Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?

Nekaj dni nazaj je moj zapis na Twitterju dvignil ogromno prahu tako na omrežjih, kot v medijih. Šlo je za trenutek nekakšnega ogorčenja ob poslušanju idej politikov, ki se ali ne zavedajo situacije ali pa se javno ne smejo izrekati o tem, ker to ni skladno z njihovo politično idejo, zmožnostmi, navodili šefov ipd.

​Seveda pa obstaja tudi možnost, da pojma nimajo, kaj počnejo. 

Glede na moje področje delovanja sem posebej pozoren na izjave tistih, ki dosegajo izjemne uspehe. Prav presunljivo je, kolikokrat je po njihovem razlog za doseganje vrhunskih uspehov samozavest: samozavestno govorjenje, samozavestno nastopanje, samozavestno obnašanje ipd.

Niste še nikoli slišali kakšnega politika, podjetnika ali vrhunskega športnika, ki je v kamero zatrjeval, da je razlog njegovih uspehov samozavest in prepričanost v zmago? ​

Pa je temu res tako? 

Je npr. Ronaldova samozavest razlog njegovih zmag? V svetu je na tisoče in tisoče samozvestnih fantov in deklet, ki igrajo nogomet. Ronaldovi uspehi so predvsem posledica njegovega trdega dela in talenta, ne pa njegove samozavesti.

Veliko raje bi imel njegov talent, kot pa njegovo samozavest, saj prav talent v tem primeru vodi k samozavesti in ne obratno. Veliko raje bi šel na operacijo k srčnemu kirurgu, ki ima znanje ali pa v džunglo Amazonije z vodnikom, ki ima znanje in talent, kot pa zgolj samozavest.

Že slutite, kam merim?

Kompetentnost pomeni, kako dobri ste v nečem, samozavest pa, kako mislite, da ste dobri v nečem. Kompetentnost je sposobnost, samozavest pa prepričanje v to sposobnost.

Samozavestno prepričanje se lahko nanaša ali na naučene spretnosti kot so petje, vodenje ljudi, deskanje na snegu ipd., ali pa na osebnostne poteze kot so npr. prijetnost, vztrajnost, kreativnost ipd.

Naša stopnja samozavesti je močno pogojena z našim razmišljanjem o tem, kako dobri smo v nečem. Ko slišite kakšno slovensko pesem na radiu in ne veste kdo jo izvaja, to kaj prav veliko ne bo vplivalo na vašo samozavest. Če niste seveda glasbeni urednik in se ravno ne nahajate v razpravi o slovenski glasbi z drugimi glasbenimi uredniki. Če nam nekaj ni pomembno in nima prav visoke vrednosti v družbi, verjetno prav veliko ne bo vplivalo na našo samozavest. Če pa ste plavalec, ki se pripravlja na olimpijske igre in ne verjamete, da lahko dosežete olimpijsko normo, pa bo to verjetno celo odločilno vplivalo na vaše rezultate.
​
​V resničnem svetu samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo.  Ugotavljanje, ali samozavest nekega politika ali vodilnega managerja ustreza tudi njegovim kompetencam, je vse prej kot enostavna. Ko vam nekdo reče, da je dober v nečem, lahko le ugibate ali je korektno in nepristransko ocenil svoje sposobnosti in seveda, ali vam res govori resnico ali ne. 

Na ta problem so opozorile že številne študije s tem, ko so analizirali oba vidika, kako ljudje mislijo, da so dobri v nečem (samozavest) in kako so tudi dejansko (merljivo) dobri v nečem (kompetentnost). Rezultati so pokazali, da je prekrivanje omenjenih dveh vidikov zgolj okoli 10%. Torej, zgolj cca 10% res samozavestnih ljudi je tudi res kompetentnih.

Poglejmo si to kar na konkretnem primeru:

Samozavesten nastop pri občinstvu sproži občutek, da govorec razume tematiko in da obvladuje področje, o katerem govori. To dolgoročno pomeni izgradnjo zaupanja vanj in njegovo početje. Ljudje mu verjamejo, mu zaupajo in mu sledijo.

(Če mu pri tem pomagajo še mediji, ki ga potrjujejo kot strokovnjaka, nam drugega že skoraj ne preostane, da verjamemo, da res ve, kaj poćne. Tudi če pojma nima za kaj gre!) 

Na ta problem sta med drugim opozorila že Dunning in Krueger leta 1999 (in leta 2000 prejela tudi Ig Nobelovo nagrado za psihologijo), ko sta dejala, da se neusposobljeni posamezniki ne zavedajo lastnega (nizkega) nivoja znanja o določenem področju. To vodi k slabim odločitvam in zmotnim zaključkom. Posameznikom tako lastna nesposobnost preprečuje, da bi spoznali svoje napake. Po drugi strani pa visoko usposobljeni posamezniki podcenjujejo svojo usposobljenost, saj napačno predpostavljajo, da so naloge, ki so enostavne za njih, enostavne tudi za druge ljudi. 

Torej, "butasti" verjame, da ima 100% prav, modri pa dopušča možnost, da se tudi moti. 

V praksi to pomeni, da samozavestni nastop odpira vrata tudi političnim idejam, ki nimajo nobene realne osnove ali pa npr. napredovanju kljub temu, da nekdo ni dovolj kompetenten na svojem področju. Na to temo poznamo celo ti. Petrovo načelo, ki pravi, da na položaje pridejo ljudje, ki niso sposobni opravljati zahtevanih nalog. Da napredujejo toliko časa, da dosežejo svoj limit sposobnosti in stopijo na stopnico nesposobnosti, ko se ustavijo. Posledično bi lahko humorno zapisali, da nam vladajo v bistvu nesposobni, saj sposobni še vedno napredujejo navzgor. Da temu načelu podlega predvsem javni sektor, ni potrebno posebej razlagati, kajne?

Na dolgi rok je to seveda lahko pogubno za družbo kot celoto. Kar naenkrat lahko bolje razumemo, zakaj nas vodijo in nam vladajo precej manj kompetentni ljudje, kot si mi to želimo in si seveda tudi zaslužimo. Zato je prav, da smo veliko bolj kritični predvsem do znanja in kompetenc vodilnih.

Srečno!

PS: Če želite biti resnično samozavestni ali svojo samozavet zgolj dodatno okrepiti, se mi lahko pridružite na kakšnem od mojih Masterclassov na temo samozavesti, kliknite TUKAJ