Razvoj dogodkov je v življenju veliko bolj nepredvidljiv, kot radi mislimo. Mar res kdo verjame, da lahko nadzorujemo prav vse okoliščine? Upam, da ne. Še posebej, ko slišim nekatere vsem okoli sebe razlagati, da si si vedno za vse kriv sam. Ko nas boli, ko se življenje ne razvija tako, kot si želimo, nas vneto prepričujejo, da se vprašajmo: "S čim sem si to ustvaril?" Sem res tako mogočen? Sem si res prav vse ustvaril sam? Seveda obstajajo situacije, kjer težko zanikamo svojo vlogo pri tem, kar se nam dogaja. Pogosto npr. z lahkoto razumemo povezavo med vzrokom in posledico. Še posebej, če so naše navade nekoliko manj božanske, kot npr. kajenje, prekomerno pitje alkohola ali prenajedanje s hrano. Verjetno se res lahko strinjamo, da bomo slej ko prej zašli v težave z zdravjem in bomo takšne navade tudi obžalovali. Vseeno pa pazimo, da skozi takšno razumevanje ne postanemo preveč grobi. Posebej me namreč preseneča, kako grobi znamo biti ljudje prav do ljudi, ki so nam blizu. Še več, bolj so nam ljudje blizu, bolj znamo biti grobi do njih. Če s to logiko nadaljujemo do konca, ugotovimo, da znamo biti daleč najbolj grobi prav do samih sebe. Živimo v krhkem, a medsebojno povezanem vesolju, ob tem pa, kot smo dejali že uvodoma , življenja nimamo popolnoma pod nadzorom. Prav zato sta ponižnost in sprejemanje, da v našem univerzumu obstajajo mogočnejše sile od nas, v samem jedru večine duhovnih izročil po svetu. Če bi uspeli dvigniti tančico, ki zakriva naše psihološko ozadje, bi dobili vpogled do psiholoških vzvodov, ki vodijo naše obnašanje. To nam pogosto ni v čast, občasno pa nas, kot smo že omenili, vodi celo v situacije, ko nas posledice našega obnašanja tudi zelo bolijo. S takšnim vpogledom bi se verjetno v trenutku začeli obnašati veliko bolj blago, tako do sebe kot do drugih. Uvideli bi namreč, da nas slab stik z bližnjimi ali celo kakšna travma iz otroštva, neposredno vodi v napačno odzivanje živčnega sistema, to pa naprej v različne odvisnosti, ki nas "varujejo" pred trpljenjem, kljub temu, da nas vodijo samo še globlje v trpljenje. Namesto prej omenjenega vprašanja: "S čim sem si to ustvaril?", je tako veliko bolj na mestu vprašanje: "Kaj naj se iz nastale situacije naučim?" Mogoče res nimamo moči, da bi nadzorovali ves svet okoli nas, zagotovo pa lahko nadzorujemo naše odzivanje na dogodke. Baje je nekoč celo veliki Albert Einstein dejal, da je daleč najpomembnejša človekova odločitev v življenju prav to, da se odločimo, ali nas življenje veseli ali pa bremeni. Kot otroci zagotovo nismo imeli prav veliko možnosti vplivanja na svet okoli nas, kot odrasli pa lahko bolje razumemo, kako smo razvili vzorce in navade, ki nam ne služijo več ali pa nam povzročajo celo bolečino. Za marsikoga je velik korak naprej že spoznanje, da tudi zanj obstajajo priložnosti in veselje, ne pa zgolj težave in problemi. Ni nam potrebno celo življenje ostati žrtev preteklosti. Svoje rane lahko zacelimo in gremo naprej. Vendar pa naš osebnostni razvoj in celjenje ran, ki so nas prej vodile v "napačno" delovanje, nista zgolj stvar spreminjanja prepričanj. To je sicer lahko dober začetek, vendar pa to še vedno ni dovolj. Za resne spremembe v življenju moramo vpeljati spremembe v naše delovanje, v našo dnevno rutino, ob tem pa si dovoliti, da naša občutja ob tem čim bolj celostno prepoznavamo. Da postanemo čuječi in da sprejmemo dogodke takšne, kot pač so. Ko trpimo, nas verjetno še najmanj zanima, kako smo si ustvarili vse skupaj. Odgovor bi nas namreč opomnil, da smo sprejemali slabe odločitve, to pa bi nas lahko samo še globlje prizadelo. Veliko bolj torej potrebujemo sočutje, ne pa toliko analizo prepričanj ter razumevanje vzvodov psihološkega ozadja. Prijaznost in sprejemanje sta tako zanesljivi poti, ki nam omogoča postati bolj prijazna in odprta oseba, predvsem pa veliko bolj blaga oseba, tako do samih sebe kot do drugih. Na nivoju Boga smo si seveda vedno za vse "krivi" sami, saj gre vendarle zgolj za izkušnje. Vseeno pa smo do svoje smrti predvsem ljudje. Zapis je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, dne 3. 6. 2021
0 Comments
Udarna oddaja URA MOČI, kjer smo s kolegom Miranom Videtičem in voditeljem oddaje Bojanom Požarjem, spregovorili o aktualnih zadevah na slovenski medijski sceni. Posnetek oddaje: V Temi dneva z voditeljem Luko Svetino o tem, kaj je res in kaj ni, v navedbah nekaterih medijev o mojem sodelovanju z Vlado RS pri komunikacijski podpori cepljenju v Sloveniji. Pred dnevi sem v Google, iz radovednosti, vtipkal besedno zvezo "super človek". Pred leti sem namreč kar precej podrobno sledil različnim poročilom, posnetkom in pričevanjem o tem, kaj vse ameriška vojska dela na tem področju, pa me je zanimalo, kje se tehnologija nahaja danes. Iskalnik mi je, namesto tehnoloških dosežkov, postregel z besedili in posnetki v smeri, kako živeti dlje, uspeti v življenju ali kako izboljšati svoje spolno življenje. (!?) Saj proti omenjenim vidikom super človeka nimam nič, vseeno pa me je bolj zanimalo, kako daleč je na tem področju skrivnostna DARPA, agencija ameriške vojske za napredne tehnologije. Vojske so namreč nekakšno naravno zavetje za razvoj človeških sposobnosti, tako fizičnih kot psihičnih, posnetki dosežkov omenjene ameriške agencije pa so precej pogosto tudi objavljeni. Saj vem, da to, kar lahko vidimo na svetovnem spletu, niso ravno zadnji dosežki, vseeno pa so še vedno zelo zanimivi. Če pomislim, koliko pompa in prahu je pri nas dvignil že samo predlog Vlade o dodatnem (a rednem!) financiranju slovenske vojske, so takšni napredni projekti za nas v Sloveniji čista znanstvena fantastika. Vojske po vsem svetu pa so bile seveda že od nekdaj še kako zainteresirane, da bi bili sposobni razviti, vzgojiti ali tehnološko dopolniti vojake, ter tako vzpostaviti nekakšno super vojsko. Ne, ne govorim o Hulkih in Supermanih, čeprav je ideja še kako mamljiva. Kar je dostopno na svetovnem spletu, bolj kaže v smer dopolnitve oz. podpore človeškemu telesu pri premagovanju omejitev, v smislu dvigovanja bremen, okrepitve vzdržljivosti ali dodatne zaščite pred izstrelki. Ste že kdaj pomislili, kakšen super človek postane vsakdo v trenutku, ko postane "obsojen" na življenje na invalidskem vozičku? Sam sem to na nek način izkusil ob (poslovnem) obisku rehabilitacijskega centra Soča v Ljubljani, ko so nas ob predstavitvi delovanja centra povabili, da naj izkusimo invalidski voziček kar v prvi osebi. Že samo nekaj metrov poganjanja z rokami, po ravnem terenu (po hodniku!), pomeni zelo velik fizičen napor. Potem pa dodajmo še različne ovire s šlampasto izdelanimi robniki, stopnicami ali stezami za invalide, ki imajo nemogoče naklone ... bolje, da niti ne razmišljam naprej. Pred dnevi smo izvedeli, da je Slovenija ustanovila Svet za digitalizacijo družbe, posvetovalno telo vlade, ki bo poskrbelo za nekoliko daljši korak naprej na področju uporabe naprednih tehnologij v vsakdanjem življenju državljanov. Ob tem je bila seveda moja prva misel: hvalabogu, končno. Naslednja misel? Zakaj vlada ne ustanovi tudi nekakšno posvetovalno telo za napredne tehnološke rešitve? Glede na majhno deželo in zavist, ki ima v Sloveniji prav posebno domovinsko pravico, imam občutek, da kdorkoli poslovno uspe v Sloveniji, z lahkoto uspe prav kjerkoli po svetu. Ali ste vedeli, da vsaj dve podjetji v Sloveniji sodelujeta z zgoraj omenjeno Darpo prav na področju razvoja ti. super človeških sposobnosti? Tudi jaz nisem do pred kratkim, me pa to ni posebej začudilo. Zakaj v Sloveniji ne povežemo tehnoloških in drugih s tem povezanih strokovnjakov in ne začnemo proizvajati naprednih tehnoloških rešitev za npr. večjo mobilnost invalidov? Slovenija je, kot celota, velika in finančno primerljiva z večjimi (ne velikimi) podjetji, velik trud pa vlagamo (in bomo še naprej) prav v napredne tehnologije. Eno od pomembnih pravil do večje prepoznavnosti na trgu je, da ustvariš podkategorijo znotraj obstoječe kategorije ter nato v njej zasedeš vodilni položaj. V kategoriji npr. vseh masovnih proizvajalcev čokolad, ustvariš podkategorijo masovnih proizvajalcev vrhunskih "maloserijskih" čokolad in zasedeš vodilni položaj. Pomislite na čokolade Lindt. Tekmovati z Milko ni mogoče v isti kategoriji, v svoji pa in to zelo uspešno. Zakaj Slovenija ne bi zbrala tehnološkega cveta umov in ustvarila svoje niše tako, da bi npr. zagnala tehnološko napredne proizvodnje sistemov za avtonomijo invalidov? Kolikor vem, imamo kar nekaj podjetij, ki so že danes aktivna na tem področju, znanja imamo tudi veliko, mogoče nam še najbolj manjka v tem trenutku prav vizije ter velikih in ambicioznih ciljev. Mogoče je pa prav zdaj dober čas. Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, 22. aprila 2021
Argument "slamnatega moža" je verjetno ena od bolj zanimivih zmot medčloveške komunikacije. Gre pa tudi za prvovrstno orodje obračunavanja v političnem prostoru, ki je v današnjem času zelo pogosto. Zmota slamnatega moža namreč nastopi takrat, kadar nasprotnikovo stališče predstavimo narobe zato, da bi ga lažje ovrgli. Nasprotnikovo trditev zamenjamo z novo, ki je le na videz podobna tisti, ki jo sogovornik v resnici zagovarja, nato pa s pomočjo napada nanj pokažemo, da je njegova izvorna izjava napačna. Naziv"slamnati mož" izvira iz srednjega veka, iz viteških časov. Vitezi so namreč svoje veščine bojevanja, preden so se odpravili v resničen boj, urili na slamnatih lutkah in ne na živih nasprotnikih. Vlogo slamnate lutke tako v besednem dvoboju prevzame popačena nasprotnikova trditev, argument pa je zmoten, saj ovržba temelji na premisi, ki je nasprotnik sploh ne zagovarja. Argument slamnatega moža je, kot sem omenil že na začetku, še prav posebej priročen v politiki. S to retorično potezo govorec ubije kar dve muhi na en mah. V očeh javnosti najprej doseže ponižanje nasprotnika, ob tem pa povzroči, da nasprotnik zapravi zelo veliko časa in energije za pojasnjevanje napake in ne za pravi odgovor. V Sloveniji smo v zadnjem času priča pravemu tekmovanju v postavljanju slamnatih mož. Tipičen in tudi zelo daljnosežen primer uporabe takšnega argumenta je npr. spor med Vlado in Slovensko tiskovno agencijo (STA). Nekateri tuji mediji omenjeni spor namreč zdaj uporabljajo kot izhodišče za opis stanja v Sloveniji na področju medijev v smislu, da gre za nekakšno vojno stanje in diktaturo vlade na področju medijev, češ, poglejte kaj počno s STA. V konkretnem primeru je bila namreč lansirana ideja, da ne gre za finančno upravljalski spor med lastnikom (Vlado RS) in podjetjem (STA), temveč za poizkus discipliniranja STA za potrebe medijske propagande obstoječe vlade, ker Vlada ne želi izplačati finančnih sredstev, ki agenciji pripadajo. Tega, da je v pogodbi ob določbah o financiranju omenjeno, da se ima lastnik pravico podučiti o finančnem poslovanju podjetja, ni prav veliko slišati. Vpeljava slamnatega moža je torej vpeljava zamenjave, da ne gre za poslovni temveč politični temelj spora. Ker je tako spor postal politični, je logično nadaljevanje, da si Vlada želi STA podrediti za svoje politične potrebe. Tega, da noben lastnik pri zdravi pameti ne bi kar tako zagotavljal denarja svojemu podjetju, ki mu noče pojasniti, kaj z zagotovljenim denarjem počne, ni slišati nikjer. Nočem soditi globlje o naravi omenjenega spora med Vlado in STA, predvidevam pa, da bi bil spor že zdavnaj rešen, če bi vodstvo STA vladi dostavilo dokumente o porabi sredstev. Takšnih slamnatih mož v zadnjem času, v slovenski politiki, kar mrgoli. Ste kaj slišali o orbanizaciji? Tudi o strašnem in grozljivem madžarskem kapitalu, ki naj bi med drugim obvladoval televizijo Nova24 TV? Grozno, res. To, da je ameriški kapital obvladovakl POP TV dve desetletji ali več (eno do najbolje gledanih TV postaj v Sloveniji) ni tako pomembno, saj je madžarski slamnati mož pravočasno lansiran, da se javnost ne ukvarja z drugimi mediji in njihovimi interesi v ozadju, temveč se morajo napadeni braniti ter trošiti energijo in čas za pojasnjevanje napake v samem argumentu. Nižanje nivoja politične kulture v Sloveniji je nujno naplavilo na površje tudi vedno več napak v argumentih. Zmot slamnatega moža, kot le ene od njih, ni tako težko odkriti. Res pa postaja vedno večji problem jim slediti, saj jih je res veliko. Kot primer naj dodam tudi ti. serijske slamnate može v obliki "ljudje nas kličejo in sprašujejo to in to", ko nek politik za okrepitev svojega stališča uporablja kar zahteve nekakšnih neznancev, ki slamnatega moža ustvarjajo kar po njegovih sprotnih potrebah. Gre torej za načrtno uporabo zmote v argumentu zato, da bo nekdo dosegel svoje. Ključni problem takšne argumentacije je seveda v tem, da gre za laž in podtikanje nečesa, kar ni resnično, breme dokazovanja neresničnosti pa pade na tistega, kateremu je bil takšen lažni argument podtaknjen. Takšne slamnate može je zato potrebno čim prej prepoznati, zažgati in pustiti dogoreti, da od njih ostane zgolj pepel. Članek je bil objavljen v tedniku Demokracija, 8. 4. 2021
V okviru usposabljanj za mentorje, smo skupaj s Termoelektrarno Šoštanj razvili poseben mentorski program, ki je izdelan posebej za potrebe družbe in ki postavlja popolnoma nova merila na področju mentorskih programov v celotni regiji JV Evrope.
Na enem od izobraževanj nas je, v spremstvu direktorja Termoelektrarne Šoštanj, g. Mitje Tašlerja (desno), obiskal tudi predsednik Državnega sveta g. Alojz Kovšca. Po daljšem času sestankov, predavanj in poslovnih druženj zgolj s pomočjo interneta, sem se končno spet udeležil sestanka v živo. Sestanka sem se sicer veselil, vseeno pa sem večkrat pomislil, kako bo to zdaj po novem sploh izgledalo, verjetno bo kar malo čudno. Točno tako je tudi bilo. Čudno. Najprej je bilo čudno, saj se sploh nismo rokovali. Nekaj smo se z nekaterimi dotikali s komolci, z drugimi pa tudi to ne, malo smo si vsi želeli situacijo obrniti na hec, nato pa smo sedli. Seveda precej narazen drug od drugega. Za maskami smo se nasmihali in delali enake grimase oz. izraze na obrazu, kot bi jih, če mask ne bi imeli. Pa smo jih res? Vsi? So si prisotne ženske enako vneto namazale ustnice in ostali makeup na obrazu, kot bi si ga v času brez mask? Korona čas je tako ali drugače zarezal v naše dojemanje medsebojne komunikacije. S prijatelji, znanci in poslovnimi partnerji se vidimo manj. Ko pa se, nimamo praktično nobenega fizičnega stika oz. še več, celo načrtno vzdržujemo ustrezno razdaljo med seboj. Izražanje medsebojne bližine, kot smo ga poznali pred izbruhom pandemije, je postalo zgodovina, ob tem pa imamo po novem z masko prekritega tudi pol obraza. Sicer uporaba raznih modnih mask z vzorci, izreki ali logotipi res daje vedeti, da se zavedamo resnosti situacije, vseeno pa je težko reči, da nas z masko čez pol obraza, drugi tudi razume, ko mu kaj razlagamo. Izrazi na obrazu so namreč še kako pomemben del celotne govorice telesa. Mogoče celo najpomembnejši del, saj je obraz sporočilno najmočnejši del telesa, ta sporočila pa spremljajo vsebino in ji dajejo širši pomen. Zaradi maske se namreč izgublja ti. meta-komunikacija, torej tista sporočila med vrsticami, ki včasih povedo celo veliko več, kot sama vsebina. Osrednjo vlogo kar naenkrat prevzemata glas in celota telesa s svojimi izraznimi sposobnostmi. Roko na srce, včasih je kar malo komično opazovati koga, ki bi brez maske povedal kar ima, zdaj pa se z masko trudi kot kakšen plesalec, da bi ja s telesom dobro pojasnil tudi širši vidik svojih besed. Še dobro, da nam ostajajo vidne vsaj oči, ki pregovorno veljajo za okna duše. Naše oči se namreč smejijo, se bojijo, sumijo, so zaskrbljene itd. Kljub temu, da imamo pol obraza zakritega, še vedno večina informacij o našem počutju ali namerah prihaja prav s pomočjo opazovanja oči in področja v njihovi neposredni bližini. Celo Botox ne more v celoti zakriti gubanja ali stiskanja obrvi, ko nas npr. nekaj jezi ali pa njihovo dvigovanje v trenutkih, ko smo prestrašeni ali presenečeni. Žal pa so maske praktično čez noč odpravile zelo pomemben vir informacij tj. spremljanje gibanja ust in ustnic. Sam imam s tem kar nekaj težav, saj na eno uho nekoliko slabše slišim in sem z leti razvil podrobno spremljanje in interpretacijo gibanja ustnic preprosto zato, da lahko dopolnjujem sporočilo, ki ga zaradi slabšega sluha sproti izgubljam. Pa to ne počnemo samo tisti, ki imamo nekoliko slabši sluh. Pogovori z masko na obrazu tako po novem zahtevajo bistveno več pozornosti in energije, kot pa so bili (in bodo!) pogovori brez nje. Opazovanje človeka nam namreč pomaga pri boljšem razumevanju tudi, če nimamo težav s sluhom, saj opazujemo počutje, kontekst sporočila, prikrite pomene itd. tudi pri gibanju ustnic. Če k temu dodam še slabšo slišnost zaradi prekritih ust s kosom blaga, so občasne težave pri razumevanju sporočila ne samo pogoste, temveč že skoraj normalne. Ob tem pa bomo pogosto tudi opazili, da ljudje postanejo veliko bolj utrujeni med pogovori, saj hlastajo za zrakom, gibanje maske pred usti pa na trenutke deluje, kot da se bo sogovornik zadušil Živimo torej v času, ko je zaradi naštetih omejitev še kako pomembno, da ljudi nagovarjamo čim bolj iskreno. Nimajo namreč možnosti, da bi sami razbrali iz obraza celote sporočila. Odprt in iskren pogovor tako postaja še bolj pomemben del naših odnosov in posledično tudi še pomembnejše orodje razreševanja in sproščanja negativnih občutij, ki se tako ali drugače porajajo med nami. Sicer je res prijetno opazovati, kako je med ljudmi zdaj veliko več očesnega stika, vseeno pa še vedno velja, da je najboljši način za razumevanje občutij našega sogovornika, da ga o občutjih preprosto vprašamo. Tekst je bil objavljen v tedniku Demokracija, 25. 2. 2021
Okrogla miza o slovenskih medijih in članku Politica, kjer smo sodelovali: Ana Zagožen, Alojz Kovšča, Aljuš Pertinač, Roman Vodeb, Maj Šuklje, Edvard Kadič in voditelj Aleš Ernecl. Na tretjem (TV Slo3) smo se v studiju s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem oddaje Igorjem Pirkovičem, pogovarjali o stanju duha v Sloveniji med epidemijo Covid-19. Vabljeni k ogledu: TUKAJ (kliknite) Povezava na oddajo: TUKAJ (kliknite) Povezava na oddajo: TUKAJ (kliknite)
Pred kratkim me je eden od novinarjev prosil za kratek komentar glede kampanje ene od političnih strank.(vir) Strokovno gledano je bila tehnična izvedba omenjene kampanje dobra, uporabljen pa je bil osnovni model uokvirjanja, ki mu ljubkovalno pravimo kar baraba-heroj-žrtev. Ta (baraba) je storil nekaj, vsi mi (žrtve) zdaj trpimo, jaz (heroj) pa zahtevam, da ga npr. Policija zapre. Tudi vizualno privlačna kampanja ima dovolj elementov, da me dober odziv javnosti ne bi presenetil. Edino pomanjkljivost vidim pravzaprav v kratki sapi kampanje, kar pa je verjetno vezano na finance, vendar to ni več stvar moje presoje. Ob tem se pa zdi dobro širšo javnost nekoliko bolj poljudno seznaniti z enim od načinov manipuliranja s človeškim umom tj. pojasniti temeljno teorijo uokvirjanja (ti. "framing"), ki v povezavi z mediji pomeni manipulacijo javnosti za ideje, ki so lahko tudi dvomljive vrednosti. Uokvirjanja sporočila (angl. "framing") je eno od preverjenih orodij v medijskih kampanjah. Gre za način, kako ustvariti predstavo, ki seveda ne odraža celotne resničnosti temveč točno tisti del, ki ga želimo prikazati. Gre za izkoriščanje naše (biološke) omejenosti, saj nismo sposobni hkrati procesirati celote informacij temveč smo naravno "prisiljeni" izvzeti le njen del in se nato osredotočiti zgolj nanj. Zanimivo je, da to na nek način tudi pojasnjuje, zakaj eni svet vidimo tako, drugi pa drugače. Če naše razmišljanje povežemo z mediji, lažje razumemo, zakaj tako pogosto slišimo o tem ali onem mediju, da je tak ali drugačen. Saj veste, to je pa čisto levičarski ali pa čisto desničarski medij ipd. Žal moram zapisati, da katerikoli medij promovira nekaj kot "resnično", je glede na povedano, to žal le del celotne slike. Tisti del, ki pač ustreza okvirju, znotraj katerega medij deluje. To se dela namerno (ne pa nujno zlonamerno!), zaradi različnih razlogov. Lahko so politični, gospodarski, sistemski ipd. Tudi zato za medije velja posebna zakonodaja in je njihova vloga v družbi tako pomembna. Mediji v resnici oblikujejo našo družbo tj. našo realnost, da svet vidimo na točno določen tj. "njihov" način. Je torej pomembna realnost ali način, kako nanjo gledamo? Znani sociolog Ervin Goffman je že l. 1976 odgovoril, da realnost sama po sebi ni tako pomembna, kot je pomembno, kako mi nanjo gledamo in si jo razlagamo. Informacije namreč večinoma razumemo na način, kot so nam bile predstavljene. Če za mirnega in družabnega sosedovega Tončka, ki ga poznamo že celo življenje, jutri izvemo, da je član kriminalne združbe, ki otrokom prodaja droge, bomo nanj nemudoma začeli gledati drugače, saj okvir določa razlago. Glede uokvirjanja v političnem prostoru je zato dobro omeniti, da gre pri medijih za več različnih procesov, ki na koncu ustvarjajo okvir in s tem željeno realnost. Gre za: - izbor dela resničnosti, - osredotočanje nanj v poročanju, - izbor problemov okoli njega, - promocijo točno določene razlage zakaj je do izbranega dela realnosti prišlo ter - moralno ovrednotenje problema, ki promovira točno določene rešitve, skladne z izhodiščnim namenom, ki je vodil v izbor točno določenega dela realnosti. Se sliši zapleteno? Če pustimo ob strani različne oddaje s sumljivim slovesom in voditelje, ki promovirajo le določene politične agende, vzemimo za primer letovanje v nekem oddaljenem kraju npr. v Turčiji. Ko vam v turistični agenciji pokažejo fotografijo izbranega hotela, je razgled iz sobe čudovit, do morja ni daleč, hotel pa je na odmaknjenem kraju, kar pomeni mir. Ko pa pridete tja, ugotovite, da se iz sobe res vidi morje, žal pa ni blizu, saj je hotel na hribu. Pa to, da je za hotelom avtocesta in okoli njega trušč z gradbišča, ker na tej oddaljeni lokaciji od mesta postavljajo tudi druge hotele, vam tudi niso povedali. Postavili so vam okvir idiličnega pogleda skozi okno na morje in vi ste svoje razmišljanje "uokvirili" znotraj vam znanih parametrov. Torej, zgodbe, ki smo jim priča v javnosti, še posebej pa v političnih spopadih, niso nujno tudi (v celoti) resnične. Uokvirjanje je le ena od tehnik, ki jih uporabljamo na področju komunikacije, vendar je zelo pogosta in jo je dobro bolje poznati. Kot aktivni in kritično razmišljujoči državljani moramo namreč biti še kako pozorni in kritični do vseh zgodb, s katerimi prihajamo v stik, naše izbire pa ustvarjajo našo realnost in s tem jutrišnje izbire na volitvah. Vpisujemo v Delta Life Coaching: TUKAJ Zapis je bil objavljen v tedniku Demokracija, 11. februarja 2021:
Ko sem pred leti napisal knjigo Zapeljevanje, priročnik za moške, mi je prijateljica, ki jo je lektorirala, že po nekaj straneh branja dobronamerno svetovala, da naj je raje ne objavljam, saj si bom s to tematiko po nepotrebnem umazal kariero. Moj prvotni namen je bil namreč zgolj napisati knjigo o komunikaciji med spoloma, kasneje pa me je področje zapeljevanja zaradi specifične psihologije tako pritegnilo, da sem prvotni tekst prilagodil novi temi. Odziv na knjigo pa me je po izdaji pozitivno presenetil. Glede na zanimanje v medijih, številna vabila na dogodke in prošnje za posvete, sem kmalu organiziral predavanja in nato tudi tečaje, ki sem jih poimenoval kar "Alfa moški", od leta 2014 do danes pa se je teh dogodkov udeležilo že več kot tisoč moških. Lepota takšnega dela in razlog, da sem to sploh omenil pa je v tem, da sem se zaradi praktičnih izkušenj z moškimi na področju zapeljevanja žensk, v vseh teh letih pogosto znašel tudi med povabljenimi govorci na različnih omizjih in drugih javnih prireditvah, posebej takšnih, kjer je bilo v ospredju vprašanje ti. "pravih" moških. Pravi moški namreč po mojih spoznanjih predstavlja pojem, o katerem se da res veliko povedati. Predstavlja namreč idealizirano podobo moškega, takšnega kot si moški praviloma želimo postati (in kot vsi moški kasneje v življenju tudi mislimo, da smo), ženske pa si seveda želijo biti njegove srčne izbranke. Pri tem je zanimivo, da prav vsi tudi poznamo kje kakšnega možaka, za katerega bi dejali, da je "pravi". Mogoče ga imamo v družini, mogoče v službi, v bloku, mogoče pa ga poznamo le iz kakšnega filma. Takšen primer je npr. filmski lik Walt Kowalski, ki ga v filmu Gran Torino igra Clint Eastwood, zgodba pa se vrti okoli starejšega moškega, ki uči mlajšega fanta kako odrasti in postati pravi moški. Seveda je naloga fantov, da se razvijejo v prave moške zahtevna in pri tem je daleč najmočnejši dejavnik prav dober zgled. Vseeno pa velja opozoriti vsaj na tri velike napake, ki jih moški počnejo prav zaradi napačne predstave o tem pojmu. Prva velika napaka je neupoštevanje, da je dobra komunikacija temelj dobrih odnosov, še posebej v odnosu med spoloma. Pomanjkanje izkušenj pri izražanju občutij, moške naravno vodi v umikanje in zapiranje vase. Sklepajo, da je za njihov status v družbi bolje ne izražati čustev kot zaradi takšnega izražanja biti včasih deležen tudi posmeha in s tem ponižanja v družbi. Mnogim moškim je zato težko sesti npr. s svojo partnerico in se z njo ne pogovarjati po načelu "Ali bo po moje ali pa sploh ne bo" (angl. my way or highway). Vse pač ne more biti po njegovo in včasih so njene ideje preprosto dobre in jih je zato tudi dobro sprejeti. Druga velika napaka je nekakšno super-viteštvo, potreba reševati probleme vedno, vsem in povsod. Sicer je ideja lepa in običajno tudi izvira iz ljubezni oz. skrbi za sočloveka, vendar pa imamo ljudje različne potrebe. Včasih želimo v težavah biti le slišani, brez posebnih nasvetov, pokroviteljstva in priporočil. Dejstvo je, da veliko stvari oz. situacij v življenju preprosto ne moremo rešiti oz. ni v naši moči, da bi to storili. Včasih je pomembneje biti le prisoten in dati občutek, da nam je mar za sočloveka. Gre torej najprej za sposobnost poslušanja in razmisleka o slišanem, šele potem pa pridejo na vrsto vprašanja, kako lahko pomagamo. Tretja napaka pa je zanemarjanje potreb in interesov npr. svoje partnerice. Njene želje in interesi so zaznani kot nekaj, kar zvezo ogroža, ne pa dopolnjuje. Namesto, da bi se ji on pridružil pri teku ali obisku opere, raje kritizira in najde tisoč in en razlog, zakaj ne gresta poslušati "tisto cviljenje". Tako na dolgi rok ne gre. Na takšen način moški tudi nehote spregleda možnosti, ki bodo zvezo obogatile, njega pa dodatno postavile še stopničko višje v njenih očeh. Za konec naj omenim samo še to, da vedno, ko pogovor na kakšnem dogodku nanese na te teme, običajno kakšna ženska omeni, da so pravi moški v Sloveniji danes že prava redkost. S tem se sicer ne strinjam, vseeno pa menim, da bi očetje svojo vlogo zgleda sinovom morali jemati veliko bolj resno. Moški bi morali biti bolj pogumni na vseh ravneh. Tako pri zapeljevanju, kot pri zaščiti šibkejših v vseh oblikah, še posebej pa pri spoštovanju pravil dobre stare dunajske šole. Vas te tematike zanimajo? Pridružite se mi: TUKAJ Besedilo je bilo objavljeno tudi v tedniku Demokracija, dne 28. januarja 2021
V oddaji skupaj z novinarjem Bojanom Požarjem in voditeljem oddaje Aljušem Pertinačem o aferi #racunskosodisce (Tomaž Vesel). Pogovor s Sebastjanom Jeretičem in Alešem Erneclom o aktualnih političnih temah. Zabavno, prijetno in zanimivo. :) Odgovor na to vprašanje seveda ni enostaven in je hkrati, ker gre za našo slepoto pri belem dnevu, tudi malo komičen. Raziskave namreč kažejo, da ljudje svoje izbrance in izbranke vidimo in zaznavamo veliko lepše, kot so lahko v resnici. To najlažje razumemo s primerjavo starši - otroci. Starši namreč svoje otroke vidimo kot lepotne draguljčke, medtem ko jih drugi vidijo zgolj kot otroke. Lepe, vendar pa ne tako super posebne, kot jih vidimo sami. Ta napaka pri zaznavanju lepote je psihološko stanje, ki ga izkušamo vsi, ga ne moremo nadzorovati in tega tudi ne počnemo načrtno. Prav zato je to stanje tako mogočno. Z vso silo in energijo krepi naše poželenje do osebe, v katero smo se zagledali. Kaj pa je potem s ti. notranjo lepoto? Saj vendar nismo vsi ob prihodu na ta svet zadeli ravno najboljše srečke v košari z lepoto. Kako je potem z nami? Seveda je zunanja lepota pomembna, vseeno pa bi težko dejali, da notranje poteze in lastnosti niso pomembne. Lepota vseeno ni večna in tudi ni prav posebej pametno, da se vežemo zgolj na zunanji izgled. V zveze praviloma vstopamo na daljši rok in še kako je pomembno, da bodo stvari delovale tudi dlje od dveh vročih noči. Ženske so, glede prevlade notranjih lastnosti nad zunanjimi, praviloma nekoliko bolj glasne. Pogosto jih lahko slišimo trditi, da zunanja lepota ni tako pomembna, ko ji pomembnost pripisujemo moški. Vendar pa iz tega lahko sklepamo, da bodo ženske v zvezi posledično veliko bolj "slepe" potem, ko bodo razvile naklonjenost do moškega. To je za moške na nek način celo dobrodošlo, vseeno pa to ne pomeni, da naj moški laže o tistih področjih, kjer pri sebi ocenjuje manjko češ, saj ko bo enkrat zaljubljena, ne bo niti opazila. Del odgovora, zakaj je ljubezen slepa, je torej v tem, da ko se zaljubimo, v veliki večini primerov preprosto zanemarimo negativne lastnosti osebe, v katero smo se zaljubili. Na začetku se nam tako zdi vse popolno in verjamemo, da smo oboji našli svoje sanje. Da bo naša zveza delovala večno. Žal pa so težave v bistvu že prisotne, le vidimo jih še ne. Ne da jih ne želimo videti, temveč jih v resnici ne vidimo. Možgani nam ne dovolijo obdelovati tudi informacij, ki bi potrjevali nasprotno. Gre za nekakšno potrditveno zmoto, ko sprejemamo le tisto, kar potrjuje naše predstave. Zato ne slišimo npr. pomislekov naših staršev in prijateljev o naših novih izbrancih. Še več, celo skregati smo se pripravljeni z vsemi okoli sebe. So pa tukaj tudi ljudje, ki niso najbolj uspešni pri iskanju partnerjev ali partneric. To seveda sčasoma vpliva na samozavest in ena od neželjenih posledic je, da se takšna oseba hitreje in močneje zaljubi v nekoga, ki ji končno nameni vsaj malo več pozornosti. Lahko, da se izbrana oseba le nahaja v nekoliko bolj ranljivem obdobju življenja in mogoče sploh ni razmišljala o novem partnerju, potem pa ima pred seboj nekoga, ki se je močno zaljubil vanjo, ga ne želi prizadeti in ... ostane z njim. Vendar pa sčasoma ta druga oseba le začne opažati, da mogoče ni vse tako popolno in težave so tukaj. Prav tako omenimo tudi ljudi, ki še nikoli niso bili v resni zvezi in si sploh ne znajo predstavljati, kako bi bilo lahko drugače. Ne vedo, kaj naj iščejo in kaj naj pričakujejo. So pravzaprav srečni v takšni ali drugačni zvezi, saj nimajo niti predstave o tem, kako bi lahko bilo tudi drugače. So nekako naravno slepi in pravo nasprotje tistih, ki nimajo nobene prave meje pri svojih vzgibih in impulzih. Ti se namreč zaženejo in osvojijo, s časoma pa, ko spregledajo, takšno osebo tudi zapustijo. Pa za konec nikar ne pozabimo tudi na kemijo in s tem povezano slepoto. Ko se zaljubimo, začne telo proizvajati dopamin in počutimo se srečni. Ko se dopaminu pridruži še adrenalin, ob sreči postanemo še vzhičeni in polni energije. Takšno stanje nato povežemo z osebo, ki nas "dela" srečne in polne energije. Ljudje začnemo ta občutja loviti, kljub temu, da to lahko pomeni, da ne lovimo prave osebe. Ljubezen torej je res slepa, je pa s tem tudi zapletena. Prav lahko se zgodi, da bo potrebno več kot en sam poiskus, da bomo našli pravo osebo zase. Vseeno pa nam ni potrebno slepo slediti občutjem, temveč lahko uporabimo tudi kanček razuma in vsaj kdaj pa kdaj iz razdalje presodimo ali je izbrana oseba za nas prava ali ne. - - - Pridružite se nam v Delta Akademiji: TUKAJ - - - Članek je bil objavljen tudi v tedniku DEMOKRACIJA, 14. 1. 2021 Leto 2020 se je izteklo. Roko na srce, zanimivo leto in v šali sem že večkrat dejal, da se nikar preveč ne veselimo, dokler res dokončno ne odbije polnoč in nastopi prvi januar 2021. Do zadnje sekunde je namreč možno, da gre še kaj narobe. A šalo na stran, letos smo kot država Slovenija proslavili tudi velik jubilej. Minilo je že trideset let od plebiscita, ko smo se kot narod odločili, da želimo iti samostojno svojo pot naprej. Ob tej priložnosti pa ne morem in ne morem mimo fenomena, ki ga prepoznavam v naši družbi in psihologiji ni ravno neznan. Imenuje se “naučena nemoč”. Gre za naravnanost, ki jo razvijemo, če nekaj večkrat neuspešno poizkusimo, nato pa zaradi neuspeha začnemo verjeti, da je nekaj narobe z nami in ne z okoliščinami, srečo ali drugimi ljudmi. Še več, začnemo celo verjeti, da bomo neuspešni, tudi če poizkušamo v nedogled. Zato slej ko prej pridemo do zaključka, da se ni vredno niti potruditi. Kot bi se nam v zaporu odprla vrata v prostost, nam pa zanjo ni več mar, saj smo prepričani, da nam na prostosti itak ne bo uspelo. Možgani nas namreč želijo zaščititi, zato nas odrinejo stran od bolečine neuspeha, pri tem pa ne upoštevajo, da je ta “neuspeh” zgolj napaka razmišljanja in ne delovanja. Ste tudi vi že kdaj ostali brez besed ob spremljanju krivic, ki se dogajajo pred našimi očmi? Ko že ptički čivkajo o 400 mio eur letno za preplačila v zdravstvu, zgodi pa se praktično nič? Ko gre za očitno promocijo zgolj ene politične opcije javnega(!) medija, ob tem pa izbrani medijski „strokovnjaki“ uglašeno žvrgolijo o tem, da je v javnih medijih vse v najlepšem redu? Ko država serijsko izgublja spore na mednarodnih sodiščih, pravni umi, ki so te spore sprožili, pa še vedno brezmadežno zasedajo najvišje funkcije v državi? Ko se nekaterim odpisuje težke milijone zaradi poslovnih malverzacij, druge pa kaznuje in se nad njimi izvaja rubež po zgolj dveh mesecih neplačila prispevkov in davkov, v vrednosti nekaj sto evrov? Ko nekateri lahko v javnosti počnejo in govorijo karkoli si želijo, njihovi javnomnenjski „odvetniki“ pa jih branijo z obtožbami, da se sovražno govori prav proti njim in ne obratno? Prej ali slej te ujame občutek nemoči. Ne bom se spuščal globlje, saj želim zgolj ponazoriti, kako se kot družba naučimo takšne nemoči. Začne se nas polaščati občutek, da ne moremo storiti nič. Da je ta svet rezerviran za druge, za tiste na drugi strani političnega spektra (oz. pri koritu), kjerkoli že to je. Povedano drugače, človek sčasoma preneha protestirati, se upirati, opozarjati na nepravilnosti, celo preneha prijavljati nepravilnosti na Policijo, KPK, NPU, Računsko sodišče in ne vem kam še vse. Preneha biti aktivni državljan. Pa nikar se ne slepimo, da zadeve ne morejo iti še na slabše. Če bomo delali enako kot do sedaj, zakaj bi bili rezultati v prihodnje kaj drugačni? Ponos in navdih, ki sta nas navdajala ob plebiscitu 30 let nazaj, sta neprecenljiva in srečni smo lahko tisti, ki smo bili tega vzdušja deležni iz prve vrste. A ko te dni poslušam razmišljanja uglednih in „uglednih“ imen slovenske osamosvojitve, se sprašujem, ali res živimo v isti državi in seveda, kam to pelje in občutek nemoči je ponovno blizu. Naučena nemoč je kot temnejša stran naše duševnosti. Gre za njen izjemno škodljiv in uničujoč vidik, ki je ob tem tudi neviden. Ljudje namreč ostajajo v slabi družbi, slabih službah, slabih zvezah, volijo slabe poslance itd. kljub temu, da bi bila sprememba možna hitro in lažje, kot se jim trenutno zdi. Kako torej naprej? Najprej, če smo se nemoči naučili, jo lahko tudi opustimo. Razumeti moramo, da smo intimno sprejeli sklep, da ne glede na naš trud, ne moremo vplivati na nadaljnji potek dogodkov in da se tega, da smo tak sklep sprejeli, niti ne zavedamo. Še več, celo drugim, ki se odločijo npr. prijaviti nepravilnosti, dopovedujemo, da to nima smisla in da bodo na koncu oni procesirani in ne pravi krivec. Kot da verjamemo, da smo za vlom v našo hišo krivi mi in ne vlomilec zgolj zato, ker smo ga prijavili zaradi vloma. Prav ta uvid, da smo v stanju naučene nemoči, se mora nato preliti v pozitivno razmišljanje, v več zaupanja v pozitivne možnosti izida, čemur morajo potem slediti tudi konkretna dejanja. Resnica slej ko prej najde svojo pot na površje, tudi če včasih za to potrebuje desetletja. Za aktivno vlogo ni potrebno biti ne velik in ne močan, potrebno pa je biti pogumen in zaupati v svoj prav. Zaupati, da je to tudi moj svet. Srečno 2021! Tekst je izšel v tedniku Demokracija, dne 31. 12. 2020:
V tem obdobju leta je ustrezno obnašanje pogosto težavno tudi brez korone. Letos imamo priložnost, da se pravil obnašanja v družbi in razlogov, zakaj jih sploh imamo, zavemo na nekoliko drugačen način. V nadaljevanju se zato ne bom osredotočil na odpiranje vrat damam, odmikanju stola ali pomoči pri slačenju ali oblačenju plašča, temveč bom pozornost namenil občutjem, ki jih z našim obnašanjem lahko sprožimo v drugih ljudeh. Vsi smo že kdaj slišali za ti. zlato pravilo, da se obnašajmo do ljudi okoli nas tako, kot bi si želeli, da se oni obnašajo do nas. Zaustavitev javnega življenja nam je, med drugim, prinesla tudi čas za razmislek o tem, kako si res želimo, da bi se drugi obnašali do nas. Za mnoge je božični čas precej stresno obdobje, saj preprosto ne marajo skrbi z izbiranjem in iskanjem daril, ob tem pa še poslušanje enih in istih "jingle bells pesmi" kar cel mesec skupaj. Ni čudno, da marsikomu zmanjka tudi prijaznosti do drugih. Kako jim je šele sedaj, ko imamo še omejitve gibanja in s tem tudi precej bolj omejene možnosti pri npr. dostopu do daril, omejitve pri obiskovanju, druženje praktično zgolj s pomočjo spleta ipd. Če za trenutek odmislimo religiozni vidik samega Božiča, je to namreč tudi čas za krepitev stikov in globlji razmislek o pomenu prijaznosti do soljudi. Takšen primer so lahko npr. starejši sosedje, ki nam bodo še kako hvaležni za pomoč pri občasnih opravilih kot je npr. kidanje snega pred hišo ipd.. Pri prijaznosti nikar ne pozabimo tudi nase. Napotek, ki smo ga deležni na letalu, da naj v primeru padca pritiska v kabini masko s kisikom najprej nataknemo sebi in šele nato pomagamo pri uporabi maske drugim, naj velja tudi pri prijaznosti. Če nismo ali ne znamo biti prijazni do sebe, kako bomo pravzaprav prijazni do drugih? Kaj pa sočutje? Sta sočutje in prijaznost eno in isto? Seveda ne. Pri sočutju gre za sposobnost občutiti stisko sočloveka, pri izkazovanju prijaznosti pa ne pride nujno tudi do globljih občutkov. Pri dogovorih o tem, kako bo potekalo naše novoletno praznovanje, bodimo sočutni tj. pazljivi na občutja drugih, še posebej, če imamo večjo družino. Odklonitev povabila na večerjo zaradi tveganja z okužbo, nikakor ne smemo jemati osebno. Razumimo stisko, v kateri se je znašla npr. naša hči ali pa sestra, saj vemo, da bi v drugačnih razmerah naše povabilo brez pomisleka sprejela. Glede letošnjih daril predlagam, da smo čim bolj radodarni in ne, ne mislim na njihovo denarno vrednost. Radodarni smo namreč lahko tudi s časom, pozornostjo ali predajanjem svojega znanja. Zadnji meseci so bili npr. vse prej kot prijazni do podjetij in samo upamo lahko, da v bližnji prihodnosti ne bomo priča pravemu valu odpuščanj. Prav tako so tudi zaprte meje občin in omejitve gibanja v večernih in nočnih urah lahko dober sprožilec za nastanek tesnobe in drugih oblik psihičnih težav. Mogoče lahko s svojim znanjem, nasveti ali zgolj s časom za odkrit pogovor, komu olajšamo razmišljanje o prihodnosti in ga razbremenimo pritiska, ki ga čuti. Leto 2020 je bilo, roko na srce, res posebno leto in verjetno si za drugo leto prav vsi želimo več normalnosti. Vendar pa se nikar ne slepimo. Videli smo, da se življenje lahko spremeni praktično čez noč. Dopustimo možnost, da bodo ti. "last minute" odločitve postale sestavni del našega življenja. Če smo npr. lani še šli na kakšno pot ali dopust prehlajeni ali z glavobolom, se je to spremenilo in po novem bo marsikdo dvakrat premislil, preden bo kam šel. Bodimo torej hvaležni za to, kar imamo. Zelo lahko je biti slabe volje zaradi stvari ali dejanj, ki jih v času pandemije nismo bili deležni. Seveda je popolnoma normalno, če pogrešamo druženje ali zabave v živo, vendar pa je glede na situacijo tudi spletna večerja s širšo zasedbo rodbine veliko bolje kot nič. Bodimo npr. hvaležni, da imamo vsaj tehnologijo, ki nas letos povezuje. Seveda ni isto kot srečanje v živo, vseeno pa smo vsaj v stiku. Za hvaležnost se lahko odločimo načrtno in prav z njeno pomočjo bomo lažje opazili dobre plati življenja kljub temu, da se nahajamo v pandemiji. Besedilo je bilo objavljeno tudi v tedniku Demokracija, dne 17. 12. 2020
Ljudska modrost pravi, da je dovolj ena sama laž, da pod vprašaj postavimo vse drugo. Zaupanje je namreč precej izmuzljiv pojem, najdemo pa ga vsepovsod in se ga večinoma niti ne zavedamo. Gre za nekakšen občutek varnosti, ki ga občutimo glede na prihodnost. Si predstavljate ljubezensko razmerje brez zaupanja? Si predstavljate banko iz slame in ne iz marmorja in cementa? Obisk pri zdravniku brez zaupanja v medicino? Pri ljudeh lahko zaupanje razberemo tako iz govorice telesa, ko nekdo kaže svoje zanašanje na druge ali iz vsebine, ko bomo zanašanje razbrali ali direktno ali pa posredno. Vendar pa je zaupanje le redko univerzalno. Če svojemu mladoletnemu otroku brez pomisleka zaupam, da bo iz trgovine prinesel naročeno, se moje zaupanje precej spremeni, če sede za volan avtomobila in mi ponudil, da me kam zapelje. Zaupanje ima namreč tudi svoj čustveni naboj. Če imamo v našem primeru pozitivna občutja glede trgovine, so naša občutja pri otrokovi vožnji avtomobila, vse prej kot pozitivna. Zaupati ali ne zaupati je človeku prirojeno. Že ko prvič odpremo oči in si nekaj časa ogledujemo čudo, ki nas gleda in se nam smehlja, se možgani povežejo tako, da že po samo nekaj urah sledimo tej osebi in, kar je posebej skrivnostno, celo posnemamo njene gibe (nasmeh ipd.). Smo torej rojena socialna bitja, rojena da navezujemo stik z drugimi in da drugim omogočamo povezavo z nami. Da torej zaupamo ali ne. Res pa nikoli ne moremo biti popolnoma gotovi v namere drugih, njihov karakter, njihovo motivacijo za posamezna dejanja ali celo dejanja, ki jih bodo naredili v prihodnje. Do včeraj ljubeči očetje in družinske "copate", lahko v trenutku postanejo morilci, posiljevalci ali tirani najhujše vrste. Nerazumevanje, da pri zaupanju ne gre zgolj za pričakovanje bodočega obnašanja, temveč tudi za čustvena stanja, ima lahko visoko ceno. Politični aktivisti npr. praviloma nagovarjajo, da bodo te ali one obljube njihovih kandidatov vodile v takšno ali drugačno obnašanje v prihodnje, pri tem pa ne upoštevajo, da se pri volivcih lahko sproži tudi negativni sentiment (čustveno stanje!), ko publika preprosto izgubi zaupanje, saj npr. ugotovi, da kandidat nima vsebine in dviguje prah zgolj zaradi prahu in ne skrbi za skupno dobro. Kaj torej lahko storimo za zmanjšanje naše stopnje dvoma in lažje odločanje o tem ali bomo nekomu zaupali ali ne? Najprej, bodimo blagi do sebe in začnimo z majhnimi koraki. Zaupanje naravno vsebuje tveganje in temu se ne moremo izogniti. Vseeno pa ga lahko ohranjamo na obvladljivem nivoju, če se tveganja zavedamo že ob vzpostavitvi odnosa. V svojo komunikacijo vnesimo nekaj zaupanja že takoj na začetku in pozorno spremljajmo, kako se naš odnos razvija. Pri tem pa ne pozabimo tudi na dvome in dileme, s katerimi se sooča naš sogovornik. Ljudje smo namreč egocentrični in se z lahkoto ujamemo v past, da smo pozorni le nase. Da smo ves čas pozorni le na to, kako delujemo mi, kaj imamo mi za povedati in kakšna je naša stopnja zaupanja. Pri tem pa pozabljamo, da se sogovornik ravno tako sooča z lastnimi dvomi in občasno potrebuje tudi kakšno zagotovilo, da nam lahko zaupa. Ločujmo tudi vloge in ljudi, ki v njej sodelujejo. Naše zaupanje do policista je lahko precej drugačno, dokler ga prepoznavamo zgolj kot uradno osebo. Potem, ko v njem prepoznamo soseda Aleša, ki je v službi pri Policiji, pa se to lahko hitro spremeni, kajne? Predvsem pa najprej dobro spoznajmo sebe, preden se trudimo prepoznati druge. Večina ljudi namreč pade v eno od dveh skrajnosti in sicer ali zaupajo preveč in prehitro ali pa premalo in pri tem potrebujejo neskončno veliko časa, da vsaj malo okrepijo svoje zaupanje. Razmislimo, v katero skrajnost sodimo sami. To naj bo potem izhodišče za naprej. Če hitro zaupate, vendar zaupate napačnim ljudem, se je potrebno naučiti prepoznavati signale, ki jih "napačni" ljudje oddajajo. Če pa dobro prepoznavate omenjene signale, niste pa sposobni razviti razmerja, potem je čas, da resno razmislite o svojem obnašanju do drugih ljudi. Le zaupajte si, da se lahko spremenite in stvari bodo stekle. Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, dne 3. decembra 2020
V oddaji Faktor (TV3) o vplivu korona virusa na trenutno situacijo v družbi s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem Aljušem Pertinačem.
Klikni: TUKAJ Covid-19 sem, korona tja, zaprto to, zaprto ono, proti maskam, za maske, proti cepljenju, za cepljenje ... na trenutke se zdi, da živimo v popolnoma norem svetu. Tudi sam ne vem ali je ta svet res nor ali ne, vem pa, da je zelo lahko postati negativen, obsojati vse okoli sebe in za svoje težave enkrat kriviti vlado, drugič Kitajce, tretjič Trumpa, pa potem Bidna in tako naprej. Živimo žal v časih, ko je na trenutke res težko biti optimističen. Če cele dneve poslušamo le kritiziranje in jamranje ljudi okoli sebe, tako ali drugače to mora vplivati tudi na nas. Vseeno pa to še ne pomeni, da moramo postati pesimisti in v vseh in vsem videti le slabe stvari. Pravzaprav je ravno zdaj pomembneje kot kadarkoli prej, da ostanemo optimistični, da verjamemo v dober konec in da dajemo zgled tako otrokom kot drugim ljudem okoli nas, da se splača živeti in verjeti, da ta svet prinaša tudi dobro za vse nas. Zanimivo, da tudi znanost podpira takšno razmišljanje. Več študij, ki je bilo opravljenih na temo povezave med optimizmom in boleznijo je že pokazalo, da je tveganje npr. za bolezni srca in ožilja bistveno nižje pri optimistih kot pri pesimistih. Povedano drugače, če svet vidimo kot dober kraj, bomo na dolgi rok bolj zdravi, kot pa če ga vidimo kot slabega. Nihče med nami ni rojen optimist ali pesimist, temveč gre za odločitev. Zanimivo, da je celo veliki Einstein nekoč dejal, da je verjetno ena od najpomembnejših človekovih odločitev v življenju ta, da odločimo, ali nas življenje podpira ali pa nas ovira. Gre torej za odločitev ali bomo kozarec, kamor smo vodo natočili do polovice, videli kot na pol poln ali pa kot na pol prazen. Seveda se strinjam, da je na koncu dneva vse skupaj le kozarec z vodo, vseeno pa je pomembno, kako nanj gledamo. Življenje je namreč na nek način en sam velik niz odločitev. Dan lahko preživimo tako, da ves čas tipkamo po računalniku in se igračkamo po socialnih omrežjih ali pa obdelamo vrt, pospravimo garažo ali preberemo kakšno knjigo. Torej, lahko se odločimo kaj bomo počeli in smiselno enako se lahko tudi odločimo ali bomo naravnani pozitivno ali negativno. Biti optimističen se torej začne z odločitvijo, da bomo optimistični in ne z nekakšnim čudežnim dogodkom ali bliskom iz neba. Za začetek se začnimo izogibati negativnih ljudi. Saj ste npr. že kdaj slišali za ti. "toksične" ljudi, kajne? Ljudi, ki vam dobesedno izpijejo energijo? To so ljudje, ki so prepričani, da se vse vrti le okoli njih. Najlažje se pred njimi zavarujemo tako, da zelo jasno postavimo svoje meje oz. se jih občasno celo izognemo ali pa vsaj zmanjšamo število stikov z npr. kakšno negativno naravnano sorodnico, od katere vsakič pridemo popolnoma izčrpani, kljub temu, da smo skupaj spili le skodelico kave ali čaja. Saj nihče ne zanika, da se v življenju ne dogajajo tudi negativne stvari. Seveda se in zanikanje realnosti nam prav nič ne pomaga. Še več, pretiran optimizem je lahko ravno tako nevaren kot pesimizem. Moramo pa razumeti, da gre pri optimizmu predvsem za zaupanje, da se nekje v prihodnosti nahajajo pozitivni odgovori in da smo sposobni doseči takšno stanje v življenju, da bomo srečni, zadovoljni in izpolnjeni. Bodimo torej pozitivni in to svojo naravnanost delimo tudi še s kom drugim. Seveda nismo Nutela, da bi se ob nas prav vsi takoj počutili dobro. Če pa bomo komu vsaj za trenutek polepšali dan, pa tudi ne bo nič narobe in tudi sami se bomo počutili ob tem veliko bolje. Prav tako tudi pomaga, če vadimo hvaležnost. Pravzaprav je težko sploh biti optimist, če vsaj malo ne začutimo hvaležnosti do tega kar smo, kar imamo in do ljudi, s katerimi se družimo. Za konec pa še zelo konkreten nasvet, ki se sliši kar malo kičasto in skoraj obrabljeno. Zapišimo si svoje cilje v življenju, potopimo se vsak dan vsaj za nekaj minut vanje in se naslikajmo, kot da smo te svoje cilje že dosegli. Naj nam ne bo nerodno ali celo sram pred nami samimi razmišljati na veliko. Dovolimo si preseči meje vsakdana vsaj za nekaj trenutkov dnevno, dovolimo si izstopiti iz tega sveta, ki ga razumemo kot našo realnost. Vse nekoč namreč mine in tako bo minilo tudi turobno vzdušje. Z razmišljanjem na veliko bomo pomagali sebi in življenju, da bo sploh vedelo, kam naj nas odnese v prihodnje. Članek je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, v slovenskem in anglešem jeziku,
19. novembra 2020. Vsi lažemo. Ja, včasih tudi jaz in včasih tudi vi, razlogov pa je na pretek. Nekateri lažejo za preživetje, drugi zato, da prikrijejo strah, tretji krivdo, bolečino, sramoto, nekateri spet zato, da jih ljudje sprejmejo, da zakrijejo občutja drugih, da ohranijo službe in tako naprej. Pa seveda ne smemo pozabiti tudi očarljivih sociopatov, ki lažejo ves čas, kompulzivnih lažnivcev, ki lažejo iz navade in zaradi slabih občutkov med govorjenjem resnice ter seveda tudi profesionalnih lažnivcev, ki lažejo zato, da izpeljejo posel, projekt ali kaj drugega. Seznam gre naprej in naprej, vse tja do sklepa, da res, tako ali drugače, lažemo prav vsi. V osnovi obstajajo le trije načini laganja. Poznamo uporabo: - zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan, - prilaganje resnice (npr. olepševanje) in - izpustitev dejstev, ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo pomembno. Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino. Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako? Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni. Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora. Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno. Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne. Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge. Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020:
Pogovor o aktualni politiki, korona krizi, migracijah in situaciji po Evropi ... Pa smo spet počasi tam, kjer smo bili že letošnjo pomlad. Priča smo drugem valu epidemije in življenje se ponovno upočasnjuje. Informacije o zaprtju šol, vrtcev, možnostih in nezmožnosti prehoda med regijami, zaprtje lokalov ter prepovedi drugih oblik javnega druženja, so zagotovo dober razlog za skrb za svojo prihodnost. Pomanjkanje fizičnih stikov z ljudmi v nas namreč vzbuja občutek odtujenosti, osamljenosti in sproža kup misli o nas samih in odnosih z drugimi. Življenje za nas postaja vedno bolj nepredvidljivo in naša prihodnost negotova. To pa je stanje, ko se v človeku hitro lahko pojavi občutek tesnobe. Občutek, ki se hrani z občutji neznanega in nepredvidljivega. Ne glede ali je bilo pred tem naše življenje prijetno ali ne, smo imeli vsaj občutek, da vemo, kako bo jutri. Stanje negotovosti pa spodbudi tudi veliko precej temačnih misli. V obupni želji in hlastanju po občutku gotovosti, nam možgani preigravajo različne, žal predvsem črne scenarije. Takšen mehanizem je sicer primarno namenjen ohranjanju pozornosti, pripravljenosti in budnosti, žal pa nas prav ta isti mehanizem lahko z lahkoto pahne tudi v paniko, iskanje bližnjic, nepremišljene odločitve in pogosto tudi žalost. Seveda na takšen način postanemo tudi depresivni in brez prave volje za delo. A kljub temu lahko storimo marsikaj, da se zaščitimo pred tem. Mogoče res ne moremo kar tako nadzorovati naših občutij, zagotovo pa lahko nadzorujemo svojo pozornost na življenjske vidike, ki jih lahko tudi dejansko nadzorujemo. Govorim tako o preprostih dnevnih opravilih kot so npr. kaj bomo jedli ali kaj bomo danes oblekli, kot tudi o nekoliko bolj zahtevnih, kot so naši cilji, naš notranji pogovor ali presoja argumentov za prepričanja, ki jih imamo o tem ali onem. Zapišite si jih na list papirja in presenečeni boste, koliko jih je. Verjetno v času te krize tako ali drugače spremljate tudi tiskovnega predstavnika vlade, priporočila NIJZ in vsemogoče druge novice povezane s tem. Seveda si želimo biti na tekočem, vendar pa je takšna poplava informacij tudi dvorezen meč. Če ste cele dneve izpostavljeni neizprosnim statistikam, neprijetnim novicam iz bolnišnic in domov za ostarele, če ves čas poslušate samo o tem kje in koliko so jih premestili na intenzivno nego in koliko jih je kje umrlo, potem je to vse, kar se dogaja v vašem svetu. Če vas to spravlja v slabo voljo, je mogoče čas, da vsaj za nekaj časa ugasnete televizor in se obkrožite s samimi pozitivnimi informacijami. Preskok v nek rožnat svet se seveda ne bo zgodil čez noč, zagotovo pa bo večja količina pozitivnih informacij počasi spremenila naše razpoloženje. Enako, kot so to pred tem z nami storile tudi negativne informacije. Več smo izpostavljeni miru, veselju in pozitivnim idejam, močneje in hitreje lahko vse skupaj vpliva na nas. Kaj vas spravlja v dobro voljo? Komedije? Dober sendvič? Knjiga? Sladkarije? Križanke? Sestavljanke? Če kdaj, je zdaj dober čas za vse te stvari. Mnogi v teh časi tudi izgubijo ritem in ne naredijo prav veliko. Niso leni, le prave volje nimajo. Odgovor na takšna stanja je vztrajanje pri dnevnih rutinah. Vzemite si čas, naredite si nov urnik in se ga držite. Še vedno lahko vstanete zjutraj ob isti uri, kot bi tudi sicer med delovniki. Vzemite si čas za malico in kosilo ter predvidite čas za rekreacijo in podobna ponavljajoča se opravila. Takšen pristop nam pomaga pri vzdrževanju občutka, da v življenju napredujemo. Prav tako nadaljujmo s prizadevanji za doseganje osebnih ciljev. Branje, pisanje, obisk spletnih tečajev in učenje so le nekatera od takšnih prizadevanj. Kakorkoli že, na nas je, da vsak zase opravi svoje v teh izjemnih časih. Izredne razmere zahtevajo izredne prilagoditve in izredne ukrepe. Upoštevanje varnostnih ukrepov nas povezuje med seboj, saj skupaj premagujemo krizo kljub temu, da nismo fizično drug ob drugem. Tudi če se na trenutke počutimo nemočni, lahko s spodbujanjem in zgledom drugim prispevamo svoj delež. Mogoče se to res ne zdi veliko, vseeno pa vsak tak korak šteje in sešteti skupaj vodijo do naše skupne zmage. Pridružite se nam na spletnih seminarjih: TUKAJ Članek je bil objavljen v reviji Demokracija, 22. oktobra 2020.
Besede, ki jih je poslanec Kordiš v Državnem zboru naslovil na svoje kolege poslance opozicije, da so "kolaboranti fašistoidne vlade Janeza Janše", so dvignile veliko prahu. Glas proti takšni retoriki so tokrat dvignili v poslanskih skupinah SD in SAB, slednji tudi z dodatnim predlogom, da bi se poslanci ob vstopu parlament morali testirati na droge. Poslanec Kordiš si vztrajno prizadeva pridobiti nekakšen status "neprilagojenega" dečka v parlamentu in s tem več manevrskega prostora za uporabo neprimernih besed, žaljenje drugače mislečih brez posledic in posledično tudi več prostora za tovrstno retoriko celotne svoje poslanske skupine. To je postalo očitno že kar takoj po omenjeni konfrontaciji z Matjažem Hanom, ko ga je javno v bran vzel njegov strankarski in poslanski kolega Vatovec, češ, res je retorika nekoliko neprimerna, se pa strinjamo z vsebino. Dejstvo je, da se je v zadnjih letih komunikacija v političnem prostoru precej spremenila. Digitalizacija in globalizacija sta nam sicer res omogočili hitrejši dostop do informacij, hkrati pa sta vnesli v naša življenja tudi pravo poplavo le-teh. Od vseh, ki danes na politični sceni želijo biti opaženi, se vedno bolj pričakujejo novi in novi načini opozarjanja nase, ki pa lahko hitro izpadejo tudi neprimerni npr. glede na vlogo, ki jo ima poslanec Državnega zbora v družbi. V moderni družbi namreč bistveno hitreje raste obsedenost z videzom, kot pa z vsebino. Skrb za videz, podobo in (dramatično) predstavitev idej, je namreč lahko pri obdelavi sporočila enako pomembna za občinstvo kot to, kaj je dejansko izrečeno. Medtem ko je npr. znani nemški sociolog Beck ta fenomen večinoma povezoval s popularno glasbo in televizijo, so drugi, kot sta npr. Frank Ankersmit ali Dick Pels predstavila dokaze, da politiki še kako načrtno gledajo na (ne)estetiko svojega komuniciranja, ki je pogosto pred vsebino. Takšna estetizacija sporočila je namreč hitreje povezana s čustvovanjem, kar pa spodbuja občutek pristnosti in s tem večjo povezanost z volilno bazo, večjim zaupanjem in posledično z boljšimi rezultati na volitvah. Naša predstava o politikih iz "starih dobrih časov" je pogosto še vedno povezana z njihovo dobro izobrazbo, osebnim ugledom in starostjo. Čeprav so lastnosti, kot so izobrazba, modrost ali zanesljivost, še vedno potrebne za volilni uspeh, pa je zaupanje, čeprav je bilo vedno pomembno v politiki, dobilo nove dimenzije. Javnost je danes s pomočjo raziskovalnega novinarstva sposobna natančneje opazovati in se potem tudi tesneje (ali ne) poistovetiti s politiki. Gre namreč za osebnosti, ki so kljub njihovem specifičnem delu in s tem tudi specifičnem načinu življenja, ves čas vsem na očeh in so na nek način "takšni kot mi". Poglejmo si samo nedavni primer Aleksandre Pivec in posledic zanjo, kot predsednico stranke in kmetijsko ministrico, zaradi "ubogih" nekaj evrov v obliki sponzorske pijače, jedače in nočitve zanjo in družinske člane. Komunikacija politikov se tudi zato želi čim bolje prilagoditi logiki medijev. Svetovalci za politično komuniciranje skušajo za vsako ceno pritegniti svoje stranke v ospredje medijskega prostora , poročanje o političnih dogodkih pa postaja zanimivo le, če gre za poročanje o ekscesnih dogodkih ali vsaj z ekscesno retoriko o sicer za širšo javnost precej nezanimivih temah. Včasih se celo zdi, da današnji politiki porabijo veliko več časa za učenje govorjenja in nastopanja, kot pa za samo vsebino. Glede na mojo dejavnost mi sicer tak pristop ustreza, so pa zato politiki sokrivi, da politika kot umetnost možnega izgublja ugled in iz resnega posla postaja navadna tv limonada. Vprašanje, ki se mi ob tem seveda zastavlja je, kam to vse skupaj vodi? Bomo ob naslednjem sklicu Državnega zbora presenečeni ugotovili, da v dvorani sedi 90 klovnov in klovnes, ki jih zanima le (samo)promocija in večnost benificij stolčka poslanca v DZ? Seveda pretiravam. Vendar to počnem z namenom, da bi se mi vsi na prihodnjih volitvah bolje zavedali potrebe, da namesto močnih besed, ki okupirajo ekrane in naslovnice revij, potrebujemo močna dejanja, ki koreninijo v dobrobiti naroda in bodo pozitivno zaznamovala našo skupno prihodnost. Kolumna je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija, 8. 10. 2020:
1. napaka: Od jutri bo vse drugače! Eno od načel Delta Life Coachinga pravi, da ti za prezračitev sobe ni potrebno razbiti stekla. Dovolj je, če okno pripreš in soba se bo sčasoma prezračila. Ideja, da bomo življenje v celoti spremenili naenkrat je sicer lepa, vendar izjemno zahtevna. Tudi če smo sicer trdno odločeni, nas okolica ne bo tako enostavno izpustila iz ustaljene rutine. Od komentarjev: "Kaj je narobe s teboj," pa vse do zamer, češ da smo se spremenili. Večina slej ko prej klecne in se vrne v stare tirnice. Ključ je v spremembi dnevne rutine, korak za korakom. 2.napaka: Ne potrebujem osebne pomoči, vse piše v knjigah! V knjigah je res veliko zapisano in dobro si jih je tudi čim več prebrati. Vendar pa ljudje s takšnim pristopom pogosto berejo knjige iz ene in iste police v knjigarni in pogosto potem ugotovijo, da nihče nima pojma o njihovih specifičnih izzivih v življenju. Ključ je v razumevanju, da prav vse knjige govorijo o življenju in če nas npr. knjige o samopomoči ne nagovorijo (ne dajo pravih odgovorov), vzemimo v roke biografije, domišljijske romane ipd. Poiščimo drugačen žanr. Takšen, ki nas nagovarja, naše nezavedno pa bo "sestavilo" potrebna znanja iz novih vidikov, da se bomo premaknili iz prostega teka iskanja odgovorov. Lahko pa se tudi povežete z ljudmi, ki se z osebnostnim razvojem ukvarjamo načrtno in bo vse skupaj potekalo precej hitreje. 3. napaka: Jaz že vem, kaj je dobro zame! Večinoma res. Vendar pa, ko se začnemo zavedati, da nam v življenju manjka prijateljev, radosti pri delu, ciljev, motivacije itd., nas bo naš um "varoval" pred spremembo, saj takšne spremembe pomenijo tudi napor ob izstopu iz trenutne cone (ne)udobja. Tega pa seveda nočemo, saj takšni premiki pomenijo tudi bolečino. Nehote se ujamemo v začaran krog prepričanj, kamor sodita predvsem ideji, da načrten osebnostni razvoj sploh ni mogoč in da gre v skupnem za nekakšno metanje denarja skozi okno. Češ, kaj pa oni vejo in tako ali tako je vse na internetu. Žal se sčasoma znajdemo v začaranem krogu, ko drugim ne verjamemo, nam je pa vedno huje, postajamo vedno bolj zagrenjeni in osamljeni. Ključ za izhod iz takšne situacije je v povezavi z ljudmi z referencami in organizacijami, ki se že dlje časa ukvarjajo s tem področjem in imajo preverljivo dobre rezultate. Več:
|
V iskalnik vpišite ključno besedo:
Kategorije
All
|