Predsedniški gangnam style

Vir: internet

Prvi krog predsedniških volitev je minil. Za nekoga presenečenje, za druge malo manj.

Mene so še najbolj prijetno presenetile žene predsedniških kandidatov. Prijetne, zgovorne, iskreno nerodne v odgovorih.

Zakaj nisem presenečen nad izzidom?

Zato, ker so v štabu Boruta Pahorja edini resno vzeli dognanja na področju delovanja človeškega uma. Področja, s katerim se pač ukvarjam tudi sam.

---

Ključno vprašanje, ki so si ga v štabu morali zastaviti dovolj zgodaj je: 

Kako iz politika, ki je glede na izgubo vodstva v stranki in propadu vlade preverjeno nesposoben vodenja ekip, narediti človeka, ki mu bodo ljudje zaupali vodenje največje lokalne ekipe, tj. države?

Ena od „demokratičnih“ možnosti je seveda bila, da ljudje zanj volijo tudi „podzavestno“. Po mojem skromnem mnenju, celo edina možnost. 

Človeški um je zanimiva dejavnost. Druži se s sebi enakimi in pri tem uporablja tri orodja, s pomočjo katerih nas varuje pred goro podatkov iz okolja. To nalogo izvaja zelo dosledno. V nasprotnem bi nas namreč vsi ti podatki iz okolja dobesedno zasuli. Orodja, ki jih uporablja so brisanje, prilagajanje in generalizacija vstopnih podatkov. 

To se seveda pri politični kampanji zelo dosledno upošteva. Izvaja pa skozi PR ekipo, posredni nadzor nad mediji ter socialnimi omrežji, pravimi timingi javnomnenjskih anket ipd.

Vendar je ta javni del, PR ipd., v resnici četrti del našega pogleda. Mogoče celo najlažji del. A če je bil prvi del verjetno planiranje, drugi „na pravi način" dovolj zgodaj oditi s premierskega stolčka, kaj je bil potem tretji?

Načrtni nagovor naše podzavesti. Da nagovorimo tisti del, ki narekuje, da se družimo in sprejemamo le sebi enake. (Ok, tudi pol stopničke boljše od sebe.)

Kaj je torej naredil Pahor? 
Šel se je asfaltiranje, čiščenje pasjih ut, proizvodnjo nogavic, žaganje dreves…

Se vam njegove dejavnosti zdijo smešne? Mogoče. Meni osebno se že. Tako dobro plačanih smetarjev, gozdarjev, asfalterjev, čistilcev pasjih drekcev ipd. v resničnem življenju si pač ne moremo privoščiti. Jep, reality show. A deluje.

Kje je torej trik? Glej tri odstavke nazaj. 
Podzavestno sprejemamo le sebi enake. Si predstavljate Danila Türka, kako asfaltira in čisti dreke? Težko, kajne. Pa Pahorja pri kraljici? Lažje. Bi se že znašel, pravite, saj ima protokol. Kaj res mislite, da Türk ni še nikoli držal lopate v rokah?

In pravite, da predsednik tako ali tako ne asfaltira in čisti drekov po pasjih utah?

Imate prav. In?

Če podzavestno logiko „takšen kot jaz“ ustrezno povežete z določenim številom obstoječih podpornikov (npr. člani stranke, ki ga je podprla), dobrimi javnimi nastopi, dobrimi retoričnimi sposobnostmi, širitvijo polja kandidatov za razbitje homogenosti volilne baze, volilnim dnem, ko ljudje hodijo po gostilnah in ne po voliščih ipd, dobimo to kar pač imamo.

Kandidata podpre 17% vseh volilnih upravičencev in on zmaga.

Je zato Borut Pahor dober ali slab kandidat?

O tem, razen dejstev o (ne)sposobnosti v uvodu, v resnici nisem povedal nič.

Povedal sem le nekaj o vplivu na podzavest in to, da je imenovani kandidat zmagal v prvem krogu.