|
Po tem, ko je premier Marjan Šarec na twitterju blokiral predsednika SDS Janeza Janšo, so v dnevniku Večer preverili, kakšna pravila glede nastopanja na družbenih omrežjih veljajo za ministrski zbor.  " ... Kljub temu, da imajo vladni predstavniki na voljo ustrezne smernice glede komuniciranja na družbenih omrežjih, pa se jih mnogi očitno ne držijo.
"Še vedno je največja napaka ta, da so premalo osebni. Večina politikov družbena omrežja še vedno jemlje kot podaljšek službe za odnose z javnostmi in ne kot sredstvo za dvosmerno komuniciranje. V tem seveda ne odstopajo posebej od splošnih trendov, a to je bolj kilav izgovor. Tisti politiki, ki službene vsebine vsake toliko presekajo z osebnimi objavami, dobijo dosti bolj človeški in dostopen videz," poudarja poznavalec družbenih omrežij Aljaž Pengov Bitenc - Pengovsky. Podobno razmišlja tudi Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo. Kot pravi, med večje napake sodita pomanjkanje kontinuitete komunikacije in nerazumevanje zakonitosti posameznega omrežja. "Mnogi na primer začnejo s komunikacijo šele 14 dni pred volitvami, vsepovsod jih je polno, po volitvah pa preprosto pozabijo na ta kanal komunikacije, češ, nimam časa za to," dodaja. Twitter je sicer po njegovih besedah odličen za PR-sporočila, lansiranje idej ali ustvarjanje dimnih zaves, saj neposredno nagovarja novinarje, Facebook je uporaben za neposreden stik in pogovor z volivci, Instagram ustvarja podobo življenjskega stila tj. naravnanosti posameznika ali stranke, Snapchat in Tik Tok pa nagovarjata najmlajše, pogosto šele bodoče volivce, kjer je mogoče začutiti duha najmlajšega dela volilnega telesa. ..." Cel članek TUKAJ (klikni)
0 Comments
Tudi vi ob rojstvu svojega otroka niste dobili zraven priročnika, kako ga pravilno vzgajati? Lepo, da nisem edini. Me pa, kot nekoga, ki se ukvarja s komunikacijo in osebnostnim razvojem, vseeno malo čudi, kako radi pri vzgoji otrok zanemarjamo svoje obnašanje. Otroci se namreč večinoma učijo z zgledom in ne toliko z nasvetom. Koga je potem pravzaprav potrebno vzgajati? ...    " ... Marjan Šarec je do sedaj pokazal predvsem veliko spretnosti pri nastopih in neposredni komunikaciji z volivci. Osebna urejenost ter znanje nastopanja, mu ob nizkem nivoju zahtevnosti besednih zvez ter pogosti uporabi prispodob, s pomočjo katerih si ljudje lažje ustvarijo predstavo o čem sploh govori, zagotavljajo visoko splošno priljubljenost. Še vedno pa mu manjka nekoliko več izvirnosti, jasnosti in ostrine v duelih s političnimi partnerji in nasprotniki. Koristi mu, da je uspel nekoliko umiriti nihanja pri sprejemanju odmevnejših političnih odločitev (primer sendvič ipd.). Žal pa še vedno prevečkrat deluje kot nekakšen ujetnik Levice, zadnja afera njegove stranke LMŠ pri kadrovanju Igorja Šoltesa na čelo Uradnega lista, pa ga dodatno tudi javno postavlja v neposredno povezavo s ti. "rdečimi" strici iz ozadja in s tem povezanimi nečednimi rabotami, katerim javno seveda nasprotuje. Potrebuje bistveno več politične modrosti, saj je kredibilnost nekaj, kar se gradi na dolgi rok, izgubi pa lahko tudi čez noč. ... "  Pred kratkim sem prišel na sestanek, kjer me je gostiteljica pričakala pred vhodom poslovne stavbe. Segla sva si v roke, izmenjala nekaj vljudnostnih besed, nato pa me prijazno povabila naj ji sledim, da si na poti do njene pisarne ogledava še njihovo predavalnico. Ženska blizu štiridesetih, samozavestna, lepo urejena, prijetna tako za oči kot tudi za ušesa. Med hojo proti predavalnici sem jo premeril od nog do glave, s posebnim postankom na njenih nogah in zadnjici. Ob tem se večkrat pomislil, kako srečen sem lahko, da se profesionalno ukvarjam z govorico telesa in javno prezenco. Vedno se lahko izgovorim, da telo presojam čisto profesionalno. No ja, malo je že profesionalne deformacije, malo je pa ... ah saj veste, o čem govorim.  Po ogledu predavalnice sva nadaljevala pot do zelo moderno opremljene pisarne. Sedla sva na velike, ovalne sedeže, ki so bolj spominjali na narobe obrnjene senčnike, kot pa pisarniške stole. Sicer so bili lepi na pogled, za udobno sedenje pa vse prej kot primerni. V njih se namreč sedi precej nizko, kar pomeni, da so boki nižje od kolen in kot posebej narejeni za trpinčenje moških, ki imajo pred seboj sogovornico v mini krilu. Drage dame, nikar zgornjega opisa jemati kot nekaj slabega, še manj kot moraliziranje ali nasprotovanje mini krilom, temveč izključno kot nekoliko bolj slikovito predstavitev razvoja dogodkov skozi moške oči. Kam pa naj po vašem gleda moški, ko sredi poletja sedi nasproti dekleta v mini krilu? Naj jo gleda v noge in izpade prostak ali naj se dela, kot da nič ne vidi in izpade navaden "lipe", ki ne opazi lepote telesa, ki je pred njim? Prav je, da se zavedamo, da sporočilnost govorice telesa ni omejena zgolj na samo fizično telo. Ne gre le za gibanje telesa, dotikanje, prostor ipd., temveč govorico telesa dopolnjujejo tudi vsi dodatki, ki se nahajajo na telesu. Frizura, oblačila, nakit, tatooji, vse, kar pač nosimo na sebi in s seboj. V poslovnem okolju velja nenapisano pravilo, da bolj so oblačila izzivalna, nižjo kredibilnost pripišemo osebi, ki jih nosi. Velja tako za moške, kot tudi za ženske. To praviloma ne pomeni, da s tako oblečeno osebo ne bomo sodelovali. Pomeni le, da bo kredibilnost v očeh poslovnih partnerjev pač nižja. Še najlažje bi to pojasnili z namišljenim moškim (ali ženskim!) komentarjem v smislu: “Kaj pa veš, kako je dobila službo ...”. Je komentar grob? Da. Neprimeren? Seveda! Resničen? Verjetno ne. Ampak ...  Osebna urejenost in primernost oprave glede na okolje, sta še kako pomembna za celotno podjetje. Dober videz, ki ga npr. o podjetju dajejo zaposleni, je praviloma nekaj, za kar si mnoga podjetja tudi načrtno prizadevajo. Prav glede oblačil so se z leti razvila ti. pravila oblačenja na delovnem mestu (angl. “dress code”), ki zaposlenim pomagajo, da se lažje prilagodijo kulturi v podjetju in jo, nenazadnje, tudi vzdržujejo. Večina ljudi na takšna pravila gleda kot na nekaj, kar jih omejuje v življenju, redki pa razumejo, da takšna pravila tudi osvobajajo. Za boljše razumevanje, dodajmo še nekoliko žgečkljiv vidik. Statistike že leta in leta govorijo, da je daleč največ skokov čez plot prav v službenem okolju. Osebno me to prav nič ne preseneča. Če že s kom, potem je verjetno res bolje z nekom, s katerim se poznamo, kot pa z nekom, o katerem ne vemo praktično nič. A zadeva je nekoliko globlja, kot se mogoče zdi, saj je neposredno povezana prav s prej omenjeno “zmedenostjo”, ki lahko začne obladovati naše misli in nehote tudi rušiti poslovne rezultate. Vem, da sem ponovno na sami meji moraliziranja. A dejstvo je, da če do skoka čez plot pride, se mora proces zapeljevanja nekje pred tem pač začeti. Temu začetku popularno pravimo kar flirtanje. Gre za oddajanje verbalnih, predvsem pa neverbalnih signalov o tem, da bi si z izbrano osebo želeli deliti tudi nekoliko bolj intimne trenutke. Moški praviloma vstopamo v proces zapeljevanja tako, da opozarjamo na svoje moške atribute, ženske pa kot tisti spremenljivi del enačbe, ki te moške napore opazi (ali pa ne) in s svojimi odzivi daje povratno informacijo (ali pa tudi ne). Povratna informacija je praviloma najprej sicer očesni stik, celotni oblak povratnih informacij pa lahko opišemo tudi z eno besedo: dostopnost.  V poslovnem okolju je, glede opozarjanja na moške atribute, pogosto tudi nekaj zmede. Nadrejenost položaja že sama po sebi komunicira moč, to moč pa se pogosto povezuje s samozavestjo. Požar v mislih in povečan utrip srca v bližini takšne osbe potem nista več daleč. Samozavest je namreč daleč najvišje na lestvici zaželjenih lastnosti pri partnerjih (še posebej pri ženskah, ko razmišljajo o moških) in koraka vzporedno s fizično privlačnostjo. Ko se obe med seboj prepleteta ... hitro vse skupaj postane del statistike. Žal pa flirtanje v poslovnem okolju lahko postane precej hitro tudi moteče in zlahka preraste v nadlegovanje (ti. mobing). Nekatera delovna mesta so zaradi svoje narave dela še posebej izpostavljena. Olikana oseba je na svojem delovnem mestu (žal) pogosto vljudna tudi takrat, ko gre stranka ali sodelavec že počasi čez mero dobrega okusa. Natakarice, sobarice, vrtnarji, medicinske sestre, osebni trenerji in poslovne asistentke, so le najbolj popularen vidik takšnega razmišljanja. Ko vpletemo še pojem nadrejenosti oz. podrejenosti ter ob tem tudi strahove pred izgubo službe ali napredovanjem, lahko življenje hitro postane zelo naporno.  Kdaj flirtanje prestopi mejo dobrega okusa? V trenutku, ko dotikanje prestopi ti. varna območja telesa (npr. zunanja stran roke od komolca do ramena), ko postane dodatno odpet gumb na ženski bluzi zahtevani del oprave na delovnem mestu, ko krila komaj sploh še kaj zakrivajo in prav posebej, ko kar naenkrat vse, kar je izrečeno v pogovoru, dobi seksualno konotacijo skozi spremljajoče nasmeške in mižike. Upam, da v našem okolju krajša krila nikoli ne bodo postala prepovedana v nobenem smislu. Vseeno pa se zavedajmo primernosti oblačil glede na okolje, v katerem se nahajamo. Kot je nekoč dejala znamenita Coco Chanel, se mora ženska vedno obleči tako, da moški opazi žensko in ne oblačil, v katerih se nahaja. Prav kombinacija urejenega videza, strokovnosti in osebnega šarma, nas bo v poslovnem svetu sama po sebi, dokler je seveda avtentična, pripeljala daleč najdlje. Predvsem pa bo ženske ali moške neverbalno varovala pred neprimernimi ponudbami in obnašanjem moških kolegov ali ženskih kolegic.
 Primož Vrhovec in Gorka Berden Ključne besede: oči, očesni stik, objem, dotikanje, obraz, telo Govorica telesa, Javno nastopanje  Alenka Ermenc, načelnica generalštaba SV Ključne besede: sproščenost, nadzor, rokovanje, kazanje s kazalcem, obraz, roke  Poletje je čas dopustov, potovanj in pogostejših priložnosti, da pridemo v stik tudi s tujimi kulturami. Tako, kot je barantanje pri cenah obvezni del arabske kulture in nekaj nesprejemljivega v srednji Evropi, so pomembne razlike tudi pri obnašanju v različnih kulturah. Pri nekaterih moramo biti bolj pazljivi, pri drugih pa bomo z nerazumevanjem sprožili zgolj nasmeške na svoj račun.  Očesni stik Na Zahodu, torej pri nas v Sloveniji, širše po Evropi ter severni Ameriki se zelo dobro zavedamo, kako zelo pomemben je očesni stik, ne glede na spol. Dober očesni stik pri nas pomeni, da smo pozorni, spoštljivi in odprti. Že na Bližnjem Vzhodu v muslimanskem svetu lahko opazimo, da je dober očesni stik med sogovornikoma ločen po spolu. Pri istem spolu je odraz zaupanja in iskrenosti, medtem ko je vsak očesni stik, ki traja več kot trenutek ali dva med sogovornikoma nasprotnega spola, razumljen kot neolikan. Še več, v Aziji in Afriki, pogosto tudi v Latinski Ameriki, je podaljšan očesni stik razumljen kot izzivanje, na Japonskem pa bomo pri sogovorniku opazili nelagodje, pogosto bo razumljeno tudi kot pomanjkanje spoštovanja vsakič, ko se bomo ujeli z očmi dlje kot zgolj bežen trenutek. Gibanje glave Medtem, ko pri nas prikimavanje razumemo kot pritrjevanje, na Japonskem s tem sporočajo zgolj, da ste bili slišani, ne pa tudi dogovorjeni. Že v Bolgariji in deloma tudi v Grčiji bo prikimavanje v resnici odkimavanje, v Indiji pa ima gibanje glave (zibanje, prikimavanje, odkimavanje ...) skoraj samostojno abecedo. Pogosto je zabavno, dokler se ne zapletemo in kaj tudi razumemo narobe. Nos Kadar se v Sloveniji useknemo v robček, pogosto to storimo tako, da se ali malo umaknemo ali to storimo tako, da vsaj glavo obrnemo v stran. Na Japonskem to storite intimno, v toaletah, saj boste v javnosti izpadli popolnoma neotesani. V zvezi z nosom še zapišimo, da če se Italijan potapka po nosu, to pomeni "Pazi!", če pa nam to pokaže Anglež, nam sporoča, da to kar govori, govori zaupno. Poljubljanje ob pozdravljanju Včasih se ob pozdravu, predvsem z ljudmi, s katerimi se že poznamo, tudi poljubimo. V Argentini, Kolumbiji, Čilu in Peruju se poljubimo enkrat, v Sloveniji, Španiji, Italiji, Grčiji, Nemčiji, Madžarski, Romuniji, Hrvaški in Braziliji se ob pozdravu poljubimo dvakrat, v Srbiji, Belgiji, Nizozemski, Rusiji, Črni gori, Egiptu in v Švici pa trikrat. Vedno pa se dobro pozanimajmo in opazujmo, kaj počnejo domačini, še posebej v državah z različnimi kuturami kot je npr. Bosna, kjer se prilagodimo glede na hrvaški, srpski ali muslimanski vpiv. Kot zanimivost naj omenimo še Francijo: v Parizu je običajno poljubljanje dvakrat, v Provansi trikrat, v dolini Loare pa celo štirikrat. Dotikanje V splošnem glede dotikanja na začetku sledimo maksimi, da manj je več, na začetku pa se ga sploh raje izogibajmo, dokler sogovornika seveda dobro ne poznamo. Sicer se vam lahko zdi vse skupaj popolnoma sprejemljivo in skladno tudi z vašimi prepričanji, a gre za zelo spolzko področje. Omenimo le enega od skrajnih primerov tj. v nekaterih židovskih ločinah bo njegova žena edina ženska, katere se bo moški dotaknil v svojem celem življenju. Na Japonskem, v Avstraliji, večini Severne Evrope in na Portugalskem je npr. dotikanje manj pogosto, v nekoliko bolj “latino” kulturah (Italija, Španija, Francija, Grčija in Turčija) pa se dotikanje celo spodbuja. Za vsak slučaj zapišimo: glave sogovornika se NIKOLI ne dotikajmo. Rokovanje Pogosto mislimo, da o rokovanju vemo vse in da ni več kaj prav veliko za povedati o tem. Pravilno rokovanje pomeni, da sta dlani poravnani vertikalno, do konca nasedeta druga v drugo, stisk je krepak, ne premočan ter roki zanihata dva do trikrat. A vseeno velja nekaj opozoril: medtem, ko je v Skandinaviji en močen nihaj ob pozdravljanju popolnoma dovolj, je drugje po Evropi rokovanje nekoliko daljše (dva do tri nihaje), pogosto pa se dodaja stik tudi z drugo roko. Običajno nad komolec sogovornikove roke ali pa se sogovornikovo dlan prekrije. To pa je lahko precej nevarno npr. v stikih s Turki, saj pri njih velja močnejši stisk roke za rahlo nevljudno gesto, v nekaterih Afriških deželah, kot je npr. Botswana, pa je plaho rokovanje popolnoma običajno. Še to, moški se v islamskih državah nikoli ne rokuje z žensko izven svojega družinskega kroga. Pozdravljanje V Sloveniji (in drugje po Evropi) je običajen pozdrav: “Dober dan, sem ta in ta ... ” ter rokovanje, na Japonskem se priklonijo, v državah Latinske Amerike sledi rahel objem, pogosto tudi med moškimi, v Franciji sledi tudi navidezni poljub na lica, v Mongoliji pa ne bo nič neobičajnega, če vas bo sogovornik potrepljal tudi po hrbtu. Osebni prostor Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste se pogovarjali s kom, ki je stal popolnoma pred vašim nosom? Problem je, da kaj dosti ne morete storiti. Če se odmaknete, bo šel za vami. Če stopite vanj, tvegate trk z glavama, če kaj rečete, boste izpadli pa nevljudni. A naj se to sliši še tako nevzdržno pri nas v Sloveniji, je v nekaterih kulturah to, da nimate pravega osebnega prostora, nič posebnega. Npr. pri Kitajcih je popolnoma sprejemljivo, da še posebej v poslovnem svetu, osebnega prostora praktično sploh ni, medsebojno dotikanje pa je pogosto zelo intenzivno. Geste z rokami Geste z rokami so pogosto najbolj izpostavljen vidik govorice telesa, ko govorimo o razumevanju med kulturami. Predvsem velja velika pozornost, preden se v tuji deželi začnemo izrazati na takšen način. V šali npr. pravimo, da se je italijanskega jezika zelo lahko naučiti. Samo s pomočjo geste, kjer dlan obrnemo navzgor in prste združimo tako, da se skupaj dotikajo konic prstov, nas bo baje razumelo več kot pol Italije. A šalo na stran. Stvari gredo namreč pri gestah z dlanmi lahko hitro narobe. Znameniti V z kazalcem in sredincem, ki simbolizira zmago (angl. Victory) to res pomeni le, če vidite dlan in niste v Grčiji (tam bodo užaljeni). V Nemčiji npr. ni pomembno, kako je obrnjena dlan, če pa notranje strani dlani ne vidite, vas v Veliki Britaniji, Avstraliji, Novi Zelandiji ali na Malti, govorec “nekam pošilja”, v Franciji to pomeni “mir”, v ZDA pa število dve. Podobno pomenijo tudi iztegnjeni štirje prsti pri nas zgolj število štiri (npr. štiri pive, prosim), na Japonskem pa bo naš sogovornik globoko užaljen zaradi takšne geste. Pazite tudi s samo enim iztegnjenim prstom. Iztegnjeni kazalec kaže na ukazovalnost, iztegnjeni sredinec pa niti ne potrebuje posebne razlage. Znamenita rockerska gesta, ko zapremo samo palec, sredinec in prstanec, kazalec in mezinec pa kažeta rogove, je v bistvu zaničevalna gesta med moškimi, češ, tvoje dekle te je (ali bo) prevaralo. Pazljivo s tem predvsem pri Italijanih. Za konec zapišimo, da so razlike v govorici telesa po svetu še kako resnične. Če nismo prepričani, kaj je prav in kaj narobe, dovolimo sogovorniku, naj on vodi pogovor. Tako bomo na varnem, saj bomo zgolj sledili pogovoru. Predvsem pa izkoristimo priložnost in se izobrazimo na tem področju.   Robert Waltl in Jan Bučar Ključne besede: obraz, roke, telo, poziranje, veselje, dobra volja, nasmeh Govorica telesa, Javno nastopanje   Kdo je šef in kdo podrejeni? Je njuno obnašanje normalno? Kaj sporočajo roke, kaj pogledi? Ključne besede: roke, telo, podrejenost, oči Govorica telesa, Javno nastopanje  Poletje, plaža, sonce, morje, šumenje valov. Misli, ki nam pričarajo sprostitev in predajanje sproščenemu toku življenja. Vseeno pa še tako sproščujoč ambient zahteva določeno spoštovanje pravil, če se nahaja v javnem prostoru.  Javni prostor je namreč vsak prostor, ki je dostopen vsem ljudem, ne glede na raso, spol, starost ali socialni status. V poletnem času je javna plaža prav posebej izpostavljeni javni prostor, kjer je dobro, da spoštujemo pravila, ki niso vedno tudi zapisana. Naše obnašanje vedno kaže na našo stopnjo osebnostnega razvoja. Lepše se obnašamo, boljša je naša vzgoja, boljši zgled smo lahko našim mlajšim gneracijam, ki bodo slej ko prej prevzele vajeti družbe v svoje roke. Večina obiskovalcev javnih plaž dobro razume osnovna pravila obnašanja. Žal pa se občasno najdejo tudi takšni, ki jim to preprosto ni mar. V nadaljevanju si bomo zato pogledali nekaj pomembnejših vidikov neverbalne komunikacije, na katere moramo biti pozorni na plaži. 1. SPOŠTOVANJE OSEBNEGA PROSTORA  Verjetno na plaži ni bolj sitne situacije kot to, da pridemo uživati mir, sonce in šumenje valov, nato pa se nam čez čas pridruži glasna skupina, ki se na pol prazni plaži namesti le nekaj centimetrov od našega ležalnika. Ne le, da smo namesto uživanja v šumenju valov prisiljeni k poslušanju njihovih pogovorov, temveč smo po možnosti vključeni tudi v njihove vzgojne metode otrok ali celo v njihove družabne igre, običajno kot prostor, kamor jim ves čas bežijo žoge. Obratno pa je prav tako moteče, če ves čas stojimo in se razgledujemo po sosedih in plaži kot kakšen honorarni "bademajster". Spoštovanje (osebnega) prostora obiskovalcev je izjemno pomembno izhodišče za razumevanje osnov dobre neverbalne komunikacije med ljudmi. 2. PRIMERNA GLASNOST KOMUNIKACIJE  Glasnost je potrebno prilagoditi razmeram. Pri postavljanju meja glasnosti veljajo le tri stopnje, preglasno, pretiho in ravno prav. Glasno smejanje, dretje drug čez drugega in kričanje čez pol plaže prijateljem, da vaša visokost pravkar prihaja v vodo, je vse prej kot primerno in zaželjeno. Ravno tako velja, da če vas lokalna skupnost ni najela za DJ-ja na plaži, pazite, da s svojimi akustičnimi napravami zabavate res le sebe in svojo družbo. Vaš glasbeni okus ni nujno glasbeni okus tudi vseh ostalih okoli vas, zato raje uporabljajte slušake. Prav tako večine obiskovalcev plaže prav nič kaj dosti ne zanimajo vaši poslovni ali zasebni podvigi, o katerih ste se ravnokar namenili razpravljati po telefonu. Umaknite se stran in prilagodite glasnost govorjenja v telefonski aparat. Neprimerno velika jakost glasu je ravno tako neverbalno vdiranje v osebni prostor in je lahko res moteče. 3. OBNAŠANJE OTROK  Napotek, da pazimo na svoje obnašanje na plaži, velja tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas večino časa poosebljenje popolne pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost, da poskrbimo, da ne moti predolgo drugih ljudi. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre in ne gre, tako da nam ne preostane drugega, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod. Prav tako tudi pazimo, da previjanje otroka ni šov za celo plažo. To storimo diskretno, predvsem pa poskrbimo, da se polnih plenic čim prej znebimo v za to primerno odlagališče. Otrok je naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se otrok prosto sprehaja po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to ni primerno. Oroci se ne učijo toliko z nasvetom, kot se učijo z zgledom. Bodimo torej ves čas pozorni, kakšen zgled mu dajemo z našim obnašanjem. 4. OBNAŠANJE ŠTIRINOŽNIH LJUBLJENČKOV  Število kužkov in njihova prisotnost v javnem prostoru raste iz dneva v dan, zato tudi plaže glede tega niso nobena izjema. Najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za psa, nato pa poskrbimo za njegovo senco in zadostno količino pitne vode. Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja odraz lastnika, neprestano lajanje, skakanje naokoli in prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe. 5. UPORABA SONČNIH OČAL  Sončna očala so v poletnih dneh zelo zaželjena in tudi potrebna dodatna oprema, saj pred močnimi sončnimi zažrki ščitijo naše oči in občutljivo kožo okoli njih. Vseeno pa pazimo na njihovo uporabo, ko se s kom pogovarjamo. Izhodišče je, da ni vljudno, če se z nekom pogovarjamo in pri tem s sončnimi očali zakrivamo oči. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku, ko se srečamo, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in spremljanje dogajanja z očmi med samim pogovorom. Če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči. 6. INTIMNO DOTIKANJE  Dotikanje je izjemno pomemben vidik neverbalne komunikacije in vitalnega pomena za dobre medčloveške odnose. Vseeno pa pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Slednje naj vseeno ostane prihranjeno za varno zavetje pred nepovabljenimi očmi. Ob tem velja glede neverblne komunikacije tudi posebej opozoriti, da pazimo na pravila obnašanja glede intimnih dotikov države, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno. 7. KAJENJE, PITJE IN SMETENJE  Javna plaža ni namenjena pijančevanju, vsaj ne čez dan. Alkohol in sonce nista najboljša prijatelja, saj sonce vpliva na reakcije telesa na alkohol. Marsikdo, ki je ob enaki količini zaužite pijače zvečer šele rahlo okajen, je na soncu čez dan že resno pijan. Podobno kot alkohol, se tudi kajenje vedno bolj umika s plaž. Dušenje nič hudega slutečega soseda z našim oblakom dima, je vse prej kot na mestu. Res je, da kajenje na veliki večini plaž ni prepovedano, ni pa odveč, da vsaj malo pogledamo, kam se vali naš cigaretni dim. Prav tako je potrebno utrezno poskrbeti tudi za cigaretne ogorke. Ne le da smrdijo, temveč tudi obupno grdo izgledajo, raztroseni vsepovsod po plaži. Tako, kot smeti na splošno. Olikan človek, ki da nekaj nase, bo za seboj seveda pospravil svoje smeti in tako s svojo neverbalno komunikacijo dal jasno vedeti, na kakšni stopnji osebnostnega razvoja se nahaja.    [Svet24] Angela Merkel med predstavitvijo Ursule von der Leyen in presenečenjem, ki so ji ga pripravili organizatorji dogodka Ključni pojmi: presenečenje, javni nastop, poziranje, drža rok, šobljenje #GovoricaTelesa #javnoNastopanje  Dragan Bulič in Kaly Kolonič Ključne besede: obraz, roke, telo, noge, zabava, poziranje, manekenka  Na petdeseti rojstni dan se moški običajno nekoliko resneje zamisli nad svojim življenjem. To je verjetno predvsem posledica rompompoma praznovanj tega okroglega rojstnega dne in ideje o polovici življenja, saj naj bi živeli vsaj sto let. Ko je moški star dvajset, se mu zdi, da v bistvu ne bo nikoli star petdeset. Ključne besede: mladost, starost, monogamija, skok čez plot    Tadej Pišek in Lara Komar Ključne besede: obraz, roke, telo, noge, smeh, sproščenost, dramatičnost  Na petdeseti rojstni dan se moški običajno nekoliko resneje zamisli nad svojim življenjem. To je verjetno predvsem posledica rompompoma praznovanj tega okroglega rojstnega dne in ideje o polovici življenja, saj naj bi živeli vsaj sto let. Ko je moški star dvajset, se mu zdi, da v bistvu ne bo nikoli star petdeset. Ključne besede: mladost, starost, monogamija, skok čez plot    [Svet24] Tokrat sem pod drobnogled vzel ministra Jerneja Pikala v Državnem zboru, med prejemanjem zakona o financiranju javnega in zasebnega šolstva. Ključne besede: profesionalnost, stres, prezir, samozavest, drža telesa, obraz, izraz na obrazu, ... #GovoricaTelesa #javnoNastopanje  Vsi vemo, da opravljati res ni lepo. A roko na srce, včasih prav paše. S sebe nekako stresemo gnev, ki sploh ni nujno tako velik. Mogoče gre včasih zgolj za trenutek slabosti ali pa jezo celo na kaj čisto tretjega, pa se z bežnim znancem nimamo kaj drugega pogovarjati kot o osebi, katero poznava oba. ... Ključne besede: opravljanje, kramljanje,    V 28. številki Demokracije je tokrat izšel intervju z menoj. Z novinarjem sva se pogovarjala o mojem delu, samozavesti, blefiranju politikov, predsedniku vlade Marjanu Šarcu itd. Super izkušnja in hvala uredništvu.     Bine Volčič in Vid Valič v elementu Ključne besede: obraz, roke, telo, zabava, smeh, sproščenost, dramatičnost  Nekaj dni nazaj je moj zapis na Twitterju dvignil ogromno prahu tako na omrežjih, kot v medijih. Šlo je za trenutek nekakšnega ogorčenja ob poslušanju idej politikov, ki se ali ne zavedajo situacije ali pa se javno ne smejo izrekati o tem, ker to ni skladno z njihovo politično idejo, zmožnostmi, navodili šefov ipd. Seveda pa obstaja tudi možnost, da pojma nimajo, kaj počnejo.  Glede na moje področje delovanja sem posebej pozoren na izjave tistih, ki dosegajo izjemne uspehe. Prav presunljivo je, kolikokrat je po njihovem razlog za doseganje vrhunskih uspehov samozavest: samozavestno govorjenje, samozavestno nastopanje, samozavestno obnašanje ipd. Niste še nikoli slišali kakšnega politika, podjetnika ali vrhunskega športnika, ki je v kamero zatrjeval, da je razlog njegovih uspehov samozavest in prepričanost v zmago? Pa je temu res tako?  Je npr. Ronaldova samozavest razlog njegovih zmag? V svetu je na tisoče in tisoče samozvestnih fantov in deklet, ki igrajo nogomet. Ronaldovi uspehi so predvsem posledica njegovega trdega dela in talenta, ne pa njegove samozavesti. Veliko raje bi imel njegov talent, kot pa njegovo samozavest, saj prav talent v tem primeru vodi k samozavesti in ne obratno. Veliko raje bi šel na operacijo k srčnemu kirurgu, ki ima znanje ali pa v džunglo Amazonije z vodnikom, ki ima znanje in talent, kot pa zgolj samozavest. Že slutite, kam merim? Kompetentnost pomeni, kako dobri ste v nečem, samozavest pa, kako mislite, da ste dobri v nečem. Kompetentnost je sposobnost, samozavest pa prepričanje v to sposobnost. Samozavestno prepričanje se lahko nanaša ali na naučene spretnosti kot so petje, vodenje ljudi, deskanje na snegu ipd., ali pa na osebnostne poteze kot so npr. prijetnost, vztrajnost, kreativnost ipd. Naša stopnja samozavesti je močno pogojena z našim razmišljanjem o tem, kako dobri smo v nečem. Ko slišite kakšno slovensko pesem na radiu in ne veste kdo jo izvaja, to kaj prav veliko ne bo vplivalo na vašo samozavest. Če niste seveda glasbeni urednik in se ravno ne nahajate v razpravi o slovenski glasbi z drugimi glasbenimi uredniki. Če nam nekaj ni pomembno in nima prav visoke vrednosti v družbi, verjetno prav veliko ne bo vplivalo na našo samozavest. Če pa ste plavalec, ki se pripravlja na olimpijske igre in ne verjamete, da lahko dosežete olimpijsko normo, pa bo to verjetno celo odločilno vplivalo na vaše rezultate. V resničnem svetu samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. Ugotavljanje, ali samozavest nekega politika ali vodilnega managerja ustreza tudi njegovim kompetencam, je vse prej kot enostavna. Ko vam nekdo reče, da je dober v nečem, lahko le ugibate ali je korektno in nepristransko ocenil svoje sposobnosti in seveda, ali vam res govori resnico ali ne.  Na ta problem so opozorile že številne študije s tem, ko so analizirali oba vidika, kako ljudje mislijo, da so dobri v nečem (samozavest) in kako so tudi dejansko (merljivo) dobri v nečem (kompetentnost). Rezultati so pokazali, da je prekrivanje omenjenih dveh vidikov zgolj okoli 10%. Torej, zgolj cca 10% res samozavestnih ljudi je tudi res kompetentnih. Poglejmo si to kar na konkretnem primeru: Samozavesten nastop pri občinstvu sproži občutek, da govorec razume tematiko in da obvladuje področje, o katerem govori. To dolgoročno pomeni izgradnjo zaupanja vanj in njegovo početje. Ljudje mu verjamejo, mu zaupajo in mu sledijo. (Če mu pri tem pomagajo še mediji, ki ga potrjujejo kot strokovnjaka, nam drugega že skoraj ne preostane, da verjamemo, da res ve, kaj poćne. Tudi če pojma nima za kaj gre!) Na ta problem sta med drugim opozorila že Dunning in Krueger leta 1999 (in leta 2000 prejela tudi Ig Nobelovo nagrado za psihologijo), ko sta dejala, da se neusposobljeni posamezniki ne zavedajo lastnega (nizkega) nivoja znanja o določenem področju. To vodi k slabim odločitvam in zmotnim zaključkom. Posameznikom tako lastna nesposobnost preprečuje, da bi spoznali svoje napake. Po drugi strani pa visoko usposobljeni posamezniki podcenjujejo svojo usposobljenost, saj napačno predpostavljajo, da so naloge, ki so enostavne za njih, enostavne tudi za druge ljudi. Torej, "butasti" verjame, da ima 100% prav, modri pa dopušča možnost, da se tudi moti.  V praksi to pomeni, da samozavestni nastop odpira vrata tudi političnim idejam, ki nimajo nobene realne osnove ali pa npr. napredovanju kljub temu, da nekdo ni dovolj kompetenten na svojem področju. Na to temo poznamo celo ti. Petrovo načelo, ki pravi, da na položaje pridejo ljudje, ki niso sposobni opravljati zahtevanih nalog. Da napredujejo toliko časa, da dosežejo svoj limit sposobnosti in stopijo na stopnico nesposobnosti, ko se ustavijo. Posledično bi lahko humorno zapisali, da nam vladajo v bistvu nesposobni, saj sposobni še vedno napredujejo navzgor. Da temu načelu podlega predvsem javni sektor, ni potrebno posebej razlagati, kajne?
Na dolgi rok je to seveda lahko pogubno za družbo kot celoto. Kar naenkrat lahko bolje razumemo, zakaj nas vodijo in nam vladajo precej manj kompetentni ljudje, kot si mi to želimo in si seveda tudi zaslužimo. Zato je prav, da smo veliko bolj kritični predvsem do znanja in kompetenc vodilnih. Srečno! PS: Če želite biti resnično samozavestni ali svojo samozavet zgolj dodatno okrepiti, se mi lahko pridružite na kakšnem od mojih Masterclassov na temo samozavesti, kliknite TUKAJ |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
 Kategorije
All
|
RSS Feed
Moje storitveSvetovanje, Mentorstvo, Coaching,
Predavanja, Delavnice, Seminarji, Individualna izobraževanja |
KontaktTelefon: 031/349-777
Skype: edvardkadic Mail: info@EdvardKadic.com |
Podpora |
|