Naučena nemoč in kako naprej

Leto 2020 se je izteklo. Roko na srce, zanimivo leto in v šali sem že večkrat dejal, da se nikar preveč ne veselimo, dokler res dokončno ne odbije polnoč in nastopi prvi januar 2021.
​Do zadnje sekunde je namreč možno, da gre še kaj narobe.

​A šalo na stran, letos smo kot država Slovenija proslavili tudi velik jubilej. Minilo je že trideset let od plebiscita, ko smo se kot narod odločili, da želimo iti samostojno svojo pot naprej.  Ob tej priložnosti pa ne morem in ne morem mimo fenomena, ki ga prepoznavam v naši družbi in psihologiji ni ravno neznan. Imenuje se “naučena nemoč”.

Gre za naravnanost, ki jo razvijemo, če nekaj večkrat neuspešno poizkusimo, nato pa zaradi neuspeha začnemo verjeti, da je nekaj narobe z nami in ne z okoliščinami, srečo ali drugimi ljudmi. Še več, začnemo celo verjeti, da bomo neuspešni, tudi če poizkušamo v nedogled. Zato slej ko prej pridemo do zaključka, da se ni vredno niti potruditi. Kot bi se nam v zaporu odprla vrata v prostost, nam pa zanjo ni več mar, saj smo prepričani, da nam na prostosti itak ne bo uspelo. Možgani nas namreč želijo zaščititi, zato nas odrinejo stran od bolečine neuspeha, pri tem pa ne upoštevajo, da je ta “neuspeh” zgolj napaka razmišljanja in ne delovanja.

Ste tudi vi že kdaj ostali brez besed ob spremljanju krivic, ki se dogajajo pred našimi očmi? Ko že ptički čivkajo o 400 mio eur letno za preplačila v zdravstvu, zgodi pa se praktično nič? Ko gre za očitno promocijo zgolj ene politične opcije javnega(!) medija, ob tem pa izbrani medijski „strokovnjaki“ uglašeno žvrgolijo o tem, da je v javnih medijih vse v najlepšem redu? Ko država serijsko izgublja spore na mednarodnih sodiščih, pravni umi, ki so te spore sprožili, pa še vedno brezmadežno zasedajo najvišje funkcije v državi? Ko se nekaterim odpisuje težke milijone zaradi poslovnih malverzacij, druge pa kaznuje in se nad njimi izvaja rubež po zgolj dveh mesecih neplačila prispevkov in davkov, v vrednosti nekaj sto evrov? Ko nekateri lahko v javnosti počnejo in govorijo karkoli si želijo, njihovi javnomnenjski „odvetniki“ pa jih branijo z obtožbami, da se sovražno govori prav proti njim in ne obratno?

Prej ali slej te ujame občutek nemoči. Ne bom se spuščal globlje, saj želim zgolj ponazoriti, kako se kot družba naučimo takšne nemoči. Začne se nas polaščati občutek, da ne moremo storiti nič. Da je ta svet rezerviran za druge, za tiste na drugi strani političnega spektra (oz. pri koritu), kjerkoli že to je. Povedano drugače, človek sčasoma preneha protestirati, se upirati, opozarjati na nepravilnosti, celo preneha prijavljati nepravilnosti na Policijo, KPK, NPU, Računsko sodišče in ne vem kam še vse. Preneha biti aktivni državljan.

Pa nikar se ne slepimo, da zadeve ne morejo iti še na slabše. Če bomo delali enako kot do sedaj, zakaj bi bili rezultati v prihodnje kaj drugačni? Ponos in navdih, ki sta nas navdajala ob plebiscitu 30 let nazaj, sta neprecenljiva in srečni smo lahko tisti, ki smo bili tega vzdušja deležni iz prve vrste. A ko te dni poslušam razmišljanja uglednih in „uglednih“ imen slovenske osamosvojitve, se sprašujem, ali res živimo v isti državi in seveda, kam to pelje in občutek nemoči je ponovno blizu.

Naučena nemoč je kot temnejša stran naše duševnosti. Gre za njen izjemno škodljiv in uničujoč vidik, ki je ob tem tudi neviden. Ljudje namreč ostajajo v slabi družbi, slabih službah, slabih zvezah, volijo slabe poslance itd. kljub temu, da bi bila sprememba možna hitro in lažje, kot se jim trenutno zdi.

Kako torej naprej? Najprej, če smo se nemoči naučili, jo lahko tudi opustimo. Razumeti moramo, da smo intimno sprejeli sklep, da ne glede na naš trud, ne moremo vplivati na nadaljnji potek dogodkov in da se tega, da smo tak sklep sprejeli, niti ne zavedamo. Še več, celo drugim, ki se odločijo npr. prijaviti nepravilnosti, dopovedujemo, da to nima smisla in da bodo na koncu oni procesirani in ne pravi krivec. Kot da verjamemo, da smo za vlom v našo hišo krivi mi in ne vlomilec zgolj zato, ker smo ga prijavili zaradi vloma.

Prav ta uvid, da smo v stanju naučene nemoči, se mora nato preliti v pozitivno razmišljanje, v več zaupanja v pozitivne možnosti izida, čemur morajo potem slediti tudi konkretna dejanja.
​
Resnica slej ko prej najde svojo pot na površje, tudi če včasih za to potrebuje desetletja. Za aktivno vlogo ni potrebno biti ne velik in ne močan, potrebno pa je biti pogumen in zaupati v svoj prav. Zaupati, da je to tudi moj svet.

Srečno 2021! 

---

Tekst je izšel v tedniku Demokracija, dne 31. 12. 2020: