Polfinalni nastop slovenske pesmi na Evrosongu 2019 je prinesel napredovanje Slovenije v finale. Novica me je razveselila, hkrati pa do neke mere potrdila moja ugibanja, da zna biti nastop kot celota na koncu pravzaprav uspeh. Mentalna sivina, ki ovija njun nastop, predvsem govorico telesa, mi namreč nikakor ni pisana na kožo. Ne pesem in ne nastop mi na začetku nista bila prav preveč všeč. Praktično negibna izvajalca na odru, ona komaj odpira usta, on pa se giblje v nekih čudnih, nekoliko hektičnih gibih, ko sta s pogledi prikovana drug na drugega, ni ravno nek nastop. Na hitro bi človek dejal, da gre prej za goro treme in "furanje svoje fore" zato, da opravičiš svojo nemoč na odru, kot pa karkoli drugega.
Vseeno pa ne smemo pozabiti, da so časi, ko se je glasba poslušala zgolj z ušesi, že zdavnaj minili. Mediji, predvsem televizija, nam je na glasbenem področju (MTV ipd.) odprla popolnoma nov pogled na glasbo. V bistvu je televizija zgolj omogočila neverbalni komunikaciji polno prisotnost v našem sprejemanju celovite sporočilne vrednosti pesmi. Precej suvereno lahko zato zapišem, da sta izvajalca Zala Kralj in Gašper Šantelj v pesmi Sebi, s staliča skladnosti vsebine in forme, sporočilo pesmi odlično dopolnila s svojim nastopom. Dojela sta moč neverbalne komunikacije in na zanimiv način z obnašanjem uspela izraziti vzdušje, ki izhaja iz pesmi, s tem dodala samemu nastopu svojo posebnost, posledično prepoznavnost in ... uspela. Čestitke! PS: Nastop mi, resnici na ljubo, tudi danes ni nič bolj všeč, čestitke so pa iskrene. :) PSPS: Postanite mojster neverbalne komunikacije: TUKAJ
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
Kategorije
All
|