se lahko spremenite in stvari bodo stekle.

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, dne 3. decembra 2020

Živimo žal v časih, ko je na trenutke res težko biti optimističen. Če cele dneve poslušamo le kritiziranje in jamranje ljudi okoli sebe, tako ali drugače to mora vplivati tudi na nas. Vseeno pa to še ne pomeni, da moramo postati pesimisti in v vseh in vsem videti le slabe stvari. Pravzaprav je ravno zdaj pomembneje kot kadarkoli prej, da ostanemo optimistični, da verjamemo v dober konec in da dajemo zgled tako otrokom kot drugim ljudem okoli nas, da se splača živeti in verjeti, da ta svet prinaša tudi dobro za vse nas.

Zanimivo, da tudi znanost podpira takšno razmišljanje. Več študij, ki je bilo opravljenih na temo povezave med optimizmom in boleznijo je že pokazalo, da je tveganje npr. za bolezni srca in ožilja bistveno nižje pri optimistih kot pri pesimistih. Povedano drugače, če svet vidimo kot dober kraj, bomo na dolgi rok bolj zdravi, kot pa če ga vidimo kot slabega.

Nihče med nami ni rojen optimist ali pesimist, temveč gre za odločitev. Zanimivo, da je celo veliki Einstein nekoč dejal, da je verjetno ena od najpomembnejših človekovih odločitev v življenju ta, da odločimo, ali nas življenje podpira ali pa nas ovira. Gre torej za odločitev ali bomo kozarec, kamor smo vodo natočili do polovice, videli kot na pol poln ali pa kot na pol prazen. Seveda se strinjam, da je na koncu dneva vse skupaj le kozarec z vodo, vseeno pa je pomembno, kako nanj gledamo.

Življenje je namreč na nek način en sam velik niz odločitev. Dan lahko preživimo tako, da ves čas tipkamo po računalniku in se igračkamo po socialnih omrežjih ali pa obdelamo vrt, pospravimo garažo ali preberemo kakšno knjigo. Torej, lahko se odločimo kaj bomo počeli in smiselno enako se lahko tudi odločimo ali bomo naravnani pozitivno ali negativno. Biti optimističen se torej začne z odločitvijo, da bomo optimistični in ne z nekakšnim čudežnim dogodkom ali bliskom iz neba.

Za začetek se začnimo izogibati negativnih ljudi. Saj ste npr. že kdaj slišali za ti. "toksične" ljudi, kajne? Ljudi, ki vam dobesedno izpijejo energijo? To so ljudje, ki so prepričani, da se vse vrti le okoli njih. Najlažje se pred njimi zavarujemo tako, da zelo jasno postavimo svoje meje oz. se jih občasno celo izognemo ali pa vsaj zmanjšamo število stikov z npr. kakšno negativno naravnano sorodnico, od katere vsakič pridemo popolnoma izčrpani, kljub temu, da smo skupaj spili le skodelico kave ali čaja.

Saj nihče ne zanika, da se v življenju ne dogajajo tudi negativne stvari. Seveda se in zanikanje realnosti nam prav nič ne pomaga. Še več, pretiran optimizem je lahko ravno tako nevaren kot pesimizem. Moramo pa razumeti, da gre pri optimizmu predvsem za zaupanje, da se nekje v prihodnosti nahajajo pozitivni odgovori in da smo sposobni doseči takšno stanje v življenju, da bomo srečni, zadovoljni in izpolnjeni.

Bodimo torej pozitivni in to svojo naravnanost delimo tudi še s kom drugim. Seveda nismo Nutela, da bi se ob nas prav vsi takoj počutili dobro. Če pa bomo komu vsaj za trenutek polepšali dan, pa tudi ne bo nič narobe in tudi sami se bomo počutili ob tem veliko bolje. Prav tako tudi pomaga, če vadimo hvaležnost. Pravzaprav je težko sploh biti optimist, če vsaj malo ne začutimo hvaležnosti do tega kar smo, kar imamo in do ljudi, s katerimi se družimo.

Za konec pa še zelo konkreten nasvet, ki se sliši kar malo kičasto in skoraj obrabljeno. Zapišimo si svoje cilje v življenju, potopimo se vsak dan vsaj za nekaj minut vanje in se naslikajmo, kot da smo te svoje cilje že dosegli. Naj nam ne bo nerodno ali celo sram pred nami samimi razmišljati na veliko. Dovolimo si preseči meje vsakdana vsaj za nekaj trenutkov dnevno, dovolimo si izstopiti iz tega sveta, ki ga razumemo kot našo realnost. Vse nekoč namreč mine in tako bo minilo tudi turobno vzdušje.

​Z razmišljanjem na veliko bomo pomagali sebi in življenju, da bo sploh vedelo, kam naj nas odnese v prihodnje.

Članek je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, v slovenskem in anglešem jeziku,
​19. novembra 2020.

 V osnovi obstajajo le trije načini laganja. ​Poznamo uporabo:
- zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan,
- prilaganje resnice (npr. olepševanje) in
- izpustitev dejstev, ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo pomembno.
Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino.

Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako?

Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni.

Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora.

Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno.

Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne.
​
Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge.

​Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ

Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020:

Poslanec Kordiš si vztrajno prizadeva pridobiti nekakšen status "neprilagojenega" dečka v parlamentu in s tem več manevrskega prostora za uporabo neprimernih besed, žaljenje drugače mislečih brez posledic in posledično tudi več prostora za tovrstno retoriko celotne svoje poslanske skupine. To je postalo očitno že kar takoj po omenjeni konfrontaciji z Matjažem Hanom, ko ga je javno v bran vzel njegov strankarski in poslanski kolega Vatovec, češ, res je retorika nekoliko neprimerna, se pa strinjamo z vsebino.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih komunikacija v političnem prostoru precej spremenila. Digitalizacija in globalizacija sta nam sicer res omogočili hitrejši dostop do informacij, hkrati pa sta vnesli v naša življenja tudi pravo poplavo le-teh. Od vseh, ki danes na politični sceni želijo biti opaženi, se vedno bolj pričakujejo novi in novi načini opozarjanja nase, ki pa lahko hitro izpadejo tudi neprimerni npr. glede na vlogo, ki jo ima poslanec Državnega zbora v družbi.

V moderni družbi namreč bistveno hitreje raste obsedenost z videzom, kot pa z vsebino. Skrb za videz, podobo in (dramatično) predstavitev idej, je namreč lahko pri obdelavi sporočila enako pomembna za občinstvo kot to, kaj je dejansko izrečeno. Medtem ko je npr. znani nemški sociolog Beck ta fenomen večinoma povezoval s popularno glasbo in televizijo, so drugi, kot sta npr. Frank Ankersmit ali Dick Pels predstavila dokaze, da politiki še kako načrtno gledajo na (ne)estetiko svojega komuniciranja, ki je pogosto pred vsebino. Takšna estetizacija sporočila je namreč hitreje povezana s čustvovanjem, kar pa spodbuja občutek pristnosti in s tem večjo povezanost z volilno bazo, večjim zaupanjem in posledično z boljšimi rezultati na volitvah.

Naša predstava o politikih iz "starih dobrih časov" je pogosto še vedno povezana z njihovo dobro izobrazbo, osebnim ugledom in starostjo. Čeprav so lastnosti, kot so izobrazba, modrost ali zanesljivost, še vedno potrebne za volilni uspeh, pa je zaupanje, čeprav je bilo vedno pomembno v politiki, dobilo nove dimenzije. Javnost je danes s pomočjo raziskovalnega novinarstva sposobna natančneje opazovati in se potem tudi tesneje (ali ne) poistovetiti s politiki. Gre namreč za osebnosti, ki so kljub njihovem specifičnem delu in s tem tudi specifičnem načinu življenja, ves čas vsem na očeh in so na nek način "takšni kot mi". Poglejmo si samo nedavni primer Aleksandre Pivec in posledic zanjo, kot predsednico stranke in kmetijsko ministrico, zaradi "ubogih" nekaj evrov v obliki sponzorske pijače, jedače in nočitve zanjo in družinske člane.

Komunikacija politikov se tudi zato želi čim bolje prilagoditi logiki medijev. Svetovalci za politično komuniciranje skušajo za vsako ceno pritegniti svoje stranke v ospredje medijskega prostora , poročanje o političnih dogodkih pa postaja zanimivo le, če gre za poročanje o ekscesnih dogodkih ali vsaj z ekscesno retoriko o sicer za širšo javnost precej nezanimivih temah. Včasih se celo zdi, da današnji politiki porabijo veliko več časa za učenje govorjenja in nastopanja, kot pa za samo vsebino. Glede na mojo dejavnost mi sicer tak pristop ustreza, so pa zato politiki sokrivi, da politika kot umetnost možnega izgublja ugled in iz resnega posla postaja navadna tv limonada.​

Vprašanje, ki se mi ob tem seveda zastavlja je, kam to vse skupaj vodi? Bomo ob naslednjem sklicu Državnega zbora presenečeni ugotovili, da v dvorani sedi 90 klovnov in klovnes, ki jih zanima le (samo)promocija in večnost benificij stolčka poslanca v DZ? Seveda pretiravam. Vendar to počnem z namenom, da bi se mi vsi na prihodnjih volitvah bolje zavedali potrebe, da namesto močnih besed, ki okupirajo ekrane in naslovnice revij, potrebujemo močna dejanja, ki koreninijo v dobrobiti naroda in bodo pozitivno zaznamovala našo skupno prihodnost.

Kolumna je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija, 8. 10. 2020:

Vendar pa, resnici na ljubo, večina ljudi tistih nekaj nesrečnih pikic kisa na srajci ne bo niti opazila. Ste kdaj pomislili, koliko nejevolje se pojavi, ko gospa pride domov od frizerja, gospod pa njene nove frizure sploh ne opazi? Kaj pa, ko končno shujšate nekaj kilogramov? Ure in ure ogledovanja pred ogledalom, potem pa tega nihče ne opazi. Pih.

Prav vsi porabljamo zelo veliko časa za razmišljanje o sebi, svojem telesu, obnašanju, razmišljanju, čustvih itd., in potem ob takšni količini sebe v središču lastne pozornosti, sčasoma začnemo pričakovati, da bodo naše spremembe opazili tudi drugi. Žal jih ne bodo, vsaj ne v tolikšni meri in tolikokrat, kot bi si mi to želeli ali celo pričakovali. Včasih je to seveda dobro (npr. pri mojih belih srajcah), včasih pa nas to lahko spravi tudi v precej slabo voljo.

Eno od zanimivejših raziskav o tem je l. 1996 izpeljal prof. Thomas Gilovich (Cornell, ZDA), ko je nekaj svojih študentov nagovoril, da so v majicah z velikim obrazom na prsih ( na majici je bil pevec Barry Manilow ), posamezno vstopali v predavalnico, kjer so že bili drugi študentje. ​

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, št. 39, leto XXV, 24. 9. 2020

Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija in objavljena dne 10. 9. 2020

Kdo mislimo da smo, je torej zelo podobno filmu, ki je posnet po resničnih dogodkih. Pri takšnem filmu seveda ne pričakujemo, da bo v filmu vse do pikice točno tako, kot se je zgodilo. Pričakujemo le, da gre za podobnosti pri okvirni zgodbi, v podrobnostih pa ne nujno. Podrobnosti so tako mogoče res izmišljene, dodane ali pa preprosto izpuščene, vseeno pa je velika slika, ti. "big picture" našega življenja tista odlična zgodba, ki ji je še kako vredno prisluhniti zelo pozorno. Konfabulacija je torej tudi pozitivna motnja, je način, da sploh lahko postajamo to, kar verjamemo da smo.

----
Pridružite se:
- Osebnostni razvoj, program Delta Life Coaching
- Komunikacija, program Govorica telesa

Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 13. 8. 2020

​
​Prav vsi, tako tisti, ki smo bili prisilno doma in tisti, ki so imeli zaradi narave dela še več obveznosti kot prej, pa smo se na tihem strinjali, da nam je to obdobje prineslo priložnost, da se lahko tudi deloma ali v celoti "resetiramo". Da v miru razmislimo, kaj je sploh pomembno v našem življenju in kaj ni.

Denar je seveda še kako pomemben. Posebej pri mladih, ko je potrebno šele narediti "štalco", da bo mogoče pripeljati tudi kakšno "kravco" ter razviti dom po svoje in na svoj način. Mnogi mladi prav zaradi tega preprosto niso zmogli dlje časa razmišljati o tem, kaj si res želijo početi v življenju. Najprej so morali nekako zvoziti med ambicijami staršev o tem, v kakšnih službah bi morali biti čez 15 let, svojimi tisoč željami po doživetjih in ter pritiski družbe, predvsem socialnih omrežij in različnih televizijskih serij, o tem, kaj je dobro delati, kaj se splača, kaj je "cool" in kaj ni.

​Okužba z novim korona virusom je seveda še kako resna stvar in je vse prej kot samo duhovna. V naša življenja je in še bo vnesla kup čisto konkretnih, fizičnih sprememb. Uporaba mask, vzdrževanje medsebojne razdalje, obremenjevanje kože z razkužili so le nekatere od njih. Je pa to še kako dober čas tudi za globlji razmislek o tem, kaj je res tisto, kar je pomembno v našem življenju in kako naše dnevne rutine prilagoditi tako, da bomo nekateri mogoče manj obremenjeni, drugi bolj srečni, tretji pa mogoče bolj mirni kljub pritiskom in množici negativnih informacij okoli nas.

Stara ljudska modrost pravi, da je vse za nekaj dobro in da vedno obstajata vsaj dve plati iste zgodbe. V veliki meri je tako od nas samih odvisno, v katero plat usmerimo pogled in kako bo to potem ali polepšalo in razsvetlilo ali pa obremenilo in zatemnilo naše življenje.

Če res lahko izbiramo, potem seveda predlagam, da ga usmerimo v lepe stvari. Da tudi vplive korona obdobje izkoristimo, da bo naš svet boljši in da bo za nami ostajalo nekaj, kar bo pozitivno zaznamovalo ta svet.

- - - 
Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 15.7.2020.

Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno.

Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo.

Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora. ​

​Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod.

Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno.
​
​Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.

Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode.

Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe.

Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.

Danes v Delu o Tanji Fajon in njenem začasnem prevzemu vodenja stranke Socialni demokrati. Povezava na cel članek spodaj. :) 

Povezava na članek: TUKAJ

Nekaj besed ob značilnih držah Ministra za zdravje Tomaža Gantarja na tiskovni konferenci ob pandemiji novega korona virua pri nas.

​Ključne besede: roke, avtoriteta, pozornost, zbranost

Nastop pred novinarji je stresen dogodek. V primeru poslanca Matjaža Hana pa lahko vidimo, kako to izpelje nekdo, ki ima dovolj izkušenj, ve kaj govori in to tudi izpelje umirjeno in preudarno..

​Ključne besede: urejanje, umirjanje, geste, roke

Jelko Kacin, vladni govornik in njegova govorica telesa

Ključne besede: figov list, roke, govorniški pult, geste

Kako biti bolj fotogenični? Na kaj prav posebej paziti? Kako se držati, da bomo izpadli bolj fotogenično? 
Več o tem, kako biti bolj fotogeničen si preberi tudi TUKAJ
Ključne besede: fotogenični, brada, rame, oči, nasmeh 

Tiskovna konferenca odhajajočega in prihajajočega mandatarja ob izbruhu vira COVID-19 v Sloveniji.

Ključne besede: alfa, beta, diskretno, odločn, ustnice