|
Spremljanje drugega soočenja kandidatov za poslance v EU parlamentu na TV Slovenija je ponudilo vpogled v bistveno razliko med parlamentarnimi in izven parlamentarnimi strankami. Gre za razlike v smislu konkretnosti, drznosti in odločnosti, in sicer v prid izven parlamentarnim strankam. Ni pa to seveda nujno tudi v najboljšem interesu Slovenije v EU parlamentu.  Foto: Robert Balen Gregor Perič je na soočenju odlično štartal z besedno zvezo, da po njegovem Evropa zmore več. To bi stranka mogoče lahko uporabila celo kot predvolilni slogan. V nadaljevanju pa se je začel zapletati v preveč stvari in izgubil jasnost, ki ga je sicer že v prejšnjem soočenju na TV Slovenija pozitivno zaznamovala. Bil je tudi eden redkih, ki je z idejo, da je treba Britance tudi po odhodu držati čim bližje, pokazal, da ima nekakšno vizijo za prihodnje. Še vedno pa vztrajam, da bi vsem nam med nastopom lahko namenil tudi kakšen nasmešek. Patricija Šulin se je izkazala kot jasna, predvsem pa konsistentna in trdna sogovornica, ki ve kaj govori. Odlično je izkoristila priložnost za demonstracijo svojih retoričnih veščin, ki ji jo je ponudil Jelinčič, ko jo je napadel glede (neobstoja) sežigalnic v Sloveniji. Mogoče bi si lahko izborila več časa in močneje zaznamovala soočenje. Aleksander Sašo Slaček Brlek je na začetku deloval simpatičen, artikuliran, zanimiv govorec, kot nekakšna osvežitev na političnem parketu. Dokler ni začel mantrati o 'barabah na desnici'. Mar res nihče v Levici ni sposoben ubesediti svojih idej samostojno, brez nekakšne opozicije desnici? Pa smo volivci res tako neumni, da ne znamo ločiti idej tudi sami zase, ter to potem nagraditi (ali kaznovati) na volitvah? Bomo videli. Lojze Peterle je za razliko od Slačka na trenutke deloval utrujeno. Ušesom že znan pristop k problemom s čebelicami, osebnimi druženji z volivci in lastno analizo vzrokov za Brexit, je tokrat deloval zastarelo. Kot da je to zaznala tudi voditeljica, ki mu je ponudila priložnost izhoda iz ropotarnice poslanske prazgodovine s podvprašanjem, kaj lahko sploh še ponudi volivcem. Sam bi sicer pričakoval odgovor v smislu modrosti in dobrih povezav, sledil pa je politični pamflet, da mora Slovenija v EU nastopati enotno. No ja. Pri Matjažu Nemcu se včasih sprašujem, ali gledam Matjaža ali Boruta, predsednika Pahorja seveda. Odličen nastop, prijeten tako za oči kot ušesa, v ozadju pa en velik kup praznega, puhlega in za vsako ceno všečnega. Eno samo posploševanje, ko naši problemi kar naenkrat niso več problemi Evropske unije, temveč kar celega sveta. Z lahkoto se strinjam z njegovo trditvijo, da se danes v EU vsebina umika lažnim novicam, a če bo šel Nemec po tej poti naprej, se bo njegova vsebina slej ko prej uprla tudi formi. Dober nastop brez vsebine je podobno kot vreča, od katere pričakujemo, da bo stala prazna. Težko bo šlo. Igor Šoltes me je danes pozitivno presenetil. Izkazal se je kot sogovornik, ki zna spregovoriti tudi o konkretnih stvareh kot npr. o financiranju EU, novih delovnih mestih in skrbi za starejše. Prav posebej pa pozdravljam njegovo vprašanje, kaj je s slovenskim dolgoročnim energetskim programom. Klemen Grošelj deluje zelo suvereno, vsebinsko polno, predvsem pa izkazuje globlje razumevanje tematik, o katerih govori. Na trenutke mi je deloval bolj primeren za kakšnega ministra v slovenski vladi kot pa za potopitev v sivino poslanskih sedežev v Bruslju. Zmago Jelinčič tudi tokrat ni razočaral s svojo neposrednostjo, vseeno pa na trenutke pogrešam več globine v stavčnih zvezah in manj težnje k populizmu. Posebej, ko odpira kvalitetne teme, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov trenutno pometene pod preprogo. Tokrat je bila takšna tema npr. vprašanje (ne)dogovora s Hrvati okoli plačil za delež elektrike itd. Nuklearne elektrarne Krško. Angelika Mlinar ima velik potencial, na kar je s svojo zbranostjo in osredotočenostjo opozorila že na dosedanjih soočenjih. Vseeno se ne morem znebiti občutka, da še ni prišel njen čas. Z lahkoto se namreč poistovetim z njenim pozivom našim poslancem v EU k složnosti, težko pa verjamem, da bi se to res tudi zgodilo. Držim pesti. Andrej Šiško je pokazal, da vsaj do določene mere zmore nadzorovati svoja čustva in tokrat nismo bili deležni besa prav pri vsakem odgovoru voditelju. Priznati pa mu je treba tudi pogum, saj je zelo jasno izpostavil, da se nasilje ne dogaja zgolj nad ženskami, temveč tudi nad moškimi, in da je potrebno preganjati obe vrsti nasilja enakovredno. Gorazd Pretnar žal stavi samo na vsebino, prav nič kaj dosti pa ga ne zanima sam nastop. Škoda. Vsebinsko mu kaj veliko ni za oporekati, pregovarjanje z voditeljem, zavračanje vprašanj ter slabo artikulirani, nedokončani stavki pa bolj spominjajo na nekakšen upor sedmošolca pri uri biologije kot pa na nastop v TV soočenju za volitve za EU parlament. Urša Zgojznik se je zatekla k vedno všečnim temam, kot sta npr. da je mladim prihodnost ukradena in da se moramo pogovarjati o konkretnih, ne pa o splošnih stvareh. Kaj veliko konkretnih predlogov pa žal nismo slišali potem v nadaljevanju. Mogoče bi jih, če bi bilo na voljo več časa. Pa ga ni in soočenje je mimo. Bernard Brščič s svojim prepoznavnim togim klenim nastopom tudi tokrat ni razočaral. Vseeno pa se je začutila napetost, kako se čim bolje distancirati od Andreja Šiška in občasne podobnosti njunih idej. Zanimiva poteza glede zagovora obstoječe (TEŠ6) energetske politike bi se lahko celo obrestovala, saj deluje kot glas razuma, ki kljubuje eskotičnim pozivom k superzelenim energetskim politikam, ki pa so trenutno predvsem predvolilni gradovi v oblakih. Za konec še k nesrečnemu Petru Golobu. V času njegove prisotnosti v studiu žal nismo slišali veliko izven področja korupcije in pozivov k reševanju problemov pri njihovem izvoru. Žal ni imel priložnosti razviti svojih pogledov skozi nadaljnja vprašanja, ker je omedlel in predčasno zapustil soočenje. Kot smo izvedeli kasneje, je z njim zdravsteno vse v redu.  Pripravljeno za: Večer (TUKAJ)
0 Comments
Izbrane tematike so bile nekoliko bolj pisane na kožo skrajnim pogledom razvoja EU. To je dobro izkoristil Zmago Jelinčič, ki s svojo preprosto retoriko, besednim pompom in glasnimi replikami tudi takrat, ko ni čas zanje, zna izkoristiti svoj trenutek pod žarometi. Milan Zver je vsebinsko sicer deloval korektno, njegov nastop pa je čisto preveč formalen, uniformen, spravljiv, z eno besedo: bled. O čem je že govoril?  Foto: TV Slovenija Angelika Mlinar, kljub poznavanju tematik, kot koroška slovenka deluje nekoliko eksotično in v tem trenutku preprosto še prezgodaj za resno kandidaturo. Podobno prezgodaj deluje tudi Gregor Perič, ki ima s korektnimi odgovori in nastopom (kateremu manjka le malo več nasmeška in sproščenosti), dobro podlago za nadaljne pridobivanje simpatij volivnega telesa. V nasprotju z omenjenima, pa Ljudmila Novak, s svojim dobrim nastopom in jasnim govorjenjem, deluje kot oseba, katere čas je prišel za odhod v Bruselj. Zakaj je Igor Šoltes, vnuk Edvarda Kardelja, čutil potrebo po izpostavljanju Kardeljevega imena v povezavi z Univerzo v Ljubljani v časih, kjer se na lokalnem političnem parketu še vedno bije bitka med "rdečimi" in "belimi", ve samo on. Svoj nastop bi sicer lahko začinil tudi s čim drugim. Glede na njegovo kariero na računskem sodišču, bi mu volivci verjetno z veseljem prisluhnili npr. okoli kakšnih stroškov, izdatkov, statistike ali celo nepravilnosti financiranja EU ter njegovih možnosti vplivanja na vse to skupaj.  Ireni Jovevi dobronamerno predlagam kakšen resen tečaj javnega nastopanja. Razumem, da ji ni lahko na začetku politične poti, vendar pa ji bo negativna obrazna mimika ter nizek nivo uporabe slovenskega jezika, v kombinaciji z očitnim nepoznavanjem pomembnejših mednarodnih tematik (npr. Trianonska pogodba), sčasoma zagotovo zaprl vrata do src EU volivcev.
Violeta Tomič je sicer prepoznavna s svojim nekoliko arogantnim nastopom, ki pa prav zato hitro vodi v konflikt. To smo lahko videli takoj, ko je, politično izjemno kratkovidno, nalila bencin na ogenj Jelinčiču z idejo, da smo si pač sami krivi, da begunci prihajajo k nam. Je res sama sebi najšibkejši člen? Višek soočenja pa je zame, s sicer drugače korektnim nastopom, dosegla Tanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že tretjič kandidira na mesto poslanke kljub temu, da je nekoč zagovarjala idejo, da bi EU poslanci morali imeli največ dva mandata. Njen odgovor, da so jo v kandidaturo napeljale okoliščine, ki kažejo na to, da bi šla Evropa brez njene prisotnosti lahko v napačno smer, mi je, milo rečeno, izvabil nasmešek na ustnice. Še dobro, da je tam že toliko let, saj bi brez nje verjetno že zdavnaj vse skupaj šlo v maloro. #JavnoNastopanje #GovoricaTelesa #EUvolitve19 #komentar Nekaj besed o neverbalni komunikaciji pri zapeljevanju. Valentinovo je pred vrati! :) Povezava do članka: TUKAJ  Coaching je, v vseh svojih izvedbenih oblikah (life-, executive-, performance- ...), postal osrednji dejavnik razvoja uspešnih posameznikov in podjetij. Za razliko od mentorstva, ki se v obilju informacij in hitrega tehnološkega razvoja umika v ozadje, coaching prevzema osrednjo vlogo pri načrtnem razvoju kadrov. Smernice razvoja družbe kažejo, da bo na tem področju prišlo do nekaterih bistvenih sprememb, na katere velja opozoriti.  Na področju coachinga kot stroke smo v zadnjih dvajsetih letih prešli od razumevanja razvoja posameznika, ki je temeljilo na hierarhičnih »ex-katedra« metodah, na tako imenovane vitke, lateralne, agilne metode, ki ne temeljijo več zgolj na prenosu znanja, temveč predvsem na jasnih okvirjih in smernicah razvoja ter spodbujanju strank k samostojnemu iskanju znanj z namenom, da se posameznik osebnostno (in strokovno) razvija, čim bolj prilagojeno njemu samemu. Danes živimo v družbi obilja, tako glede blaga in storitev kot tudi glede informacij. Če je bila še 20 let nazaj konkurenčna prednost coacha imeti informacije in jih nuditi na trgu kot dodano vrednost strankam, to danes preprosto ni več mogoče. Ko smo nekateri začeli intenzivno pro- movirati »sharing is caring« tudi na po- dročju strokovnih tematik, povezanih s coachingom, so nas drugi začeli napadati, da rušimo same temelje kategorije, saj kar naenkrat brez informacij ni več nič, kar naj bi bilo (po njihovo, seveda) res prava dodana vrednost sodelovanja med na primer podjetjem in coachem. Leta 2019 smo priče, da to ni tako, celo vse prej kot to. Danes je ena od večjih idej v tej kategoriji kratica H2H »human-to-human«, dober stik z (dobrimi, strokovnimi in prijaznimi) ljudmi in ne posest »čudežnih« informacij, s katerimi se premagujejo tekmeci. Prav je, da verjamete, da imate dober izdelek ali odlično storitev, vendar verje- tno (žal) niste edini in ima podoben izdelek ali storitev še vsaj pet podjetij, ki so vsa dosegljiva s preprostim klikom na spletu. Pri ljudeh pa je seveda nekoliko drugače in tega se današnje generacije mladih, še posebej tisti, ki se šele zaposlujejo, zelo dobro zavedajo. Kot nekdo, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že več kot 20 let, zelo dobro vem, da imamo v večini organizacij, ne glede na velikost podjetja, dejavnost ali izobrazbeno strukturo, lahko opravka s strokovno, komunikacijsko in osebnostno odraslimi ljudmi ali pa z nedoraslimi, takšnimi, ki so ostali ali v nekem drugem času ali pa živijo v vzpo- rednem svetu in z ljudmi skoraj ne znajo več neposredno komunicirati. Glede na zapisano je seveda na mestu vprašanje, kam gre torej razvoj kategorije coachinga.  Mobilnost Eden od bolj očitnih trendov zadnjih nekaj let je zagotovo selitev pozornosti na mobilne aplikacije. Kamor koli se obrnete, povsod vas ponudniki internetnih storitev nagovarjajo, da uporabite njihove mobilne aplikacije. Vendar pa uporaba mobilne tehnologije ni zgolj zična. Gre za potrebo po spremembi razumevanja načina, kako biti v stiku z našimi strankami ali zaposlenimi, kako skrbeti za naše odnose z njimi in med njimi ter seveda, kako jim po mobilni tehnologiji omogočiti izpeljavo zahtev in prehodov, ki jih od njih zahteva proces coachinga. Vsepovsod lahko že opazimo, da je vedno manj klasičnih zapiskov in vedno več interaktivnega digitalnega gradiva. Tok razvoja nas vodi v smer, ko bomo lahko praktično vse opravili, kar online. Ne samo preverili stanja na cestah, zapiskov kolegov v Dropboxu in rezervirali hotela,temveč tudi pregledali vaje za naslednje coaching srečanje, napisali povzetek, odkljukali želene tematike za naslednji mesec in tako naprej. V prihodnje bo na področju coachinga zagotovo še več elektronske in neposredne online komunikacije, zato je pravi izziv že danes, kako to komunikacijo čim bolj učinkovito pripraviti na prihodnost. Kako torej vzpostaviti takšno platformo, po kateri bodo lahko naše stranke enostavno dostopale do informacij, določale temat- ska področja, opravljale naloge, povzetke in vaje.  Esencializem Esencializem, nazor, kjer se načrtno išče le bistvo idej, rešitev in strategij, je neka- kšen »naravni sovražnik« izgubljanja smeri v obilju informacij. Gre za način coachinga, ki ves čas ohranjanja pozornost na res bistvenih, esencialnih stvareh, ne glede na kategorijo, položaj ali vlogo posameznika v organizaciji. Ljudje postajamo vedno bolj zahtevni in pogosto tudi nekoliko nestrpni pri iskanju novih znanj, ki jih potrebujemo za doseganje ciljev oziroma nas v danem trenutku zanimajo. Zakaj bi se ukvarjali z nekaj bistvenimi in nekaj splošnimi znanji (pogosto razumljenimi kot balast), če se lahko samo z bistvenimi? Moderno okolje organizacij je predvsem okolje stalnih sprememb in vodje prihodnosti so predvsem ljudje, ki res dobro razumejo izrek, da je edina stalnica v naših življenjih prav sprememba. Če želimo slediti takšnemu ritmu in skozi coaching omogočati razvoj in podporo posameznikom, je razvoj »izbirčnosti« pravzaprav nujen. Razvoj tehnologij in s tem tudi dostopnost do velike količine informacij, omogoča precej neoviran dostop tudi »motilcem« človeške pozornosti, predvsem pa tudi napačnim predpostavkam in napačnim rešitvam, ki lahko resno ogrozijo nadalj- nji razvoj.  Personifikacija Personifikacija blagovnih znamk je danes nekaj popolnoma običajnega in predstavlja celo osrednji način, kako blagovne znamke nagovarjajo potrošnike. Personifikacija na področju kategorije osebnostnega razvoja torej pomeni, da bodo (bomo) coachi prihodnosti morali za vsakega naročnika (stranko) posebej najti ustrezne poti, ki jo nagovorijo k uravnoteženju virtualnih in realnih kanalov komunikacije ter s tem posledično tudi osebnostnega razvoja. Ideja H2H zahteva, da vsakomur in za vsakogar posebej poiščemo ustrezne nagovore, poti izražanja in podporo pri nadaljnjem razvoju. Gre torej za omogočanje povezovanja individualnosti posameznika s spremembami, ki jim je posameznik dnevno izpostavljen in s tem gre za zagotavljanje njegove konkurenčne prednosti. Menim, da bo treba v prihodnje še več pozornosti usmerjati k drobljenju in izbiri znanj, ki bodo posebej prilagojena posamezniku in ciljem njegovega razvoja ter povezana s cilji organizacije, znotraj katere deluje. Intenzivnost sodelovanja med coachem in stranko bo deloma prešla iz polnega osebnega stika na delno virtualno (in časovno) eksibilno podpo- ro, ki bo tehnološko seveda še bolj napredna in komunikacijsko skladna z duhom časa, v katerega vstopamo. PS: Članek je bil pripravljen za strokovno revijo HR&M, št. 20, feb/mar 2019, letnik 5.
Pred nami so lokalne volitve in veliko kandidatov, ki so za svojo izvolitev pripravljeni obljubiti in narediti marsikaj. Slast vladanja in pogled z najvišjega stolčka družbene hierarhije, je včasih tako mamljiv, da se v vsej vnemi kaj hitro lahko pripetijo tudi manjši (ali večji) spodrsljaji.  Takšen "spodrsljaj" se je tokrat zgodil tudi Fištravcu pri fotografijah. Dlje, ko sem gledal zgornjo fotografijo, manj mi je bilo jasno, kaj je Fištravec s to fotografijo sploh želel sporočiti volivcem. " Pri pogledu na fotografije lahko takoj opazimo, da s Fištravcem "nekaj ni v redu". Milo rečeno. Znašel se je v družbi krepkih fantov, pravih mačotov, ki se temu primerno tudi razkazujejo. Pri njih opazimo ali visoko dvignjene "kaj mi pa moreš" brade in poglede z viška ali pa spuščene brade ter pogled izpod čela, ki nakazuje na ocenjevanje nasprotnika in pripravo na boj. Fištravec pa stoji tam med njimi kot kakšen fantek iz njihovega bloka, ki se je nekako zrinil med njih, saj potrebuje zaščito pred mulci iz sosednje ulice. S svojo bočno postavitvijo med njimi, prosečim pogledom in rahlim nagibom glave sporoča: "Imejte me radi, prosim, naredim vse, samo volite zame. " Vse prej kot nekdo, ki je sposoben samozavestno in demokratično upravljati s tako čudovitim in raznolikim mestom, kot je prav mesto Maribor. Edvard Kadič za Svet 24, dne 6. 11. 2018 "
 Vprašanje: " Pred dnevi sem se znašel v enem od velikih nakupovalnih centrov, no ja, pravzaprav sem se tam kar naenkrat znašel v nepregledni množici deklet, ki so nekoga čakale. Hitro sem izvedel, da se med nami nekje daleč spredaj na odru nahaja zvezdnik iz ene od turških nadaljevank. Ko sem opazoval dekleta okoli sebe, sem ugotovil, da to večinoma sploh niso “zmedene” najstnice, kot bi človek mogoče pričakoval. Tam so bile ženske praktično vseh starosti, izjemno veliko je bilo tudi žensk srednjih let, ki so prišle tja zaradi zvezdnika (!) in ne kot spremljevalke svojih hčera. Saj razumem najstnice … ampak, da urejene, pametne, lepe ženske srednjih let čakajo uro ali več zato, da vidijo igralca neke “žajfaste” nadaljevanke v živo? Zakaj?" Odgovor: Hehehe, saj mu kar malo zavidava, kajne? No ja, šalo na stran. Menim, da obstajajo vsaj trije razlogi, o katerih je vredno razmisliti v tej povezavi. Prvi razlog je verjetno vpliv moči družbene potrditve. Položaj v družbi za vse nas igra precej pomembno vlogo v življenju. Trdim, da nikomur med nami ni popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo o nas. Iz tega lahko sklepamo, da je pozitivno mnenje drugih o nas seveda bolj zaželjeno, kot pa zavračanje. V današnjem svetu družabnih omrežij je eden od vidikov potrditve naše “vrednosti” v družbi tudi ti. všečkanje in (pozitivno) komentiranje pod fotografijami. Torej, eden od motivov čakanja na zvezdnika je tako verjetno tudi ideja iti k njemu na oder in se z njim fotografirati, nato pa to fotografijo objaviti na Facebooku in se potem sončiti v pozornosti naših prijateljev in znancev na družabnem omrežju. Slovenija ni ravno center svetovnega glamourja, zato nam takšna fotografija že vnaprej zagotavlja velik odmev. Naslednji razlog je dejstvo, da zvezdniki skozi svoj lik pogosto tvegajo na načine, kot mi verjetno ne bi nikoli. Ob tem pa mi, kot gledalci, ves čas spremljamo tudi ozadje takšnega tveganja (povezane osebe, okolje ...). Če zdaj to povežemo z žensko srednjih let, ki ima za seboj praviloma že kar nekaj izkušenj v življenju, med njimi seveda tudi padcev in težkih trenutkov, ji takšen širši vpogled v tveganja, katera sama verjetno ni več pripravljena sprejemati, pomeni na nek način ne samo podoživljanje možnosti, temveč celo nekakšno odrešitev iz svojih pomislekov in zagat, s katerimi se sama srečuje. Če dodamo še možnost spoznati takšnega zvezdnika tudi v živo in si potrditi, da gre za (normalno) osebo, ki se, tako kot mi, srečuje tudi s popolnoma običajnimi življenjskimi izzivi to vodi v sklep, da z nami res ni nič narobe. Kot tretji, vendar pa ne nujno tudi zadnji razlog, pa velja omeniti tudi fizično lepoto zvezdnika. Ta po starosti in sami vlogi v nadaljevanki nagovarja nekoliko starejša dekleta in ne najstnice. Na račun lepote je pogosto slišati krilatico, da je lepota v očeh opazovalca. Mogoče je res, vendar ne v celoti. Na področju neverbalne komunikacije v tej zvezi obstajajo splošne značilnosti, ki so povezane z geometrijo, simetrijo, barvami, kulturnim okoljem itd. in ki nam na tihem narekujejo odločitev, da je nekaj lepše od drugega. Omenjeni zvezdnik je zagotovo primer lepega moškega in vsi mi se, praviloma, veliko raje družimo z lepimi ljudem. ... [Odgovor na vprašanje bralca je bil pripravljen za tednik Škandal, 4. junij 2018]  " Edvard, po službi gremo s kolegicami večkrat na pijačo v bližnji lokal. Tja z družbo zahaja tudi moški, ki mi je zelo všeč. Večkrat sem zaznala, da me opazuje in zdi se mi, da sem mu všeč tudi jaz. Vendar pa do sedaj ni ne pristopil niti me ni ogovoril. Kakšno je tvoje mnenje o tem ali naj čakam, naj mu konkretno namignem ali naj celo kar pristopim in ga ogovorim. Bojim se, se me ne bo ustrašil ali da bom razumljena kot nekakšna lovača, ki lovi moške po lokalih. "  Dilema, s katero se ukvarjate, je danes pogostejša, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Sam sem res pristaš ti. stare dunajske šole, ki prisega na moško iniciativo, vendar pa se vseeno zavedajmo, da smo leta 2018 in da so določene norme v stikih med moškim in žensko vseeno že preteklost. Znanstvene raziskave pravijo, da ženska odda 15 do 18 neverbalnih signalov, preden jih moški zazna kot povabilo v igro zapeljevanja. Moški smo torej precej manj dovzetni za subtilne signale zapeljevanja, kot pa ste zanje dovzetne ženske. Če k temu prištejemo še virtualno odtujenost, ki jo v razvoj odnosov danes vnašajo družabna omrežja, ste na dobri poti, da brez vaše iniciative res ne bo nič. Vseeno pa nikar ne odkorakajte naravnost k njemu in ga ne vprašajte, kaj hudiča se gre, da ne pride do vas in vam plača pijačo. Verjetno boste videli samo še pete, ko bo pobegnil skozi vrata. Če pustiva šalo ob strani, je res najbolje, da se usmerite v ustvarjanje priložnosti za stik. Najprej pozorno spremljajte njegovo govorico telesa. Če ste mu všeč, bo poskušal zavzeti takšen položaj, da ga boste lahko res dobro opazili. Rinil bo v središče vašega polja pogledov, postal bo nekoliko glasnejši in poizkušal bo pritegniti vašo pozornost (z glasom, gibanjem ipd.). Če boste opazili kaj od omenjenega, pojdite v akcijo in bodite proaktivni. Ko on npr. stopi k točilnemu pultu, stopite tudi vi in spregovorite kaj npr. o vročini v lokalu, koncu službe, pričakovanju vikenda ipd. Ko gre mimo vas, se naredite nekoliko nerodni, da vam bo moral kaj pomagati ali pa vas bo vsaj “prisiljen” ogovoriti. Ste prepričani, da v lokalu ni nikogar, ki vaju oba pozna? Izkoristite takšno osebo, da vaju seznani. Kakorkoli, bodite kreativni, predvsem pa žensko pretkani, pa vas nihče ne bo označil za kaj neprimernega. Če se bo odzval na ponujeno “naključno” priložnost, ste na dobri poti. Vseeno pa upoštevajte tudi možnost, da ste mu sicer všeč, vseeno pa mu ni do stika z vami. Da mogoče kje drugje na vas čaka kdo pogumnejši, predvsem pa bolj zainteresiran za vas kot je ta, na kogar se nanaša vaše vprašanje. Saj veste, če si nečesa res želimo, najdemo tudi pot, če ne, pa izgovor. Srečno! PS: Članek je bil pripravljen za tednik Škandal24, 14. 5. 2018  Na vabilo časopisne hiše Delo sem 8.5.2018 komentiral predvolilno soočenje na TV Slovenija.  Dejstvo je, da je v raziskavah o lastnostih, ki si jih med zapeljevanjem najbolj želimo pri potencialnih partnerjih, samozavest praviloma na enem od vodilnih mest. Seveda pa se je treba vprašati, zakaj je tako in zakaj je prav samozavest tista, ki nam tako hitro zmehča kolena, ko smo v družbi takšnih ljudi.  Foto: DKNY ZAKAJ TOREJ? 1. Če ti ne maraš sebe … zakaj bi te maral/-a jaz? Samozavest kaže na višjo stopnjo zavedanja o sebi in s tem tudi na več ljubezni do sebe. Ljudje že na daleč vidimo, da je samozavestni ženski ali moškemu mar zase in iz tega sklepamo, da mu oz. ji bo mar tudi za nas, če se bomo zbližali tudi intimno. Da jim bo mar, da bo v postelji lepo tudi nam. 2. Če ti ne verjameš vase … zakaj bi ti verjel/-a jaz? V prodaji je znano, da težko prodaš karkoli, če ne verjameš v svoj izdelek. Torej, če sam ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, ti tudi drugi ne bodo verjeli. Iti v posteljo z nekom, ki najprej zahteva ugasnjeno luč, nato pa ne da nič od sebe in zgolj čaka, kaj se mu bo zgodilo, ni ravno preveč prijetno. Če partnerja ob tem še ves čas sprašuje ali je vse v redu in kako naj se obrne, je razmislek o pobegu iz postelje kaj hitro v ospredju. 3. Če ti vse vidiš grdo … zakaj bi te jaz videl/-a lepo? Samozavestni ljudje razmišljajo pozitivno. Zavedajo se, da je življenje sestavljeno tako iz pozitivnih kot tudi negativnih trenutkov. Sami so se odločili, da bodo razmišljali o lepih stvareh in s takšno naravnanostjo pomagali tudi drugim, da bo njihovo življenje lepše. Zavedajo se, da gre v postelji lahko tudi marsikaj narobe in da to ne bo pokvarilo lepih trenutkov ne njim in ne partnerju ali partnerici z njo ali z njim. 4. Če ti ne veš kam … zakaj bi ti sledil/a jaz? Ljudje se radi družimo z ljudmi, ki vedo kaj želijo. Težko bomo sledili osebi, ki sama ne ve kaj hoče in kam želi iti. V družbi takšnih ljudi nas postane strah, saj takšno beganje v vse smeri pomeni veliko verjetnost, da bo slej ko prej šlo tudi marsikaj narobe. Samozavestna oseba jasno izraža namero ali želi le na hitro v posteljo ali pa si želi poroke. 5. Če kompliciraš ti … zakaj bi si življenje kompliciral/a tudi jaz? Samozavestni ljudje so enostavni. To ne pomeni, da je z njimi življenje vedno lahko. Res pa ves čas vemo, kaj želijo. To povedo naravnost in tako se tudi obnašajo. Jasno izrazijo kaj jim je v postelji všeč in kaj ne, hkrati pa tudi ne komplicirajo za vsako malenkost, če se zgodi kaj, kar jim ni posebej všeč. Srečno!  V tedniku Demokracija so 29. 3. 2018 predstavili mojo zgodbo. Kdaj, zakaj in kako sem zaplaval v te vode ... in zakaj so te tematike tako pomembne za vse nas. Vabljeni k branju.     Vsak dan znova me navdaja čudenje, kako se nekatera besedila množično delijo naokoli po družabnih omrežjih in posledično tudi množično poneumljajo ljudi. Dlje spremljam vse skupaj, manj mi je jasno, kaj se pravzaprav dogaja z nekakšno splošno inteligenco v tej moji državi.  Več ali manj gre namreč za prežvečene arhetipske zgodbe, ki jih komaj polnoletne bloggerke na "trendy" portalih, za en evro na tipkano stran, enkrat oblačijo v izjemno Maggy iz Illinoisa (kdo-in-od-kod?), drugič pa v 23 uspešnih marelic iz Južne Floride, ki so vsaka zase izpeljale "neverjeten življenjski preobrat".
Resnici na ljubo, ko iz omenjenih zgodbic otresete kup pridevnikov in visoko zvenečih besed, dobite le nekaj solz, vzdihovanja in poceni čustvene navezave na "izjemno življenjsko zgodbo" novodobne Pepelke, ki se je pogumno izvila iz zatiranja in smradu pepela, ki ji ga je na predpražnik njenega življenja nasul, po možnosti kar ... moški. Na področju osebnostnega razvoja je že desetletja znana "modrost", da denar narediš najlažje tako, da s svojimi seminarji naslavljaš ženske. Joga ušes, ženstveno meditiranje o koreninicah dreves ... ni važno, le da je pod oznako prebujanja ženstvenosti in ženske energije. Če v okviru osebnostnega razvoja naslavljaš namreč moške, preprosto nihče ne pride. Ženske tako ali tako ne, moški pa še manj. Saj veste, po moško pač le spiješ pivo ali pof* kakšno češpljo, pa je osebnostni razvoj zagotovljen. V korak s takšnim pristopom sodi tudi nagovarjanje žensk k prevzemanju moške vloge. Trend, ki se je razvil v zadnjih letih in ki doživlja svoj vrhunec na družabnih omrežjih prav skozi nekritično deljene pogrošnih besedil o tem, kako lahko za vse poskrbi kar ona sama. Ko spremljam ves ta trud za všečke na takšen način, se večkrat vprašam, kaj je pravzaprav narobe s tem, da je moški - moški in ženska - ženska? Vse skupaj me spominja na idejo, s katero nas je uspešno posilila kozmetična industrija, da je vsak naravni človeški vonj pravzaprav smrad, in ga je nujno potrebno prekriti z raznimi dezodoranti in parfumi. Kakšen moški pa si, če ne uporabljaš ...? Poženščenost slovenskih moških tako danes postaja vedno bolj pereč problem. Ne dolgo nazaj mi je prijateljica poslala celo besedilo, v katerem se pisec ženskam opravičuje (!) za vse gorje (!), ki smo ga ženskam baje skozi zgodovino zakrivili moški. Saj načeloma bi to neumnost preskočil, rekel hvala in jo tudi pozabil, ko pa sem si ogledal, kolikokrat je bilo to besedilo deljeno po omrežjih, me je skoraj zadela kap. Tega, da so ga delile povečini zgolj ženske, verjetno ni potrebno poudarjati prav posebej. Priznam da me malo moti, da se prej omenjeni mamin sinko, v svoji notranji bitki za osvoboditev izpod maminega predpasnika javno izpoveduje in opravičuje ženskam v mojem imenu. Česa drugega, kot kakšno leto vojaškega škornja, si v mojih očeh sploh ne zasluži. Naj bo raje dober moški, predvsem pa človek in bo kar hitro vse v redu. Žal pa v Sloveniji res ni prav veliko dobrih zgledov. Balkansko moško napihovanje po Sloveniji ne deluje, pijančevanje tudi ne, akcijski filmi s pištolami za pasom in nekakšno nadvlado nad vsem kar leze tudi ne, Instagram fotografije sanjskega življenjskega sloga, ki je tako ali tako nedosegljiv, tudi ne, uspehi naših športnikov pa tudi ne morejo biti prav dolgo obliž za vse kar po dolgem in počez. Zanimivo, da se mi prav vsakič, ko na Facebooku objavim vpis v (novo) skupino "Alfa moški", pod takšno objavo nabere kup ostrih komentarjev. Saj razumem, da je tema žgečkljiva in vesel sem, da kdo to sploh prebere. Vseeno pa je pri tem samo po sebi dovolj zgovorno dejstvo, da so komentarji moških praviloma žaljivo pljuvanje po takšnih srečanjih, komentarji žensk pa zahvale, ker se hvalabogu kdo sploh ukvarja s čim takšnim tudi pri nas. Če je oče v gostilni ali pa ga sploh ni nikjer, fanta pa vzgaja ženska sama, bo pač postal poženščen fant. Postal bo fant, ki se obnaša in razmišlja tako, kot je njegova mama mislila, da naj bi se obnašal in razmišljal kot fant. Kaj pa naj postane? Biti moški v današnjem svetu ni tako lahko, kot se zdi. Ni pa tudi tako težko. Predvsem mislim, da bo brez pravega preboja na področju osebnostnega razvoja tudi za moške, vedno težje. Dobrih mentorjev in zgledov že zdaj primanjkuje, pa tudi vsak ni dober za vsakogar. Osebnostni razvoj ni nekaj, kar bi bilo rezervirano zgolj za ženske. Šport, pivo, ženske in avtomobili so lahko čisto dober okvir tematik za moške debate, vseeno pa bo glede na trend potrebno storiti tudi nekaj več. Mogoče za začetek stopiti v stik s kom, ki se s tem ukvarja in stopiti korak ven iz svoje cone udobja? Za začetek bo že pol koraka čisto dovolj. Srečno! PS: Tekst je bil napisan za Playboy.si TUKAJ PS PS: Več o skupinah Alfa moški TUKAJ " ... Kadič se nekoliko strinja o podobnosti obnašanja Šarca in Drnovška: Šarec je kot tip politika nekoliko bolj zadržan pri nastopanju, pri izjavah dovolj premišljen in politično korekten, pri obnašanju med ljudmi pa tudi nekako slovensko tog, včasih celo malo štorast. ... "    Pravilni moški položaj me pogovorom je ... ;)  Nekoč so bile sindikalne zabave nekaj, česar so se prav vsi potihoma veselili. Na voljo je bila brezplačna hrana, pijača in glasba oz. kulturni program, karkoli je že to pomenilo. Sčasoma se je sindikalnih zabav prijel sloves druženj, polnih predvsem razvrata in prestopanja meja okusnega.  Omenjene zabave so pogosto res služile kot dober izgovor ljudem, da so si pod vplivom alkohola lahko dali duška za zasebne zadeve tudi v službenem okolju. Marsikdo se potem, naslednje jutro, teh zabav ni več tako srčno veselil. Službeno okolje na splošno namreč velja za teren, kjer je daleč največ skokov čez plot. To me ne preseneča, saj s svojimi kolegi in kolegicami preživlja- mo res veliko časa. V različnih čustvenih stanjih in različnih tegobah ter uspehih, skozi katere gremo skupaj, iz dneva v dan. Prav zato je treba biti prav posebej pozoren. NE IZDAJTE SE, ČE IMATE »SKRITO AFERO« Pred nami je veseli december in povabil na različne zabave in druženja običajno ne zmanjka. Žal pa je lahko včasih že precej nedolžna reakcija ali »zanimivo« obnašanje po nekaj kozarcih preveč, usodno za našo kariero v podjetju. Zato kar takoj opravimo s tem. Če imate kakšno skrito aferico v podjetju oz. z nekom, s katerim se boste srečali na službeni zabavi, to preskočite tisti večer. Nikar se ne prepuščajte preveč romantičnemu plesu, dotikanju z nogami pod mizo ali celo kakšnemu držanju za roke. Ljudje to opazijo. Pozanimajte se, ali za zabavo obstajajo kakšna pravila oblačenja. Trenutno so denimo v modi različni tematski večeri. Dobro je vedeti, če organizator na primer »zahteva«, da imate na sebi kaj rdečega, da to tudi res imate. Tudi sicer si glede oblačil na zabavi nikar ne dovolite, da bi drugi še cel mesec po zabavi govorili o tem, kako neprimerno (po njihovem, seveda) ste bili oblečeni. Ne bodite preveč zapeljivi. Ljudje namreč radi pozabljamo, da so službene zabave le del službenega dogajanja. Atmosfera je sicer res drugačna, vseeno pa gre za poslovno dejavnost. Tega se je treba še posebej dobro zavedati, če je na zabavi prisoten tudi alkohol. NAPITI SE ALI NE? ABSOLUTNO NE! Glede alkohola seveda velja, da je dobro imeti mero. To pa bomo veliko lažje vzdrževali, če bomo pred zabavo nekaj malega pojedli. Napiti se na službeni zabavi je verjetno ena tistih stvari, ki mora biti v naših mislih ves čas posebej označena z oznako: prepovedano! Obstaja kar precej napotkov glede tega. Od tega, da je maksimalna še dovoljena količina alkohola na službeni zabavi en kozarček, pa do tega, da si vzemimo takšno alkoholno pijačo, ki je drugače ne maramo preveč. Kakorkoli že, pazljivo z alkoholom. Na zabavi nikar ne stojte v kotu in ne objavljajte ves čas fotografij na Instagramu. Naj vas ljudje prepoznavajo kot osebo, s katero se je prijetno družiti. Naj vas prepoznajo kot “team playerja” tudi zunaj strogo formalno službenih odnosov. Zato se družite tudi še s kom drugim in ne zgolj samo s kolegico ali kolegom, s katerim tako ali tako preživljata večino službenega časa. »Minglajte« oziroma družite se z več ljudmi, vendar krajši čas. Nihče vam ne bo zameril, če boste dejali, da greste pogledat še malo tega ali onega kolega ali kolegico. Prej obratno, še posebej če ste v vlogi vodje. Takrat morate še posebej paziti, da pozdravite in se malo podružite s čim več ljudmi.  HRANA JE ZGOLJ ZA DOBRO POČUTJE Če je sedeča zabava, kot je večerja ali kosilo, potem čas za druženje z različni- mi ljudmi izpeljete tako, da pridete nekoliko prej in se družite, še preden se posedete okoli miz. Pri večerjah pazite, da boste pozornost res namenjali temu, čemur je takšno druženje namenjeno. Gre za poslovno srečanje, hrana je tam zgolj kot sredstvo za dobro počutje. Nikar celega večera ne namenite polnje- nju svojega trebuščka, temveč ga raje izkoristite za pogovore in boljše spoznavanje ljudi. Mesec december pa je lahko tudi čas, ko je povabil več, kot pa imamo na voljo časa. Poskusite priti na čim več poslovnih zabav. Ljudje vas bodo tam pričakovali. Konec koncev so vas povabili z namenom. Seveda pa tudi nikoli ne veste, koga boste kje spoznali, kdo vas bo komu predstavil in kako se bo srečanje razpletlo. UPOŠTEVAJTE TUDI PRAVILA ROKOVANJA Prav pri predstavljanju drugih ljudi velja napotek, da moramo seveda najprej upoštevati pravila rokovanja. Očesni stik, nasmešek, vertikalno poravnana dlan, zmeren stisk in dva do trije nihaji. Potem pa imamo vedno priložnost uporabiti manjši trik, s pomočjo katerega bomo zavzeli prav posebno mesto v skupini. Ko koga predstavljamo, izkoristimo čas med predstavitvijo zato, da o osebi, ki jo predstavljamo, povemo tudi kakšno manjšo zanimivost. Na primer: »Predstavljam vam kolega Janeza Novaka iz naše poslovalnice v Kranju, ki je tudi navdušen popotnik. Mogoče nam lahko zaupa kakšno iskrico s svojega zadnjega potepanja po Indiji.« Na takšen način bomo našemu Janezu Novaku omogočili lažjo vključitev v družbo, drugim bomo pokazali, kako prijetno se je družiti z nami, pa še pozneje se bomo tako tudi lažje odpravili naprej, pozdravit še druge. Skupini smo namreč dali iztočnico za družabno kramljanje tudi brez nas. ZELO POMEMBNO JE AKTIVNO POSLUŠANJE Ves čas zabave posebej pozorno pazimo na nasmešek, na svobodno vzpostavljanje očesnega stika in aktivno posluša- nje. Aktivno poslušanje namreč pomeni, da poslušamo s celim telesom. Da sledimo z obrazom sogovorniku, da kdaj pa kdaj pokimamo, da vrnemo nasmešek ter da se primaknemo ali odmaknemo sogovorniku, glede na kontekst pogovora. Slej ko prej pa se vsaka zabava konča. Ni vam treba biti zadnji, ki odhaja z zabave, ravno tako pa tudi ne prvi. Ko ljudje počasi začnejo odhajati, je mogoče šele dober čas, da greste tudi vi. Predvsem pa se nikar ne pozabite zahvaliti organizatorju zabave. Tistih nekaj besed osebno ali po mailu bo osebi, ki je za vse poskr- bela, lahko pomenilo več, kot ne vem kakšno novoletno darilo. Pa nikar ne pozabite, da je zabava namenjena tudi zabavi. Srečno! Edvard Kadič
Ura je bila 8. 58, sestanek pa je bil dogovorjen za ob 9h. Počakala me je na hodniku, pred dvigalom. Segla sva si v roke, izmenjala besede dobrodošlice, nato pa me prijazno povabila, naj ji sledim. Ženska v poznih tridesetih, dobra dva meseca je, kar je zasedla to, zanjo novo delovno mesto. Lepa in brezhibno urejena, tudi lepo je dišalo okoli nje.  Seveda si nisem mogel pomagati, da je med hojo proti njeni pisarni nisem premeril od nog do glave, z daljšim postankom na njeni zadnjici in nogah. Moški pač. Kar prav mi pride dejavnost s katero se ukvarjam. Vedno se lahko zatečem k besedam, da buljim v ženske obline čisto profesionalno. No ja, malo je že profesionalne deformacije, malo je pa … ah saj veste, o čem govorim. No, prišla sva do res lepo urejene pisarne oz. do sedežne garniture, kamor me je posedla. Po telefonu nama je naročila kavo in sedla na fotelj nasproti. No, lepa reč. Od trenutka, ko sem sedel na kavč, sem ves čas premišljeval, kam se bo usedla. Kavč je bil namreč mehak in glede na dolžino njenega krila sem na tihem upal, da ne bo sedla prav na fotelj nasproti. Če bo, se bo verjetno pogreznila vanj, boki bodo nižje od kolen in jaz, ubošček (!) bom obsojen na tantalove muke. Mi lahko prosim poveste, drage dame, kam naj moški gleda, ko sedi neposredno pred damo v mini krilu in so njena kolena zaradi nizkega sedala višje od bokov? Prav vsak njen premik kolen bo požgečkal moško domišljijo, presekal urejenost miselnega toka in miniral koncentracijo, ki je potrebna za pametne in konstruktivne pogovore. No, naj v zagovor moški “koncentraciji” povem, da z dotično damo še danes, kar nekaj let po opisanem dogodku, odlično sodelujeva. Sem pa v tem času že večkrat izrabil ta dogodek kot ilustracijo, zakaj je v bistvu nekoliko bolj izzivalna ženska obleka na delovnem mestu pravzaprav moteča. Nikakor ni moj namen kakorkoli moralizirati ali celo polemizirati o tem, kaj je primerno in kaj ne. Raje se ves čas zavedajmo, da sporočilnost govorice telesa ni omejena zgolj na samo fizično telo. Torej, v celotni sliki ne gre zgolj za gibanje telesa, geste, dotikanje, prostor ipd., temveč to sporočilnost sestavljajo tudi vsi dodatki, ki se nahajajo na telesu. Frizura, oblačila, nakit, tatooji, vse, kar pač nosimo na sebi.  V poslovnem okolju velja nekakšno nenapisano pravilo, da bolj so oblačila izzivalna, nižja je kredibilnost osebe, ki jih nosi. Velja tako za moške, kot tudi za ženske. To pa seveda ne pomeni, da s tako oblečeno osebi ne bomo sodelovali. Pomeni le, da bo kredibilnost takšne osebe v očeh poslovnih partnerjev pač nižja. Še najlažje bi to pojasnili z namišljenim moškim (ali ženskim!) komentarjem v smislu: “Kaj pa veš, kako je dobila službo ...”. Grobo? Da. Neprimerno? Seveda. Resnično? Ne. Ampak … Osebna urejenost in primernost oprave glede na okolje, sta v poslovnem svetu še kako pomembna dejavnika. Dober videz, ki ga o podjetju dajejo zaposleni, je praviloma nekaj, za kar si podjetja tudi načrtno prizadevajo. Prav glede oblačil so se z leti razvila ti. pravila oblačenja na delovnem mestu (“dress code”), ki zaposlenim pomagajo, da se lažje prilagodijo kulturi v podjetju in jo, nenazadnje, tudi vzdržujejo.Res pa je po svoje zanimivo, da pa kaj dlje od oblačil pri različnih kodeksih obnašanja pridemo le redko. Statistike npr. že leta in leta govorijo o tem, da je daleč največ skokov čez plot prav v službenem okolju. Osebno me to prav nič ne moti in roko na srce, tudi ne preseneča. Če že s kom, potem je verjetno res bolje z nekom, s katerim se poznamo kot pa z nekom, o katerem ne vemo praktično nič. A zadeva je nekoliko globlja, kot se mogoče zdi. Ima neposredno povezavo prav s prej omenjeno “zmedenostjo”, ki lahko začne obladovati naše misli in nehote tudi rušiti poslovanje. Vem, da sem ponovno na sami meji moraliziranja. A dejstvo je, da če do skoka čez plot pride, se mora proces zapeljevanja nekje pred tem pač začeti. Temu začetku popularno pravimo kar flirtanje. Gre za oddajanje verbalnih, predvsem pa neverbalnih signalov o tem, da bi si z izbrano osebo želeli deliti tudi nekoliko bolj intimne trenutke. V prvi fazi gre običajno zgolj za nezavedno izražanje teh svojih občutij, to izražanje pa občasno preraste tudi v precej bolj zavestna dejanja. Ta pa so hitro lahko precej moteča in seveda tudi neprimerna. Moški namreč praviloma vstopajo v proces zapeljevanja tako, da opozarjajo na svoje moške atribute, ženske pa kot tisti spremenljivi del enačbe, ki te atribute opazi (ali pa ne) in da povratno informacijo (ali pa ne).  V poslovnem okolju je glede opozarjanja na moške atribute pogosto nekaj zmede. Nadrejenost položaja že sama po sebi komunicira moč, to moč pa se pogosto povezuje s samozavestjo. Požar v mislih in povečan utrip srca zaradi vsega tega potem nista več daleč. Samozavest je namreč daleč najvišje na lestvici zaželjenih lastnosti pri partnerjih (še posebej pri ženskah, ko razmišljajo o moških) in koraka vzporedno s fizično privlačnostjo. Ko se obe med seboj prepleteta … hitro vse skupaj postane del statistike [smeh]. Žal pa flirtanje v poslovnem okolju lahko postane precej hitro tudi moteče in zlahka preraste v nadlegovanje (ti. mobing). Nekatera delovna mesta so zaradi svoje narave dela prav posebej izpostavljena. Žal je včasih človek na svojem delovnem mestu vljuden tudi takrat, ko gre stranka ali sodelavec že rahko čez mero dobrega okusa. Natakarice, sobarice, vrtnarji, medicinske sestre, osebni trenerji in poslovne asistentke, so le najbolj popularen vidik takšnega razmišljanja. Ko vpletemo še pojem nadrejenosti oz. podrejenosti ter ob tem seveda tudi strahove podrejenih pred izgubo službe ali izgubo možnosti za napredovanje, lahko življenje hitro postane zelo naporno, če ne že kar mučno. Če dodamo še potencialno izgubo, ki nastaja podjetju zaradi različnih oblik odsotnosti zaradi izgorelosti, je zagotovo to tudi nekaj, na kar se vodstvu podjetja preposto splača biti še kako pozorno. Kdaj flirtanje prestopi mejo dobrega okusa? V trenutku, ko dotikanje prestopi ti. varna območja telesa (npr. zunanja stran roke od komolca do ramena), ko postane dodatno odpet gumb na ženski bluzi sestavni del oprave na delovnem mestu, ko krila komaj sploh še kaj zakrivajo ali seveda, ko kar naenkrat vse, kar je izrečeno, dobi seksualno konotacijo skozi spremljajoče pomenljive nasmeške in podvprašanja. To, da takšno početje vodi v nezdrava razmerja, je hitro jasno vsakomur. Ob tem se je še posebej potrebno zavedati, da je takšno obnašanje neprofesionalno, oseba pa godna za uvrstitev na ti. listo za odstrel. Kdo pri zdravi pameti pa si želi profesionalno sodelovati z neprofesionalcem? Za zabavo že, za resen posel pa zagotovo ne. Držimo se raje našega osebnega šarma, profesionalnega obnašanja ter skrbi za naš urejen izgled. Prav kombinacija osebnega šarma in urejenega videza, nas bo sama po sebi, dokler je seveda avtentična, pripeljala daleč daleč najdlje v poslovnem svetu. Srečno! PS: članek je bil pripravljen za Revijo ADMA (September 2017, Planet GV)  " Zaporedje gest Donalda Trumpa med nedavno evropsko turnejo bi lažje pripisali diktatorju ali nevzgojenemu mulcu kot demokratično izvoljenemu predsedniku, ...]     Nikar mu ne posuj postelje z vrtnicami! "Pri moških praviloma vedno delujejo majhne pozornosti, ki so povezane s seksom, športom ali tehniko. Le pretiravaj ne z njimi. Z razlogom se imenujejo majhne. Če jih bo preveč, se bo lahko počutil napadenega," svetuje Edvard Kadič, avtor knjig o zapeljevanju ter strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj. [objavljeno v reviji Cosmopolitan, April 2017]   Star in nekoliko porogljiv izrek pravi, da ko se dobijo ženske skupaj, jih le dež lahko spravi narazen. To se seveda nanaša predvsem na stare čase, ko so se ženske srečevale na ulici med vsakdanjimi opravili, začele kramljati med seboj … in pozabile na čas.  Zanimivo je, kako drugačen pomen imajo besede ženskam in kako drugačen pomen imajo moškim. Dekleta imajo besede preprosto rada. Pogovarjajo se, kramljajo, sočustvujejo, si pišejo maile, “četkajo” na družabnih omrežjih, si pošiljajo spročilca preko SMS, skratka, preko govorjenja in besed se med seboj povezujejo in se tako čutijo povezana. Pri moških pa je zgodba nekoliko drugačna. Seveda se moški tudi pogovarjamo in pri komunikaciji seveda uporabljamo tudi besede. Vendar bistveno manj, predvsem pa precej bolj usmerjeno v tisto, kar res želimo povedati. Moški preprosto ne uporabljamo toliko skritih pomenov “med vrsticami” in posledično takšne pomene tudi hitreje spregledamo. Tudi zato velja, da pri moškem raje spremljajte dejanja in ne toliko besede. Če moški utihne, nam bo z dejanji sporočil, kaj si v resnici misli. BIOLOŠKO DEJSTVO Da obstaja razlika med moškimi in ženskimi možgani, je tudi biološko dejstvo. V ženskih možganih lahko opazimo nekoliko večji limbični sistem tj. predel, ki je namenjen čustvom in tudi nekoliko več povezav med omenjenim delom in hrbtenjačo. Kar govori predvsem o tem, da imajo dekleta nekoliko lažji “dostop” do čustev, kot ga imamo moški. To v resnici ni tako slabo, kot bi človek pomislil na prvo žogo. Ko je bilo nekoč potrebno iti v lov, je bilo usmiljenje do plena prej ovira kot prednost. In lov je bil predvsem moška naloga.  ON - PRIJATELJICA? A vrnimo se raje v današnji čas. Čas, ko ženske od nas moških pogosto zahtevajo, da naj se obnašamo tako, kot se obnašajo one. Da naj čustvujemo kot one, da naj razpravljamo o čustvih kot one, da naj se med seboj čustveno povezujemo tako, kot se povezujejo one. Preprosto, da naj ure in ure moški sedimo skupaj in se pogovorjamo o čustvih, kot ste to sposobne ve. Mnoga dekleta in žene danes od svojih partnerjev zahtevajo, da so oni pravzaprav njihove prijateljice. No, draga dekleta, naj vam nalijem čistega vina. Moški preprosto nismo ženske. Narava ali pa Bog, kar vam je ljubše, nas je naredil drugačne. Moški čustva ne procesiramo na enak način kot ve. Ne čutimo dogodkov enako kot jih čutite dekleta in ne razpravljamo o vsakem dogodku kot o viru tisočerih možnosti in neskončno različnih skritih pomenov v ozadju. Seveda obstaja tudi mnogo podobnosti v našem moško ženskem delovanju, razmišljanju in čustvovanju. Vendar pa bo brez razumevanja razlik, naša komunikacija lahko precej hitro obsojena na propad. Prav te razlike namreč pogosto v naše odnose vnašajo precej frustracije. On po prepiru utihne in se noče pogovarjati o ničemer, njo pa takšna tišina ubija in se hoče pogovarjati … o vsem.  ZLATI MIR Kadar moški v prepiru ali konfliktni situaciji utihnemo, nas pustite pri miru. Umaknemo se v svoj svet, v svojo votlino. Po našem imamo razlog za to in potrebujemo čas, da v miru vse skupaj premislimo. Običajno se umaknemo v garažo, pred televizor ali v delovno sobo. Še enkrat, pustite nas pri miru. Dovolite nam čas zase in ne silite nas v pobeg ven s prijatelji tako, da se želite pogovoriti. Prepir je bil razlog našega umika in naj to v miru zdaj predelamo. Imamo vas radi in se tudi zato ne želimo spuščati globlje v prepir. Ko bo čas, bomo sami prišli iz svoje votline. Vi predvsem živite normalno naprej z dnevnimi obveznostmi, bodite prijazne in se v bistvu obnašajte, kot da se ni zgodilo nič. DRUGAČEN PRISTOP Pri pogovorih z nami zelo pazite tudi na svojo govorico telesa ter zvok svojega glasu. Tako kot ženske, tudi moški zbiramo informacije s pomočjo neverbalne komunikacije. To je še posebej pomembno v konfliktnih situacijah. Ne dvigujte glasu in se ne derite na nas, saj vam to ne bo prav nič pomagalo. Ravno obratno, še hitreje se bomo umaknili iz situacije. Zavedamo se, da bo v naslednjem koraku sledila ploha besed, katerih pa tako ali tako nismo zmožni vseh registrirati. Raje uporabljajte čim bolj mehak glas, nasmešek in očem prijetno gibanje telesa. Moški se težko upiramo takšni mešanici zvoka in gibanja telesa in smo pripravljeni storiti veliko več, pogosto tudi stvari, ki nam drugače ne bi padle niti na pamet. DOLGOČASJE NA OBZORJU Za konec pa naj opozorim še na pomembno “podrobnost”. Moški praviloma ne maramo preveč podrobnosti. (Razen, če govorite o naših kvalitetah!) Podrobnosti o vseh možnih občutjih in drugih “pomembnih” podrobnostih npr. iz pogovora z vašo prijateljico, so zelo dobra in preverjeno uspešno tlakovana pot v neskončno moško dolgočasje. Pred seboj boste opazile moškega, ki je odsoten in samo še kima ter se plastično nasmiha. Moški se pač dobro počutimo tam, kjer se počutimo zmagovalci. Kot nekdo, ki je uspešen, zaželjen in kot nekdo, ki zadevo obvlada. Ne pa kot nekdo, ki se utaplja že pod težo besed. Da ne govorimo potem še o vseh milijon odtenkih občutij. Bom sploh še kdaj lahko izplaval na površje? Srečno! Verjetno si prav vsi želimo, da bi bila oseba, ki jo bomo obdarovali, iskreno vesela našega darila in da bi jo naše darilo čim lepše in čim močneje spomnilo na nas. Gre za posebno obliko neverbalne komunikacije, s katero se lahko dotaknemo srca zelo neposredno.  Kot zanimivost naj na začetku omenim, da sem med delom za eno od korporacij, kot udeleženec, sodeloval na zanimivem šolanju. Vsi, ki smo takrat sodelovali pri razvoju prodaje, smo se učili dajanja majhnih, praktično nič vrednih darilc strankam. Šlo je res za stvari, ki kažejo predvsem pozornost (in seveda odtisnjeno blagovno znamko). Namen dajanja je bil dober stik s stranko in seveda, vtisnenje blagovne znamke v njene misli. Šlo je za običajno “opremo” v prodaji, kot so potiskani blokci, svinčniki, obeski in podobne marketinške drobnarije. Vendar pa smo morali na treningu pokazati kar precej kreativnosti. Naš mentor je takrat namreč zahteval, da pri vsaki predaji darilca povemo nekaj, kar bo res dodalo vrednost temu, kar dajemo iz roke. Kot vedno, smo se v začetku predvsem smejali našim domislicam. Sčasoma pa smo postali kar precejšnji mojstri v tem, kako sicer poceni malenkostim primerno dodati vrednost tako, da obdarovanec to kasneje ločil od ostale “šare” kot lep opomnik na naš stik z njim. Z omenjeno izkušnjo sem želel predvsem približati dejstvo, da ni pomembno le kaj podarjamo, temveč tudi kako to naredimo. V nadaljevanju se bom zato dotaknil nekaterih pravil, katere je res dobro upoštevati, da se bo vaše darilo res dotaknilo srca osebe, ki bo vaše darilo prejela. Najprej se dotaknimo podarjanja denarja. Sam sem do podarjanja denarja nekoliko zadržan. Zdi se mi, da s tem, ko podarjamo denar na tihem sporočamo, da nimamo časa ali pa si ga ne nameravamo vzeti za resen razmislek. Denar je zelo priročno sredstvo za odpravo skrbi v zvezi z darili. V izogib takšnim pomislekom imamo dandanes na voljo različne bone, s katerimi si prejemnik v trgovskem centru ali kompleksu lahko potem sam izbere darilo. Res pa je, da je denar v nekaterih primerih lahko zelo dobrodošlo darilo. Ko npr. dotični zbira sredstva za npr. potovanje, kakšno dražje oblačilo ali pa varčuje za nakup nove opreme za stanovanje. Potem je tukaj vrednost darila. To je verjetno najmanj pomembna stvar glede daril. Napišite svojo pesem, narišite kaj, specite torto ali pa kupite prstan pri Tiffanyju. Ni razlike v sporočilni vrednosti, mogoče bo z leti celo vaša slika veliko več vredna, kot tisti prstan. Gre za pozornost, ki jo darilo sporoča in ne za nominalno vrednost, ki jo ima. Prav zato je tako pomembno, da res dobro razmislite in si vzamete čas, preden darilo tudi izberete.  Darilo primerno zavijte Dobro je, da podarite kaj, kar si oseba želi. Da bi to poznali, morate biti pozorni med vašimi pogovori. Običajno se to razkrije ob pogovorih o anekdotah, spominih in družabnih dogodkih, seveda pa bo vrednost vašega darila dodatno okrepila vaša izvirnost. Npr. recept za zanimivo jed, ki jo bosta skuhala skupaj? Glede izvirnosti še to: ljudje imamo praviloma raje izkušnje kot stvari. Saj veste, kako pravijo modri, v grob bomo odnesli spomine, vse ostalo pa ostane tukaj. Torej, izkušnje, kot je bon za obisk pri kozmetičarki, maserju ali za tečaj vrtnarjenja so običajno veliko bolj zaželjena darila, kot pa kakšna materialna stvar. Seveda pa ne pozabimo, da so tudi knjige ali glasbeni CD-ji prav tako izkušnja. Seveda, če so dobro izbrani. Če je le primerno, razmislite tudi o darilih za izkušnje, katere si lahko delite z obdarovancem ali obdarovanko. Obisk koncerta, gledališča ali kakšne redke razstave je lahko še kako primerno darilo. Pri obdarovanjih je vedno prav poseben trenutek takrat, ko se darilo odvija. Zato prav posebej pazite na embalažo in seveda na to, kako bo vaše darilo zavito. To pomeni, da naj bo darilo v vsakem primeru zavito, tudi če je majhno, tanko ali če ga lahko spravimo kar v kuverto. Pač zavijte kuverto. Najprej skrbno izberite primerno kuverto, nato pa še ovojni papir zanjo. Če vam pri tem pomagajo v bližnji cvetličarni, tudi prav. Vendar pa bodite vi tisti, ki se odločate o tem, kateri papir in aranžma je pravi. Vi namreč poznate osebo, kateri podarjate in ne prijazna uslužbenka v cvetličarni. Pazite tudi na pravilno izbiro časa. Veliko bolje je, da ste v trenutku predaje darila sproščeni in veseli, kot pa da se mudi ali da bo ravno takrat zazvonil telefon. Sicer slednjega res ne morete popolnoma izločiti, lahko pa vnaprej s šaljivim glasom omenite, da naj dotični: “ … za trenutek odloži delo in svoj telefon”. Prav tako tudi pomislite, da bo dovolj časa tudi za odpiranje darila. Potem pa je tukaj še samo sporočilo ob predaji. V uvodu sem omenil svojo izkušnjo s šolanja. Vendar ne mislim, da moramo to početi kar vsepovprek. Včasih sicer res pride prav malo daljši nagovor, vendar pa bo pametna izbira voščilnice z lepo mislijo večinoma kar dovolj. Še bolje pa seveda je, če si sami zamislite kakšno lepo voščilo ali posvetilo, ga lastnoročno zapišete na list papirja in ga priložite darilu. Srečno! PS: Članek je bil pripravljen in tudi objavljen v dnevniku Svet24, dne 8.9.2016 |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|