Kako izgleda, ko novinar vpraša na videz preprosto vprašanje kandidatko na volitvah, ki je seveda aktivna političarka in ob tem tudi šolana igralka, ta pa si ne upa povedati naravnost kar misli?

Ob spremljanju posnetka sem prvi trenutek ostal brez sape, nato pa sem se začel glasno smejati. Resno? Je to resen odgovor resne kandidatke?  Seveda gre za moje osebno mnenje, vseeno pa sem trdno prepričan, da že v slovenski politiki manjka politikov z jasnimi in trdnimi stališči, kaj šele na nivoju Evropske unije.

Najprej, njena mimika obraza ( govorica telesa ) kaže na preračunljivost. Torej, na preigravanje odgovorov in tehtanje najboljše možnosti, ki bi jo najmanj obremenila. Beganje s pogledom iz ene strani v drugo, nihanje z glavo, stiskanje ustnic in v zaključku podpora besedam z odprtimi dlanmi v srčni ravnini, ki pravijo: "verjemite mi, res mislim iskreno", in odgovor, ki ne pove ne DA ne NE, temveč preloži odgovornost na nekoga tretjega.

Nato pa, zakaj je to tako slab odgovor pred kamero? Ker kaže predvsem na podcenjevanje volivcev (torej aroganco!), da ti ne bodo dojeli, da gre v ozadju zgolj za iskanje popolnoma nevtralnega odgovora, ki bo najmanj obremenil njeno politično pot v prihodnje in ne za neko resno stališče, ki ga tako novinar izpraševalec kot potencialni volivci upravičeno pričakujejo.

S stališča javnega nastopanja politika (pred kamero) se lahko strinjam, da je to ti. "tricky" vprašnje, ki te obremeni če odgovoriš za ali proti. Res pa ne vem, zakaj bi morali volivci voliti nekoga brez hrbtenice. Če je to res njena naravnanost, naj bo. Ima svojo bazo volivcev, ki so jo izvolili v Državni zbor ima vso pravico do takšne naravnanosti (osebno in kot poslanka).

Tudi seveda razumem, da gre zgolj za majhen odlomek celotnega intervjuja. Zato bom ta, po mojem mnjenju res neposrečen prizor, izkoristil za nekoliko širše spraševanje in sicer:

1. Do kdaj bodo volivci še podpirali politike brez hrbtenice?
Ni pomembno ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako hudiča boš zagovarjal moje, če te bom pač volil?  Vprašanje je bilo enostavno: Ali naj Rusija vrne Krim ali ne? Da ali ne? Koliko takšnih preprostih vprašanj smo imeli možnost videti na prav vsakih slovenskih in evropskih volitvah doslej in koliko verbalnih bravur je potem sledilo? Toliko, da se prav vsi nasmihamo ob vsem tem in si mislimo svoje.

2. Zakaj NIMA SVOJEGA stališča? 
Večina bo ob tem prizanesljivo dejala, da mora politik pač paziti, da se komu ne zameri in da si ne umaže svoje politične poti. Vse lepo in prav, če gre za odločanje o stari šari v naši kleti, navlaki v službenem predalu ali starem jogurtu v hladilniku.  Ampak, halo!!!, gre za vse nas. Kaj potem takšni politiki pomenijo za naš vsakdan, za našo bodočnost?

Predvsem to, da z izvolitvijo politikov brez hrbtenice podpiramo nekoga, ki mu gre predvsem za stolček, plačo in ugodnosti, ki sodijo zraven, ne pa za blagor volivcev, ki stojijo za njihovim mandatom in ki upravičeno pričakujejo, da bo njihovo življenje v prihodnje zaradi izvoljenih predstavnikov oz. zagovarjanja političnih stališč boljše. Žal.

​Upam, da bo 

---

PS: Trenutno velja posebna cena za tečaj na daljavo: GOVORICA TELESA ONLINE (klikni)

Ves čas spremljanja uvodnega nagovora sem se spraševal, od kod ta neumna ideja, da se s komerkoli komunicira z rokami v žepih. Še več, da se celo z roko v žepu rokuje!

#rokovanje #govoricatelesa

Malo za šalo in malo za res

#govoricatelesa 

Tiste male navade, ki jih je treba spremeniti in na novo osvojiti, so pogosto očem res globoko skrite. Šele čez čas se povežejo v sistem, ki zmaguje. To je vse prej kot motivacijsko in pogosto se zatekam v besedno zvezo "saj sem vam rekel" zgolj zato, da človek lahko ozavesti svojo pot in bolje razume, da gre za njegove dosežke, njegov trud in njegove nove navade.

Ne samozavest niti uspeh namreč nista danosti, temveč sta nekaj, kar se dosega, gradi, kar se razvija.

Kar drugi ljudje običajno vidijo, je zgolj vrh naporov posameznika in njegov preboj, ne vidijo pa vseh tistih malih stvari v ozadju, prejokanih noči in trenutkov, ko je človek razmišljal o tem, da bi odstopil. Ne vidijo vseh tistih malih potez in dnevnih odločitev, ki so morale biti izpeljane in sprejete, da bi se lahko ustvarile navade, ki človeka potem v skupnem vodijo do cilja in ga naredijo bolj samozavestnega oz. uspešnega.

Ko posadimo seme, dolgo časa ni nič vidno. Ko pa sčasoma rastlina požene steblo, se kmalu in tudi relativno hitro pred našimi očmi razvije čudovita cvetlica. Vseeno pa moramo kar nekaj časa počakati in vztrajati pri negi, da rastlina obrodi tudi sad in novo seme.

Za razvoj samozavesti ali doseganje uspeha je torej najprej potreben čas, zagotovo pa pri tem pomaga potrpežljivost, odločenost in seveda dober trener.
​
PS: Vpis v novo generacijo programa Delta Life Coaching I. TUKAJ

Kot smo omenili v prejšnjem delu (TUKAJ) je aktivno poslušanje orodje uspešnih in veščina, ki se je je mogoče naučiti. Če smo se zadnjič ukvarjali z verbalnim delom, pa je tokrat na vrsti neverbalni del aktivnega poslušanja. 

​Začeli bomo z očesnim stikom.

Oči namreč v ljudskem izročilu veljajo za ogledalo duše, imajo izjemno sporočilno vrednost in tega se intuitivno zavedamo vsi. Skozi oči namreč na neki način dovolimo svetu izven sebe, da se nas dotakne tudi znotraj. Z očmi iščemo druge, vidimo druge in navezujemo stike z drugimi. Sporočamo, da smo tukaj, da nas nekdo zanima in da cenimo osebo, s katero se družimo v tem trenutku. Rečemo si, da si želimo biti razumljeni in primerno cenjeni, vendar ob tem mislimo, da si želimo biti predvsem videni, opaženi.

Nasmešek kaže sogovorcu, da ga spremljamo ter da ne nasprotujemo sporočilu, ki ga sprejemamo. Če nasmešek podkrepimo še z občasnim prikimavanjem, bo takšno obnašanje več kot dobrodošlo in razumljeno, kot da res poslušamo in tudi slišimo sporočilo. Ob vsem tem pa z nasmeškom tudi sporočamo, da se v sogovornikovi družbi počutimo dobro.
​
Drža telesa naj bi bila odprta tj. predvsem se izogibajmo križanju rok na prsih. Takšna drža je dovoljena le, če je roke na prsih prekrižal tudi govorec in ga na takšen način načrtno zrcalimo. Aktivni poslušalec se občasno nagne naprej k govorcu, občasno prikima, se pogosto med sedenjem s telesom nagne tudi na stran, glavo pa rad podpre z odprto dlanjo, kjer kazalec kaže navzgor ob licu, z ostalimi prsti, predvsem s skrčenim sredincem, pa se rahlo dotika ustnic, brkov ali brade.

Zrcaljenje teles je izjemno mogočna tehnika, če je uporabljena načrtno in pravilno. Zrcaljenje je, kot naravni pojav, posledica dobrega počutja s sogovornikom in to nezavedno zaznavamo prav vsi. Telesi se v primeru dobrega počutja nezavedno usklajujeta v sinhrono (zrcalno) gibanje oz. drže in takrat tudi pravimo, da sta sogovorca na "isti frekvenci" pogovora. To lahko načrtno izrabimo v svojo korist in z načrtnim zavzemanjem zrcalnih drž aktivno posežemo v komunikacijo in izrazimo točno to kar želimo, aktivno poslušanje.

Neverbalni motilci pozornosti so pogledovanje na telefon ali uro, igračkanje s svinčnikom, lasmi ali nohti, vztrajno popravljanje oblačil ali intenzivno presedanje po stolu, čečkanje po papirju pred seboj ipd.

Omenjeni motilci seveda sporočajo vse prej kot to, da nekoga aktivno, zbrano poslušamo in zato velja, da se omenjenih motilcev čim bolj izogibamo med pogovorom oz. aktivnim poslušanjem.
​
Kot zadnji napotek za aktivno poslušanje, pa omenimo načrtno dotikanje sogovorca. Dotikanje ima na področju govorice telesa prav posebno vlogo, saj je neposredno povezano s kemičnimi reakcijami v telesu. Vsakič, ko se nas kdo dotakne, to spodbuja delovanje žlez z notranjim izločanjem, kar neposredno vodi v različna občutja. Pravilno dotikanje sproža predvsem izločanje oxytocina, ki ga popularno imenujemo kar hormon bližine. Torej, večkrat se bomo sogovornika dotaknili, bližje in bolj povezano se bo čutil z nami. To seveda ne pomeni dotikanje kar vse povprek, temveč spontano, predvsem pa rahlo in kratko dotikanje na delih telesa, ki veljajo za nevtralne cone dotikanja (npr. zunanja stran roke med komolcem in ramo). To najlažje storimo v povezavi s pozitivnim pritrjevanjem, ko dotik deluje povsem naravno in spontano.

Aktivno poslušanje je torej orodje uspešnih in veščina dobre komunikacije, ki se je je mogoče naučiti. Pomaga nam k boljšim odnosom, boljšemu razumevanju sporočila in boljšim odločitvam.  

Edvard Kadič

PS: Delavnice o aktivnem poslušanju so sestavni del tečajev - Soft Skills - o mehkih veščinah dela z ljudmi, ki jih izvajamo v našem Zavodu Delta. 

Pridružite se nam lahko tudi v DELTA AKADEMIJI (klikni)

Pogosto slišimo zahteve po prilagoditvi komunikacije glede na trditve o odstotkih, ki naj bi določali obseg prenosa signalov znotraj medosebne komunikacije, bolj znano kot Mehrabianovo pravilo, 55-38-7. Skladno s temi zahtevami naj bi 55% sporočila prejeli preko govorica telesa, 38% preko uporabe glasu in le 7% preko vsebine besed. To je seveda popularno (nestrokovno) posploševanje, katerega edina uporabna vrednost niso odstotki temveč ugotovitev, da je neverbalni kanal močnejši od verbalnega. Mar res razumete kar 93% pakistanskega filma?

Jaz ga zagotovo ne, kljub temu, da naj bi bilo vsebine besed zgolj 7% v skupnem sporočilu. Znanstvene raziskave res potrjujejo, da je pri medosebni komunikaciji večino časa sporočilo razumljeno pretežno preko neverbalnega kanala sporazumevanja, saj se vloga posameznega kanala spreminja glede na kontekst, vsebino, specifike kanala, jakost šumov v komunikaciji ipd. Zato bomo verbalne vidike aktivnega poslušanja tokrat zgolj omenili, medtem ko pa se bomo neverbalnih lotili nekoliko bolj poglobljeno v drugem delu tega članka.

Za aktivno poslušanje moramo verbalno dati poudarek predvsem na pozitivno pritrjevanje in spraševanje, neverbalno pa na nekoliko več dejavnikov, ki segajo od mojih velikih treh stebrov dobre neverbalne komunikacije (očesni stik, nasmeh in drža telesa), pa do posebnih tehnik, ko so zrcaljenje, izogibanje neverbalnim motilcem v pogovoru in načrtno usmerjeno dotikanje.

Pozitivno pritrjevanje pomeni občasno uporabo besed: »zanimivo«, »odlično«, »zelo dobro«, »presenetljivo« ipd., ki jih pogosto usklajujemo oz. dopolnjujemo s prikimavanjem. Vseeno pa velja opozorilo, da se s tem ne pretirava, saj lahko pri govorcu nehote sprožimo tudi rahlo zmedo ali nelagodje, če govorec besede zazna kasneje, ali jih razume kot poudarek na drugačnih mestih, kot bi si to želeli sami. Če do tega vseeno pride, moramo seveda v nadaljevanju podrobneje pojasniti, kaj je točno bilo s tem mišljeno.

Spraševanje, ki je nekakšen osrednji verbalni signal aktivnega poslušanja, služi predvsem za poglabljanje razumevanja slišanega in lažje sledenje pogovoru. Spraševanje posredno vodi tudi v občasno razčiščevanje slišanega in delanje zaključkov. Prav posebno vlogo imajo v tem primeru odprta vprašanja, preko katerih preverjamo, če smo res dobro razumeli slišano, govorec pa lahko svoje misli še razširi in po potrebi tudi še dopolni.

Nadaljevanje TUKAJ

PS: Aktivno poslušanje je MEHKA VEŠČINA dela z ljudmi. Pridružite se nam na seminarjih, delavnicah in predavanjih!

​PSPS: Več o DELTA AKADEMIJI TUKAJ

Ljudje že stoletja nosimo maske in se pri tem večinoma zabavamo. Praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom, maske pa nam ob zabavi omogočajo tudi skrivanje ter izživljanje nekaterih osebnostnih vidikov, ki bi brez maske verjetno ostali še naprej skriti v nas. ​

Etimološko je beseda "maska", ki je prvotno pomenila zgolj odrsko masko, vir latinski besedi "persona", ki pomeni posameznikove lastnosti oz. značilnosti. V slovenščini te posameznikove lastnosti označimo z besedo osebnost.

Se še spomnite filma Maska z Jimom Careyem v glavni vlogi? Kdor si je namreč nataknil tisto masko, je sprožil preobrazbo v svoj alter ego.

Ljudje si ves čas natikamo različne maske. Od umetnega nasmeha, dodelanega make-upa, pa vse do najnovejših očal in slušalk, za katerimi se uspešno skrijemo oz. živimo v svojem svetu.

Zakaj to počnemo?

​Zaradi zelo različnih razlogov, od želje po ugajanju, vključitvi v družbo, do načrtnega prikrivanja svojih slabosti (fizičnih ali emocionalnih) in strahu. Nekateri se brez maske ne počutijo npr. dorasli vlogi, ki jim je zaupana. Menijo, če ne nosijo obleke in se ne obnašajo na določen npr. vzvišen, aroganten in odrezav način, jih sodelaci ne bodo jemali resno.

Drugi nosijo maske zato, da se bolje vključijo v družbo. Npr. če se vse sodelavke vpadljivo ličijo in oblačijo ekstravagantno, se (če smo ženska seveda) začnemo ličiti in ekstravagantno oblačiti tudi mi. Lahko bi dejali, da če vsi okoli nas nosijo maske, jih nosimo tudi mi.
​
Tretji uporabljajo maske v intimnem okolju zato, da se lahko dotaknejo svojih skritih poželenj, kompleksov in zadržkov, četrti nosijo (politične) maske zato, da jih drugi lažje prepoznajo in jim pripišejo določeno vlogo ter vpliv v družbi in tako naprej.

Aktivno poslušanje je sestavni del ti. mehkih veščin dela z ljudmi. 

Če nas trde veščine spravijo v službo, nam mehke veščine tam pomagajo ostati in napredovati. 

Poglej si video: TUKAJ

Nekaj besed o neverbalni komunikaciji pri zapeljevanju. Valentinovo je pred vrati! :)
Povezava do članka: TUKAJ

​Na področju coachinga kot stroke smo v zadnjih dvajsetih letih prešli od razumevanja razvoja posameznika, ki je temeljilo na hierarhičnih »ex-katedra« metodah, na tako imenovane vitke, lateralne, agilne metode, ki ne temeljijo več zgolj na prenosu znanja, temveč predvsem na jasnih okvirjih in smernicah razvoja ter spodbujanju strank k samostojnemu iskanju znanj z namenom, da se posameznik osebnostno (in strokovno) razvija, čim bolj prilagojeno njemu samemu.

Danes živimo v družbi obilja, tako glede blaga in storitev kot tudi glede informacij. Če je bila še 20 let nazaj konkurenčna prednost coacha imeti informacije in jih nuditi na trgu kot dodano vrednost strankam, to danes preprosto ni več mogoče. Ko smo nekateri začeli intenzivno pro- movirati »sharing is caring« tudi na po- dročju strokovnih tematik, povezanih s coachingom, so nas drugi začeli napadati, da rušimo same temelje kategorije, saj kar naenkrat brez informacij ni več nič, kar naj bi bilo (po njihovo, seveda) res prava dodana vrednost sodelovanja med na primer podjetjem in coachem.
​
Leta 2019 smo priče, da to ni tako, celo vse prej kot to. Danes je ena od večjih idej v tej kategoriji kratica H2H »human-to-human«, dober stik z (dobrimi, strokovnimi in prijaznimi) ljudmi in ne posest »čudežnih« informacij, s katerimi se premagujejo tekmeci.

Prav je, da verjamete, da imate dober izdelek ali odlično storitev, vendar verje- tno (žal) niste edini in ima podoben izdelek ali storitev še vsaj pet podjetij, ki so vsa dosegljiva s preprostim klikom na spletu. Pri ljudeh pa je seveda nekoliko drugače in tega se današnje generacije mladih, še posebej tisti, ki se šele zaposlujejo, zelo dobro zavedajo.

Kot nekdo, ki se s komunikacijo in osebnostnim razvojem ukvarja že več kot 20 let, zelo dobro vem, da imamo v večini organizacij, ne glede na velikost podjetja, dejavnost ali izobrazbeno strukturo, lahko opravka s strokovno, komunikacijsko in osebnostno odraslimi ljudmi ali pa z nedoraslimi, takšnimi, ki so ostali ali v nekem drugem času ali pa živijo v vzpo- rednem svetu in z ljudmi skoraj ne znajo več neposredno komunicirati. Glede na zapisano je seveda na mestu vprašanje, kam gre torej razvoj kategorije coachinga.

​Personifikacija

Personifikacija blagovnih znamk je danes nekaj popolnoma običajnega in predstavlja celo osrednji način, kako blagovne znamke nagovarjajo potrošnike. Personifikacija na področju kategorije osebnostnega razvoja torej pomeni, da bodo (bomo) coachi prihodnosti morali za vsakega naročnika (stranko) posebej najti ustrezne poti, ki jo nagovorijo k uravnoteženju virtualnih in realnih kanalov komunikacije ter s tem posledično tudi osebnostnega razvoja. Ideja H2H zahteva, da vsakomur in za vsakogar posebej poiščemo ustrezne nagovore, poti izražanja in podporo pri nadaljnjem razvoju. Gre torej za omogočanje povezovanja individualnosti posameznika s spremembami, ki jim je posameznik dnevno izpostavljen in s tem gre za zagotavljanje njegove konkurenčne prednosti.

Menim, da bo treba v prihodnje še več pozornosti usmerjati k drobljenju in izbiri znanj, ki bodo posebej prilagojena posamezniku in ciljem njegovega razvoja ter povezana s cilji organizacije, znotraj katere deluje. Intenzivnost sodelovanja med coachem in stranko bo deloma prešla iz polnega osebnega stika na delno virtualno (in časovno)  eksibilno podpo- ro, ki bo tehnološko seveda še bolj napredna in komunikacijsko skladna z duhom časa, v katerega vstopamo.

PS: Članek je bil pripravljen za strokovno revijo HR&M, št. 20, feb/mar 2019, letnik 5.

O samozavesti v poslovnem svetu sem tokrat nagovoril udeležence 6. Interact konference, ki se je letos, 25. in 26. januarja odvijala v Portorožu z glavnim motom: "Podjetnik bom."

Odlična energija, znanja in pripravljenost za učenje.

Bilo je super!

Z radijsko voditeljico Martino Arčon, sva se na valovih Radia Robin pogovarjala o novem letu in zastavljanju ciljev.

1. Govorica telesa predstavlja 55% komunikacije

Temelj tega mita je znamenita študija, ki jo je pred desetletji izvedel dr. Albert Mehabrian, in se popularno glasi nekako takole: 7-38-55 

"celotno sporočilo sprejemamo 7% preko pomena besed, 38% preko glasu (jakost, hitrost...), 55% pa preko govorice telesa." 

Vendar pa Mehabrian v resnici nikoli ni trdil, da lahko gledamo film v npr. nekem nam nepoznanem jeziku, pri tem pa smo lahko brez skrbi, saj ga bomo kar 93% razumeli s tem, ko bomo zgolj poslušali glasove igralcev in opazovali njihovo govorico telesa. 

Njegove raziskave so bile usmerjene v sporočila čustvenih stanj. Konkretno:  ali vam je nekaj všeč ali ne. Neverbalni vidik komunikacije zato ne bo doprinesel 93% k celotnemu sporočilu, temveč bo predvsem razkril subtilna čustva, motive in emocije, ki se skrivajo v ozadju. Ljudje v veliki meri namreč sodimo glede na  emocionalno vsebino sporočila in ne zgolj po intelektualni zasnovi sporočila. Bistvo Mehrabianove raziskave je, za naše potrebe, predvsem v tem, da je neverbalni del sporočila res pomemben del celotnega sporočila. ​

2. Lažnivci se izogibajo očesnemu stiku

Verjetno gre za enega največjih mitov o lažnivcih in govorici telesa. Medtem ko imajo nekateri lažnivci (še posebej otroci) res težave pri vzdrževanju stika z očmi, večina "pravih" lažnivcem prav skozi očesni stik kompenzira svoje laži in dokazuje, da "res" ne laže. Pogosto ga zato vzdržuje celo predolgo. 

3. Prekrižane roke na prsih vedno pomenijo odpor

Prekrižane roke na prsih dejansko lahko sporočajo odpor, še posebej, če nekdo takšen položaj zavzame takoj, ko ste vi nekaj močneje poudarili. Vendar pa takšen položaj rok lahko pomeni še marsikaj drugega. Na predavanjih ljudje v prvih vrstah pogosto prekrižajo roke. Vsaj na začetku. Pred seboj pač nimajo nobene "zaščite", kot jo imajo ljudje v drugi in ostalih vrstah. Podobno je tudi v hladnem prostoru, kjer takšna drža rok pomeni dodatno zaščito pred izgubo temperature telesa ali pa na dogodkih, kjer so ljudje utrujeni in prekrižajo roke preprosto zato, da jim v miru počivajo v naročju. 

4. Iz smeri pogleda lahko ugotovimo, ali človek laže

Gre za idejo, ki jo promovira NLP (nevrolingvistično programiranje). Skladno z njo poenostavljeno sledi, da pogled v desno kaže na laganje, pogled v levo pa na govorjenje resnice. Pred kratkim so prav na to temo na Univerzi v Edinburghu izvedli tri različne študije. Rezultati so pokazali, da dejansko ne obstaja nekakšna globlja povezava med smerjo pogleda in tem ali oseba laže ali ne. 
Primernejše je, da med opazovanjem ugotovite "standardno" obnašanje ne glede na smeri pogleda zato, da boste kasneje lahko opazili pomembnejše odklone. Na univerzi v Buffalu so računalniški strokovnjaki razvili računalniško vodeni detektor laži, ki meri gibanje oči in tempo mižikanj. Z njim uspejo prepoznati laži v kar 80% primerov. Vse skupaj deluje zelo podobno, kot je bil predlog. Sistem najprej vzpostavi izhodišče skozi "standardne" gibe posameznika, nato pa na podlagi meritev odklonov od standardnega obnašanja izračunava verjetnost, da je prišlo do laži.

5. Načrtna uporaba govorice telesa deluje umetno

To je zelo pogosto slišan mit, še posebej pri tistih, ki imajo opravka z javnimi nastopi in se zavedajo, da je vaja del obvezne priprave na nastop. 
Zanimivo, da ob tem pozabljajo, da sporočilo komuniciramo preko dveh kanalov: verbalno in neverbalno. Priprava je pomembna za oba kanala. Večina javnih osebnosti občasno obišče ali najame strokovnjaka za govorico telesa prav zato, da se glede na vsebino in namen govora, ta tudi ustrezno neverbalno uskladi.                                                                                  Vir: Forbes

 Pred nami so lokalne volitve in veliko kandidatov, ki so za svojo izvolitev pripravljeni obljubiti in narediti marsikaj. Slast vladanja in pogled z najvišjega stolčka družbene hierarhije, je včasih tako mamljiv, da se v vsej vnemi kaj hitro lahko pripetijo tudi manjši (ali večji) spodrsljaji. 

Takšen "spodrsljaj" se je tokrat zgodil tudi Fištravcu pri fotografijah. Dlje, ko sem gledal zgornjo fotografijo, manj mi je bilo jasno, kaj je Fištravec s to fotografijo sploh želel sporočiti volivcem. 

" Pri pogledu na fotografije lahko takoj opazimo, da s Fištravcem "nekaj ni v redu". Milo rečeno. Znašel se je v družbi krepkih fantov, pravih mačotov, ki se temu primerno tudi razkazujejo. Pri njih opazimo ali visoko dvignjene "kaj mi pa moreš" brade in poglede z viška ali pa spuščene brade ter pogled izpod čela, ki nakazuje na ocenjevanje nasprotnika in pripravo na boj.

Fištravec pa stoji tam med njimi kot kakšen fantek iz njihovega bloka, ki se je nekako zrinil med njih, saj potrebuje zaščito pred mulci iz sosednje ulice.

S svojo bočno postavitvijo med njimi, prosečim pogledom in rahlim nagibom glave sporoča: "Imejte me radi, prosim, naredim vse, samo volite zame. " Vse prej kot nekdo, ki je sposoben samozavestno in demokratično upravljati s tako čudovitim in raznolikim mestom, kot je prav mesto Maribor.

Edvard Kadič za Svet 24, dne 6. 11. 2018  "

Prekrižane roke na prsih so eden od najpogosteje napačno razumljenih signalov govorice telesa. Ljudje namreč takšno držo telesa poenostavljeno razumejo, da je oseba zaprta in negativno naravnana do njih.
​Vendar pa je takšno poenostavljanje lahko hitro napačno.

Roke lahko na prsih križamo zaradi različnih razlogov.

Eden od njih je zagotovo tudi potreba po varnosti. Torej, ko želimo zaščititi svoje telo, spredaj prekrižamo roke. Na takšen način ev. nevarnosti otežimo dostop do vitalnih delov telesa in se zato počutimo varneje, udobneje v dani situaciji. To storimo seveda takrat, ko nam v sogovornikovi družbi ni prijetno, se ne strinjamo s slišanimi idejami ali pa smo v splošnem negativno naravnani do sogovornika. 

Ni pa nujno, da se počutimo slabo oz. ogroženo, da bi se naše roke znašle prekrižane na naših prsih. Kaj pa če je v prostoru hladno? Seveda bomo skušali zadržati toploto telesa tudi na takšen način.

Kaj pa na predavanjih ali prireditvah? Ljudje v prvih vrstah pogosto zavzamejo takšno držo, saj nimajo prav nobene ovire pred seboj in skušajo ta manjko nadomestiti z "oviro" z rokami. V ostalih vrstah je to lažje, saj je vedno nekdo pred teboj. Se obiskovalci počutijo ogrožene ali pa so negativno nastrojeni do nastopajočih? Praviloma ne oz. vsaj ne pretirano. Gre zgolj za občutek velike izpostavljenosti, ki ga navidezno zmanjšamo z zavzetjem takšne drže. Ko se delavnica, predavanje ali nastop na odru prične, se večina teh prekrižanih rok tudi razklene.

Podobno je tudi v primeru, ko predavanje, nastop ali zgolj pogovor dolgo traja. Ljudje prekrižamo roke na prsih s precej bolj običajnim razlogom in sicer zato, da roke lahko počivajo. 

Področje govorice telesa je zelo široko, vendar z redno analizo in urjenjem lahko postanemo odlični strokovnjaki za branje govorice telesa, ki nam lahko pomaga pri ustvarjanju novih poslovnih odnosov, zasebnih stikov in drugje.

Pomembno je vedeti, da drža telesa pomeni tako trenutno stanje telesa kot tudi njegovo premikanje v času. Sposobnost razumevanja govorice  telesa drugih ljudi je izjemen vir informacij, saj človek večino neverbalnih informacij oddaja podzavestno. Tako lahko bolje oz.  v celoti razumemo sogovornikove misli in občutja.

Srečno!
​
PS: V Zavodu Delta svetujemo posameznikom in javnim osebam.
PSPS: Kmalu bomo tudi »razbijali« tabuje govorice telesa v hotelu City, 24. novembra 2018, ob 17. uri. Pridružite se nam. Klikni TUKAJ

Velikokrat slišim, da je o govorici telesa že vse znano. Pa je res tako?
​
Ko se znajdete na razgovoru za službo, pred dekletom, fantom ali pa na odru, je govorica telesa zelo pomembna. Skozi njo ustvarjamo prvi vtis, ljudje preko nje sodijo o naši avtentičnosti in se na njeni podlagi odločajo o odnosu z nami tudi v bodoče. Dejstvo je, da ima neverbalna komunikacija zelo veliko vlogo pri komunikaciji in naše telo nas lahko hitro »izda«.

Kaj je tisto, kar NUJNO potrebujemo vsi v življenju, če si RES želimo uspeti?

​Več TUKAJ