|
Besede, ki jih je poslanec Kordiš v Državnem zboru naslovil na svoje kolege poslance opozicije, da so "kolaboranti fašistoidne vlade Janeza Janše", so dvignile veliko prahu. Glas proti takšni retoriki so tokrat dvignili v poslanskih skupinah SD in SAB, slednji tudi z dodatnim predlogom, da bi se poslanci ob vstopu parlament morali testirati na droge.  Poslanec Kordiš si vztrajno prizadeva pridobiti nekakšen status "neprilagojenega" dečka v parlamentu in s tem več manevrskega prostora za uporabo neprimernih besed, žaljenje drugače mislečih brez posledic in posledično tudi več prostora za tovrstno retoriko celotne svoje poslanske skupine. To je postalo očitno že kar takoj po omenjeni konfrontaciji z Matjažem Hanom, ko ga je javno v bran vzel njegov strankarski in poslanski kolega Vatovec, češ, res je retorika nekoliko neprimerna, se pa strinjamo z vsebino. Dejstvo je, da se je v zadnjih letih komunikacija v političnem prostoru precej spremenila. Digitalizacija in globalizacija sta nam sicer res omogočili hitrejši dostop do informacij, hkrati pa sta vnesli v naša življenja tudi pravo poplavo le-teh. Od vseh, ki danes na politični sceni želijo biti opaženi, se vedno bolj pričakujejo novi in novi načini opozarjanja nase, ki pa lahko hitro izpadejo tudi neprimerni npr. glede na vlogo, ki jo ima poslanec Državnega zbora v družbi. V moderni družbi namreč bistveno hitreje raste obsedenost z videzom, kot pa z vsebino. Skrb za videz, podobo in (dramatično) predstavitev idej, je namreč lahko pri obdelavi sporočila enako pomembna za občinstvo kot to, kaj je dejansko izrečeno. Medtem ko je npr. znani nemški sociolog Beck ta fenomen večinoma povezoval s popularno glasbo in televizijo, so drugi, kot sta npr. Frank Ankersmit ali Dick Pels predstavila dokaze, da politiki še kako načrtno gledajo na (ne)estetiko svojega komuniciranja, ki je pogosto pred vsebino. Takšna estetizacija sporočila je namreč hitreje povezana s čustvovanjem, kar pa spodbuja občutek pristnosti in s tem večjo povezanost z volilno bazo, večjim zaupanjem in posledično z boljšimi rezultati na volitvah. Naša predstava o politikih iz "starih dobrih časov" je pogosto še vedno povezana z njihovo dobro izobrazbo, osebnim ugledom in starostjo. Čeprav so lastnosti, kot so izobrazba, modrost ali zanesljivost, še vedno potrebne za volilni uspeh, pa je zaupanje, čeprav je bilo vedno pomembno v politiki, dobilo nove dimenzije. Javnost je danes s pomočjo raziskovalnega novinarstva sposobna natančneje opazovati in se potem tudi tesneje (ali ne) poistovetiti s politiki. Gre namreč za osebnosti, ki so kljub njihovem specifičnem delu in s tem tudi specifičnem načinu življenja, ves čas vsem na očeh in so na nek način "takšni kot mi". Poglejmo si samo nedavni primer Aleksandre Pivec in posledic zanjo, kot predsednico stranke in kmetijsko ministrico, zaradi "ubogih" nekaj evrov v obliki sponzorske pijače, jedače in nočitve zanjo in družinske člane. Komunikacija politikov se tudi zato želi čim bolje prilagoditi logiki medijev. Svetovalci za politično komuniciranje skušajo za vsako ceno pritegniti svoje stranke v ospredje medijskega prostora , poročanje o političnih dogodkih pa postaja zanimivo le, če gre za poročanje o ekscesnih dogodkih ali vsaj z ekscesno retoriko o sicer za širšo javnost precej nezanimivih temah. Včasih se celo zdi, da današnji politiki porabijo veliko več časa za učenje govorjenja in nastopanja, kot pa za samo vsebino. Glede na mojo dejavnost mi sicer tak pristop ustreza, so pa zato politiki sokrivi, da politika kot umetnost možnega izgublja ugled in iz resnega posla postaja navadna tv limonada. Vprašanje, ki se mi ob tem seveda zastavlja je, kam to vse skupaj vodi? Bomo ob naslednjem sklicu Državnega zbora presenečeni ugotovili, da v dvorani sedi 90 klovnov in klovnes, ki jih zanima le (samo)promocija in večnost benificij stolčka poslanca v DZ? Seveda pretiravam. Vendar to počnem z namenom, da bi se mi vsi na prihodnjih volitvah bolje zavedali potrebe, da namesto močnih besed, ki okupirajo ekrane in naslovnice revij, potrebujemo močna dejanja, ki koreninijo v dobrobiti naroda in bodo pozitivno zaznamovala našo skupno prihodnost. Kolumna je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija, 8. 10. 2020: 
0 Comments
Bela srajca in balzamični kis sta v mojih mislih neločljiva. Skoraj vedno, ko grem kam v beli srajci na kosilo, od nekod namreč na mizo čudežno priroma tudi balzamični kis in me nato toliko časa nemo nagovarja, da ga končno uporabim v solati. Po tem je samo še vprašanje časa, kdaj bo skočil tudi na mojo srajco. Ko se zgodi tudi to, takoj sledi moje zavijanje z očmi ter seveda: "Saj ne morem verjeti. Spet! Pa kaj si bodo zdaj drugi mislili o meni?"  Vendar pa, resnici na ljubo, večina ljudi tistih nekaj nesrečnih pikic kisa na srajci ne bo niti opazila. Ste kdaj pomislili, koliko nejevolje se pojavi, ko gospa pride domov od frizerja, gospod pa njene nove frizure sploh ne opazi? Kaj pa, ko končno shujšate nekaj kilogramov? Ure in ure ogledovanja pred ogledalom, potem pa tega nihče ne opazi. Pih. Prav vsi porabljamo zelo veliko časa za razmišljanje o sebi, svojem telesu, obnašanju, razmišljanju, čustvih itd., in potem ob takšni količini sebe v središču lastne pozornosti, sčasoma začnemo pričakovati, da bodo naše spremembe opazili tudi drugi. Žal jih ne bodo, vsaj ne v tolikšni meri in tolikokrat, kot bi si mi to želeli ali celo pričakovali. Včasih je to seveda dobro (npr. pri mojih belih srajcah), včasih pa nas to lahko spravi tudi v precej slabo voljo. Eno od zanimivejših raziskav o tem je l. 1996 izpeljal prof. Thomas Gilovich (Cornell, ZDA), ko je nekaj svojih študentov nagovoril, da so v majicah z velikim obrazom na prsih ( na majici je bil pevec Barry Manilow ), posamezno vstopali v predavalnico, kjer so že bili drugi študentje.  Ko so po kratkem pogovoru z njimi odšli ven iz predavalnice, je bila kar polovica teh z majicami prepričanih, da so sogovorniki opazili smešen obraz na njihovih majicah, odgovori tistih v predavalnici pa so razkrili, da je obraz na majici opazila le približno četrtina vprašanih. Se spomnite, ko ste kupili nov avto in se vam je med vožnjo zdelo, da vaš nakup opazijo tudi drugi? Žal tega praktično nihče ni opazil. Se lahko sami spomnite, kdaj ste nazadnje na cesti opazili kakšen čudovit nov avto? Se? Dobro. Pa se ob tem tudi spomnite, kdo ga je vozil? Dvomim. S tem pojavom se sam soočam pri strankah, ki pridejo k meni z željo po izboljšanju veščin javnega nastopanja in nasploh dela z ljudmi. Ker sami ne moremo kar tako enostavno izstopiti iz sebe kot središča sveta, potem tudi težko razumemo, koliko so obiskovalci v dvorani dejansko pozorni na naše obnašanje in kako malo ali celo nič ne opazijo naših pomanjkljivosti, spodrsljajev, flopov ali drugih napak. Radi mislimo, da bodo prav vsi opazili in tudi obsodili, če se nam bo zataknilo pri nastopu, če nam med pogovorom zmanjka "rdeče niti" ali pa, če malo zaidemo z osnovne teme. Vendar sogovorniki tega v veliki večini ne opazijo, razen, če načrtno pritegnemo njihovo pozornost z intenzivnim opravičevanjem. Po eni strani je takšna egocentričnost človeka seveda slaba, še posebej na področju spremljanja govorice telesa. Ima pa to tudi svojo drugo, dobro stran, saj so enako egocentrični tudi drugi. Naslednjič, ko boste torej imeli novo obleko, velik mozolj sredi obraza ali pa zgolj potrebo malo jamrati ali se pohvaliti na socialnih omrežjih, ne pričakujte, da bo to zanimalo veliko ljudi. Drugim ni toliko mar za vas, kot bi si vi to želeli. Zanje preprosto niste tako posebni in pomembni. Žal. Nikar pa seveda ne pozabite, da ste še kako pomembni sami sebi. Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, št. 39, leto XXV, 24. 9. 2020
Tudi vas moti odlašanje s kakšnim telefonskim klicem, za katerega veste, da bi ga bilo dobro opraviti? Ali pa s kakšnim obiskom, mogoče s pospravljanjem garaže ali pa s pričetkom shujševalne diete? Niste edini.  Odlašanje je odlaganje dejanj ali odločitev na pozneje. Gre za psihološki mehanizem, s katerim se spopadamo s tesnobo in drugimi neprijetnimi občutki, povezanimi z začetkom ali dokončanjem dejanj. Medtem, ko se med ljudmi šteje kot normalno, da odlašamo do neke mere, pa lahko postane to resen problem, če nas odlašanje ovira, kronično odlašanje pa je lahko tudi znak psihološke motnje. Vidnejši avtorji, ki obravnajo to področje, v splošnem opredeljujejo dve psihološki kategoriji odlašanja, obe pa se nanašata na anksioznost (tesnobo), ne pa na lenobo, kot bi kdo lahko preuranjeno zaključil. Prva kategorija zajema stvari kot premajhne. To so vse tiste naloge, ki so zgolj nekakšne “nebodigatreba” in za njih obstajajo na videz enostavne rešitve (npr. pospravljanje garaže), v drugo kategorijo pa sodijo stvari, ki so prevelike za nadzor. To so naloge, ki nam celo vlivajo strah in bi njihova izvedba lahko imela velik vpliv na človekovo življenje (npr. soočenje študenta z izpitom). V začetku avgusta 2019, torej pred dobrim letom, sem med dnevnimi novicami zasledil raziskavo harvardske univerze, o vplivu sklec na zdravje moških. Ugotovili so, da se moškemu, ki je sposoben narediti vsaj 40 sklec, ni potrebno posebej bati srčne kapi oz. več je moški sposoben narediti sklec, manjša je verjetnost, da ga srčna kap sploh doleti. (Vir: tukaj) Ugotovitev me je dobesedno presunila. Resno sem se zamislil in siten kot sem za takšne stvari, kaj kmalu sprejel odločitev, da vse skupaj preizkusim tudi na sebi. Samo pol leta pred tem člankom sem namreč dobil tablete za zniževanje krvnega tlaka, star sem pa šele dobrih petdeset. Moja logika mi je v tem primeru narekovala sklep, da namesto da se bašem s tabletami in le čakam na posledice staranja na svojem srcu in ožilju, grem aktivno v drugo smer in začnem delati vsaj sklece. Vsak dan, vsako jutro najmanj štirideset.  Vendar pa sam začetek ni bil tako enostaven. Moja odločitev je, po prej zapisanem, namreč sodila v tisto prvo kategorijo, med nekakšne "nebodigatreba" vsakdanje stvari. No, po dveh dneh sem končno začel. Ne s štiridesetimi takoj, temveč najprej slabih dvajset, komaj in z veliko muko. Dihal sem kot star parnik in se nostalgično spominjal vseh tistih let, ki sem jih preživel v svetu borilnih veščin, kjer so bile sklece lahkotna dnevna obveznost, včasih pa tudi kazen. Po svoje imam srečo, da se s spremembami ukvarjam tudi profesionalno, v okviru mehkih veščin dela z ljudmi. Na področju osebnostnega razvoja se tako slepo držim pravila, da je za resne spremembe v življenju potrebno spremeniti dnevno rutino. Torej, ne išči velikih novoletnih "Od danes bo pa vse drugače!", temveč spreminjaj malenkosti znotraj vsakdana. Omenjene sklece so torej kot nalašč. Danes, po dobrem letu dni, so še vedno dnevi, ko zjutraj komaj puham in piham in so dnevi, ko po sklecah skočim pokonci kot kakšen najstnik. Na začetku sem sicer mislil, da bo sčasoma v skupnem lažje, vendar (še) ni. Prvih deset sklec res sploh ne čutim, naslednjih deset je potem ogrevanje, naslednjih deset jih že čutim in zadnjih deset kakor kdaj. Včasih komaj, včasih pa res naredim še kasneje za povrh deset. Sem pa po prvih 14.600 sklecah dodatno ugotovil, da včasih odlašam z dejavnostmi, za katere sploh ne vem, da odlašam. Šele ko se spomnim na sklece, grem in naredim tudi tisto, kar sem še nekaj trenutkov nazaj mirno preložil na jutri. Za povrh pa sem se tudi odločil, da bom s sklecami nadaljeval, dokler bom le lahko. Občutek, da vsak dan narediš nekaj zdravega zase, je preprosto neprecenljiv. Je pa res, da je treba najprej na vse štiri, nato pa v skleco in šele potem naprej. Danes, ne jutri in ne pojutrišnjem. Tudi če se ti upira, je potrebno vsaj začeti, saj motivacija pogosto pride tudi kasneje. - - - Pridružite se mi na poti osebnostnega razvoja DELTA LIFE COACHING ali razvoja komunikacijskih vščin TEČAJI RAZUMEVANJA GOVORICE TELESA pri javnem nastopanju, v prodaji, pri razkrivanju lažnivcev, pri zapeljevanju ... Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija in objavljena dne 10. 9. 2020
Prav vsakič se nasmehnem, ko pomislim na to mentalno motnjo. Najprej zato, ker je že sam izraz slišati tako zapleten, da ti v misli prikliče temačne noči, ko nekdo ob sveči in prasketanju drv v peči preučuje Freuda, Hegla ali pa Aristotla, potem pa tudi zato, ker gre za motnjo, kateri podlegamo vsi.  Konfabulacija je, v psihologiji, opredeljena kot napaka spomina, kjer v toku spominskih vtisov posamezne manjkajoče dele zgodbe napolnimo z domišljijo. Ne, ne gre za laganje. Laganje je sicer res tudi potvarjanje zgodbe, vendar pa, za razliko od konfabulacije, pri laganju vemo, da menjamo ali prirejamo ali izpuščamo dejstva, pri konfabulaciji pa ne. Povedano drugače, pri laganju se svojega laganja zavedamo, pri konfabulaciji pa ne. Se vam zdi, da vi to ne počnete in da se to tiče zgolj drugih, ne pa tudi vas? Če se malo pohecamo, lahko rečemo, da ste konfabulacijo pravkar izpeljali sami. Upate staviti, da se vam še nikoli ni zgodilo, da ste v kakšnem pogovoru, npr. s prijatelji ali v družinskem krogu, nekaj vneto razlagali in trdili o tem, kaj vse se je nekoč zgodilo, potem pa se je oglasila npr. mama in vas na vaše začudenje popravila, da se to, o čemer ste tako vneto razlagali, ni zgodilo tako kot trdite ali pa celo, da vas takrat sploh ni bilo zraven? Meni se je in tudi upam si staviti, da se je tudi vam.  Foto: Susann Mielke (Pixabay) Ljudje smo zgodba, ki si jo pripovedujemo. Skozi pogled vase zelo samozavestno pregledujemo svojo zgodovino, osebe, s katerimi smo bili tako ali drugače v stiku in seveda okolje, kjer se mi, kot zgodba, dogajamo sami sebi. Smo glavni igralci svojega življenja, svoje zgodbe o tem, kdo sploh smo. Vse to skupaj pa je ena velika, obsežna in čudovita konfabulacija, brez katere bi vsi skupaj zelo težko živeli. Ljudje imamo potrebo, da se z drugimi medsebojno sporazumevamo, da nas torej drugi v komunikaciji razumejo. In glej ga zlomka, razumejo pa nas lahko le, če ima zgodba rep in glavo. Torej, če med repom in glavo slučajno nekaj manjka ali pa hodi narobe, to pač dodamo, prilagodimo ali odvzamemo, zavedajoč se tega ali pa tudi ne.  Če pustimo nekoliko ob strani možne biološke razloge za takšno početje, so danes med glavnimi razlogi za konfabulacijo motilci pozornosti. Govorim seveda o pametnih telefonih in računalnikih, ki so našo pozornost dobesedno prikovali nase, ter o poplavi novic in drugih informacij, katerim smo izpostavljeni od vsepovsod. Preprosto nimamo časa, da bi vse v miru pregledali, prebrali ali poslušali ter si potem na podlagi celovitih informacij ustvarjali mnenja. Žal prepogosto preletimo le naslove, mogoče še kakšen uvodni povzetek, kakšen poudarek in to je to. Ko se tako gibljemo skozi dan, si zamišljamo vse mogoče razvoje dogodkov v prihodnosti, ob tem pa se praktično v trenutku lahko spomnimo tudi preteklosti, v katero brezpogojno verjamemo do zadnje malenkosti. Kako naj torej ločimo domišljijski svet od resničnosti? Kako smo lahko popolnoma prepričani, da je zgodba našega življenja iz daljne preteklosti ali izpred nekaj minut sploh resnična? Da ne gre zgolj za konfabulacijo? Ne moremo. Nihče tega ne more, vseeno pa vztrajamo in poizkušamo. Si glede na zapisano lahko predstavljate, kako malo je pravzaprav potrebno, da otroci trdno verjamejo v nek svet iz mladosti, v katerem pa njihovi starši sploh niso nikoli živeli? Ne, ne bom se spuščal v politiko, saj bi hitro izzvenelo, da je konfabulacija le nekaj slabega. To pa seveda ni res.  Kdo mislimo da smo, je torej zelo podobno filmu, ki je posnet po resničnih dogodkih. Pri takšnem filmu seveda ne pričakujemo, da bo v filmu vse do pikice točno tako, kot se je zgodilo. Pričakujemo le, da gre za podobnosti pri okvirni zgodbi, v podrobnostih pa ne nujno. Podrobnosti so tako mogoče res izmišljene, dodane ali pa preprosto izpuščene, vseeno pa je velika slika, ti. "big picture" našega življenja tista odlična zgodba, ki ji je še kako vredno prisluhniti zelo pozorno. Konfabulacija je torej tudi pozitivna motnja, je način, da sploh lahko postajamo to, kar verjamemo da smo. ---- Pridružite se: - Osebnostni razvoj, program Delta Life Coaching - Komunikacija, program Govorica telesa Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija, izšla 3. 9. 2020
O naslovnem vprašanju se kopja lomijo že tisočletja. Večina, ki se ne ukvarja posebej s tem, pogosto hitro pritrdi ideji, da se človek s karizmo preprosto rodi. Podobno kot nekdo, ki res dobro kuha in mu ljudje pripišejo izraz "rojen kuhar". Ampak, kaj pa če se karizme da naučiti? Kaj pa, če se je mogoče naučiti pravih stvari in razviti tehnike, ki človeka v očeh drugih naredijo karizmatičnega?  Je karizmatični Jamie Oliver rojen ali naučen kuhar? Če uporabimo prispodobo s kuharjem, lahko tudi rečemo, da se ni rodil kot kuhar, saj ni poznal receptur in postopkov, zato se jih je moral naučiti in razviti prave tehnike ter spretnosti, da je danes to, kar je. Pri osebni karizmi gre, tehnično gledano, za štiri področja, ki jih moramo čim bolje obvladati: dober prvi vtis (1), motiviranje sogovornikov (2), ohranjanje odnosa (3) ter čim boljše prepričevanje (4). Zanimivo, da je celo veliki Aristotel aktivno posegel na to področje in dejal, da se to, kar ljudje razumemo kot karizma, lahko naučimo. Če sklepamo po karizmi njegovega učenca Aleksandra Velikega, se lahko z velikim učiteljem hitro strinjamo. Zato si na poti iskanja odgovora poglejmo, kako si z njegovimi idejami lahko pomagamo še danes.  Aristotlov pomemben prispevek na tem področju je namreč osvetlitev treh dimenzij prepričevanja, ki je eno od ključnih področij osebne karizme. Pri prepričevanju gre po njegovem razvijati osebnostne lastnosti govorca (etos), razumevanje čustev občinstva (patos) ter same vsebine sporočila (logos). Trdil je, da občinstvo lahko prepriča le nekdo, ki je zaupanja vreden in da neverbalna komunikacija pri tem igra ključno vlogo. Vendar pa, če pridete na posvet ali trening s področja komunikacije v javnosti, boste kaj kmalu opozorjeni, da je pred nagovorom dobro vedeti, komu boste sploh govorili. Prav to pa je imel v mislih tudi Aristotel, ko je omenjal patos. Naj gre za občinstvo v gledališču ali za udeležence slavnostnega sprejema, lahko njihovo psihološko stanje odločilno vpliva na izid kakršnihkoli poizkusov prepričevanja. Seveda ne smemo pozabiti tudi na samo vsebino oz. sporočilo. Logos je vsebina sporočila oz. notranja logika, ki našemu sporočilu zagotavlja verodostojnost (dokaz). Aristotel je namreč verjel, da smo ljudje predvsem razumska bitja, ki sprejemajo odločitve na podlagi smiselnosti. Ta ideja danes ni več tako trdna in edina možna, še posebej po razvoju pojma čustvene inteligence in razumevanja tega področja v zadnjih nekaj desetletjih. Dandanes bolje razumemo, da je človek celostno bitje, ki sporočilo sestavlja na več nivojih razumevanja in se usklajuje z sogovornikom, tudi če se z njim ne strinja. Smiselno podobno, kot se od Aristotla do danes spreminja razumevanje samega vplivanja, se spreminja tudi razumevanje celotnega polja osebne karizme in s tem tudi iskani odgovor. Skozi desetletja praktičnega dela z ljudmi na področju razvoja osebne karizme, se glede odgovora sam nahajam nekje vmes, saj zagovarjam dvakrat "da". Prvič, da se s karizmo rodimo, drugič pa, da se karizme kasneje v življenju ponovno učimo. Torej trdim, da se vsi mi karizmatični rodimo, nato svojo karizmo v otroštvu zakrijemo (ko nam praviloma starši ali skrbniki dopovejo, da naj nikar ne izstopamo preveč), kasneje pa se trudimo in se je "učimo" nazaj spet razkriti.  Kot primer si vzemimo dojenčka, ki je, po mojem mnenju, eno od bolj karizmatičnih bitij na tem svetu. Poizkusite stati v dvigalu ob nekom, ki ima v rokah malo štručko. Težko se boste izognili vsaj nasmešku, mnogi pa bomo želeli še kaj več. Pogledati npr. malo sončico pobližje, se je mogoče malo dotakniti, ob tem reči "bucibuc", nagovoriti starše s kakšnim nasvetom ali kaj podobnega. Razumevanje, da karizma ni rezervirana za druge, temveč da se je lahko naučimo razviti, nagovori zavedanje, da je ta svet tudi naš. Sčasoma pa tudi vedno močnejše zavedanje, da smo res lahko ponosni nase, saj smo edinstveni na tem svetu in da je tudi zato naša dolžnost omogočiti življenju, da v celoti spregovori skozi nas in da tako obogatimo ta naš svet. Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 13. 8. 2020  Obdobje največjega strahu pred novim korona virusom je tako ali drugače vplivalo na vse nas. Veliko berem in poslušam predvsem o negativnih vidikih, o osamljenosti ter negativnih vplivih izolacije na človeško psiho, možnih težavah in negativnih vidikih razvoja socialnih veščin med otroci, odtujenost zaradi prevelike uporabe računalnika, pametneg telefona in socialnih omrežij ipd.  Zanimivo pa je, da s komerkoli se pogovarjam o tem, začne hitro naštevati tudi pozitivne plati tega obdobja. Večina se strinja, da jim je ti. "lockdown", obdobje zaustavitve vseh dejavnosti, omogočil, da so se lahko posvetili tudi stvarem, za katere prej, v dnevnem vrvežu in množici opravil, preprosto niso imeli časa. Nekateri so začeli obnavljati po hiši (pleskanje sten, urejanje okolice, ...), drugi so končno v miru dokončali knjigo, ki so jo začeli brati že pred leti, tretji so se intenzivno učili dela z računalnikom in se povezali z npr. vnuki preko Skypa, Zooma, Teamsov ipd., četrti so si vzeli čas za meditacijo in podobno.  Prav vsi, tako tisti, ki smo bili prisilno doma in tisti, ki so imeli zaradi narave dela še več obveznosti kot prej, pa smo se na tihem strinjali, da nam je to obdobje prineslo priložnost, da se lahko tudi deloma ali v celoti "resetiramo". Da v miru razmislimo, kaj je sploh pomembno v našem življenju in kaj ni. Denar je seveda še kako pomemben. Posebej pri mladih, ko je potrebno šele narediti "štalco", da bo mogoče pripeljati tudi kakšno "kravco" ter razviti dom po svoje in na svoj način. Mnogi mladi prav zaradi tega preprosto niso zmogli dlje časa razmišljati o tem, kaj si res želijo početi v življenju. Najprej so morali nekako zvoziti med ambicijami staršev o tem, v kakšnih službah bi morali biti čez 15 let, svojimi tisoč željami po doživetjih in ter pritiski družbe, predvsem socialnih omrežij in različnih televizijskih serij, o tem, kaj je dobro delati, kaj se splača, kaj je "cool" in kaj ni.  Tistim v srednjih letih več pomeni prosti čas. Čas, ko človek lahko malo izpreže iz nenehnega skakanja iz ene obveznosti v drugo. Vedno višje zahteve v službi, kopica malih obveznosti okoli vrtcev in šol ter nato popoldansko taksiranje otrok do raznih športnih klubov, plesnih društev in drugih obveznih neobveznih dejavnosti otrok. Ko po takšnih nekaj dneh padeš ob polnoči posteljo, razmišljaš samo še o tem, kako bo nekoč lepo, ko boš imel kakšno urico ali dve samo zase. Samo zase! Še nekoliko starejšim pa več pomenijo odnosi. Znajo bolje ceniti toplino osebnega stika in bolje razumejo pomen kramljanja ter vzdrževanja odnosov med ljudmi, saj nas živjenje z leti nauči, da nas izpolnjuje predvsem deljenje sebe z drugimi ljudmi. Je bilo res potrebno, da nas je sama narava opozorila, da je vrag šalo vzel? Da vedno bolj živimo življenja drugih in vedno manj živimo sebe, svoje ambicije in svoje radosti? Da smo nehote postali v svojem življenju kot pregovorno smešni japonski turisti, ki namesto, da bi uživali v znamenitostih in lepotah Slovenije, ves čas le fotografirajo in se ukvarjajo s svojimi fotoaparati, pametnimi telefoni in tehniko fotografiranja zato, da bodo doma v miru uživali v fotografijah krajev?  Okužba z novim korona virusom je seveda še kako resna stvar in je vse prej kot samo duhovna. V naša življenja je in še bo vnesla kup čisto konkretnih, fizičnih sprememb. Uporaba mask, vzdrževanje medsebojne razdalje, obremenjevanje kože z razkužili so le nekatere od njih. Je pa to še kako dober čas tudi za globlji razmislek o tem, kaj je res tisto, kar je pomembno v našem življenju in kako naše dnevne rutine prilagoditi tako, da bomo nekateri mogoče manj obremenjeni, drugi bolj srečni, tretji pa mogoče bolj mirni kljub pritiskom in množici negativnih informacij okoli nas. Stara ljudska modrost pravi, da je vse za nekaj dobro in da vedno obstajata vsaj dve plati iste zgodbe. V veliki meri je tako od nas samih odvisno, v katero plat usmerimo pogled in kako bo to potem ali polepšalo in razsvetlilo ali pa obremenilo in zatemnilo naše življenje. Če res lahko izbiramo, potem seveda predlagam, da ga usmerimo v lepe stvari. Da tudi vplive korona obdobje izkoristimo, da bo naš svet boljši in da bo za nami ostajalo nekaj, kar bo pozitivno zaznamovalo ta svet. - - - Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 15.7.2020.
Misel na prihod poletja v večini nas sproži pozitivna občutja, pogosto tudi lepe spomine na brezskrbne dni, poležavanje, pri nekaterih tudi na poletne romance, objemčke in druge nežnosti. Letos pa je vseeno nekoliko drugače.  Epidemija novega korona virusa je zarezala v naš vsakdan, za nekaj mesecev ustavila družabno življenje ter sprožila razmišljanje, kako bodo naši družabni stiki, predvsem pa stiki v javnem prostoru, sploh izgledali po novem. Javni prostor je namreč vsak prostor, ki je dostopen vsem ljudem, ne glede na raso, spol, starost ali socialni status. Karantena ter z njo napotki o obvezni uporabi zaščitnih mask, razkuževanju rok ter medsebojni razdalji vsaj meter in pol, so in bodo vplivali tudi na naše dojemanje medsebojnih stikov, osebnega prostora ter seveda obnašanja v javnem prostoru. S stališča neverbalne komunikacije sta verjetno prav dotikanje in spoštovanje osebnega prostora, najpomembnejša vidika naše nove realnosti. Dotikanje je sicer res izjemno pomembno za dobre odnose, vseeno pa se za vsaj nekaj časa le poslovimo od objemanja ob snidenjih z ljudmi, s katerimi se res dobro ne poznamo. Pred epidemijo je namreč objemanje postajalo nekakšna nova družbena norma izkazovanja pristnosti medsebojnega stika, zaradi širjenja okužbe pa je bolje, da ga, razen objemanja z res najbližjimi, vsaj začasno opustimo.  Foto: The Guardian Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno. Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo. Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora.  Če se ponovno dotaknemo plaže, ste že kdaj srečali ljubiteljskega "bademajstra" na javni plaži? Nikar ne postanite to vi sami. To so osebe, ki ves čas stojijo in se razgledujejo po plaži kot kakšni varnostniki ali lastniki plaže. Na obalo morja ali reke, vsaj čez dan, praviloma pridemo uživati mir, sonce in šumenje valov, nikakor ne občutka, da se še premakniti ne smemo brez nadzora. Prav tako tudi nihče ne bo posebej vesel, če se mu pridruži glasna skupina ljudi, ki se na pol prazni plaži namesti le nekaj centimetrov od njegove brisače ali ležalnika. Ne le, da bo namesto uživanja v šumenju valov prisiljen k poslušanju njihovih pogovorov, temveč bo po možnosti vključen tudi v njihove vzgojne metode otrok ali celo v njihove družabne igre. Običajno seveda kot prostor, kamor jim bodo ves čas bežale žoge.  Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod. Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno. Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.  Tudi sicer je glasnost govorjenja ali petja v javnosti potrebno prilagoditi konkretnim razmeram. Pri postavljanju meja glasnosti veljajo namreč le tri stopnje, preglasno, pretiho in ravno prav. Glasno smejanje, dretje drug čez drugega in kričanje čez pol plaže prijateljem, da vaša visokost pravkar prihaja v vodo, je vse prej kot primerno in splošno zaželjeno. Ravno tako tudi velja, da če vas lokalna skupnost ni najela za DJ-ja na plaži, pazite, da s svojimi akustičnimi napravami zabavate res le sebe in svojo družbo. Vaš glasbeni okus ni nujno glasbeni okus tudi vseh ostalih, zato raje uporabljajte slušalke. Podobno tudi večine obiskovalcev plaže prav nič kaj dosti ne zanimajo vaši poslovni ali zasebni podvigi, o katerih ste se ravnokar namenili razpravljati po telefonu. Umaknite se stran in prilagodite glasnost govorjenja v telefonski aparat. Pretirana glasnost je ravno tako (neverbalno) vdiranje v osebni prostor in je lahko še kako moteče.  Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode. Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe. Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.  Za konec pa omenimo še alkohol, cigaretni dim in smeti. Javni prostor načeloma ni namenjen pijančevanju, vsaj ne več čez dan. Podobno kot alkohol, se tudi kajenje vedno bolj umika npr. z vrtov lokalov ali plaž. Dimljenje nič hudega slutečega soseda je vse prej kot zaželjeno. Kajenje sicer na veliki večini plaž res ni prepovedano, ni pa odveč, če vsaj malo pogledamo, kam se vali naš cigaretni dim. Prav tako je v hribih ali na plažah potrebno ustrezno poskrbeti tudi za cigaretne ogorke. Olikan človek bo za seboj seveda pospravil tako ogorke kot tudi sicer smeti, ki jih je prinesel s seboj. --- Članek je bil skrajšan in objavljen v prilogi Nika (Dnevnik in Nedeljski dnevnik)  Danes v Delu o Tanji Fajon in njenem začasnem prevzemu vodenja stranke Socialni demokrati. Povezava na cel članek spodaj. :)  Povezava na članek: TUKAJ
Nekaj besed ob značilnih držah Ministra za zdravje Tomaža Gantarja na tiskovni konferenci ob pandemiji novega korona virua pri nas. Ključne besede: roke, avtoriteta, pozornost, zbranost  Nastop pred novinarji je stresen dogodek. V primeru poslanca Matjaža Hana pa lahko vidimo, kako to izpelje nekdo, ki ima dovolj izkušenj, ve kaj govori in to tudi izpelje umirjeno in preudarno.. Ključne besede: urejanje, umirjanje, geste, roke    Jelko Kacin, vladni govornik in njegova govorica telesa Ključne besede: figov list, roke, govorniški pult, geste  Tiskovna konferenca odhajajočega in prihajajočega mandatarja ob izbruhu vira COVID-19 v Sloveniji. Ključne besede: alfa, beta, diskretno, odločn, ustnice  Tudi vi radi opravljate? Ne imejte preveč slabe vesti zaradi tega. Sicer res ni lepo, vseeno pa psihologi pravijo, da je to popolnoma normalno, včasih celo terapevtsko blagodejno. Res pa gre tudi za prikrito sredstvo nadzora, ki ga uporabljamo tako ženske, kot tudi moški. Ampak, zakaj in kako to pravzaprav spoh počnemo?  Opravljanje je v splošnem zgolj govorjenje o nekom, ki ni prisoten ali vsaj ni aktivno vključen v pogovor, gre pa za pogovor o njegovih oz. njenih lastnostih, opazkah, dejanjih, namerah, pogledih na svet ipd., kjer imajo sporočila za manjkajočo osebo negativen predznak. V psihologiji je že kar nekaj časa znano stališče, da je negativnih misli v našem razmišljanju približno sedemkrat več kot pozitivnih. To je bilo v pradavnini še kako smiselno, saj smo se morali ustrezno zaščititi in skoraj v vsem videti nekaj slabega. Človek namreč nima ne čekanov, ne rogov, ne oklepa ali kakšne drugačne zunanje fizične zaščite temveč ima možgane ter sposobnost abstraktnega razmišljanja.  Žal pa je danes, mnogo tisočletij kasneje, to tudi eden od razlogov, da je včasih življenje pravi pekel. Ko nas stisne v kot, hitro v vsem vidimo nekaj slabega in brez pomoči prijateljev ali včasih celo strokovne pomoči, je izhod iz takšnega položaja lahko precej zahteven. Ker smo pozorni predvsem na misli negativne narave, to je da smo proti nečemu (oz. da je nekaj proti nam), da nečesa ne odobravamo, da ne verjamemo nekomu, da zavidamo nekomu dosežke ..., opravljanje postane skoraj logična dejavnost, s pomočjo katere krepimo tudi svoje socialne stike z okolico in jo tako seveda tudi nadzorujemo. Negativno govorjenje o nekom, ki ni prisoten, krepi naše stike z osebo, ki je prisotna. Skozi kritično govorjenje o tretji osebi ustvarjamo namreč vzdušje, kjer se lahko izražajo naše vrednote, pogledi na življenje, smisel za humor, da nas lahko bolje spozna. Dober prodajalec bo na primer zelo hitro pridobil našo pozornost (tudi zaupanje) tako, da bo z nami delil kakšno skrivnost. Uporabil bo čarobne besede, kot so: »Naj vam zaupam skrivnost o tem izdelku« ali pa »Tega vam ne bi smel povedati, vendar je ...« Če malo bolje pomislimo, do opravljanja in tračev ni več daleč.  Osebi, ki je z nami, torej zaupamo nekaj »skrivnostnega« o nekom tretjem. Nekaj posebnega, kar bo vedel le tisti, ki se pogovarja z nami. Če »skrivnost« dodatno podkrepimo še z besedami: »Samo tega pa res ne povej osebi XY!« to postane učinkovita strategija, da si pridobimo dodatno zaupanje sogovorca. Ob tem ga med vrsticami tudi nagovarjamo, da naj nam tudi on zaupa svoje skrivnosti o osebi, ki ni z nami. Saj je vendar lahko popolnoma brez skrbi, če smo mu pa že mi zaupali stvari, ki ne smejo priti na ušesa drugim. Nekako tako, kot da greste na obisk k nekomu, ki vam je prinesel darilo, ko je bil pri vas. Seveda nesete darilo, kajne? Gre za recipročnost, za vračanje usluge. Jaz vam povem nekaj zaupnega ... vi pa meni. Z opravljanjem si z drugimi delimo tudi naše skrbi, v drugih iščemo podporo, predvsem pa posredno govorimo o sebi. Opravljamo namreč največkrat zato, ker se počutimo ogroženi oziroma menimo, da z nami niso ravnali pravično, zato preko opravljanja želimo situacijo obrniti sebi v prid. Pri tem je tudi zanimivo, da če dva v družbi opravljata, se bodo ostali na opravljanje odzvali pozitivno in ju bodo podprli v njunih pogledih. Praviloma bodo ženske močneje podprle udeleženca opravljanja kot moški. Tudi sicer imajo ženske nekoliko drugačen vzorec opravljanja kot moški. Opravljanje in moški  Moški raje opravljajo s svojimi (intimnimi) partnerji in nasploh niso preveč navdušeni za opravljanje izven tega kroga. Praviloma jih zanimajo le informacije o drugih moških tj. zanima jih neformalen (hierarhičen) položaj znotraj družbe. Po domače, zanima jih ali je sosed boljši od njih ali ne. Količina časa, ki ga dva moška porabita za opravljanje, je dober pokazatelj kakovosti stika med njima, še posebej, če je opravljanje povezano z dosežki. Večkrat opravljata oz. več časa porabita za takšno dejavnost, boljši je odnos med njima Opravljanje in ženske  Pri ženskah pa je vse skupaj nekoliko drugače. Ženske porabijo bistveno več časa za opravljanje in veliko verjetneje opravljajo svoj krog prijateljic in družine kot moški, količina časa pa ni tako neposreden pokazatelj kakovosti odnosa. Enako rade opravljajo tako s svojimi partnerji, kot tudi s svojimi ženskimi prijateljicami in znankami, za razliko od moških pa so ženske dobesedno "obsedene" z informacijami o drugih ženskah. Žal pa ta obsedenost ni vedno tako nedolžna, saj je praviloma opravljanje med ženskami veliko bolj agresivno in tekmovalno. Mlajše ženske večinoma več opravljajo "tekmice", verjetno zaradi tekmovalnosti okoli potencialnih partnerjev, ki je intenzivnejše pri mlajših osebah. Kar je razumljivo, saj so še v življenjskem obdobju reprodukcije. Tematika ženskega opravljanja je praviloma uperjena proti značilnostim obravnavane (tretje) ženske, ki so ključne za ugled in položaj v tem starostnem obdobju: fizični izgled in zadeve, povezane s področjem spolnosti (koliko je imela partnerjev, kakšna je do njih ipd.). Na področju razumevanja govorice telesa tudi velja, da so ženske boljše pri razumevanju signalov govorice telesa od moških. Tudi to lahko razložimo evolucijsko in sicer tako, da imajo moški zaradi naravnih danosti na voljo uporabo sile, ženske pa ne oz. vsaj ne v takšni meri kot moški. Ženske so veliko bolj pod pritiskom razumevanja delovanja mreže socialnih stikov. Kje in kako morajo omrežje nagovoriti, da potem preko mreže dosežejo točno tisti rezultat (ali osebo), ki so jo želele doseči. Moškim se to ne zdi tako zelo pomembno, saj so prepričani, da če bo šlo karkoli resno narobe, bodo lahko neskladja rešili s silo in se ne ukvarjajo toliko z razumevanjem pomenov "med vrsticami". Glede na povedano nas torej ne sme čuditi, da se agresija, ki se prenaša znotraj socialnih stikov naprej do "tarče" (npr. prijateljica dobesedno zahteva od druge prijateljice, da se ne druži s tretjo, ker je takšna in takšna), veliko pogostejši pojav pri ženskah kot pri moških. Običajen cilj takšne agresije je namreč izključitev osebe iz družbe ali socialnega omrežja in kot nam potrjuje človeška zgodovina, je takšen pristop tudi zelo učinkovit. Kadar gre npr. za mobing in je izvajalec mobinga ženska, je posredna agresija v odnosih običajen način delovanja in njena žrtev je v večini primerov tudi ženska. Pritisk, v katerem se v takšnih primerih znajdejo žrtve, je res velik. Če k temu še dodamo, da so ženske bolj občutljive kot moški na posredno agresijo, ni čudno, da jih takšni pritiski tudi bistveno močneje prizadenejo. Vseeno pa ob koncu velja dodati, da veliko bolj intenzivno in agresivno opravljanje med ženskami še ne pomeni, da so ženske tudi sicer bolj agresivne ali zlobne kot so moški. Spola se pri opravljanju med seboj le razlikujeta po načinu izvajanja agresije. Tudi moški se seveda zapletajo v opravljanje in izključevanje drugih iz socialnih krogov, kadar je to potrebno. Enako, kot se tudi ženske po potrebi obnašajo agresivno in uporabljajo fizično silo. Pridružite se nam: Del teksta je bil objavljen tudi v reviji Nika (priloga Dnevnika in Nedeljskega dnevnika)   Ključne besede: opravljanje, govorica telesa, agresija, ogroženost
Do konca prejšnjega stoletja je veljalo, da je v primeru izbruha situacije, ki jo označimo z izrazom "krizna", časovno okno za primeren odgovor 12 do 24 ur po njenem nastanku. Z razvojem informacijske družbe, pa se je to časovno okno počasi skrčilo in danes imamo situacijo, ko takšno časovno okno traja le še dobro uro ali manj.  Spremenilo pa se je še nekaj izjemno pomembnega. Moderno družbo preveva duh spektakla. Socialna omrežja so vnesla vidik, ki ga klasična "bernaysova" ideja odnosov z javnostmi ni poznala na takšen način, kot ga poznamo danes. Pod izrazom "duh spektakla" mislim predvsem na potrebo, da ovekovečimo vse kar le lahko in to storimo na takšen način, da se približamo idejam idealne sporočilne vrednosti. Kot bi oživeli Platonov svet idej in ga materializirali skozi socialna omrežja. Ste že kdaj videli na Instagramu slabo spečeno torto? Že sliši se čudno, kajne? Mogoče ste, vendar le kot nekakšen sarkazem ali kaj podobnega, kot resno objavo pa zagotovo ne.  Zanimivo, da se takšen pristop k dramatiziranju in ustvarjanju spektakla v naših življenjih s pomočjo družabnih omrežij, sklada tudi z osnovami teorije laganja in sicer, da ljudje lažemo na tri načine: - z zamenjavo dejstva (trdim, da npr. nisem bil nekje kljub temu, da sem tam bil), - z olepševanjem dejstev in - z molkom tj. izpuščanjem dejstev v pogovoru. Danes so klasični mediji (predvsem TV, tisk in radio) tudi zato pod velikim pritiskom. Če določen tok idej ni dovolj močno podprt še s stranskimi podtokovi informacij, osrednji medij neke struje (ideje) preprosto ne uspe pokriti dovolj širokega polja in javno mnenje se hitro lahko obrne proti njemu.  Torej, če nekdo, ki za komuniciranje bistva svoje ideje uporablja zgolj npr. neko TV postajo in zraven ne zagotavlja dovolj širokega pokritja celotne medijske pokrajine (tisk, radio, bloggerji, twitter, facebook, instagram, tiktok ...), bo izpostavljen visoki stopnji tveganja. Postane namreč ranljiv, saj bo konkurenčna opcija zaradi širjenja svojega vpliva skozi čas in širino medijske krajine (pojav ti. snežne kepe) sčasoma preprosto prevzela npr. dotično TV postajo (ali zgolj z menjavo urednika ali kapitalsko) in jo vključila v svojo medijsko krajino ter tako postala še močnejša, omenjeno idejo ali opcijo, ki je pred tem obvladovala omenjeno TV postajo, pa preprosto odplaknila s prizorišča. Ali je drevo sploh padlo v gozdu, če ga ni nihče videl, ne slišal, niti o njem nič napisal ali povedal?  Uspeh je le redko posledica naključja. Če želimo v modernih časih ustrezno krizno komunicirati, moramo upoštevati vse prej opisane vidike razvoja moderne družbe in biti proaktivni. V današnjem svetu so vložki visoki tako v smislu denarja, kot tudi ostalih vidikov delovanja (čas, energija, znanje, kakovost informacij ...), da časa za sedenje na lovorikah preprosto ni. Če ste vrhunski zdravnik in zraven še državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, vam to ne zagotavlja, da vas javnost ne bo raztrgala, če se ne boste zavedali moči spektakla in temu primerno komunicirali. Podoben primer se je pred kratkim zgodil tudi med novinarji, ko je bila spregledana moč zaledja medija, v katerem novinarka dela s tem, da se je spustila v bitko z javnostjo na odprti fronti tj. preko socialnega omrežja Twitter. Govorim seveda o primeru novinarke Pop TV Suzani Perman, ki je bila zaradi vodenja pogovorne oddaje s prvakom stranke SMC Zdravkom Počivalškom v eni od oddaj oddaj na Pop TV, kasneje na družabnih omrežjih deležna (milo rečeno!) neprimernih oznak in žaljivk. Ko pa je želela javno izpostaviti svojo bolečino in celo obračunati z nestrpneži na omrežjih, pa je bilo samo še slabše. Moč in zaledje, ki ji ga zagotavlja dežnik medijske hiše, je na odprtem polju socianih omrežij vreden bore malo.  Situacija, ki potrebuje krizno komuniciranje, običajno ne nastane najavljena v naprej, temveč praktično čez noč. Manjša in srednja podjetja se za takšne primere zanašajo na sposobnosti lastnikov ali direktorjev, za večja podjetja in javne ustanove, pa običajno obstaja nekakšen načrt oz. protokol kriznega komuniciranja, ki se ga v takšnih primerih aktivira in uporablja. Ob zadnji krizi tj. s korona virusom, smo v Sloveniji priče razvoju dogodkov, ki so zame kot opazovalca in človeka, ki se tudi profesionalno ukvarja s tem področjem, vse prej kot spodbudni. Naj naštejem le nekaj takšnih vidikov, ki človeku dajo misliti, da bi lahko bilo veliko bolje. 1. Protokol kriznega komuniciranja Očitno je, da ne obstaja dovolj jasen protokol kriznega upravljanja, še manj komuniciranja v fazi priprave na epidemijo virusa. Ne obstaja torej nekakšen načrt, ki bi strokovno pokril osnovne elemente kot so: kdo komunicira, kdaj se komunicira in kje se komunicira. Državna sekretarka, ki ima hvalabogu nekaj smisla za komunikacijo, je vržena v vodo in naj plava z novinarji. Sicer zdravnica, ki brez dvoma ve kaj počne po strokovni (medicinski) plati , vendar pa se nahaja na terenu komunikacije, ki ga ne pozna najbolje. Zakaj pa bi ga sploh morala? In še pomembneje, je bilo to predvideno ali je bilo po načelu: ne bom jaz, daj ti? Da je šele po nekaj dneh prišel nekdo, ki ji je vsaj nekoliko pomagal pri sami tiskovni konferenci z mikrofoni itd. je pa še dodaten problem. Dalje, redna dinamika tiskovnih konferenc se je vzpostavila šele po tednu dni glasnega kričanja socialnih omrežij po manjku informacij in še huje, raznih dezinformacij o razvoju situacije. Sporočiti le nekaj osnovnih informacij v smislu "ne delajte panike, umivajte si roke, pazite na fizične stike z drugimi, ostalo si pa preberite na internetu" je zagotovo in odločno premalo, pa še kanal posredovanja informacij je zgrešen. Otroci in starejši niso prisotni na internetu na tak način, še manj pa na straneh NIJZ. Če omenim, da so prav otroci potencialno najpomembnejši raznašalci okužbe, starejši ljudje pa najbolj ogroženi, bodi dovolj za resen razmislek. 2. Nosilne fraze Vsako krizno komuniciranje temelji na odkriti, jasni in konsistentni komunikaciji. Ljudje v kriznih trenutkih še bolj slišimo samo tisto, kar želimo slišati in ko se nas polasti panika, moramo biti izpostavljeni drdranju enih in istih fraz, da se nas vsaj za silo primejo. - "Novinarsko konferenco začenjamo z zadnjimi podatki o številu okuženih, ki je ...", - "Krizni center opozarja na to in to, področni centri javljajo to in to ...", - "Več informacij je na voljo na občinah, poštah, na spletni strani ..." Gre za ponavljanje enih in istih fraz v enakem zaporedju, enako kot je npr. struktura tv poročil vedno enaka: vreme, uvodnik, novice doma, novice v tujini, šport, vreme itd. To ljudje potrebujemo, saj morajo možgani vzpostaviti sprožilce za sprejemanje novih informacij, ker preklopijo na krizno delovanje, ko je racionalna presoja omejena ali celo popolnoma zamegljena. 3. Forma komunikacije Ste se kdaj vprašali, zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki (kot je sicer vedno!) temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z našimi vojaki v Iraku in so le-ti naslednji dan prišli domov? Ali pa zakaj je bil italijanski premier s kriznega zasedanja italijanske vlade o korona virusu v puloverju? Zakaj predsednik (Obama, Pahor, Trump ...) na vojaških vajah nagovarja vojake v usnjeni vojaški jakni? Zato, da sporoča akcijo, pripravljenost, zavedanje, nujnost.  Zakaj je bil hrvaški premier Plenkovič na krizni seji vlade o korona virusu fotografiran, ko sedi na koncu mize in s tem v središču fotografije, okoli mize (okoli njega) pa člani vlade, ki vneto razpravljajo? Zato, da je dajal videz kontrole in pripravljenosti na konkretne ukrepe. Kako pa je na slovenskih tiskovnih konferencah? Ko se je minister za zdravje Šabeder prvič pojavil na tiskovni konferenci o korona virusu, je bil tam skoraj odveč. Strokovnjaki za državno sekretarko stojijo pred steno Ministrstva za zdravje bolj kot obdolženci in ne kot strokovnjaki, ki imajo situacijo pod nadzorom. Bi bilo res težko zagotoviti mizo, da se lahko usedejo in nagovorijo novinarje v sedečem položaju?
Zakaj postavljati strokovnjake v položaj, ki ga niso vajeni? Telo bo naravno lezlo v obrambno držo in komuniciralo manjko samozavesti in nadzora. Si narod, ki se boji epidemije virusa res želi gledati strokovnjake, ki jih je (navidezno) strah vsega skupaj? S par nasveti in ukrepi strokovnjaka za neverbalno komunikacijo bi to rešili tako, kot je treba.
Ne bom več našteval dalje, saj ni moj namen toliko kritizirati, kot na konkretnem primeru opozoriti na dejstvo, da je naloga državnih inštitucij, da poskrbijo tako za varnost (npr. zdravje v tem primeru) kot tudi za občutek varnosti in nadzora nad situacijo. V primeru izbruha krizne situacije je pot, ki varuje vpletene pred neželjenim razpletom dogodkov sestavljena predvsem iz dobrega načrtovanja, testiranja izvedbe (oz. vaje) in popravkov samih načrtov glede na izkušnje vaj oz. dejanskih situacij, če že obstajajo. Kot sem dejal že uvodoma, je uspeh redko posledica naključja. Zato menim, da bi bilo dobro, da se iz vsega tega tudi čim več naučimo. Upam, da smo se, predvsem pa tudi upam, da ne bo treba tega več ponavljati, razen za vajo. Žal o slednjem močno dvomim, zato bom za konec raje dejal: nasvidenje v naslednji krizi. Ste za ali proti skokom čez plot? Ste se že kdaj vprašali, zakaj ljudje svoj partnerje sploh varajo? Ali še globlje, zakaj varajo celo tisti, ki so v svojih zvezah srečni? Kaj sploh točno mislimo z izrazom "nezvestoba"? Je to seks z nekom drugim ali "samo" erotična masaža s srečnim koncem? Gre mogoče za virtualno ljubezensko zgodbo brez fizičnega stika ali tedensko menjavanje partnerjev? Ključne besede: prevara, nezvestoba, varanje, skok čez plot, osebnostni razvoj   Podrobnejša analiza govorice telesa med pogovorom pri predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju. Obiskal ga je bivši predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Ključne besede: očesni stik, dlani, noge, roke, obraz, stopala  Poroka je tako lep in pomemben dogodek, da se marsikdo upravičeno vpraša, kako naj se na poroki pravzaprav obnaša, da bo vse lepo in prav. V nadaljevanju se bomo zato tokrat dotaknili praktičnh vidikov obnašanja ter govorice telesa na takšnem dogodku. Najprej, mladoporočenca sta na poroki „glavna“, kar praviloma pomeni, da poznata vse prisotne. No ja, ne nujno res vse, zagotovo pa se morata do vseh obnašati, kot da jih. Za vas je pomembno predvsem dejstvo, da ste bili povabljeni zato, ker si ženin in nevesta želita deliti svoje res posebne trenutke tudi z vami. Čisto mogoče je, da ste bili (zaradi npr. omejitev s prostorom, denarjem ipd.) izbrani med številnimi drugimi njunimi prijatelji, zato bodite z vabilom in navodili za obnašanje na poroki res pazljivi. ...   Ključne besede: poroka, govorica telesa, obnašanje, bonton
Zahvalni dan, pomilostitev purana in ameriški predsednik Donald Trump #govoricaTelesa  Tokrat o zabavah, še posebej pa o novoletnih zabavah, darilih in obnašanju. Ključne besede: obnašanje, govorica telesa, darila, oblačila, selfie ...   
|
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
||||||||||||
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|