Edvard, pomagajte prosim. Zastonj, seveda.

 Kriza je. Vem. Če po ničemer drugem ne morem tega sklepati (avtomobilov je npr. enako na cesti, ljudje še vedno kadijo, pijejo po lokalih, hodijo na večerje, poslujejo...), potem lahko to sklepam vsaj po tem, da vedno pogosteje dobivam pisma s prošnjami za pomoč. 

Ta pisma imajo že skoraj "standardno" vsebino in gredo nekako takole:

---

„... Na vas se obračam v upanju, da mi lahko pomagate. Zaposlen/-a sem v lastnem podjetju (ali pa družinskem, svojih staršev ipd...). Vsa ta leta smo se odrekali vsemu, vlagali v razvoj, vedno do datuma zbrali denar za plače zaposlenih ipd. Nekaj časa nam je šlo dobro, upali smo na to, da si bomo končno lahko kaj privoščili... 

Potem pa je prišla kriza, delavci so odšli, jaz pa (skupaj z možem/ženo, starši …) danes delam od jutra do večera, odplačujem posojila in pogosto nimam niti za kruh. Vidim, da bolj se trudim, več garam, vedno bolj se zavedam, da tako prav dolgo časa več ne bom zdržal/-a. Vsa ta leta so me učili, da s pridnostjo in trdim delom lahko rešim vse težave, vendar mi življenje kaže ravno nasprotno. Vedno bolj se vrtimo v začaranem krogu.

Želim si sprememb, verjamem da obstaja pot, a je ne vidim. Ne vem kam naj se obrnem, ne vem kaj naj storim. 

Prosim, če mi lahko kako pomagate, kaj predlagate. Vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč. ...“

---

 Če ste tudi vi v takšnem ali podobnem položaju, si prosim preberite najprej to besedilo do konca in šele potem ukrepajte. 

Izhod iz situacije je seveda možen. 

Vendar običajno ni takšen, kakršnega bi si vi želeli. 

Zakaj?

Zato ker:

1. če bi bil izhod takšen, kot si ga predstavljate, potem bi že sami zlezli ven iz lastnega blata brez pomoči. Pa še niste zunaj, kajne?
2. če imate za obresti v banki, za bencin, za pokrivanje limita na TR, za odvetnike, ki vam pišejo odgovore na izvršbe … in hkrati menite, da je cena moje ure previsoka, potem preprosto še niste dovolj globoko v dreku. Govorim iz lastnih izkušenj – bil sem tam, kjer ste vi danes (če ste mi napisali takšno pismo). Izvolite in napišite „Prosim pomagaj“ pismo odvetniku, pa da vidim, koliko brezplačnih točk vam bo namenil ob vaši prošnji za pomoč.
3. če razmišljate predvsem to, kako bi po svoje stvari izpeljali in ne izstopili ven iz te kapitalistične komedije, potem bom ponovil: niste še dovolj globoko v gnojnici, saj  še vedno na tihem upate, da ste pametnejši od vseh drugih. Srečno! 
4. moj način izhoda ni edini možen, je pa zagotovo eden tistih, za katerega se splača narediti marsikaj. Sicer lahko npr. pridobite nova posojila, lahko tudi vsako nedeljo pri maši prižigate svečke, lahko mirno še naprej garate naslednjih 75 let po 25 ur na dan... in tako vztrajno podaljšujete svojo agonijo. 

       Lahko pa se tudi resno lotite svoje življenjske zgodbe, uredite stvari tam, kjer jih je
       potrebno urediti in zadihate s polnimi pljuči življenja.

Daleč od tega, da bi mi bilo vseeno za vas. Ni mi.

A dokler ne razumete, da kar tako malo po domače te stvari ne delujejo, dokler menite, da je vaš denar pametneje vlagati v plačilo vseh mogočih obveznosti kot pa v sebe, toliko časa pač niste primerni zato, da pridete do mene.    

Ne, ne govorim, da nehajte plačevati račune. Govorim vam, da hkrati začnite načrtno vlagati tudi vase. 

Ko enkrat razumete to, potem se stvari zelo hitro začnejo spreminjati. 
Najprej v glavi, nato v svetu.

Ne trudite se spreminjati sveta zato, da boste nekaj spremenili v svoji glavi. 
Tako pač to ne deluje.

Namesto, da mi pišete, me raje pokličite in se dogovorite za sestanek.

Ni zastonj, se pa splača.