Se s karizmo rodimo ali se je naučimo?

O naslovnem vprašanju se kopja lomijo že tisočletja. Večina, ki se ne ukvarja posebej s tem, pogosto hitro pritrdi ideji, da se človek s karizmo preprosto rodi. Podobno kot nekdo, ki res dobro kuha in mu ljudje pripišejo izraz "rojen kuhar". Ampak, kaj pa če se karizme da naučiti? Kaj pa, če se je mogoče naučiti pravih stvari in razviti tehnike, ki človeka v očeh drugih naredijo karizmatičnega?

Je karizmatični Jamie Oliver rojen ali naučen kuhar?

​Če uporabimo prispodobo s kuharjem, lahko tudi rečemo, da se ni rodil kot kuhar, saj ni poznal receptur in postopkov, zato se jih je moral naučiti in razviti prave tehnike ter spretnosti, da je danes to, kar je.

Pri osebni karizmi gre, tehnično gledano, za štiri področja, ki jih moramo čim bolje obvladati: dober prvi vtis (1), motiviranje sogovornikov (2), ohranjanje odnosa (3) ter čim boljše prepričevanje (4). 

Zanimivo, da je celo veliki Aristotel aktivno posegel na to področje in dejal, da se to, kar ljudje razumemo kot karizma, lahko naučimo. 
​Če sklepamo po karizmi njegovega učenca Aleksandra Velikega, se lahko z velikim učiteljem hitro strinjamo. Zato si na poti iskanja odgovora poglejmo, kako si z njegovimi idejami lahko pomagamo še danes.

Aristotlov pomemben prispevek na tem področju je namreč osvetlitev treh dimenzij prepričevanja, ki je eno od ključnih področij osebne karizme.
​
Pri prepričevanju gre po njegovem razvijati osebnostne lastnosti govorca (etos), razumevanje čustev občinstva (patos) ter same vsebine sporočila (logos).

Trdil je, da občinstvo lahko prepriča le nekdo, ki je zaupanja vreden in da neverbalna komunikacija pri tem igra ključno vlogo. Vendar pa, če pridete na posvet ali trening s področja komunikacije v javnosti, boste kaj kmalu opozorjeni, da je pred nagovorom dobro vedeti, komu boste sploh govorili.

​Prav to pa je imel v mislih tudi Aristotel, ko je omenjal patos. Naj gre za občinstvo v gledališču ali za udeležence slavnostnega sprejema, lahko njihovo psihološko stanje odločilno vpliva na izid kakršnihkoli poizkusov prepričevanja.

Seveda ne smemo pozabiti tudi na samo vsebino oz. sporočilo. Logos je vsebina sporočila oz. notranja logika, ki našemu sporočilu zagotavlja verodostojnost (dokaz). Aristotel je namreč verjel, da smo ljudje predvsem razumska bitja, ki sprejemajo odločitve na podlagi smiselnosti. Ta ideja danes ni več tako trdna in edina možna, še posebej po razvoju pojma čustvene inteligence in razumevanja tega področja v zadnjih nekaj desetletjih. Dandanes bolje razumemo, da je človek celostno bitje, ki sporočilo sestavlja na več nivojih razumevanja in se usklajuje z sogovornikom, tudi če se z njim ne strinja.

Smiselno podobno, kot se od Aristotla do danes spreminja razumevanje samega vplivanja, se spreminja tudi razumevanje celotnega polja osebne karizme in s tem tudi iskani odgovor. Skozi desetletja praktičnega dela z ljudmi na področju razvoja osebne karizme, se glede odgovora sam nahajam nekje vmes, saj zagovarjam dvakrat "da". Prvič, da se s karizmo rodimo, drugič pa, da se karizme kasneje v življenju ponovno učimo. Torej trdim, da se vsi mi karizmatični rodimo, nato svojo karizmo v otroštvu zakrijemo (ko nam praviloma starši ali skrbniki dopovejo, da naj nikar ne izstopamo preveč), kasneje pa se trudimo in se je "učimo" nazaj spet razkriti.

​Kot primer si vzemimo dojenčka, ki je, po mojem mnenju, eno od bolj karizmatičnih bitij na tem svetu. Poizkusite stati v dvigalu ob nekom, ki ima v rokah malo štručko. Težko se boste izognili vsaj nasmešku, mnogi pa bomo želeli še kaj več. Pogledati npr. malo sončico pobližje, se je mogoče malo dotakniti, ob tem reči "bucibuc", nagovoriti starše s kakšnim nasvetom ali kaj podobnega.
​
Razumevanje, da karizma ni rezervirana za druge, temveč da se je lahko naučimo razviti, nagovori zavedanje, da je ta svet tudi naš. 

​Sčasoma pa tudi vedno močnejše zavedanje, da smo res lahko ponosni nase, saj smo edinstveni na tem svetu in da je tudi zato naša dolžnost omogočiti življenju, da v celoti spregovori skozi nas in da tako obogatimo ta naš svet.

---

Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Demokracija, 13. 8. 2020