Pogovor s Sebastjanom Jeretičem in Alešem Erneclom o aktualnih političnih temah. Zabavno, prijetno in zanimivo. :)

So pa tukaj tudi ljudje, ki niso najbolj uspešni pri iskanju partnerjev ali partneric. To seveda sčasoma vpliva na samozavest in ena od neželjenih posledic je, da se takšna oseba hitreje in močneje zaljubi v nekoga, ki ji končno nameni vsaj malo več pozornosti. Lahko, da se izbrana oseba le nahaja v nekoliko bolj ranljivem obdobju življenja in mogoče sploh ni razmišljala o novem partnerju, potem pa ima pred seboj nekoga, ki se je močno zaljubil vanjo, ga ne želi prizadeti in ... ostane z njim. Vendar pa sčasoma ta druga oseba le začne opažati, da mogoče ni vse tako popolno in težave so tukaj.

Prav tako omenimo tudi ljudi, ki še nikoli niso bili v resni zvezi in si sploh ne znajo predstavljati, kako bi bilo lahko drugače. Ne vedo, kaj naj iščejo in kaj naj pričakujejo. So pravzaprav srečni v takšni ali drugačni zvezi, saj nimajo niti predstave o tem, kako bi lahko bilo tudi drugače.  So nekako naravno slepi in pravo nasprotje tistih, ki nimajo nobene prave meje pri svojih vzgibih in impulzih. Ti se namreč zaženejo in osvojijo, s časoma pa, ko spregledajo, takšno osebo tudi zapustijo.

Pa za konec nikar ne pozabimo tudi na kemijo in s tem povezano slepoto. Ko se zaljubimo, začne telo proizvajati dopamin in počutimo se srečni. Ko se dopaminu pridruži še adrenalin, ob sreči postanemo še vzhičeni in polni energije. Takšno stanje nato povežemo z osebo, ki nas "dela" srečne in polne energije. Ljudje začnemo ta občutja loviti, kljub temu, da to lahko pomeni, da ne lovimo prave osebe.

Ljubezen torej je res slepa, je pa s tem tudi zapletena. Prav lahko se zgodi, da bo potrebno več kot en sam poiskus, da bomo našli pravo osebo zase. Vseeno pa nam ni potrebno slepo slediti občutjem, temveč lahko uporabimo tudi kanček razuma in vsaj kdaj pa kdaj iz razdalje presodimo ali je izbrana oseba za nas prava ali ne.
- - - 
Pridružite se nam v Delta Akademiji: TUKAJ
- - -
​Članek je bil objavljen tudi v tedniku DEMOKRACIJA, 14. 1. 2021

Tekst je izšel v tedniku Demokracija, dne 31. 12. 2020:

Besedilo je bilo objavljeno tudi v tedniku Demokracija, dne 17. 12. 2020

Si predstavljate ljubezensko razmerje brez zaupanja? Si predstavljate banko iz slame in ne iz marmorja in cementa? Obisk pri zdravniku brez zaupanja v medicino?

Pri ljudeh lahko zaupanje razberemo tako iz govorice telesa, ko nekdo kaže svoje zanašanje na druge ali iz vsebine, ko bomo zanašanje razbrali ali direktno ali pa posredno. Vendar pa je zaupanje le redko univerzalno.

Če svojemu mladoletnemu otroku brez pomisleka zaupam, da bo iz trgovine prinesel naročeno, se moje zaupanje precej spremeni, če sede za volan avtomobila in mi ponudil, da me kam zapelje. Zaupanje ima namreč tudi svoj čustveni naboj. Če imamo v našem primeru pozitivna občutja glede trgovine, so naša občutja pri otrokovi vožnji avtomobila, vse prej kot pozitivna.

Zaupati ali ne zaupati je človeku prirojeno. Že ko prvič odpremo oči in si nekaj časa ogledujemo čudo, ki nas gleda in se nam smehlja, se možgani povežejo tako, da že po samo nekaj urah sledimo tej osebi in, kar je posebej skrivnostno, celo posnemamo njene gibe (nasmeh ipd.). Smo torej rojena socialna bitja, rojena da navezujemo stik z drugimi in da drugim omogočamo povezavo z nami. Da torej zaupamo ali ne.

Res pa nikoli ne moremo biti popolnoma gotovi v namere drugih, njihov karakter, njihovo motivacijo za posamezna dejanja ali celo dejanja, ki jih bodo naredili v prihodnje. Do včeraj ljubeči očetje in družinske "copate", lahko v trenutku postanejo morilci, posiljevalci ali tirani najhujše vrste. Nerazumevanje, da pri zaupanju ne gre zgolj za pričakovanje bodočega obnašanja, temveč tudi za čustvena stanja, ima lahko visoko ceno.

Politični aktivisti npr. praviloma nagovarjajo, da bodo te ali one obljube njihovih kandidatov vodile v takšno ali drugačno obnašanje v prihodnje, pri tem pa ne upoštevajo, da se pri volivcih lahko sproži tudi negativni sentiment (čustveno stanje!), ko publika preprosto izgubi zaupanje, saj npr. ugotovi, da kandidat nima vsebine in dviguje prah zgolj zaradi prahu in ne skrbi za skupno dobro.

Kaj torej lahko storimo za zmanjšanje naše stopnje dvoma in lažje odločanje o tem ali bomo nekomu zaupali ali ne?

Najprej, bodimo blagi do sebe in začnimo z majhnimi koraki. Zaupanje naravno vsebuje tveganje in temu se ne moremo izogniti. Vseeno pa ga lahko ohranjamo na obvladljivem nivoju, če se tveganja zavedamo že ob vzpostavitvi odnosa.
V svojo komunikacijo vnesimo nekaj zaupanja že takoj na začetku in pozorno spremljajmo, kako se naš odnos razvija.

Pri tem pa ne pozabimo tudi na dvome in dileme, s katerimi se sooča naš sogovornik. Ljudje smo namreč egocentrični in se z lahkoto ujamemo v past, da smo pozorni le nase. Da smo ves čas pozorni le na to, kako delujemo mi, kaj imamo mi za povedati in kakšna je naša stopnja zaupanja. Pri tem pa pozabljamo, da se sogovornik ravno tako sooča z lastnimi dvomi in občasno potrebuje tudi kakšno zagotovilo, da nam lahko zaupa.

Ločujmo tudi vloge in ljudi, ki v njej sodelujejo. Naše zaupanje do policista je lahko precej drugačno, dokler ga prepoznavamo zgolj kot uradno osebo. Potem, ko v njem prepoznamo soseda Aleša, ki je v službi pri Policiji, pa se to lahko hitro spremeni, kajne?

Predvsem pa najprej dobro spoznajmo sebe, preden se trudimo prepoznati druge. Večina ljudi namreč pade v eno od dveh skrajnosti in sicer ali zaupajo preveč in prehitro ali pa premalo in pri tem potrebujejo neskončno veliko časa, da vsaj malo okrepijo svoje zaupanje. Razmislimo, v katero skrajnost sodimo sami. To naj bo potem izhodišče za naprej.

Če hitro zaupate, vendar zaupate napačnim ljudem, se je potrebno naučiti prepoznavati signale, ki jih "napačni" ljudje oddajajo. Če pa dobro prepoznavate omenjene signale, niste pa sposobni razviti razmerja, potem je čas, da resno razmislite o svojem obnašanju do drugih ljudi.
​
Le zaupajte si, da se lahko spremenite in stvari bodo stekle.

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, dne 3. decembra 2020

V oddaji Faktor (TV3) o vplivu korona virusa na trenutno situacijo v družbi s psihoanalitikom Romanom Vodebom in voditeljem Aljušem Pertinačem.
Klikni: TUKAJ

Živimo žal v časih, ko je na trenutke res težko biti optimističen. Če cele dneve poslušamo le kritiziranje in jamranje ljudi okoli sebe, tako ali drugače to mora vplivati tudi na nas. Vseeno pa to še ne pomeni, da moramo postati pesimisti in v vseh in vsem videti le slabe stvari. Pravzaprav je ravno zdaj pomembneje kot kadarkoli prej, da ostanemo optimistični, da verjamemo v dober konec in da dajemo zgled tako otrokom kot drugim ljudem okoli nas, da se splača živeti in verjeti, da ta svet prinaša tudi dobro za vse nas.

Zanimivo, da tudi znanost podpira takšno razmišljanje. Več študij, ki je bilo opravljenih na temo povezave med optimizmom in boleznijo je že pokazalo, da je tveganje npr. za bolezni srca in ožilja bistveno nižje pri optimistih kot pri pesimistih. Povedano drugače, če svet vidimo kot dober kraj, bomo na dolgi rok bolj zdravi, kot pa če ga vidimo kot slabega.

Nihče med nami ni rojen optimist ali pesimist, temveč gre za odločitev. Zanimivo, da je celo veliki Einstein nekoč dejal, da je verjetno ena od najpomembnejših človekovih odločitev v življenju ta, da odločimo, ali nas življenje podpira ali pa nas ovira. Gre torej za odločitev ali bomo kozarec, kamor smo vodo natočili do polovice, videli kot na pol poln ali pa kot na pol prazen. Seveda se strinjam, da je na koncu dneva vse skupaj le kozarec z vodo, vseeno pa je pomembno, kako nanj gledamo.

Življenje je namreč na nek način en sam velik niz odločitev. Dan lahko preživimo tako, da ves čas tipkamo po računalniku in se igračkamo po socialnih omrežjih ali pa obdelamo vrt, pospravimo garažo ali preberemo kakšno knjigo. Torej, lahko se odločimo kaj bomo počeli in smiselno enako se lahko tudi odločimo ali bomo naravnani pozitivno ali negativno. Biti optimističen se torej začne z odločitvijo, da bomo optimistični in ne z nekakšnim čudežnim dogodkom ali bliskom iz neba.

Za začetek se začnimo izogibati negativnih ljudi. Saj ste npr. že kdaj slišali za ti. "toksične" ljudi, kajne? Ljudi, ki vam dobesedno izpijejo energijo? To so ljudje, ki so prepričani, da se vse vrti le okoli njih. Najlažje se pred njimi zavarujemo tako, da zelo jasno postavimo svoje meje oz. se jih občasno celo izognemo ali pa vsaj zmanjšamo število stikov z npr. kakšno negativno naravnano sorodnico, od katere vsakič pridemo popolnoma izčrpani, kljub temu, da smo skupaj spili le skodelico kave ali čaja.

Saj nihče ne zanika, da se v življenju ne dogajajo tudi negativne stvari. Seveda se in zanikanje realnosti nam prav nič ne pomaga. Še več, pretiran optimizem je lahko ravno tako nevaren kot pesimizem. Moramo pa razumeti, da gre pri optimizmu predvsem za zaupanje, da se nekje v prihodnosti nahajajo pozitivni odgovori in da smo sposobni doseči takšno stanje v življenju, da bomo srečni, zadovoljni in izpolnjeni.

Bodimo torej pozitivni in to svojo naravnanost delimo tudi še s kom drugim. Seveda nismo Nutela, da bi se ob nas prav vsi takoj počutili dobro. Če pa bomo komu vsaj za trenutek polepšali dan, pa tudi ne bo nič narobe in tudi sami se bomo počutili ob tem veliko bolje. Prav tako tudi pomaga, če vadimo hvaležnost. Pravzaprav je težko sploh biti optimist, če vsaj malo ne začutimo hvaležnosti do tega kar smo, kar imamo in do ljudi, s katerimi se družimo.

Za konec pa še zelo konkreten nasvet, ki se sliši kar malo kičasto in skoraj obrabljeno. Zapišimo si svoje cilje v življenju, potopimo se vsak dan vsaj za nekaj minut vanje in se naslikajmo, kot da smo te svoje cilje že dosegli. Naj nam ne bo nerodno ali celo sram pred nami samimi razmišljati na veliko. Dovolimo si preseči meje vsakdana vsaj za nekaj trenutkov dnevno, dovolimo si izstopiti iz tega sveta, ki ga razumemo kot našo realnost. Vse nekoč namreč mine in tako bo minilo tudi turobno vzdušje.

​Z razmišljanjem na veliko bomo pomagali sebi in življenju, da bo sploh vedelo, kam naj nas odnese v prihodnje.

Članek je bil objavljen tudi v tedniku Demokracija, v slovenskem in anglešem jeziku,
​19. novembra 2020.

 V osnovi obstajajo le trije načini laganja. ​Poznamo uporabo:
- zamenjanih dejstev, ko trdimo npr. da je noč, ko je v resnici dan,
- prilaganje resnice (npr. olepševanje) in
- izpustitev dejstev, ko preprosto ne govorimo o nečem, kar bi bilo za celostno predstavo o resnici zelo pomembno.
Slednje je v času lažnih novic še posebej aktualno, saj z izpustitvijo ključnih dejstev zgodba hitro dobi popolnoma drugačno tj. zavajujočo vsebino.

Kako naj torej v tem, vedno bolj "lažnem" svetu, postanemo boljši pri prepoznavanju lažnivcev? Eden od takšnih načinov je, da postanemo dobri lažnivci najprej sami, s tem pa posledično tudi detektorji laži za druge. A kako?

Ne glede na vse, moramo najprej ves čas paziti na našo stopnjo samozavesti. Če želimo imeti dovolj visoko, moramo sebe dobesedno prepričati v laž, pri tem pa paziti, da vsaj del te laži vsebuje tudi zrno resnice. Tako se bomo namreč lažje osredotočili vsaj na del naše zgodbe, ki v nas ne bo sprožal neprijetnih občutij. To je težje izvesti pri laganju, ko zamenjujemo dejstva (npr. noč za dan), veliko lažje pa v primerih, ko zgolj npr. olepšujemo ali celo izpuščamo resnico, saj je pri slednjem vedno dovolj ostalega materiala, na katerega se lahko opremo in s tem ohranjamo svojo samozavest na dovolj visoki ravni.

Dobro se pripravimo tudi na različna vprašanja in pazimo, da ne bomo preveč govorili. Lažnivca je namreč najlažje ujeti prav na logičnih nesmislih, ko na nek način nabira obrobno vsebino, medtem ko se izogiba direktnemu odgovoru na bistveno vprašanje. Pogosto lahko slišimo, da se hudič skriva prav v podrobnostih. Če jih bo v naši zgodbi preveč, se bomo z lahkoto zapletli in se razkrili. Prav zato se moramo izogibati podrobnostim in se nujno zatekati v čim bolj splošne pojme, saj ti zahtevajo dodatna vprašanja in nam tako omogočajo prevzem nadzora ter s tem vodenje nadaljnega pogovora.

Naslednje je področje, ki ga imam še posebej rad in je hkrati tudi področje, kjer nam najhitreje spodleti. Gre za govorico telesa, točneje, za zagotavljanje skladnosti med besedami in našim obnašanjem med govorjenjem. Če želimo ohraniti sproščenost in nadzor nad situacijo, moramo najprej dobro poznati svoje "normalno" obnašanje tj. obnašanje takrat, ko govorimo resnico. Kakšna je naša "normalna" drža telesa, kakšne grimase na obrazu kažemo takrat, kadar ne lažemo, kako takrat uporabljamo roke, kako stojimo in tako naprej. To poznamo pri sebi redki, večinoma le tisti, ki se s tem ukvarjamo tudi profesionalno.

Pri laganju želimo namreč ljudi prepričati v našo zgodbo, kadar pa govorimo resnico, informacije zgolj razkrivamo in jih na nek način le nudimo sogovornikom, da jih lahko zavrnejo ali sprejmejo. Kadar lažemo, se bomo torej sogovornika trudili prepričati tako z glasom kot s telesom. Zato bomo pogosto iskali čim širšo podporo sogovornika z dodatnimi opisi in interpretacijami, medtem ko bomo pri resnici pokazali in govorili na način, da tako pač je, pa če vam je prav ali pa tudi ne.
​
Glede na povedano lahko ugotovimo, da se je dobrega laganja mogoče tudi načrtno učiti. Žal pa je za izkušeno oko dobrega opazovalca vedno dovolj signalov, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti suvereno mnenje o tem ali lažemo ali ne. Večine teh signalov se namreč ne zavedamo in jih oddajamo kljub temu, da se jih trudimo zakriti. Pri tem pa je tudi zanimivo, da ljudje še vedno lažemo kljub temu, da je možnost, da nas bodo pri tem ujeli, res velika. Zato nikar ne pozabimo, da ima laž prav zato res zelo kratke noge.

​Pridružite se mi na tečajih in delavnicah o komunikaciji in osebnostnem razvoju: TUKAJ

Zapis je bil objavljen tudi v reviji Demokracija, dne 5. 11. 2020:

Pogovor o aktualni politiki, korona krizi, migracijah in situaciji po Evropi ... 

Pridružite se nam na spletnih seminarjih: TUKAJ

Članek je bil objavljen v reviji Demokracija, 22. oktobra 2020.

Poslanec Kordiš si vztrajno prizadeva pridobiti nekakšen status "neprilagojenega" dečka v parlamentu in s tem več manevrskega prostora za uporabo neprimernih besed, žaljenje drugače mislečih brez posledic in posledično tudi več prostora za tovrstno retoriko celotne svoje poslanske skupine. To je postalo očitno že kar takoj po omenjeni konfrontaciji z Matjažem Hanom, ko ga je javno v bran vzel njegov strankarski in poslanski kolega Vatovec, češ, res je retorika nekoliko neprimerna, se pa strinjamo z vsebino.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih komunikacija v političnem prostoru precej spremenila. Digitalizacija in globalizacija sta nam sicer res omogočili hitrejši dostop do informacij, hkrati pa sta vnesli v naša življenja tudi pravo poplavo le-teh. Od vseh, ki danes na politični sceni želijo biti opaženi, se vedno bolj pričakujejo novi in novi načini opozarjanja nase, ki pa lahko hitro izpadejo tudi neprimerni npr. glede na vlogo, ki jo ima poslanec Državnega zbora v družbi.

V moderni družbi namreč bistveno hitreje raste obsedenost z videzom, kot pa z vsebino. Skrb za videz, podobo in (dramatično) predstavitev idej, je namreč lahko pri obdelavi sporočila enako pomembna za občinstvo kot to, kaj je dejansko izrečeno. Medtem ko je npr. znani nemški sociolog Beck ta fenomen večinoma povezoval s popularno glasbo in televizijo, so drugi, kot sta npr. Frank Ankersmit ali Dick Pels predstavila dokaze, da politiki še kako načrtno gledajo na (ne)estetiko svojega komuniciranja, ki je pogosto pred vsebino. Takšna estetizacija sporočila je namreč hitreje povezana s čustvovanjem, kar pa spodbuja občutek pristnosti in s tem večjo povezanost z volilno bazo, večjim zaupanjem in posledično z boljšimi rezultati na volitvah.

Naša predstava o politikih iz "starih dobrih časov" je pogosto še vedno povezana z njihovo dobro izobrazbo, osebnim ugledom in starostjo. Čeprav so lastnosti, kot so izobrazba, modrost ali zanesljivost, še vedno potrebne za volilni uspeh, pa je zaupanje, čeprav je bilo vedno pomembno v politiki, dobilo nove dimenzije. Javnost je danes s pomočjo raziskovalnega novinarstva sposobna natančneje opazovati in se potem tudi tesneje (ali ne) poistovetiti s politiki. Gre namreč za osebnosti, ki so kljub njihovem specifičnem delu in s tem tudi specifičnem načinu življenja, ves čas vsem na očeh in so na nek način "takšni kot mi". Poglejmo si samo nedavni primer Aleksandre Pivec in posledic zanjo, kot predsednico stranke in kmetijsko ministrico, zaradi "ubogih" nekaj evrov v obliki sponzorske pijače, jedače in nočitve zanjo in družinske člane.

Komunikacija politikov se tudi zato želi čim bolje prilagoditi logiki medijev. Svetovalci za politično komuniciranje skušajo za vsako ceno pritegniti svoje stranke v ospredje medijskega prostora , poročanje o političnih dogodkih pa postaja zanimivo le, če gre za poročanje o ekscesnih dogodkih ali vsaj z ekscesno retoriko o sicer za širšo javnost precej nezanimivih temah. Včasih se celo zdi, da današnji politiki porabijo veliko več časa za učenje govorjenja in nastopanja, kot pa za samo vsebino. Glede na mojo dejavnost mi sicer tak pristop ustreza, so pa zato politiki sokrivi, da politika kot umetnost možnega izgublja ugled in iz resnega posla postaja navadna tv limonada.​

Vprašanje, ki se mi ob tem seveda zastavlja je, kam to vse skupaj vodi? Bomo ob naslednjem sklicu Državnega zbora presenečeni ugotovili, da v dvorani sedi 90 klovnov in klovnes, ki jih zanima le (samo)promocija in večnost benificij stolčka poslanca v DZ? Seveda pretiravam. Vendar to počnem z namenom, da bi se mi vsi na prihodnjih volitvah bolje zavedali potrebe, da namesto močnih besed, ki okupirajo ekrane in naslovnice revij, potrebujemo močna dejanja, ki koreninijo v dobrobiti naroda in bodo pozitivno zaznamovala našo skupno prihodnost.

Kolumna je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija, 8. 10. 2020:

1. napaka: Od jutri bo vse drugače!

Eno od načel Delta Life Coachinga pravi, da ti za prezračitev sobe ni potrebno razbiti stekla. Dovolj je, če okno pripreš in soba se bo sčasoma prezračila. Ideja, da bomo življenje v celoti spremenili naenkrat je sicer lepa, vendar izjemno zahtevna. Tudi če smo sicer trdno odločeni, nas okolica ne bo tako enostavno izpustila iz ustaljene rutine. Od komentarjev: "Kaj je narobe s teboj," pa vse do zamer, češ da smo se spremenili. Večina slej ko prej klecne in se vrne v stare tirnice.
Ključ je v spremembi dnevne rutine, korak za korakom.

2.napaka: Ne potrebujem osebne pomoči, vse piše v knjigah!

V knjigah je res veliko zapisano in dobro si jih je tudi čim več prebrati. Vendar pa ljudje s takšnim pristopom pogosto berejo knjige iz ene in iste police v knjigarni in pogosto potem ugotovijo, da nihče nima pojma o njihovih specifičnih izzivih v življenju.
Ključ je v razumevanju, da prav vse knjige govorijo o življenju in če nas npr. knjige o samopomoči ne nagovorijo (ne dajo pravih odgovorov), vzemimo v roke biografije, domišljijske romane ipd. Poiščimo drugačen žanr. Takšen, ki nas nagovarja, naše nezavedno pa bo "sestavilo" potrebna znanja iz novih vidikov, da se bomo premaknili iz prostega teka iskanja odgovorov. Lahko pa se tudi povežete z ljudmi, ki se z osebnostnim razvojem ukvarjamo načrtno in bo vse skupaj potekalo precej hitreje.

3. napaka: Jaz že vem, kaj je dobro zame! 
​
Večinoma res. Vendar pa, ko se začnemo zavedati, da nam v življenju manjka prijateljev, radosti pri delu, ciljev, motivacije itd., nas bo naš um "varoval" pred spremembo, saj takšne spremembe pomenijo tudi napor ob izstopu iz trenutne cone (ne)udobja. Tega pa seveda nočemo, saj takšni premiki pomenijo tudi bolečino. Nehote se ujamemo v začaran krog prepričanj, kamor sodita predvsem ideji, da načrten osebnostni razvoj sploh ni mogoč in da gre v skupnem za nekakšno metanje denarja skozi okno. Češ, kaj pa oni vejo in tako ali tako je vse na internetu. Žal se sčasoma znajdemo v začaranem krogu, ko drugim ne verjamemo, nam je pa vedno huje, postajamo vedno bolj zagrenjeni in osamljeni.
Ključ za izhod iz takšne situacije je v povezavi z ljudmi z referencami in organizacijami, ki se že dlje časa ukvarjajo s tem področjem in imajo preverljivo dobre rezultate.

Več:

Vendar pa, resnici na ljubo, večina ljudi tistih nekaj nesrečnih pikic kisa na srajci ne bo niti opazila. Ste kdaj pomislili, koliko nejevolje se pojavi, ko gospa pride domov od frizerja, gospod pa njene nove frizure sploh ne opazi? Kaj pa, ko končno shujšate nekaj kilogramov? Ure in ure ogledovanja pred ogledalom, potem pa tega nihče ne opazi. Pih.

Prav vsi porabljamo zelo veliko časa za razmišljanje o sebi, svojem telesu, obnašanju, razmišljanju, čustvih itd., in potem ob takšni količini sebe v središču lastne pozornosti, sčasoma začnemo pričakovati, da bodo naše spremembe opazili tudi drugi. Žal jih ne bodo, vsaj ne v tolikšni meri in tolikokrat, kot bi si mi to želeli ali celo pričakovali. Včasih je to seveda dobro (npr. pri mojih belih srajcah), včasih pa nas to lahko spravi tudi v precej slabo voljo.

Eno od zanimivejših raziskav o tem je l. 1996 izpeljal prof. Thomas Gilovich (Cornell, ZDA), ko je nekaj svojih študentov nagovoril, da so v majicah z velikim obrazom na prsih ( na majici je bil pevec Barry Manilow ), posamezno vstopali v predavalnico, kjer so že bili drugi študentje. ​

Kolumna je bila objavljena v tedniku Demokracija, št. 39, leto XXV, 24. 9. 2020

Bodimo si že na začetku vsaj o dveh stvareh popolnoma na jasnem. Prvič, Tadej Pogačar ne bi mogel zmagati s samo tisto eno etapo, ko je od Rogliča prevzel rumeno majico, če ne bi že prej odlično vozil, zbiral sekunde, napadal in dal vse od sebe. Povedano drugače, če si zmage ne bi zaslužil. Drugič pa, Primož Roglič je vrhunski šampion, elita elite v kolesarskem svetu in vsakdo med nami ter verjetno kar 99,999% svetovne kolesarske elite takoj zamenja svojo uvrstitev na Tour de France z njegovo.

Kaj se nam je torej zgodilo? Kaj se nam je zgodilo, da se počutimo, kot da je bilo Rogliču nekaj vzeto? Nekaj, kar mu je po našem pripadalo? Da moramo, ob grenkih (?!) čestitkah Rogliču, zraven obvezno zapisati tudi nekaj pozitivnega o Pogačarju?

Občutja, ki jih čutimo ob razpletu dogajanja na veliki kolesarski dirki po Franciji, so posledica naših pričakovanj. Pričakovali smo, da bo Roglič v enakem slogu zadeve pripeljal do konca in okronal svojo življenjsko zgodbo, ki je, roko na srce, res primerna tudi za kakšen dober igrani film. Športnik po duši postane skakalec, grozovito pade, se po padcu fizično in mentalno pobere, zaide v kolesarstvo in stopi na zmagovalne stopničke kolesarske dirke vseh dirk. Če k temu dodamo še njegove osebnostne lastnosti, ki so posebej prišle do izraza v zaključku omenjene dirke, se scenarij za športno filmsko uspešnico piše kar sam.

Po drugi strani pa priznam, da o Pogačarju kaj veliko več od tega, da prihaja iz Komende, ne vem. Mogoče zgolj zato, ker se ne zanimam preveč za kolesarstvo, verjetno pa predvsem zato, ker o njem mediji preprosto niso poročali toliko, kot o Rogliču. Medijska izpostavljenost pač rojeva pričakovanja, ki pa imajo lahko pozitivni ali negativni predznak.

Pri medijsko zelo izpostavljenih ljudeh sčasoma dobimo občutek, da jih poznamo, da jih razumemo, z njimi simpatiziramo ali pa jih odklanjamo. Konec koncev, če o nekomu ves čas slišimo npr. le slabe stvari in nismo z njim v neposrednem stiku (kot je to v Sloveniji primer npr. s politiki), si bomo o njem pač mislili slabe stvari. Kot radi rečemo, tam kjer je dim, je blizu tudi ogenj, če so tako povedali na televiziji ali zapisali v časopisu, potem zagotovo nekaj je na tem.

Vendar pa temu ni nujno vedno res tako. Mediji namreč lahko tudi načrtno o nekom poročajo dobro oz. slabo. Pri načrtno negativnem poročanju o nekom pogosto sploh ne gre za nekakšno sovraštvo do izpostavljene osebe. V večini primerov gre le za antipatijo novinarja ali urednika, ki (nehote?) o posamezniku navaja le negativne vidike ali dogodke, pozitivnih pa ne. V skupnem se potem ustvarja slika, kot da gre za negativca. Pomislite na kakšnega prvokategornika na naši politični sceni, ki ga ali jo res ne marate in se vprašajte, zakaj ga voli tako veliko ljudi? So njegovi ali njeni podporniki res norci ali gre za volilno prevaro? Močno dvomim v prvo in v drugo.

Prav tako pa mediji lahko o nekom poročajo več ali manj le pozitivno in prav športniki so čudovit primer. Štukelj, Križaj, Svet, Kozmus, Maze, Dragič, Dončič, Prevc ... in seveda Pogačar in Roglič. Vrhunski športniki, veliki ljudje, veliki rezultati. Ob tem pa izpuščamo novice o vseh zdravstvenih, finančnih ipd. težavah ter seveda o bremenu pričakovanj, ki so ga morali ali pa ga nekateri še vedno nosijo v svoji karieri, ki ga nanje nalagamo navijači ob športnih prireditvah in pred televizijskimi ekrani.

Rogličeva zgodba res kar naravno kliče po pozornosti, ki se pokriva seveda tudi z vrhunskimi rezultati. Brez slednjih vse skupaj sploh ne bi imelo pravega smisla. Pričakovanja so se tako gradila celo dirko in upravičeno smo si zanj želeli končno zmago. Medijski čas, ki je bil namenjen Rogliču, je bil res velik. Lep del dirke je imel rumeno majico, njegova ekipa je vrhunska, pa še slovenec je.

Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in celotno kolesarsko srenjo, bi se drugače pretvoril v "športno jezo", če Pogačar ne bi bil naš in bi Rogliča premagal kakšen Porte, Landa ali kdo drug.

Pričakovanja, ki se rojevajo ob spremljanju medijsko izpostavljenih oseb, nas lahko hitro spravijo v slabo voljo, včasih tudi v dejanja, ki nam niso nujno v čast. Od opravljanja, blatenja po socialnih omrežjih, škodljivega aktivizma (promocija raznih teorij zarot ali pripisovanja dejanj osebam, ki jih niso storila) pa vse do skrajnih nasilnih dejanj.

​Čustva, ki jih gojimo do medijsko izpostavljene osebe tj. do nekoga, ki ga ne poznamo osebno, so torej pogojena s količino informacij o tej osebi in predznaku poročanja o njem ali njej, ki ga potem upoštevamo pri svojih pričakovanjih. 

​Glavni problem torej ni, da se mi ne bi zavedali situacije in ne bi razumsko znali presojati argumentov. Problem je, da se večinoma odločamo s čustvi, razum pa več ali manj uporabljamo zgolj zato, da svoje odločitve opravičimo. Čustveno smo torej zmago želeli in mnogi tudi že pripisali Rogliču, po končnem razpletu pa moramo nekako razumsko opravičiti, zakaj smo veseli (tudi) za Pogačarja.

Dejstvo je, da sta zmagovalca oba. Pogačar zlat, Roglič srebrn, čestitke pa seveda obema.

Pridružite se nam:
- Osebnostni razvoj: Delta Life Coaching
- Komunikacija: Govorica telesa 

Članke je bil objavljen tudi na portalu: Portal plus

Kolumna je bila napisana za tednik Demokracija in objavljena dne 10. 9. 2020

Kdo mislimo da smo, je torej zelo podobno filmu, ki je posnet po resničnih dogodkih. Pri takšnem filmu seveda ne pričakujemo, da bo v filmu vse do pikice točno tako, kot se je zgodilo. Pričakujemo le, da gre za podobnosti pri okvirni zgodbi, v podrobnostih pa ne nujno. Podrobnosti so tako mogoče res izmišljene, dodane ali pa preprosto izpuščene, vseeno pa je velika slika, ti. "big picture" našega življenja tista odlična zgodba, ki ji je še kako vredno prisluhniti zelo pozorno. Konfabulacija je torej tudi pozitivna motnja, je način, da sploh lahko postajamo to, kar verjamemo da smo.

----
Pridružite se:
- Osebnostni razvoj, program Delta Life Coaching
- Komunikacija, program Govorica telesa

Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 13. 8. 2020

V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest, kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi, zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec.

Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Torej, samozavestnega boksanja ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati.

V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe tj. iz proračuna.

Med obiskom Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne.

Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe.

Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega.

V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima.

Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno.

Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse veš.

* za naslov sem uporabil citat Mika Tysona
​

- - - 
Če želiš okrepiti svojo karizmatičnost med nastopanjem, vodenjem ljudi ali nasploh v stikih z ljudmi, me čim prej kontaktiraj.
Enako velja tudi v primeru, če želiš okrepiti karizmatičnost komunikacije svoje ekipe na poslovnem področju, pri športu ali na drugih področjih delovanja.
​Več o ponudbi TUKAJ

Objavljeno tudi na spletnem portalu Portal Plus tukaj

V obdobju od januarja do julija se je res na račun korone seveda dogajalo veliko. Eden od ukrepov za omilitev posledic korone je bila, na najino zadovoljstvo, tudi uvedba turističnih bonov (vaucherjev). Z veseljem sva namreč ugotovila, da bova nastanitev lahko plačala kar z omenjenimi boni. Bolje se finančno sploh ne bi moglo iziti, pa še naknadno so nam, zaradi ene od hčera, ki je zaradi odpovedi svojega letovanja nepredvideno prišla z nama, brez težav lahko ponudili večji apartma.
​
Glede na izkušnje s to našo ljubo državo Slovenijo priznam, da sem glede bonov pričakoval kup nevšečnosti, če že ne težav. Ali kaj z rezervacijo v povezavi z boni ne bo veljavno, mogoče ne bo kakšne povratne potrditve iz Finančne uprave ali pa bo zgolj kje kakšen droben tisk in ne bo šlo skozi zaradi tega ali onega. Nekaj bo zagotovo, sem si mislil in v glavi zavzeto preigraval možne črne scenarije.

Potem pa pridemo na recepcijo, povemo, da želimo unovčiti bone in kaj se zgodi? Prijazna receptorka nam da na pult obrazec, kjer je bilo potrebno izpolniti le nekaj osnovnih podatkov, se podpisati in to je to. Kaj? Tako enostavno pa to že ne bo šlo, trmasto vztrajam v svojih mislih. Zagotovo je kje kakšen kavelj. No ja, pomislim, vikend je še dolg in odjava bo že prinesla prebujenje.
​
Čas smo preživeli res lepo. Naredili smo sprehod okoli Bohinjskega jezera, se v njem tudi okopali, povzpeli smo se peš na Vogar, s kolesi naredili izlet čez Srednjo vas, Bohinjsko Bistrico in se po čudoviti kolesarski poti ob reki vrnili v Ribčev Laz itd. Ob tem pa smo se dogovorili tudi za skoke z jadralnim padalom, se pocrkljali s posebno šefovo več hodno večerjo (po kateri sem začuda vstal od mize sit), si namesto navadnih izposodili električna gorska kolesa, da sem lahko iz prve roke ugotavljal, zakaj nekdo plača nekaj tisoč evrov za nakup "fensišmensi" kolesa (in ga seveda takoj uvrstil na svoj seznam nakupov za "nekoč, ko bo čas") ter še kup drugih, malih stvari.

Čez vikend smo tako v skupnem zapravili celo nekaj več denarja, kot bi ga sicer. Skok z jadralnim padalom bi verjetno počakal še kakšno leto ali dve, omenjena šefova večerja bi bila ali pa tudi ne, električna kolesa bi verjetno ostala kar navadna itd. Denar za spremljevalne dejavnosti smo tokrat porabljali bistveno lažje, saj je namestitveni del stroškov z boni prevzela država.

V Bohinj tudi sicer prihajamo kar redno. Zanimivo, da prav vsakič pomislim, le koliko časa bodo še ti travniki in njive ob jezeru ostali gradbeno nedotaknjeni. Na tihem upam, da čim dlje, res pa verjetno tudi turizem potrebuje svoj razvoj. No, letos se ni bati, da bi nastanitvenih kapacitet primanjkovalo. Še več, govoril sem kar z nekaj ponudniki namestitev in prav vsi so se strinjali, da bi bilo brez bonov letos katastrofalno leto.

​Zakaj? Predvsem zato, ker ni turistov iz tujine.

Resnici na ljubo, me kritike na račun turističnih bonov kar malo motijo. Da to ni vladni denar ampak skupni, da bomo vse to enkrat morali vrniti, da niso zajeti vsi turistični ponudniki temveč le nočitve, da so lastniki kapacitet tako ali tako tujci in se denar preliva ven iz države ipd. Tudi če je vse omenjeno res, smo še vedno preživeli čudovit vikend v Bohinju in zraven porabili še kar nekaj denarja, ki ga sicer predvidoma sploh ne bi, ter tudi tako pomagali ponudnikom lažje preživeti.

Kaj pa ob odjavi? So bili moji pomisleki resnični in je iz teme stopila zlobna država ter nas vse skupaj zafrknila z boni? Glej ga zlomka, ni! Ob odhodu smo le poravnali druge stroške ter se poslovili z lepimi spomini. Nobenih pasti, nobenih dodatnih zahtev, nobenih dodatnih sivih las.

Vlada, lahko prosim za turistične bon(bon)e tudi v prihodnjem letu?

Članek je bil objavljen v Demokraciji št. 31, 30. 7. 2020: 

​
​Prav vsi, tako tisti, ki smo bili prisilno doma in tisti, ki so imeli zaradi narave dela še več obveznosti kot prej, pa smo se na tihem strinjali, da nam je to obdobje prineslo priložnost, da se lahko tudi deloma ali v celoti "resetiramo". Da v miru razmislimo, kaj je sploh pomembno v našem življenju in kaj ni.

Denar je seveda še kako pomemben. Posebej pri mladih, ko je potrebno šele narediti "štalco", da bo mogoče pripeljati tudi kakšno "kravco" ter razviti dom po svoje in na svoj način. Mnogi mladi prav zaradi tega preprosto niso zmogli dlje časa razmišljati o tem, kaj si res želijo početi v življenju. Najprej so morali nekako zvoziti med ambicijami staršev o tem, v kakšnih službah bi morali biti čez 15 let, svojimi tisoč željami po doživetjih in ter pritiski družbe, predvsem socialnih omrežij in različnih televizijskih serij, o tem, kaj je dobro delati, kaj se splača, kaj je "cool" in kaj ni.

​Okužba z novim korona virusom je seveda še kako resna stvar in je vse prej kot samo duhovna. V naša življenja je in še bo vnesla kup čisto konkretnih, fizičnih sprememb. Uporaba mask, vzdrževanje medsebojne razdalje, obremenjevanje kože z razkužili so le nekatere od njih. Je pa to še kako dober čas tudi za globlji razmislek o tem, kaj je res tisto, kar je pomembno v našem življenju in kako naše dnevne rutine prilagoditi tako, da bomo nekateri mogoče manj obremenjeni, drugi bolj srečni, tretji pa mogoče bolj mirni kljub pritiskom in množici negativnih informacij okoli nas.

Stara ljudska modrost pravi, da je vse za nekaj dobro in da vedno obstajata vsaj dve plati iste zgodbe. V veliki meri je tako od nas samih odvisno, v katero plat usmerimo pogled in kako bo to potem ali polepšalo in razsvetlilo ali pa obremenilo in zatemnilo naše življenje.

Če res lahko izbiramo, potem seveda predlagam, da ga usmerimo v lepe stvari. Da tudi vplive korona obdobje izkoristimo, da bo naš svet boljši in da bo za nami ostajalo nekaj, kar bo pozitivno zaznamovalo ta svet.

- - - 
Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 15.7.2020.

Pogovor o tem, zakaj in kako lažemo, kako se lagane vidi navzven, kako se lahko zaščitimo in kako najhitreje prepoznamo lažnivca ... (tukaj) 

Ključne besede: govorica telesa, laganje, laž, manipulacija, zavajanje, roke, noge

Tudi sicer pretirano izkazovanje naklonjenosti z intimnimi dotiki ne sodi npr. na urejeno javno plažo. Plaža je kraj veselja, radosti in sprostitve, nikakor pa ne prostor za erotični šov ali celo kakšen spektakel bolj vroče vrste za naključne obiskovalce. Ob tem velja tudi posebej opozoriti, da glede plaže pazimo tudi na pravila obnašanja glede intimnih dotikov v državi, kjer se nahajamo. V nekaterih državah so bolj tolerantni, v drugih pa manj in nas trenutek "slabosti" lahko tudi veliko stane. Dobesedno.

Glede spoštovanja osebnega prostora, bo po novem npr. nedolžno stanje v vrstah za sladoled, za vozovnice za avtobus ali vstopnice za prireditve, hitro postalo resen izziv, če se bo med nami našel kdo, ki ne bo znal ali hotel vzdrževati nekoliko večje medsebojne razdalje, kot pa smo je bili vajeni pred epidemijo.

Seveda pa med dopustom nikar ne pozabimo tudi druge vidike spoštovanja osebnega prostora. ​

​Napotek, da pazimo na vljudnost in svoje obnašanje, velja seveda tudi za naše otroke. To včasih ni tako preprosto, saj je naš otrok za nas (!) večino časa poosebljenje božanskega miru in pridnosti. Vendar pa je včasih (žal) tudi naš sonček siten, glasen in cmerav. Na javnem prostoru je naša dolžnost poskrbeti, da ne moti drugih ljudi vsepovprek. Včasih gre to lažje, včasih pa ne gre drugače, kot da ga npr. v vozičku odpeljemo stran, npr. na sprehod.

Otrok je namreč naravno radoveden in stvari okoli njega ga zanimajo. Vendar pa to ne sme biti opravičilo, da se prosto sprehaja po lokalu okoli miz, mdtem ko ljudje jedo ali pa na plaži po brisačah drugih in ob tem po možnosti še raziskuje njihovo imetje. Saj nam je vsem jasno, da noče nič slabega, vseeno pa to hitro postane nadležno.
​
​Otroška igrišča so namreč narejena z razlogom. Predvsem zato, da se otroško "norenje" in kričanje lahko odvija čim bolj brezskrbno in brez omejitev, da si otroci lahko res brez skrbi dajo duška na ves glas.

Glasni štirinožni prijatelji niso nobena izjema. Število kužkov namreč raste iz dneva v dan, zato najprej preverimo, kako je na plaži sploh urejeno kopanje za pse, nato pa še za njegovo senco in zadostno količino pitne vode.

Nekatere plaže imajo to že urejeno, nekatere še ne, večina kopalcev pa ni preveč navdušena, da se psi kopajo kar med njimi. Še posebej, ker se psi potem, ko pridejo iz vode, otresajo vsepovprek po plaži. Ker je obnašanje štirinožnega prijatelja tudi odraz lastnika, neprestano lajanje, prosto tekanje ter otresanje vode med kopalci, zagotovo ne kaže na posebno oliko pasjega lastnika ali lastnice, temveč ravno obratno, na precej nizek nivo zavedanja tako sebe, kot tudi sveta okoli sebe.

Malo za šalo, malo pa tudi zares lahko zapišemo, da takšnim lastnikom lahko posebej pridejo prav čim temnejša sončna očala, da se lažje izognejo očesnim stikom z ostalimi jeznimi obiskovalci plaže. Ta so v poletnih dneh tudi sicer zelo zaželjena in tudi potrebna, vseeno pa pazimo na njihovo uporabo. Če res ne gre drugače, snemimo sončna očala vsaj na začetku pogovora, nato pa prosimo za dovoljenje, da si jih nataknemo nazaj. Ljudje smo namreč vajeni na očesni stik in če očesnega stika ni, imamo občutek, da nam človek nekaj prikriva oz. se počutimo nekoliko nelagodno zgolj zato, ker ne vidimo sogovornikovih oči.

Danes v Delu o Tanji Fajon in njenem začasnem prevzemu vodenja stranke Socialni demokrati. Povezava na cel članek spodaj. :) 

Povezava na članek: TUKAJ