Preživetvena zmota in kričanje pod Triglavom

Ko me je urednik pred časom povabil, da bi občasno kaj zapisal za Demokracijo, sem bil seveda počaščen. Res pa sem imel željo, da ne bi pisal veliko o politiki, s čimer se je tudi strinjal. Vendar pa je to lažje reči kot storiti.

Politika je danes tako močno prisotna v naših življenjih, da imam pogosto občutek, kot da obstajata zgolj dve izbiri. Ali se delam, da neumnosti, katerim smo priča na političnem parketu, preprosto ni ali pa moram najti način, kako vpliv politike na moja razmišljanja o vsakdanu in o meni ljubih tematikah vključiti v tekste tako, da to ne bo preveč moteče.
​
Pri razmišljanju o današnjem zapisu sem se tako spomnil na simpatično prigodo, ki je vodila v boljše razumevanje zanimive zmote. Popularno ji pravimo kar preživetvena zmota (angl. survival bias) in zazdelo se mi je, da tako dobro ponazarja moje razmišljanje, da bi njeno razumevanje lahko komu tudi še koristilo.

Tako kot vsaka vojska, so med drugo svetovno vojno tudi američani analizirali dogajanja na bojiščih. Tako so spremjali tudi poškodbe na svojih letalih, ki so se po soočenju z nasprotnikovo protiletalsko obrambo vračala domov. Ugotovili so, da je največ lukenj na krilih in na repu, iz tega pa je sledil sklep, da je potrebno te dele ustrezno okrepiti. Vendar pa si je med analiziranjem mlad matematik madžarskega rodu, Abraham Wald, zastavil pomembno vprašanje. Zakaj bi okrepili prestreljene dele, če pa so jim vrnitev v bazo več kot očitno omogočili nepoškodovani deli? Strmoglavljena letala so bila zadeta namreč drugje kot tista, ki so se vrnila.

Preživetvena zmota je logična napaka, kjer se pri analizi npr. preživetja, osredotočamo na ljudi ali stvari, ki jim je uspelo priti skozi proces preživetja, ob tem pa ne upoštevamo tistih, ki jim ni. To pomeni, da del vidikov problema preprosto ignoriramo. Še več, dela vidikov pravzaprav sploh ne moremo upoštevati, saj jih preprosto ni več. Posledično težko razumemo, kako proces preživetja pravzaprav sploh deluje, saj ga poznamo le delno. Sloviti psiholog Daniel Kahneman je ob tem nekoč zapisal, da neumne odločitve, ki delujejo, praktično čez noč postanejo odlične. Pametnih odločitev zaradi delovanja neumnih namreč sploh nismo sprejemali,  saj so vendar neumne delovale dovolj dobro in to takoj.

Lep primer so npr. petkovi protestniki. Njihov protest je sicer legitimen, vendar je bil, objektivno, glede na dano situacijo s pandemijo korona virusa, pravzaprav neumen. A ker policija ni (načrtno?) ukrepala in zborovanj preprečila že takoj prvič, se je sicer neumna poteza aktivistov prelevila v "odlično" rešitev promocije neke politične opcije. V sistemu, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, se seveda lahko dela vse, kar se ne preganja. Če se institucije ne zganejo, je sicer neumna odločitev odlična, saj prva nudi rešitev. Tako bo brez jasne obsodbe najvišjih organov države sčasoma postalo tudi "neumno" kričanje levičarske aktivistke na predsednika vlade Janeza Janšo na Kredarici, "pametna" PR rešitev in del strategije boja omenjene opcije. To (žal) pomeni, da smo samo še pol koraka od prenosa agresije z družbenih omrežij na ulice, kjer pa bo sčasoma padalo po vseh.

Politična opcija, kateri pripada omenjena aktivistka, si je namreč skozi proces tranzicije "nezavarovano" pustila ti. demokratično razpravo in volitve, dobro pa si je zavarovala sodišča, osrednje medije, sindikate javnega sektorja, razne javne službe (beri: odlagališča zvestih kadrov) ter zaledje političnih procesov, kjer se aktivizem današnje post-tranzicijske levice pravzaprav napaja.  Gre za področje nevladnih organizacij, ki ob vseh koristnih in potrebnih organizacijah, omogoča preživetje tudi ekstremnim aktivistom ter zbiralnicam in trgovalnicam s podatki o političnem prostoru in njegovih akterjih pod krinko demokracije.

Če se vrnem na izhodiščno vprašanje, kako torej živeti z vdiranjem politike v naša življenja, se skozi omenjeno napako nakazuje vsaj ena od možnih rešitev. Preživetvena napaka je pravzaprav napaka upiranja "napačnim" napadom, krepitev ohišja letala tam, kjer je največ lukenj (npr. krila), namesto krepitve delov, kjer bo v primeru preboja prišlo do strmoglavljenja (npr. ohišje motorja).

​Okrepiti moramo torej naš zid in obrambo tam, kjer stalno pridobivamo notranji mir in ne tam, kjer vemo, da se nam ga občasno krade. Spremljati torej medije le toliko, kot je nujno potrebno, socialna omrežja uporabljati načrtno, večino naše pozornosti pa usmeriti nase, na družino in prijatelje, na zdravje in na svoje cilje, ne pa zgolj na obrambo pred vsiljivci in na tekmovanje z ljudmi, s katerimi nimamo pravzaprav nič drugega skupnega kot to, da po neki višji matematiki živimo v isti državi. Aja, pa nikar ne pozabimo iti na volitve in podpreti tistega, ki ima tudi kaj vsebine v svojih vizijah.

​
- - - 
Kolumna je bila zapisana za tednik Demokracija in objavljena dne 26.8.2021

Opomba: Pri tiskani objavi v reviji Demokracija in na spletnem portalu Nova24TV je prišlo do lektorskega popravka. Zapis "preživetje" je po mnenju lektorja v pridevniški obliki pravilno "preživitveni" in ne "preživetveni".