Zadnjih nekaj mesecev intenzivneje spremljam medije in družabna omrežja, predvsem komentarje, članke in odzive, povezane s cepljenjem. Predvsem zato, ker sem sprejel povabilo k sodelovanju z Vlado RS na področju komunikacijske podpore cepljenju. Ko se je na družabnih medijih to razvedelo, sem bil na nek način presenečen, koliko gneva sem požel po eni strani in koliko odobravanja po drugi.
Odobravanje mi je seveda godilo, nesramni komentarji, osebne diskreditacije in zlobni zapisi raznih "blogerjev", ki se razen s pisanjem po nareku svojih gospodarjev ne morejo pohvaliti z ničemer v življenju, pa mi seveda niso všeč. Saj če bi bili omenjeni "strokovnjaki" česa res sposobni, bi naročniki verjetno najemali njih in ne tiste, ki jih tako žolčno komentirajo, kajne? Neuspeh je kruto polje in težko breme za vsakogar. Ste se že kdaj izognili kakšni obveznosti ali projektu zgolj zato, ker ste se bali neuspeha? Bodimo realni, nihče ne mara porazov in neuspeha. Nihče med nami se ne želi počutiti neučinkovito, šibko ali kako drugače slabo zaradi svojega dela. Točno s takšnimi občutji pa nas navdaja neuspeh. Sam sem se kar nekaj časa pri sebi prizanesljivo hahljal potem, ko sem nekoč nekje prebral, da neuspeh v bistvu sploh ne obstaja. Kako za vraga ne obstaja, ko pa sem že sam nekajkrat pred tem dokazal, da obstaja? Takšno razmišljanje pa je trajalo le toliko časa, dokler nisem dojel, da neuspeh obstaja šele potem, ko ga priznaš. Zanimivo, da pojem "neuspeh" tudi osrednji slovenski jezikovni portal Fran opredeli kot "dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem ne doseže tega, kar želi, pričakuje". Torej, gre za nekaj, kar začne obstajati šele, ko ga priznamo tj. ko mi priznamo, da nismo dosegli, kar smo želeli. Kaj pa če ne priznamo? Da ne priznamo, da je konec? Gre predvsem za naše razumevanje nastale situacije in ne nekakšna objektivna dejstva. Če verjameš, da ti ni uspelo, potem ti ni. Če verjameš, da ti ne more uspeti, ti res ne more. Če verjameš, da ne moreš prenesti napetosti in stresa pred dokončno zmago, potem ne moreš zmagati. Neuspeh oz. poraz se rodi v trenutku, ko se odločimo, da si ne bomo več prizadevali za končni cilj. Kaj pa, če ne odnehamo? Kaj pa, če korak za korakom nadaljujemo toliko časa, dokler nam ne uspe? Potem neuspeh ne obstaja, kajne? Se sliši kot nekakšna poceni psihologija? Naj se sliši kakorkoli, tako enostavno pač je to vse skupaj. Nisem rekel, da je lahko, je pa enostavno. V nadaljevanju zato trije nasveti, da bomo lažje ostajali osredotočeni na svoj cilj, ne glede na okoliščine, zlobne jezike in polena, ki nam letijo pod noge: Prvič, ni predaje. Ljudje se v veliki večini primerov predajo, ne da bi se tega najprej sploh zavedali. Odločeni so narediti vse, da bi svoje cilje dosegli, dokler se okoliščine ne spremenijo tj. dokler se rezultati še ne vidijo v celoti, kritika na njihov račun pa postaja vse glasnejša. Vsi bi radi uspeli toliko časa, dokler ne dojamejo, kakšna bo cena njihovega uspeha. Potem se večina ustraši. Ne počnite tega. Ne odnehajte, dokler niste na cilju. Drugič, pazimo se rokov. Seveda moramo pri ciljih opredeliti roke za izvedbo. Vseeno pa upoštevajmo, da se okoliščine lahko bistveno spremenijo, včasih dobesedno čez noč. Mogoče ne bomo imeli prav nikakršnega vpliva na omenjene spremembe in bomo lahko samo nemočno opazovali. Takšna primera spremembe okoliščin, na katere v projektu cepljenja nismo imeli nikakršnega vpliva, sta bila npr. zadržanje možnosti prijave s strani informacijske pooblaščenke (kar je samo cepljenje bistveno časovno zamaknilo) ter negotovost dobavnih rokov cepiv. Vendar pa upoštevajmo zakon narave, ki pravi ali se prilagodi ali pa umri. Nastala nova situacija pomeni priložnost za naprej, če seveda ne pristanemo na smrt (poraz, neuspeh). Tretjič, poraz v eni bitki ne pomeni tudi poraza v celi vojni. Razlika med dobrim in odličnim generalom je predvsem v tem, da sicer oba znata zmagovati, vendar pa se odličen zna občasno tudi umakniti zato, da na koncu zmaga v celoti. Zastoj pred posamezno oviro in opustitev naporov za doseganje cilja sta dve popolnoma različni zadevi. Zastoj pred oviro ne pomeni ničesar drugega kot le to, da še ni čas za konec. Da nečesa še ne znamo in da moramo najti način, kako naprej. To je pa tudi vse. Zastoj ne pomeni, da nismo uspešni, da smo šibki, da ne bomo nikoli dosegli svojih ciljev. Pomeni predvsem to, da še nismo končali. Moramo vztrajati, se gibati naprej in najti način, kako skozi, mimo ali čez ovire, vse do zastavljenega cilja. - - - Besedilo je bilo zapisano za tednik Demokracija in objavljeno dne 29.7.2021:
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |
V iskalnik vpišite ključno besedo:
Kategorije
All
|